Sunday 19. May 2024 - Zadnja sprememba ob 21:38:32
 

Zmagovita diplomacija

5. maj 2009 ob 10:58 | Jani Sever |

V Sloveniji pušča. Saj ne, da bi se pritoževali, a to, da smo izvedeli za vsebino Rehnovega dokumenta, je še en dokaz nekredibilnosti naše politike, zadrege, v katero je zašla slovenska diplomacija ter napoved referendumskih akcij v prihodnosti.

Kaj torej predlaga Rehn? Da Slovenija in Hrvaška ustanovita arbitražno sodišče. To določi mejo ter režim za uporabo morskih območij in stika Slovenije z odprtim morjem. Pri tem uporablja mednarodno pravo, pravičnost in načelo dobrososedskih odnosov. Noben enostranski dokument ali dejanje iz časa po 25. juniju 1991 ali dokument predložen med pogajanji za pristop k EU ne prejudicira razsodbe. Takoj po podpisu izjave naj bi dokument v roku enega tedna ratificirala sabor in državni zbor. Slovenija bi s tem umaknila blokado hrvaških pristopnih pogajanj z EU. Na terenu pa bi se, do konca postopka, ki naj bi predvidoma trajal eno leto, ohranilo sedanje stanje.

Nič posebnega pravzaprav. Zdi se, da sta s predlogom obe strani dosegli svoje. Upoštevano je pravo, pa tudi pravičnost in enostranski dokumenti ali dejanja ne prejudicirajo končnega dogovora. A to je očitno samo površen vtis. Kar niti ne more biti presenečenje, če upoštevamo, da je državni zbor sprejel izjavo, ki ne pušča tako rekoč nobenega manevrskega prostora. Dikcija, da arbitraža določi režim za uporabo morskih območij in stika Slovenije z odprtim morjem, je z njim postala tako rekoč neuporabna. V Sloveniji je tako precej politikov prepričanih, da je predlog nesprejemljiv. Ostali so zadržani in bi si vzeli čas, predlog bi še malo preučili in ga dopolnili. Kar naenkrat se nikomur več nikamor ne mudi.

Nasprotnike predlaganega osnutka sporazuma menda najbolj moti dikcija druge točke 10. člena, v katerem je zapisano: »Arbitražno sodišče je pristojno, da odredi kakršne koli začasne ukrepe, za katere meni, da so potrebni za ohranitev sedanjega stanja, če to narekujejo okoliščine.« Hm, le kaj je tu spornega? Ali ni bil ves čas cilj slovenske strani prav to, da se končajo enostranske poteze na spornem ozemlju? In da se seveda hkrati razveljavi njihov učinek, kar je zagotovljeno v 5. členu, ki pravi: “Noben enostranski dokument ali dejanje katere koli strani po 25. juniju 1991 nima pravnega pomena za naloge arbitražnega sodišča in ne zavezuje nobene strani ter nikakor ne more prejudicirati razsodbe.”

Kakor koli, Hrvaška naj bi že danes potrdila predlog sporazuma, v Sloveniji pa se bodo stvari več kot očitno zelo zapletle. To, da lahko prebiramo Rehnov osnutek, pove dovolj, a še bolj zgovorno je dejstvo, da pravzaprav ni nikogar, ki bi si drznil stopiti osnutku v bran. Tudi najbolj benevolentna mnenja govorijo le o tem, da bi ga bilo potrebno dopolniti in še to po dolgotrajnem premisleku. Čeprav so bistvene slovenske pripombe pravzaprav že na mizi. Pogoja naj bi bila, da se vprašanja kopenske in morske meje ter teritorialnega stika z odprtim morjem obravnavajo in rešujejo celovito in ne ločeno. Poleg tega naj bi Slovenija odmrznila hrvaška pogajanja z EU šele po ratifikaciji sporazuma in ne že po njegovem podpisu s strani obeh predsednikov vlad.

Pripombi se ne zdita ravno najbolj pomembni. Arbitraža je tako ali tako ena sama, popravek glede časa odprave blokade pa je nepomemben, saj lahko Slovenija, v primeru, da Hrvaška sporazuma ne bi ratificirala, kar sicer ni verjetno, vedno znova blokira pogajanja. Tako se zdi, kot da oblast pravzaprav predvsem išče argumente za to, da bi dajala vtis trde pogajalke, tako da bi s tem zamejila domet delovanja nasprotnikov Rehnovega sporazuma. Na koncu nas namreč očitno čaka referendum, ki ga lahko Jelinčič in Podobnik s skupnimi močmi gotovo dosežeta. Čas pred evropskimi volitvami je za to še posebej privlačen tudi zato, ker se bo težko našel kdo, ki bi jima odločno nasprotoval.

Ali pač? Strategija oblikovanja državne zunanje politične drže po stališčih najbolj skrajnih političnih strank in gibanj se dolgoročno namreč nikoli ni izkazala kot pretirano uspešna.

Jani Sever

Objavi na Facebook-u, pošlji po e-pošti in več...
Zapri
  • Skupnosti
  • E-pošta
   Natisni Natisni    Pošlji prijatelju Pošlji prijatelju     RSS objav Vest RSS 
 
Komentarji - 15 x komentirano
  1. rok pravi:

    Se Marija Pozsonec je bolj potihem smrcala v parlamentu, kakor je tiho tiha diplomacija SD&Zares&LDS.

  2. NoMercy pravi:

    bemtiš politike, ki lažje prdnejo in stisnejo istočasno kot pa, da so tiho pravočasno.
    Pa saj nam že od vsega začetka ni bilo treba narediti karkoli.
    Lahko bi bili tiho, z ritmi obrnjenimi proti HR in čakali.
    Pridruževanje smo zaustavili in ni kaj drezati, dokle HR ne pride na plano s tem kar je nam pogodu.
    Članice EU ne pisnejo niti, ko ena članica v hipu sesuje pogodbo o EU!!!

  3. Bralka pravi:

    Sama bi se o posledicah dikcij iz omenjenega Rehnovega predloga upala izrekati ob predpostavki, da:
    - bi imela suvereno znanje iz mednarodnega javnega prava,
    - bi imela suvereno znanje s področja medarodnega sporazumevanja (pravnega in političnega)
    - bi ob tem naštudirala primere dosedanjih arbitražnih tribunalov, da bi videla, kakšna praksa se oblikuje in kakšna je metoda dela.
    In če bi imela vse to, potem bi napisala bodisi daljši članek ali pa komentar ali kakšrnokoli novinarsko zvrst, ki se honorira.
    Brez vsega tega bi bila pa raje tiho.
    Tudi drugače me brez teksta pušča v vse več medijih prisotna novinarska vehemenca, ki se en dan izreka o monetarnih zadevah, naslednji dan o mednarodnih zadevah, tretji dan o okoljevarstvenih, četrti dan pa kaj s področja kazenske zakonodaje….in to vse v eni osebi

  4. NoMercy pravi:

    @bralka: močno pretiravaš!! … vse to spravio iz sebe že med vsipanjem sladkorja v prvo kavo :P

  5. tip pravi:

    Priznajmo si že enkrat: slo-politika je zadevo zavozila do amena in sedaj išče časten izhod. Rupel, Rop, Janša, Pahor, Kacin da ne omenjam horde prišepetalcev, svetovalcev in hujskačev, ki so leta razpihovali apetite v javnosti. Zdaj so spustili še testni balonček (Rehnov zadnji predlog) v javnost…Pahor pa potihem (!!!) v Skandinavijo, k Švedom, Fincem… ojej!…gate na glavo pa dva svinčnika v nos (še boljše: škrnicelj na glavo, da zakrije obraz…)

  6. obama pravi:

    tip pravi:

    5. maj, 2009 ob 16:15
    Priznajmo si že enkrat: slo-politika je zadevo zavozila do amena in sedaj išče časten izhod. Rupel, Rop, Janša, Pahor, Kacin da ne omenjam horde prišepetalcev, svetovalcev in hujskačev, ki so leta razpihovali apetite v javnosti. Zdaj so spustili še testni balonček (Rehnov zadnji predlog) v javnost…Pahor pa potihem (!!!) v Skandinavijo, k Švedom, Fincem… ojej!…gate na glavo pa dva svinčnika v nos (še boljše: škrnicelj na glavo, da zakrije obraz

    ma to bo TataTurk rešil v tren oka

  7. jože pravi:

    obama pravi:
    5. maj, 2009 ob 16:34 : ma to bo TataTurk rešil v tren oka

    Ja, prav gotovo. Je že rekel: Haag je premalo fleksibilen - in povzročil zgraženje v mednarodnih pravnih krogih (Rudolf: Le kaj govori o Haagu svojim študentom?)

  8. Grunf pravi:

    pasji procesiji dveh balkanskih državic se dodo pričkale pred sodiščem in vsak bo do konca svojih dni trdil da ima prav!

  9. krema za sončenje pravi:

    mogoče bo pa Olli dobil en otoček na kornatih!

  10. Prognozer pravi:

    Po 6.juniju bo nova komisija…in vse bo pričelo znova.Hrvaški ne bo uspelo do konca leta storiti ničesar !

  11. DragicaJ pravi:

    Lepo napisano, da bi lahko nasedla, verjela in se strinjala. Pa kaj, ko novinarjem ne morem verjeti. Živimo v času neke medijsko ustvarjene resničnosti, ki ni skladno z realnostjo in iskustvom, ki ga imam. Verjela bi šele, ko bi prebrala urdani predlog. Žal je tako, da ko te kača piči ji ne zaupaš več tudi če je belouška.

  12. x pravi:

    @krema za sončenje

    morda so kornati slovenski..

  13. ivan pravi:

    Lepo napisano. Mene moti to, ker mi do sedaj nihče od vseh naših “pametnjakovičev” na politični sceni, nei kvazi pravnikov, združenj ni znal povedat po čemu naj bi nam pripadal stik z mednarodnem morju. Če je to samo pravičnost potem se nam slabo piše. Vsi so tako samozavestni, naj en lepo nariše, napiše po čem imamo mi to pravico. Če je to samo zato ker smo pač prej meli to v skupni državo je to smešno! Kolkor sm spremlju zadeve je jasno da tudi če cel piranski zaliv postane slovenski mi stika z mednarodnimi vodami nebomo nikoli imeli! Recimo kako pa danes poteka morski promet, preko hrvaške

    Če je vse tako jasno kot hočejo nekateri politiki prikazat potem zakaj se bojimo arbitraže ali sodišča? Vsak civiliziran človek išče pravico na sodišču, ok gremo na arbitražo pa rešimo enkrat to sranje za vedno. Pahor je zadeve zafuru do konca, Janša pa sedaj tud nebo podpru zadeve zarad glasov in gremo dalje. Itak pa je jasno da Pahor hodi v skandinavijo prosit za milost, ker drugih argumentov nima. Če pa kdo tle ve zakaj se mi nimamo ničeasar bati in ima minutko časa pa lahko nariše oz. razloži po čemu imamo mi stik z mednarodnim morjem, lahko prilepi tudi link.

  14. kozlich pravi:

    Bilateralnost
    Vprašanje meje je bilateralno. Vedno so bila bilateralna vprašanja bistvena, brez rešenih pomembnih bilateralnih vprašanj EU sploh ne bi nastala. Ločevanje pristopnih pogajanj od bilateralnih vprašanj povečuje probleme znotraj EU in prispeva k njeni destabilizaciji. Samo slovenska morska meja s Hrvaško, ki zadeva geopolitični položaj obeh držav, gospodarski položaj Kopra, Reke, Trsta ter odpira probleme epikontinentalnega in gospodarskega pasu (ERC, podmorje z zemeljskim plinom), že preti z referendumom, bojkotom, medijsko in gospodarsko vojno itd. Rešena bilateralna vprašanja s članicami EU morajo biti prvi pogoj za pridružitev.

    Politika in zloraba prava
    Meje vseh republik so nastale politično, ob morju s Hrvaško kar z ogledom dveh družbeno-političnih kartografov, zato je tudi danes določanje morske meje s Hrvaško prvovrsten političen problem in hrvaški poskus banalne redukcije na pravni problem geometrije Konvencije o pravu morja politična zloraba prava. V Konvenciji o pravu morja ni nobene besede, kako risati meje ob razpadu države, nič o nasledstvu, nič o zapiranju velikega pristanišča, gospodarskega centra oz. cele države v teritorialno morje novo nastale sosednje države, nič o nedavnem trgovanja velesil, nič o komunističnem mesarjenju z ozemlji in narodi. Če naj sodniki sodijo po zakonu, na kaj naj se torej opirajo ? Nekaj opore za razumne politike je sicer v konvencijskem omenjanju pravičnosti, zgodovinskosti in posebnih primerov, vendar o razumu priča uradno hrvaško pogajalsko izhodišče, da ne bodo odstopili niti kapljice morja - odstopi se vendar lahko samo, kar kdo ima, ne kar si lasti. Krvav razpad države in nastajanje novih je singularnost, je področje somraka mednarodnega prava. Jugoslovanski primer potrjuje, da v mednarodnem pravu ni nič nesporno uporabnega za reševanje problemov nasledstva.
    Kako naprej ?
    Slovenija mora diplomatsko, a jasno povedati, da gre za problem nasledstva, da še nobena država doslej svojih geopolitičnih interesov ni prepustila pravnikom, da so rešeni pomembni bilateralni problemi prvi pogoj za vstop nove članice, da bo svoj teritorialni dostop do mednarodnega morja branila z vsemi političnimi sredstvi in da se ne namerava odpovedati politični moči, ki jo daje članstvo v EU. Dokler bo na Hrvaškem prevladovalo Iblerjevo pravniško čustvovanje, da bi teritorialni slovenski dostop »v Hrvaški prihodnosti oteževal njeno zgodovino« in da bi Hrvaška »poleg ozemlja izgubila še samospoštovanje, poteptala bi svoje legalne in legitimne interese«, se Slovenija nima o čem pogajati in postavljati pod vprašaj svoj teritorialni stik z mednarodnim morjem. Ratifikacija pogodbe (čl. 49 Lizbonske pogodbe) o vstopu Hrvaške v EU zato v Državnem zboru ne bo dobila podpore. Hrvaška bo prisiljena razmisliti o škodi, ki si jo je že naredila s tihim nadaljevanjem »domovinske vojne« na slovenskih mejah ter z brezobzirnim lomastenjem v EU mimo in preko Slovenije. Tudi bruseljska administracija se bo morala zamisliti nad svojimi agendami in nad resnostjo omalovaževanih ali prezrtih problemov širitve. Če Hrvaška naposled reši vse svoje probleme s Slovenijo, ji kot članici EU ostanejo trije mejni spori (pri čemer bosanski dostop do morja že vsiljuje kot bilateralni pravni problem), podcenjene vojne hipoteke, post-travmatski nacionalizem, nesmrtna ideja Velike Hrvaške itd. – dovolj za ukinitev Komisije za širitev.

    Ko spregovijo čustva in namesto slavčkov začnejo za silo peti jastrebi, se utegne zgoditi, kar sem že davno napovedal.

    …imaginirajte z menoj, bratje in sestre moje forumske…

    Piše se leto 2035…Slovenija je nazadnje pred 15-imi leti že osmič ponovila referendum in Hrvaška tudi takrat ni dobila zelene luči za vstop v EU.

    Po tisti , že osmi po vrsti, zavrnitvi, je Hrvatistan tudi formalno izstopil iz procesa pogajanj za vstop v SFR EU.

    Hrvaška je spričo tega podpisala neke vrste bilateralne meddržavne pogodbe z vsemi članicami EU razen Slovenije. Ni sicer formalno v EU, ma odnosi so urejeni tako, kot da je.

    Slovenija bi teoretično preko drugih članic izvozila svoje blago v Hrvatistan, ma razen neke posebne masti, ki jo je pogruntal nek čebelar in zeliščar iz Bohinja, in ga hrvaški nogometaši rabijo za hitro zdravljenje žuljev na nogah in blaženje bolečin v modih po udarcih s kopačko prejetih neposredno v mednožje, Slovenija že natančno četrt stoletja ne izvozi ničesar drugega na Hrvaško. In vice versa prav tako. Samo vegeta, pa še ta se šverca iz Avstrije.

    Hrvatistan sicer ni prepovedal uvoza in prodaje slovenistanskega blaga, so pa slovenistanska podjetja sama prenehala poskušati, saj so vsi Hrvatistanci z neverjetno disciplino, “spontano” in zaradi velike užaljenosti na nacionalnem nivoju, a bogami i šire, povsem in 100% dosledno ignorirali slovenistanske izdelke.

    Slovenci so v letu 2034 za letni dopust najštevilčneje romali v Tunizijo, Španijo, Turčijo (ki je že od leta 2016 v EU) in Grčijo.

    Slovenci zadnjih 15 let, po celem desetletju političnih napetosti med obema bantustanoma, sploh ne letujejo na Hrvaškem. Praske na jeklenih konjičkih so bile pregloboke.

    Odkar je leta 2016 Srbija, v paketu z BiH in Makedonijo, bila na priporočilo slovenskega premijerja Jankovića po hitri proceduri sprejeta v EU, se je obisk slovenskih turistov v Guču in na novoletnih zabavah na Skadarliji podeseteril. Srbi sredi Terazij postavili spomenik v polpretekli preteklosti preminulem Milanu Kučanu. Mi in Srbi, dva oka v glavi, bre.

    CNN cel dan spremlja zasedanje USA parlamenta, ki obravnava hrvaško pristopno listino, s kateri Hrvatistan skuša dobiti status podoben onemu od Puerto Rica. Korespodent CNN zgodaj zjutraj zatrdil, da ima infromacijo iz zanesljivih virov, da bosta oba doma USA parlamenta ratificirala s hrvaške strani že podpisano in v saborju že ratificirano pristopno listino.

    Hrvaški premijer Ivano Balić v spremstvu njegovega posebnega odposlanca Darija Srne, je na vprašanje slovenskega novinarja, ki mu je prenesel izjavo slovenskega zunanjega ministra Vincenca Dimitrija Rupla mlajšega, ki jo je javnosti predstavil oče naroda in predsednik Slovenije že tretji mandat po vrsti, Zmago Jelinčič Plemeniti, ki je najavil zahtevo po uvedbi viz za hrvatistance v primeru, da ameriški senat listino ratificira, za CNN dal kratko izjavo., rekoč:

    “A, ća ću van kazat, Slovenci mogu sanjat ća oće, mi ćemo za njih uskoro biti Amerika, pa ako misle da mogu tirat dišpet protivu USA, neka izvole. Kod nas u Splitu u narodu velu - sila boga ne moli”. ..

    Po kratki pavzi v kateri je novinarka iz Slovenije vprašala, kako in kje se bodo poslej nadaljevali pogovori o razmejitvi v piranskem zalivu, je gospod Ivano Balić dodal še to….

    .::”A, ća se nas tiče, u savudrijsku valu će biti baza savezne nacionalne obalne straže USA, s čime je poglavlje svađe sa Slovencima u vezi te vale za nas zaključeno i prelazi u nadležnost našega saveznoga ministarstva obrane u Pentagonu, o čemu, ka ća znate, odlučuje naš savezni parlament u Vašington. Siguran sam, da će naš parlament znati naći dogovor sa EU i sa Slovencima, ako već mi Rvati nismo znali. he,he.

    Mamica, jaz ne bi rad, da meni in bratcu daš vsakemu pol čokolade, jaz bi rad načelo pravičnosti,…torej….ceelo čokolado meni. he,he. Češ, dajte nam Hrvatistanci cel zaliv, ker nam je takšna želja.

    Ker si pač neutemeljeno domišljamo in mudološko-demagoško svoj folk kurimo, da je 25. junija cel zaliv bil naš.

    Ni! Tudi takrat ni bil cel naš, ampak ga je bilo našega natančno polovica, ker temu tako pravi mednarodno pravo in Badinter, ki je zgolj “uradno konstatiral in zapisal” stanje na 25. junij, ki je poprej bilo opredeljeno v obliki republiških administrativnih meja.

    Btw, katastrske in policijske usluge bi lahko najemali tudi v prefekturi Fuji na Japonskem, ker te v smislu administrativnih meja republik SFRJ ne pomenijo pri razmejitvi ama baš nič! Ker štejejo bolj eksplicitno zapisane meje v relevantnih dokumentih. V istih dokumentih v katerih je opredeljeno tudi tistih 99,9% meje, ki tudi nam ni sporna. Kar se bo na koncu balade, na našo žalost, tudi izkazalo.

    Zato se odloči, bi rad zagovarjal 25. junij in s tem posledično tudi sredinsko črto, ali bi rad zagovarjal nekaj česar nikjer na svetu ni, da je kopno od ene nacije, morje pa od druge, pa bomo potem za nadzor meje mi morali imeti policaje potapljače na dolžnosti, Hrvatistanci pa bodo morali paziti da ob sprehodu ob morju tam na hrvatistanski strani našega piranskega zaliva, s svojimi kakopak umazanimi tacami, po nemarnem ne stopijo v sveto slovenistansko vodico.

    Mednarodno sodišče ne pomeni, da se mi “pogajamo za nekaj kar je našega”, ampak, da nam bo mednarodno sodišče prisodilo kar je našega in to brez pogajanja in mešetarjenja z ogabnimi hrvatistanskimi nacionalisti, ki so čisto nasprotje nam, daleč naokoli znanim moralnim vertikalam in angelom svetovljanstva. …Noooot!

    Še nekaj: Ne na Hrvaškem ne na Slovenskem nihče med politiki, ta moment nima mandata trgovati z ozemljem. Tako kot v Srbiji trenutno nihče nima mandata uradno se odreči Kosovu. Ker je po ustavi in zakonu avtomatično veleizdajalec. V vseh treh državah je poravzaprav približno tako.

    Hrvatistanci nam medvrstično sporočajo, ljudje božji dajte nam častni izhod, da pristanemo na karkoli bo neodvisen arbiter odločil, to je pa samo neodvisno uradno mednarodno sodišče in ne neki tam pevski zbor sluzastih politikov (psst!, vi Slovenci sodišču lahko omenite tudi tisti kataster in policijski nadzor celega zaliva), ker mi pred svojo nacijo rabimo alibi zakaj smo vam recimo dali 64,6% zaliva in nekšno črto stika z mednarodnimi vodami.

    Če nam tega častnega izhoda ne date, de facto ni možnosti za dogovor, ker tega pri nas nihče nima mandata sploh izpeljati, četudi bi hotel, tako kot sta predlagala rajnka Drnovšek in Račan, pa je Sabor zavrnil.

    Spoštovati mednarodne zakone in ruling arbitra je rešitev iz zagate, ker pomeni praktičen izhod za hrvatistansko politiko. In kaj porečemo mi? Ne, mi hočemo da je tako kot mi rečemo, pa karkoli rečemo. Ker pač čutimo, da je zdaj trenutek da Hrvatistance lahko izsiljujemo. Strašno znanstveno smo se tega lotili, ni kaj! Tako znanstveno in modro, da smo vso EU že uspeli moralno postaviti med podpornike hrvaške “pravičniške” drže. Ker oni ta moment govorijo razumno - naj presodi sodišče, pa kar bo pa bo. Oni so legalisti, bre. Bravo mi! Bravo Butalistan!

    Mimogrede, če imamo prav, zakaj se potem bojimo možnosti, da ta naš prav ugotovi in v ruling spremeni mednarodno sodišče?

    Menda ja ne zaradi tega, ker že vemo, da tisto “technically and legally speaking”, pač ni naše in se zanašamo zgolj na izsiljevanje?

    P.S.

    Četudi bi Hrvatistanci pristali na takšno sestavo arbitražne skupine, kjer bi bilo od Slovenije imenovanih vseh 5 sluzastih EU politikov in bi ti kurci sledeč minimumu kredibilnosti presodili tako, da nam kakšne želje ne izpolnijo, bi mi v parlamentu ruling spet ne ratificirali.

    Ker nam tudi to ne bi bilo po godu. Mi pač, kot otroci sprejmemo samo, če nam mamica kupi čisto vse igrače, ki jih s prstom pokažemo. Drugače se na tla vržemo in se deremo, da se cela trgovina zgraža. Saj veš, to je tista situacija, ko si rečeš, dvigni mulca s tal mona, pa mu eno po riti vužgi, da bo moni razvajeni in nerazumni preko riti v glavo prišlo kak se te toti svet vrti.

    Zakaj se je sprejela lansirana hrvaška teza da je Slovenija tista , ki izsiljuje pri vstopu Hravške v EU , če lahko tezo obrnemo in postane ravno tako verjetna če ne edina logična ?
    Hrvaška ni ratificirala sporazuma Drnovšek - Račan, Hrvaška se je pritoževala nad nerešenim vprašanjem NLB ni pa hotela reševati vprašanja sukcesije, Hrvaška je tožila Slovenijo glede Nuklearke Krško dokler ni prišlo do sporazuma v njihovo korist , Hrvaški se ni mudilo reševati mejno vprašanje in se ji ni zdelo potrebno sprejemati kompromisov in pobud v zvezi s tem dokler ni bilo prepozno , Hrvaška je dala v vsa poglavja kamor je lahko sporne zemljevide, Hrvaška je postavila začasni mejni prehod Dragonja , Hrvaška je postavila tezo da svojega ozemlja ne bo prodajala za vstop v EU , Hrvaška je blokado Slovenije predstavila kot glavno oviro vstopanja v EU, Hrvaška je postavila ločitev dvostranskih vprašanj (ne samo meje ) od pristopnih pogajanj v EU in to označila kot unikum v pristopanju k EU,
    skratka Hrvaška si je sestavila zgodbo in scenarij za rešitev te zgodbe, ki jo režira sama .
    Hrvaška v tej igri igra pač glavno vlogo namišljenega Molireovega bolnika
    Slovenija ji pa statira
    Evropa pa prišepetuje
    alternacije za evropo pa ni

    KOT JE REKLA PUSIČEVA NA OTVORENEM : ZA VSAKEGA NEKAJ , NAKAR JO JE JANDROKOVIČ ŽE GRDO GLEDAL , ČEŠ KAJ VZNEMIRJAŠ HRVAŠKE DRŽAVLJANE IN JIM RAZLAGAŠ DA BOMO MORALI SPREJETI KOMPROMIS ?
    VELIKO HRUPA ZA NIČ

  15. Nogavička pravi:

    Meni je zanimivo kdaj kaj pricurlja v javnost in kdaj ne;)

Komentiraj