V Sloveniji pušča. Saj ne, da bi se pritoževali, a to, da smo izvedeli za vsebino Rehnovega dokumenta, je še en dokaz nekredibilnosti naše politike, zadrege, v katero je zašla slovenska diplomacija ter napoved referendumskih akcij v prihodnosti.

Kaj torej predlaga Rehn? Da Slovenija in Hrvaška ustanovita arbitražno sodišče. To določi mejo ter režim za uporabo morskih območij in stika Slovenije z odprtim morjem. Pri tem uporablja mednarodno pravo, pravičnost in načelo dobrososedskih odnosov. Noben enostranski dokument ali dejanje iz časa po 25. juniju 1991 ali dokument predložen med pogajanji za pristop k EU ne prejudicira razsodbe. Takoj po podpisu izjave naj bi dokument v roku enega tedna ratificirala sabor in državni zbor. Slovenija bi s tem umaknila blokado hrvaških pristopnih pogajanj z EU. Na terenu pa bi se, do konca postopka, ki naj bi predvidoma trajal eno leto, ohranilo sedanje stanje.

Nič posebnega pravzaprav. Zdi se, da sta s predlogom obe strani dosegli svoje. Upoštevano je pravo, pa tudi pravičnost in enostranski dokumenti ali dejanja ne prejudicirajo končnega dogovora. A to je očitno samo površen vtis. Kar niti ne more biti presenečenje, če upoštevamo, da je državni zbor sprejel izjavo, ki ne pušča tako rekoč nobenega manevrskega prostora. Dikcija, da arbitraža določi režim za uporabo morskih območij in stika Slovenije z odprtim morjem, je z njim postala tako rekoč neuporabna. V Sloveniji je tako precej politikov prepričanih, da je predlog nesprejemljiv. Ostali so zadržani in bi si vzeli čas, predlog bi še malo preučili in ga dopolnili. Kar naenkrat se nikomur več nikamor ne mudi.

Nasprotnike predlaganega osnutka sporazuma menda najbolj moti dikcija druge točke 10. člena, v katerem je zapisano: »Arbitražno sodišče je pristojno, da odredi kakršne koli začasne ukrepe, za katere meni, da so potrebni za ohranitev sedanjega stanja, če to narekujejo okoliščine.« Hm, le kaj je tu spornega? Ali ni bil ves čas cilj slovenske strani prav to, da se končajo enostranske poteze na spornem ozemlju? In da se seveda hkrati razveljavi njihov učinek, kar je zagotovljeno v 5. členu, ki pravi: “Noben enostranski dokument ali dejanje katere koli strani po 25. juniju 1991 nima pravnega pomena za naloge arbitražnega sodišča in ne zavezuje nobene strani ter nikakor ne more prejudicirati razsodbe.”

Kakor koli, Hrvaška naj bi že danes potrdila predlog sporazuma, v Sloveniji pa se bodo stvari več kot očitno zelo zapletle. To, da lahko prebiramo Rehnov osnutek, pove dovolj, a še bolj zgovorno je dejstvo, da pravzaprav ni nikogar, ki bi si drznil stopiti osnutku v bran. Tudi najbolj benevolentna mnenja govorijo le o tem, da bi ga bilo potrebno dopolniti in še to po dolgotrajnem premisleku. Čeprav so bistvene slovenske pripombe pravzaprav že na mizi. Pogoja naj bi bila, da se vprašanja kopenske in morske meje ter teritorialnega stika z odprtim morjem obravnavajo in rešujejo celovito in ne ločeno. Poleg tega naj bi Slovenija odmrznila hrvaška pogajanja z EU šele po ratifikaciji sporazuma in ne že po njegovem podpisu s strani obeh predsednikov vlad.

Pripombi se ne zdita ravno najbolj pomembni. Arbitraža je tako ali tako ena sama, popravek glede časa odprave blokade pa je nepomemben, saj lahko Slovenija, v primeru, da Hrvaška sporazuma ne bi ratificirala, kar sicer ni verjetno, vedno znova blokira pogajanja. Tako se zdi, kot da oblast pravzaprav predvsem išče argumente za to, da bi dajala vtis trde pogajalke, tako da bi s tem zamejila domet delovanja nasprotnikov Rehnovega sporazuma. Na koncu nas namreč očitno čaka referendum, ki ga lahko Jelinčič in Podobnik s skupnimi močmi gotovo dosežeta. Čas pred evropskimi volitvami je za to še posebej privlačen tudi zato, ker se bo težko našel kdo, ki bi jima odločno nasprotoval.

Ali pač? Strategija oblikovanja državne zunanje politične drže po stališčih najbolj skrajnih političnih strank in gibanj se dolgoročno namreč nikoli ni izkazala kot pretirano uspešna.

Jani Sever