Totalitaristični karneval
12. januar 2008 ob 9:05 | Slavoj Žižek |Kaj je duševni pretres leta 1935 (javna kampanja proti “Lady Macbeth“, ki jo je sprožil članek v Pravdi z naslovom “Zmešnjava namesto glasbe”) povzročil glasbi Dmitrija Šostakoviča? Verjetno je najjasnejši indikator preloma v njegovi glasbi po letu 1935 globoka sprememba v funkciji scherza v njegovem delu v 1940-tih in zgodnjih 1950-tih. Pred letom 1935 so bili njegovi scherzi eksplozivne ekspresije nove agresivne in groteskne vitalnosti in veselja do življenja - v njih je nekakšna osvobajajoča sila karnevala, norost kreativne sile, ki veselo pomete z vsemi ovirami in ignorira ali vzpostavlja pravila ter hierarhije. Po letu 1935 njegovi scherzi očitno “izgubijo svojo nedolžnost”: njihova eksplozivna energija dobi mimiko marionete. Upodabljajo surovo energijo socialnega nasilja pogromov nad nemočnimi žrtvami ali, če so mišljeni kot eksplozija “veselje do življenja” je to jasno mišljeno s sarkazmom, ali kot nemočen manični izbruh agresivnosti nemočne žrtve. “Karneval” tu ni več osvobajujoča izkušnja, temveč eksplozija nemogočene in potlačene agresivnosti - je “karneval” rasističnih pogromov pijanih skupinskih posilstev … Izstopajoča primera sta 2. in 3. stavek 8. simfonije, …
… slavni 2. stavek 10. simfonije (Portret Stalina), …
… in med godalnimi kvarteti 3. stavek kvarteta št. 3 (ki danes zveni skoraj kot Herrmannova tema za Psycho) …
… in stavek “furioso” kvarteta št. 10.
Da bi doumeli to dimenzijo je treba samo poslušati legendarno izvedbo 8. simfonije Evgena Mravinskega. Ali to pomeni, da je, na zaskrbljujoč način, travmatična izkušnja stalinistične obsodbe Šostakoviču pomagala doseči njegovo grenko zrelost? Drugače bi ostal komponist novega sovjetskega veselja do življenja, ki kombinira jazz z agresivnim ritmičnim modernizmom … A kaj če mešanica melanholično - dušeče drame in destruktivnih eksplozij scherza ni edini način kako odgovoriti na izkušnjo stalinističnega terorja, ampak odgovor, ki ustreza stalinističnemu humanizmu, njegovi reafirmaciji stare ruske tradicije? Obstaja drugačen način, ki prav tako že obstaja neki drugi ruski tradiciji prekrivanje groze in humorja kot znak razlikovanja specifično ruske groteske, katere prvi veliki predstavnik je bil Gogolj. Kaj je “Nos“, njegova najbolj slavna kratka zgodba o malem birokratu, katerega nos se je ločil od telesa in zaživel svoje življenje, groteskna komedija ali grozljivka? Tu je pomenljivo razumevanje zgodnje Šostakovičeve kratke opere “absurda” (1930), ki temelji na tej zgodbi: čeprav je običajno igrana kot stira ali celo kot frenetična farsa, jo je Šostakovič sam imenoval “grozljivka” : “V Nosu sem poskušal ostati resen. /…/ Je tako krut.” To je lekcija zrelega Šostakoviča: mešanica groze in obscenega humorja sta zaščitni znak totalitarnega univerzuma.
Slavoj Žižek
Simfoniji: London Philharmonic Orcestra dirigent Zubin Mehta
Kvarteti: Emerson String Quartet
Prevedel Jani Sever, opremil Jonas Žnidaršič
12. januar, 2008 ob 14:54
uspel sem že s prvo sinfonijo, ki sem jo napisal za diplomo, težko da bi podlegel džezu.
sem zadnji veliki pisec simfonij, za zaveso so se “igrali” z elektroniko….
..ko sem bil še otrok, sem zložil klavirsko skladbo z naslovom”Pogrebna koračnica v spomin na žrtve revolucije”.Moja druga in enajsta simfonija pa sta se namenjali isti temi. Pa ne samo ti dve simfoniji.
Naša družina se je nagibala k narodništvu in je bila seveda liberalnih pogledov. Jasno smo razlikovali med tem, kaj je prav in kaj narobe.
Narodništvo je bilo radikalno politično gibanje v Rusiji devetnajstega stoletja, ki je pritegnilo široke kroge razumništva. Osrednja ideja narodnikov je bila kmečka demokracija kot “ruska” pot v socializem, Narodniki so se proti avtokraciji bojevali z agitacijo in terorističnimi dejanji. V stalinskem obdobju so dejavnost narodnikov potlačili in popačili.
pa na zdrovlje
12. januar, 2008 ob 15:48
Slavuj, Slavuj, ti pazabil, kak nježnu muziku ja spisal. Paslušaj Romanco iz filma Obad (Ovud).
13. januar, 2008 ob 13:11
Koliko pa je staro to besedilo? Kajti preveč me spominja na izsek iz knjige Orlanda Figesa, Natašin Ples oz. Kulturna zgodovina Rusije, ki je bila ponatisnjena leta 2003. Le da je zgornje članek napisan v nekoliko manj berljivem jeziku…
Sta pa oba avtorja dokaj površna. Članek v Pravdi je bil objavljen 28. januarja 1936 in ne leta 1935 kot je navedeno v tukajšnjem prispevku. »Javni pregon« je bil povsem ustavljen med vojno. Kajti Šostakovič je med gasilskimi izmenami (bil je član civilne zaščite v Leningradu) napisal Leningrajsko simfonijo, za katero je 9. avgusta 1942 dobil Stalinovo nagrado.
Še le leta 1948 je bila na srečanju Zveze sovjetskih skladateljev glasba Šostakoviča, Prokofjeva itd. proglašena za »formalistično« in »tujo sovjetskemu ljudstvu«.
13. januar, 2008 ob 16:40
“A kaj če mešanica melanholično - dušeče drame in destruktivnih eksplozij scherza ni edini način kako odgovoriti na izkušnjo stalinističnega terorja, ampak odgovor, ki ustreza stalinističnemu humanizmu, njegovi reafirmaciji stare ruske tradicije?”
Samo opomba: pri nas še dandanes, strumno kot kdaj koli, za reafirmacijo stare tradicije skrbi Društvo skladaljev Slovenije. Težko bi rekli, da z njihove strani etablirana glasba ustreza stalinističnemu humanizmu, s katerim je bila v koreninah globoko povezana.
*********
Mogoče bi uredništvo, ko bo odgovorilo na zgoraj zastavljeno Ksenjino vprašanje o morebitnem plagiatorstvu, pojasnilo še tale, meni povsem nerazumljivi, stavek:
“Obstaja drugačen način, ki prav tako že obstaja neki drugi ruski tradiciji prekrivanje groze in humorja kot znak razlikovanja specifično ruske groteske, katere prvi veliki predstavnik je bil Gogolj.”
13. januar, 2008 ob 17:24
Se opravičujem za napako v svojem komentarju: mislil sem na Društvo slovenskih skladateljev.
14. januar, 2008 ob 0:58
Šosta se je zameril Stalinu z deveto, se mi zdi, tak da so jih potem samo formalno spakirali, v bistvu, vse dandanes preživele skladatelje, vkup.
@matjašž
glasba DSS se opira na 7/8 in podobne”bratstvo i jedinstvo” ritme, kar je dandanes velik plus
14. januar, 2008 ob 8:55
Optimal, kakor za koga. Velik plus je podoben križu. Če neka kultura 70 let nosi isti križ, lahko postane kar naporno. In zatohlo.
14. januar, 2008 ob 10:58
aja?
mene ta križ za nosit bolj spominja na puščico, implikacijo, kot pa na konjunkcijo
osebno bi recimo našo turbo kulturo, na tv označil za “stalinistično”, preprosto, ljudem všečno, …
pa vedi zdaj kaj je prav
14. januar, 2008 ob 19:38
Prevedeno od kod? Bi bilo lahko na bolj vidnem mestu napisano, ker ne najdem.
15. januar, 2008 ob 19:27
Minister Gregor pa nič …