Kaj je duševni pretres leta 1935 (javna kampanja proti “[1] Lady Macbeth“, ki jo je sprožil članek v [2] Pravdi z naslovom “Zmešnjava namesto glasbe”) povzročil glasbi [3] Dmitrija Šostakoviča? Verjetno je najjasnejši indikator preloma v njegovi glasbi po letu 1935 globoka sprememba v funkciji [4] scherza v njegovem delu v 1940-tih in zgodnjih 1950-tih. Pred letom 1935 so bili njegovi scherzi eksplozivne ekspresije nove agresivne in groteskne vitalnosti in veselja do življenja - v njih je nekakšna osvobajajoča sila karnevala, norost kreativne sile, ki veselo pomete z vsemi ovirami in ignorira ali vzpostavlja pravila ter hierarhije. Po letu 1935 njegovi scherzi očitno “izgubijo svojo nedolžnost”: njihova eksplozivna energija dobi mimiko marionete. Upodabljajo surovo energijo socialnega nasilja pogromov nad nemočnimi žrtvami ali, če so mišljeni kot eksplozija “veselje do življenja” je to jasno mišljeno s sarkazmom, ali kot nemočen manični izbruh agresivnosti nemočne žrtve. “Karneval” tu ni več osvobajujoča izkušnja, temveč eksplozija nemogočene in potlačene agresivnosti - je “karneval” rasističnih pogromov pijanih skupinskih posilstev … Izstopajoča primera sta 2. in 3. stavek 8. simfonije, …

… slavni 2. stavek 10. simfonije (Portret [5] Stalina), …

… in med godalnimi kvarteti 3. stavek kvarteta št. 3 (ki danes zveni skoraj kot [6] Herrmannova tema za [7] Psycho) …

… in stavek “furioso” kvarteta št. 10.

Da bi doumeli to dimenzijo je treba samo poslušati legendarno izvedbo 8. simfonije [8] Evgena Mravinskega. Ali to pomeni, da je, na zaskrbljujoč način, travmatična izkušnja stalinistične obsodbe Šostakoviču pomagala doseči njegovo grenko zrelost? Drugače bi ostal komponist novega sovjetskega veselja do življenja, ki kombinira jazz z agresivnim ritmičnim modernizmom … A kaj če mešanica melanholično - dušeče drame in destruktivnih eksplozij scherza ni edini način kako odgovoriti na izkušnjo stalinističnega terorja, ampak odgovor, ki ustreza stalinističnemu humanizmu, njegovi reafirmaciji stare ruske tradicije? Obstaja drugačen način, ki prav tako že obstaja neki drugi ruski tradiciji prekrivanje groze in humorja kot znak razlikovanja specifično ruske groteske, katere prvi veliki predstavnik je bil [9] Gogolj. Kaj je “[10] Nos“, njegova najbolj slavna kratka zgodba o malem birokratu, katerega nos se je ločil od telesa in zaživel svoje življenje, groteskna komedija ali grozljivka? Tu je pomenljivo razumevanje zgodnje Šostakovičeve kratke opere “absurda” (1930), ki temelji na tej zgodbi: čeprav je običajno igrana kot stira ali celo kot frenetična farsa, jo je Šostakovič sam imenoval “grozljivka” : “V Nosu sem poskušal ostati resen. /…/ Je tako krut.” To je lekcija zrelega Šostakoviča: mešanica groze in obscenega humorja sta zaščitni znak totalitarnega univerzuma.

Slavoj Žižek

Simfoniji: [11] London Philharmonic Orcestra dirigent [12] Zubin Mehta
Kvarteti: [13] Emerson String Quartet

Prevedel Jani Sever, opremil Jonas Žnidaršič