Pomembne odločitve…
24. maj 2009 ob 13:20 | Katja Lenart |Lahko bi z mislimi zalutala nekam, kjer nihče nič ne misli in pobrskala po spominu z zgodbami, ki so se zgodile nekoč in nekje.
Pa ne bom. Morda pa je pravi čas, da vam povem, da odhajam v Afriko. Tja nekam na ekvator, da se življenje obrne za nekaj stopinj. Lahko greste tudi vi, nihče vam ne brani, a jaz grem z namenom. Tam bomo zagnali pomemben projekt, o katerem boste najbrž kaj slišali tudi doma. Kmalu.
Če bi me nekdo vprašal pred leti, kam bom nekoč odcepetala, iskat nove izzive, mi Afrika ne bi padla na misel. Tam tudi še nisem bila in takole se je pač obrnilo.
Človek se pač odloči, popoka prva tri desetletja v kufre, se znebi balasta in gre. Zgodba je sila preprosta in gotovo se bo še razvijala, tisto kar tukaj šteje pa je ravno odločitev.
“Prav bi nam prišla. A greš z nami?”
(Malo sem potuhtala, malo raziskala in se odločila.)
“Grem.”
Uganda. Čisto na ekvatorju. Evkaliptusov gozd. Delo z radiem (ki mi je zadnja leta prekleto manjkalo). Brezrecesijski vakuum. Stran od te nore slovenske politike, stran od banalnih eksistecialnih problemov. V malarično območje, v šotor in afriško izkušnjo.
O projektu, ki se ga tam lotevam, vam v tem trenutku ne bom razlagala, kdaj drugič. Volunterskih, humanitarnih in temu-podobnih afriških akspidicij je tam malo morje. Ne grem tja igrat belega humanitarnega boga, tja ne bom odpeljala tone hrane in zdravil, jaz grem v studio Edirisa. Dva multimedijska eksperta bova tam nekje daleč (a vendar tako blizu) zagnala radio.
Ne vem, kaj bo in kako, nisem še stopila na črno celino in nimam pojma, kako dolgo ostanem. Moji najbližji se niti ne čudijo, pravijo, da je bil že čas, da spokam. Prihrankov nimam, kaj me briga. Letalska karta, cepljenje in nekaj malega za zraven je vse kar potrebujem. Moj sopotnik pravi, da kaj dosti tam ne rabim.
In prvič v življenju sem se odločila, da bom sprejela prijateljske donacije. Če kdaj, potem je zdaj pravi čas. Kdor želi kaj prispevati, me lahko najde kadarkoli. To je pravzaprav vse, kar mi lahko ljudje, ki me imajo radi, ob tej priložnosti dajo. Ja, meni. Povem pač, zase zbiram, da bom lahko preživela tam daleč, medtem, ko bom počela nekaj pomembnega v življenju.
Kdor me pozna, ve, da veliko ne potrebujem.
Vem, nič posebnega ni tale moja zgodba. Ne vem točno, zakaj vam jo pripovedujem in po svoje mi je vseeno, kaj boste pripomnili. Morda bom koga prebudila. Morda se mi kdo pridruži. Morda najdem mecena za naš projekt, ki ni žejen publicitete in bo celo želel ostati anonimen.
Pač, čas je, da vam povem. Ker tale spletni otrok je shodil, dela velike korake in svoje je dobil. Vsaj od mene. Lepo se razvija in ponosna sem na delež, ki sem mu ga dala. Ne bom rekla, da mi ne bo manjkal in ne obljubljam, da se bom redno javljala. Internetna povezava je tam menda bolj švohotna, s sateliti še nisem na zdravo.
Ne bom trosila sentimentalnosti, ker nekaj časa bom vendarle še naokoli in pravo slovo še pride.
In ker se mi je pred kratkim malce zataknilo v želodcu ob eni od velikopoteznih humanitarnih akcij, predlagam, da pogledate okoli sebe. Ljudi v stiski v Sloveniji ne manjka. Če jim želite resnično pomagati, ne potrebujete organizacije, revije ali megalomanske japijevske zabave, na kateri boste požrešno razsipavali s svojim denarjem in se nastavljali objektivom.
Kozarec šampanjca in tiste male fine sendviče bi vam raje zataknila za prekrasno večerno toaleto in vas poslala na enoletno ekspidicijo v Darfur, pa naj se vam tam odprejo oči.
Katja Lenart
24. maj, 2009 ob 13:41
Srečno in pazi kakšno vodo piješ…
24. maj, 2009 ob 13:48
kr na jok mi gre
drugace pa edino skoda, da se nisi bolj posvetila zadnjemu odstavku - materiala za samostojno objavo. ampak po drugi strani pa mogoce raje ne.
24. maj, 2009 ob 14:00
Wow Katja to je pa hudo, želim ti, da uresničiš svoje poslantvo in smisel kot vselej, ej Katja carica si, js se bom pa poboljšal, da bom manj preklinjal, do ekdaj prideš nazaj, kdaj bom zaigral tudi za tebe na orglice, pogrešali te bomo, če te pa že lev pohrusta boš vsaj vedela zakaj, boš vsaj vedela, da ni kriva recesija.
Ajd. Srečno.
24. maj, 2009 ob 14:02
ma vsaj 500. vesti bi lahko pocakala :/
24. maj, 2009 ob 14:05
dekle, bravo!
tisto iz zgornjega komentarja o “na jok iti” je tudi mene oplazilo… pa ne, ker bi se mi tako strašno smilila:), najbrž zaradi poguma, al pa česa podobnega. in zdaj tuhtam, kaj se ob taki priložnosti napiše za konec… fajn bodi? vso srečo? dobro izkušnjo ti želim? vsako posebej se sliši tako zelo premalo. Pa naj bo vse to. saj veš!
Drž se!
24. maj, 2009 ob 19:38
da si le sama s sabo v sozvočju pa ti bo šlo.
Drži se bejba :D !!
24. maj, 2009 ob 20:36
hvala…
aja, mislim, da bolj kot sem zdaj v sozvočju sama s sabo…še nisem nikol bila :)
Judeldudel!
(PS: zadnji odstavek je ZELO pomemben del! Naj se jim zatakne v grlu, tistim, ki to so…se bom drugič razširjeno obregnila…, ko malo raziščem tovrstne akcije).
24. maj, 2009 ob 20:39
Zakaj se meni zdi,da je tebi sam mal dolgcajt v lajfu oz. Sloveniji? :)
Bodi fajn, pa pazi nase. In sporoči TR.
24. maj, 2009 ob 20:48
Rožle, mal pa res :)
Aja, če bi kdo rad kaj prispeval, se pokonektajmo na mailu, pa se tam vse zmenimo. Zato, ker boste vsi, ki mi zelite kaj donirat na moji posebni mailing listi…dobivali posebne reporte iz Afrike ;) Vsaj nekaj zelim dati za vsako donacijo, se bom absolutno potrudila!
( katja.lenart(afna)gmail.com )
hvala,
k.
24. maj, 2009 ob 22:52
Sj sm vedu :)
25. maj, 2009 ob 11:25
Najbolj boli gledati, kako se kulturniki udinjajo snobom. Vita Mavrič na plakatih za Samaritan - tvoj nos je v mojih očeh precej zrasel.
25. maj, 2009 ob 11:52
baba,
prav imaš. To prav boli, tudi mene.
25. maj, 2009 ob 15:37
ti si ena fajn baba z orng jajčniki ;)
25. maj, 2009 ob 16:23
jah fajn se mej…:)
25. maj, 2009 ob 17:52
Čim več novih, koristnih, prijetnih, zanimivih /in manj neprijetnih, travmatičnih/ doživetij želim. Glej jo! Pa saj si že ob rojstnem dnevu vedela /ali vsaj slutila/, da boš odšla, ali ne? Srečno se vrni!
25. maj, 2009 ob 20:31
Jov Katja,
Upam, da nimaš kaj na vesti da greš…
Te čisto razumem zaka to delaš.Jez tud razmišlam da bi šou kam vn iz naše lepe dežele predvsem zaradi včasih čudni domorodcev in da se rešim te monotonosti.
Pogrešo bom tvojo sestro s koroške. Zmern jo je blo fajn gledat in poslušat…
26. maj, 2009 ob 13:50
Katja,
d best si bla na Vesti, ne dvomim, da boš rasturila tudi dol in (če si mal sposodim besede) ti želim, da ti gre vse po loju in prevažat se začneš na noju :-)
26. maj, 2009 ob 15:17
Ouujeeee!
Bom. :)
29. maj, 2009 ob 16:24
Ker zaenkrat še nesem našla prostora, da se Vam zahvalim, naj to storim na tem mestu:
Iskrena hvala za vse donacije, ki so me v zadnjih dneh šokirale, presenetile…in ganile. resnično sem Vam vsem hvaležna, za vse.
Še posebej se zahvaljujem skrivnostni dami, ki se je pred zelo kratkim oglasila na Vesti in tam pustila skrivnostno darilce zame:)
Hvala Vam vsem!
Katja.