Lahko bi z mislimi zalutala nekam, kjer nihče nič ne misli in pobrskala po spominu z zgodbami, ki so se zgodile nekoč in nekje.

Pa ne bom. Morda pa je pravi čas, da vam povem, da odhajam v Afriko. Tja nekam na ekvator, da se življenje obrne za nekaj stopinj. Lahko greste tudi vi, nihče vam ne brani, a jaz grem z namenom. Tam bomo zagnali pomemben projekt, o katerem boste najbrž kaj slišali tudi doma. Kmalu.

Če bi me nekdo vprašal pred leti, kam bom nekoč odcepetala, iskat nove izzive, mi Afrika ne bi padla na misel. Tam tudi še nisem bila in takole se je pač obrnilo.

Človek se pač odloči, popoka prva tri desetletja v kufre, se znebi balasta in gre. Zgodba je sila preprosta in gotovo se bo še razvijala, tisto kar tukaj šteje pa je ravno odločitev.

“Prav bi nam prišla. A greš z nami?”

(Malo sem potuhtala, malo raziskala in se odločila.)

“Grem.”

Uganda. Čisto na ekvatorju. Evkaliptusov gozd. Delo z radiem (ki mi je zadnja leta prekleto manjkalo). Brezrecesijski vakuum. Stran od te nore slovenske politike, stran od banalnih eksistecialnih problemov. V malarično območje, v šotor in afriško izkušnjo.

O projektu, ki se ga tam lotevam, vam v tem trenutku ne bom razlagala, kdaj drugič. Volunterskih, humanitarnih in temu-podobnih afriških akspidicij je tam malo morje. Ne grem tja igrat belega humanitarnega boga, tja ne bom odpeljala tone hrane in zdravil, jaz grem v studio [1] Edirisa. Dva multimedijska eksperta bova tam nekje daleč (a vendar tako blizu) zagnala radio.

Ne vem, kaj bo in kako, nisem še stopila na črno celino in nimam pojma, kako dolgo ostanem. Moji najbližji se niti ne čudijo, pravijo, da je bil že čas, da spokam. Prihrankov nimam, kaj me briga. Letalska karta, cepljenje in nekaj malega za zraven je vse kar potrebujem. Moj sopotnik pravi, da kaj dosti tam ne rabim.

In prvič v življenju sem se odločila, da bom sprejela prijateljske donacije. Če kdaj, potem je zdaj pravi čas. Kdor želi kaj prispevati, me lahko najde kadarkoli. To je pravzaprav vse, kar mi lahko ljudje, ki me imajo radi, ob tej priložnosti dajo. Ja, meni. Povem pač, zase zbiram, da bom lahko preživela tam daleč, medtem, ko bom počela nekaj pomembnega v življenju.
Kdor me pozna, ve, da veliko ne potrebujem.

Vem, nič posebnega ni tale moja zgodba. Ne vem točno, zakaj vam jo pripovedujem in po svoje mi je vseeno, kaj boste pripomnili. Morda bom koga prebudila. Morda se mi kdo pridruži. Morda najdem mecena za naš projekt, ki ni žejen publicitete in bo celo želel ostati anonimen.

Pač, čas je, da vam povem. Ker tale spletni otrok je shodil, dela velike korake in svoje je dobil. Vsaj od mene. Lepo se razvija in ponosna sem na delež, ki sem mu ga dala. Ne bom rekla, da mi ne bo manjkal in ne obljubljam, da se bom redno javljala. Internetna povezava je tam menda bolj švohotna, s sateliti še nisem na zdravo.

Ne bom trosila sentimentalnosti, ker nekaj časa bom vendarle še naokoli in pravo slovo še pride.

In ker se mi je pred kratkim malce zataknilo v želodcu ob eni od velikopoteznih humanitarnih akcij, predlagam, da pogledate okoli sebe. Ljudi v stiski v Sloveniji ne manjka. Če jim želite resnično pomagati, ne potrebujete organizacije, revije ali megalomanske japijevske zabave, na kateri boste požrešno razsipavali s svojim denarjem in se nastavljali objektivom.
Kozarec šampanjca in tiste male fine sendviče bi vam raje zataknila za prekrasno večerno toaleto in vas poslala na enoletno ekspidicijo v Darfur, pa naj se vam tam odprejo oči.

Katja Lenart