Komentar - Matej
12. februar 2009 ob 14:51 | Vest |20. septembra 1870 so se odnosi med Svetim sedežem in Kraljevino Italijo znašli v bolečem krču. Garibaldijeve irredentistične čete so namreč na ta dan pri mestnih vratih Porta Pia izvedle napad in zavzetje mesta Rim. Dan, na katerega je novostala italijanska država prišla do glavnega mesta, pomeni po drugi strani konec tisočletne papeške države, ki je v svojih najboljših obdobjih obsegala dobršen del osrednje Italije. Papež Pij IX. se je razglasil za ujetnika v Vatikanu, italijanski kralj in politika pa v velikanski zadregi, kako pred očmi stoodstotno katoliške Italije urediti odnos z voditeljem Katoliške Cerkve.
Lateranski sporazumi, sklenjeni 11. februarja 1929, tako pomenijo otoplitev skoraj šest desetletij trajajočih več kot hladnih odnosov med Katoliško Cerkvijo in Kraljevino Italijo.
Lateranski sporazumi so konkordat, ki je meddržavna pogodba, sklenjena med Svetim sedežem in neko državo. Sklenjenih konkordatov je bilo v 20. letih 20. stoletja kar 7, tako da lateranski sporazumi niso edini, gotovo pa so bili izredno pomembni, saj so urejali odnos papeža in njegove države do širšega okolja, v katerem se Vatikan, ta pol kvadratnega kilometra velika državica, nahaja.
Katere so najpomembnejše točke lateranskih sporazumov?
Kraljevina Italija je priznala suverenost papeške države, skrčene na Vatikan, od tod tudi ime državice: Citta del Vaticano – Mesto Vatikan; papež, takrat Pij Xi. pa je priznal suverenost Kraljevine Italije. V duhu gesla svobodna Cerkev – svobodna država je bilo uveljavljeno načelo ločenosti Cerkve in države, razumljeno kot avtonomija delovanja obeh družbenih dejavnikov na svojem področju. Katoliška veroizpoved je bila razglašena za državno vero, poroke, sklenjene v cerkvah, pa so dobile tudi civilno veljavo. Po drugi strani je italijanska država dobila pravico do dogovarjanja pri imenovanju škofov, določena pa je bila tudi odškodnina, ki jo je papež prejel kot nadomestilo za izgubljena ozemlja in stavbe papeške države.
Konkordat je ostal v veljavi tudi po drugi svetovni vojni, vse do leta 1984, ko je bil med republiko Italijo in Svetim sedežem sklenjen nov sporazum.
Matej Pavlič
12. februar, 2009 ob 16:28
Ja in? To je komentar dneva?
12. februar, 2009 ob 18:59
Kdo je že rekel: “Moje kraljestvo ni od tega sveta.”?
12. februar, 2009 ob 22:05
Nice *bling bling*.
Lahko pa bi še razložil, Matej, zakaj je bilo papeštvo desetletja v sovražnem odnosu do liberalne države, potem pa s takšno lahkoto sklenilo španovijo s fašistično.
13. februar, 2009 ob 13:01
Carlos, se strinjam, da bi se dalo še marsikaj povedati, ampak še za to, kar sem spravil skup, sem moral kar hitet, saj je časa za komentar malo na razpolago.
Lahko bi npr. povedal anekdoto iz leta 1943, ko je Mussolini že stegnil v S Italijo in tam ustanovil Savojsko republiko. Seveda je hotel tudi priznanje s strani Svetega sedeža (ki ga ni dobil) in se pri tem skliceval na Lateranske sporazume, vendar je z Državnega tajništva dobil odgovor: “Konkordat smo podpisali s Kraljevino Italijo, ne z gospodom Mussolinijem.” Mussolini ga je 1929 podpisal kot predsednik italijanske vlade (bodi pozoren na frak in cilinder na historičnih posnetkih podpisa, čeprav Duceja brez uniforme skoraj ne vidimo). V diplomaciji podrobnosti štejejo ;)
Na šibkost povezovanja konkordata s fašizmom kaže tudi nenavadno dejstvo, da je konkordat praktično brez sprememb ostal v veljavi do leta 1984. Je bila Italija do takrat fašistična, sedaj pa ne več, ali kaj?
Je pa tudi po mojem res, da je Mussolini s konkordatom iskal podporo katoliške komponente v državi. Vendar ne preveč uspešno, kar se je pokazalo že 1931 z encikliko Pija XI. ‘Non abbiamo bisogno’ (vtipkaj na wikipedijo), ko je papež poteze italijanskega fašizma obsodil kot totalitarno ideologijo. Šlo je za ukinjanje katoliških organizacij, ki naj bi vse postale nekakšni Mussolinijevi pionirčki in mladinci.
14. februar, 2009 ob 1:25
Hvala za odgovor, ampak malce te moram popraviti. Najprej, banalno, dučeja se res najbolj spomnimo po uniformah, mislim pa, da je v 20. letih še vedno pogosto nosil civilna oblačila.
Dalje, nisem nikjer zatrdil, da je konkordat vsebinsko povezan s fašizmom, pač pa zgolj formalno. Ne gre pozabiti, da je po letu 1921 v fašističnih vrstah obstajala prominentna skupina “katoliških” oziroma “klerofašistov” (prvi je izraz, s katerih so se poimenovali sami, z drugim so jih zmerjali antifašistični katoliki), ki so si še kako želeli povezati fašistični projekt s katolicizmom. Cena za sporazum je bilo nenavsezadnje tudi utišanje don Sturza in demokratične struje med popolari. Kljub občasnim konfliktom, kot je bil tisti, ki si ga navedel, in bolj pomembno, (ne sicer posebej vneto) postavljanje po robu rasni zakonodaji leta 1938, sta režim in cerkev skoraj zgledno sodelovala do bridkega konca leta 1943. Zakaj? Se je papežu morda zdela fašistična vizija države in družbe podobna korporativizmu, ki je prevladoval v uradni katoliški ideologiji? Se mu je zdelo, da bi bilo mogoče fašizem “pokristjaniti”? Pustim papeža ob strani, nekaterim katoliškim elitam se je gotovo. In prosim, ne trdim, da sta fašizem in krščanstvo kompatibilna - ampak če nista, potem še toliko slabše za tiste, ki so mislili, da sta.
Koliko je bila Italija fašistična po letu 1945? Interesantno vprašanje. Vsekakor bi znali o tem marsikaj povedati slovenski duhovniki iz Benečije, ki so jih desetletja terorizirale tajne grupe tipa Gladio - z ameriškim blagoslovom.
Sem se pa enkrat zabaval ob branju papeških okrožnic in izjav: v božičnem govoru Pija XII. leta 1944 se radikalno zamenja retorika, kar naenkrat je govora o človeških pravicah in “združenih narodih”. Škoda le, da tega tedaj na Slovenskem niso brali ali razumeli.