“Ker je zdravje naše največje bogastvo, večje kot vsako materialno in seveda njegov pogoj ter temelj, je vendar to slednje potrebno, če ne celo nujno, žrtvovati za tisto največje in bistvenejše; ali raje, vložiti v naložbo, ki se mora obrestovati”. Le kako bi lahko ugovarjali tej, tako evidentni logiki, ki je pravzaprav vsem nam tako domača, logična, razumna in samoumevna? Zato tudi nima, saj jih niti ne more imeti, ugovorov in nasprotovanj, vsaj takšnih ne, ki bi lahko imeli težo ter veljavo pri njenem izpodbijanju. “Vse klapa”, bi lahko rekli. Še preveč in ravno to nam mora vzbuditi sum.

Na neki drugi, obči ravni pa nam govori, da je vzpodbujanje ukvarjanja in sam govor o zdravju - zdravje v svoji nemožni pozitivni obliki in opredelitvi, lahko ter tudi dejansko je, postal vir neizmernega kapitala in z njim neločljivo povezanega dobička. Dobesedno nam je povedano v obraz, da zdravje dojeto ali razumljeno v najširšem smislu, ali bolje brez možnosti opredelitve (lepo je vse, kar je zdravo in zdravo je vse, kar je lepo, a velja prav tako v smislu zdravo je tudi tisto, kar ni lepo, saj je v tem primeru prav gotovo dobro; in kar je dobro, je dobro predvsem zato, ker je prav gotovo zdravo), je privilegiran objekt kapitalistične logike profita.

Diskurz o njem seže od najvišjih nivojev institucionalnih praks in razpravljanj profesionalcev, do najbolj alternativnih in bizarnih metod, ki jih prinašajo in odnašajo modni trendi. Že samo vsakodnevno nakupovanje hrane nas postavlja pred izbiro light živil ali ne. Če je po eni strani vsakomur jasno, da potrebuje kapitalizem zdrave, za delo sposobne posameznike, ki bodo vstopali v produkcijski proces, je po drugi strani potrebno hkrati uvideti tudi dejstvo, da potrebuje prav tako za svoje “vzdrževanje ali ohranjanje” nezdrave (ali bolje, še-ne-zdrave, nikoli-zdrave, potencialno nezdrave, ogrožene, preventivno zdravljene) posameznike, ki bodo konzumirali, kar so producirali in s tem ustvarjali ter zagotavljali pogoje za nadaljnjo reprodukcijo produkcijskih razmerij.

Z diktatom zdravega načina življenja doseči samospoštovanje, krepost in vero v svoje delovanje; zmanjšati vse dejavnike tveganja z izobraževanjem in informiranostjo; cilj je sprememba mišljenja ljudi v korist njih samih; metoda je ne netolerantnost; inštrument je oglaševanje. Kot nekakšen okrasek na torti pa se na koncu doda v vednost in pojasnilo, da je to početje povsem neodvisno od kakih drugih interesov. Neodvisno od kakšnih drugih, mogoče, a od kapitala prav gotovo ne, saj ga je ravno kapitalizem sproduciral in ga hrani, se hrani in nas hrani. Toliko časa, vse dokler ne postanemo bulemični ali anoreksični. Mislim, da so iz tega vidni razlogi za nujnost pesimizma, a “Stvar” je še hujša.

Zdravje kot vrednota je dobilo seveda tudi moralno razsežnost, kjer posameznik, ki se upira tem diskurzom in jih preprosto ignorira, velja za nemarneža oz. še ne osveščenega, slabo informiranega. Na tem mestu pa “prileti” preventiva, ki vedno bolj posega v privatno in vsakdanje življenje, ki za “to” ali bolje, za “tega” nemudoma poskrbi ter ga oskrbi z najnovejšimi informacijami. Zdi se kot, da se s tem vsi strinjajo in pristajajo na ponujene diskurze ter prakse, da ni volje in moči do upora, pravzaprav niti prave potrebe po njem. Obsedenost z zdravim načinom življenja je znak nemoči medicine, da bi priskrbela in poskrbela za zdravje. Poskrbi in preskrbi lahko samo bolezen, patologijo, motnjo, prizadetost. Zagotovi in proizvaja lahko le kar si ves čas prizadeva odstraniti. Pravljica Cesarjeva nova oblačila, ki se jo uporablja kot prispodoba za ilustracijo razgrinjanja fantazme, ni več ustrezna oziroma ne “ustreza več realnosti”. Če se v pravljici sprenevedanje konča, ko otrok pove resnico, jo izreče naglas in se fantazma razblini, pa v realnosti zgodba teče dalje. Otrok lahko izreče resnico, lahko jo tudi dokaže in razloži, lahko jo celo vpije, a koga to briga, kdo ga bo sploh poslušal. Mogoče samo terapevti, a le zato, da bi ugotovili, kaj je z njim narobe in kako se mu lahko pomaga. Resnica ne zanima nikogar, ker ima vsak že svojo resnico. Vsak si lasti pravico, da ima svojo resnico, ki je seveda enakovredna z drugimi. Tako so vsi strokovnjaki za vse in vsak sam zase. Resnica je postane fragmentarna, partikularna in razpršenost je vsesplošna ter totalna. Ni minimalnega oprijemališča in prostora, kjer bi se lahko le za trenutek naslonili, se sprostili in si oddahnili. Zato ni mesta in možnosti katarze, ki jo prinese sprevid ali uvid; ker je želja brez omejitve, neomejena in lahko samo plava, lebdi ali srfa po brezmejni virtualizaciji prostora. Pobijanje in spodbijanje z argumenti, ki je nekakšno očiščenje ali osvobajanje od zmot in napak, je izgubilo svojo moč, in več “ne zagrabi”.

Elena Pečarič