Nocoj se bo z glasbenim dogodkom zaključil 20. Filmski festival v Trstu, katerega organizatorji si že belijo glave s prihodnjim, kajti mestne oblasti nimajo veliko posluha za njihovo dejavnost in jim že grozijo z odvzemom krasnega prizorišča z dvema dvoranama v kinu Cinema Excelsior.
Festival se je rodil leta 1989 iz pepela padlega berlinskega zidu, kot rada pove ena od organizatork Nicoletta Romeo, ki je v tistih časih program festivala spremljala kot gledalka.
Festival je izjemnega pomena za prostor centralne in vzhodne Evrope, kajti prikazani filmi prihajajo prav s tega področja.
Program festivala je bil razdeljen v tri tekmovalne sekcije; igrani, dokumentarni in kratki film. Slovenski film je bil zastopan s kratkim filmom Vem Jana Cvitkovića, ki pa je nastal v madžarski koprodukciji ter italijansko - slovenski Mostar United režiserke Claudie Tosi.
Festival je v spremljevalnem netekmovalnem programu ponudil retrospektivo filmov Walerian Borowczyk in sodobnega grškega filma, h kateremu se bodo vrnili tudi prihodnje leto.
Letos so organizatorji uvedli dve novosti; filmsko delavnico in projekcije filmov v kategoriji Walls of Sound - glasbeni dokumentarci, med katerimi sta se znašla tudi dva slovenska.
Več izveste v prispevku.

* Uporabljen tudi video material festivala.

POVZETEK:
To je enkratna priložnost za filmofile, da si ogledajo filme, ki so v Italiji prikazani prvič. Navdušeni smo nad filmi vzhodne Evrope, ki nas vedno presenečajo s kvaliteto naracije, strukture, igralci … Veliko dobrih filmskih šol je v tem delu Evrope.
Precejšnjo spremembo smo doživeli v produkciji in promociji, kar pomeni, da so nam pred 10-imi leti ministrstva za zunanje zadeve pošiljala filme. Sedaj imamo opravka z zasebnimi podjetji. Svoje so dodale tudi koprodukcije. Precej teh so soustvariri nemški, angleški … producenti, ki dosegajo lepe prodajne dosežke. Naj izpostavim Kornéla Mundrucza, enega najboljših madžarskih avtorjev, Philippa Bobera … Ne prikazujemo filme povsem neznanih režiserjev, to so izvrstni in priznani režiserji, ki pa imajo še vedno težave s prodorom na italijansko tržišče.
Jan Cvitković je avtor, ki ga imamo radi in ga občudujemo. Poudaril, je da za ta film (Vem) ni dobil nikakršne finančne podpore s trani državnih institucij. Je povsem neodvisen filmar. Letos sicer nismo uvrstili nobenega slovenskega filma v tekmovalni program sekcije igranih filmov, kar pa se je znalo zgoditi v preteklih letih.
Letošnja »poslastica« je predstavitev grškega filma, Film z roba. Da bi podrli obstoječe klišeje, letos nismo izbrali filmov velikih režiserjev, kot je Angelopolous , Panayotopoulis ali Voulgaris, pač pa produkcijo zadnjih 10ih let. Ta mlajša generacija ima nove zanimive poglede na grško družbo, s katerimi uspešno rušijo predsodke do grškega filma. Močni so v pripovedovanju zgodbe, kot tudi pri izbiri tem. Niso več nostalgični, osredodočeni so na tukaj in zdaj. To so sodobne zgodbe, ki se ukvarjajo z nasiljem, ksenofobijo, nacionalizmom, temno platjo grške družbe. Ne vidimo torej mediteranske pokrajine, ki jo poljubljata sonce in morje, gre za precej več.

Irena Kovačević