Kljub temu, da je vlada predlagala paket ukrepov, pa vse kaže, da ne bodo zadostni. Ne samo zaradi tega, ker marsikateri izmed njih, denimo subvencioniranje delovnega časa, za marsikatero podjetje ne bo pomenil kaj drugega kot samo začasno preložitev težav, na kasnejše obdobje in hkrati znižanje izdatkov za socialne transferje, ampak predvsem zaradi tega, ker javna poraba vztraja na precej visoki ravni, ki pa si jo bo ob nižanju gospodarske rasti težko privoščiti. Strah zbujajoči so predvsem plačni šoki v nekaterih delih javnega sektorja, kjer rast realnih plač krepko prehiteva produktivnost. Zato je smiselno pričakovati nove korekcije zakonodaje predvsem pri nadaljnji davčni razbremenitvi gospodarstva, ki bi pomenila zadržanje delovne sile brez intervencij na račun tretjih podjetij in večjo likvidnost za investicijsko aktivnost. S tega vidika so vsaj predlagani zakoni o investicijskih olajšavah, ki prihajajo iz vrst opozicijskih strank ustrezen nabor rešitev o katerem bi morala vlada resno razmisliti. Temu bi se morala pridružiti tudi racionalizacija in stroškovna učinkovitost javnih investicij ter v zdravstvu, kjer sami zdravniki menijo, da prihaja do vsaj 20% izgube vloženih sredstev. Edini del javne obremenitve plač, kjer hitre rešitve niso možno, je verjetno pokojninski sistem, ki čaka na bolj konkretne strukturne spremembe. Če ne drugega, lahko vsaj pozdravimo izjave iz vladnih logov, ki se nanašajo na potrebe po zaustavljanju rasti plač v javnem sektorju in zmanjševanja zaposlenih v tem segmentu in prekinitve umetnega vzdrževanja že davno propadlih podjetij. To je vsekakor lepa streznitev za del volilnega telesa, ki je menil, da nova vlada prinaša zgolj prerazdeljevanje.

Rado Pezdir