No, branje polet’ oziroma — poletno branje bi bil pravi naslov, pred njim sta njegova anagrama. Podobno bi nadaljeval z začetki zapisa, ko sem dejal uredniku: “Vsi tisti odgovori znanih ljudi v raznih žurnalih, kaj bodo med poletjem brali, katere knjige jemljejo s seboj na morje … Brez izjeme kaj novega, kot da so na tekočem z novostmi ali kvečjemu pol leta zadaj … Ampak kaj je to, biti na tekočem s knjigami, ki jim novi naslovi dnevno krepijo števno neskončnost? … Še domači roman, jako fino področje, še naša letina je tu takšna, da si jo komisija za kersnika bržkone radodarno porazdeli med sabo.”

Urednik ni bil proti, stvar naj se napiše, a sem se uprl, potem ko sem spoznal nepoštenost svojega vzgiba, saj koliko je pa res takšnih izjav po časopisih? Nekaj jih je, ampak večina je le v stilu izbora voditeljev oddaje Knjiga me-ne briga, ki je v stilu izjave Ženje Leiler: “Kot kak družinski član gre z nama potovalka knjig. Najnovejših, spregledanih, starih dolgov, klasik za ponovno branje.” (Oboje se hitro najde na strani bukla.si.) Razveseljivo je ljudem vse več za to, da berejo dobro kot pa novo, kar je verjetno tudi posledica samega izbruha naslovov.

Ženja Leiler je novinarka kulturne redakcije Dela, njen primer iz Bukle postane dodatno zanimiv, ko pove, da s sabo redno jemlje knjigi: Povojno Evropo Tonyja Judta in pa Kratko zgodovino časa Stephna Hawkinga. Ne razlaga na dolgo zakaj, ampak ugibajmo, v tem je neka radost: zgodovinsko knjigo bi rada končno že prebrala v enem zamahu, tako pravi sama, in ni nenavadno, da ima, družboslovka, s tem veselje, moderna zgodovina prekriva njena področja. Ampak Kratka zgodovina časa? Kaj ji bo odpiranje te knjige? Sama pravi le tole: “too many books, too little time”. Mene-fizika niso takšne knjige nikoli očarale, ves čar teorij relativnosti mi je na primer zbledel ob enačbah, ki določajo pojav, vse drugo je približno in tudi ne poznam fizika, ki bi na morje jemal Kratko zgodovino časa. Ampak smo različni in si najdemo različne katekizme.

Moj trenutni smisel je predstaviti štiri čtiva, ki so me nedavno najprej pritegnila in potem kraljevsko zabavala: dve klasiki, starejša Mojster in Margareta Mihaila Bulgakova ter mlajši Esej o slepoti Josá Saramaga; marčevski National Geographic Slovenija in pa novi strogo zaupni dosje Branka Gradišnika. Natančno bom povedal, zakaj bi šel sam na vašem mestu nemudoma v knjižnico in si zagotovil to branje. Seveda takoj trčim ob problema: kaj lahko sploh povem, če so o snovi napisane že cele študije? In vem, velikih, pritegljivih knjig je na kupe. Prvi problem bom rešil s kratkimi odstavki, drugemu pa se lahko zadosti s komentarji.

Esej o slepoti priporočam zato, ker me je knjiga povsem prevzela (prevedena leta 1998, v letu Nobelove nagrade za avtorja), tako da sem si moral najti čas zanjo, četudi ga ni bilo. Očitno je José Saramago povsem dozorel, to je očitno v načinu ubeseditve, kako nežno širi in staplja miselne zlepke, kako se mu s pikami nič ne mudi, a so ločila in vezniki stavljeni za gladko branje z izjemnim tekom. Zgodba mi je nemara v slast, ker se začne ko en ZF-film: ljudje začnejo en za drugim slepeti, nihče ne ve vzroka, očitno je le nalezljivo, in oslepeli tudi ne morejo nič proti temu, da jih ne bi ločili od zdravega dela prebivalstva, ki ga država mora zaščiti. Ampak ljudstvo slepi naprej, “esej” pa prouči rušenje človeške nravi ob izgubi enega čutila, seveda ne kateregakoli, vid je s svojim 80-plus-odstotnim deležem zajetja informacij verjetno kar najpomembnejši. Se bo brala kot zgodba kaotične družbe ali kot prispodoba za zanikanje videnja in kot preobrazba človeka v žival — to je odvisno od bralca, da pa se torej brati na več nivojih, podobno kot Pixarjeve risanke gledajo ljudje vseh starosti, kar, kar je odlika velike ljudske umetnine? Fernando Meirelles, priznani režiser Mesta bogov (Cidade de Deus, 2002) je letos po knjigi posnel film (Blindness), pokazali so ga že v Cannesu, najbrž se že dobi kako kopijo na spletu, želim si, da bi ga kmalu videl v našem kinu, čeprav so prvi odzivi mlačni, češ da film zvodeni v poceni moralko. Bomo videli. A knjiga je tu in je izjemna, zame ena tistih, za katero še po branju ne morem prav dobro verjeti, da je res napisana.

Mojsta in Margareto polagam na srce preprosto zato, ker ne drži, da so ljudje razdeljeni med tiste, ki so že prebrali Gospodarja prstanov, in na druge, ki ga še bodo, kot gre znameniti komentar. To ni res, vsi poznamo Jonasa Žnidariča, ki Gospodarja še ni bral in ga nikakor niti ne namerava. Ga ne razumemo? In že zapuščam delno šaljivost začetka, sam Jonasa vse bolj razumem, da ga ne zanima čisti eskapizem ali fantastična literatura čistega beganja, kar Gospodar prstanov je, saj je vendarle “neskončno” preganjanje za nekim prstančkom, in če bi se Tolkien odločil vleči še tisoč ali deset tisoč strani, bi jih pa povlekel. Površen in zelo črno-bel spopad temnega in svetlega je novo filmovje po svoje še poslabšalo, saj je oklestilo na primer še Gandalfovo pozibavanje k temnemu ali vsaj nesvetlemu v knjigi. Zato spokaj, Peter Jackson, če je že treba, se Gospodarja prstanov bere. Še boljše pa je po moje nekaj takega, kot sta Mojster in Margareta, vrhunec Mihaila Bulgakova, z oblastjo večno skreganega sovjetskega umetnika prejšnjega stoletja, oblast mu je v zrelih letih onemogočila objavljanje in Bulgakov je zažarel šele desetletja po smrti, ko so ga postopoma in potem dokončno obudili prav z našim romanom, in zažarel je pravično, zakaj knjiga se bere kot ena najbolj nenavadnih: hkrati se odvija v dveh točkah prostora-časa, iz Jeruzalema ob začetku našega štetja poroča avtor o usodi Jezusa in Poncija Pilata, Moskvo 30-ih let prejšnjega stoletja po obišče sam Satan s svojimi navihanimi spremljevalci, ki se poigrajo z usodo meščanov, posebej z usodama mojstra in Margarete, usojenima ljubimcema, ki ju Zlodej naposled odpelje v kraljestvo teme, tam pa avtor stakne niti obeh pripovednih svetovnic (to je, v teoriji relativnosti, krajevnih vektorjev prostora-časa), kar je narejeno izjemno dobro, sploh bi lahko že verjeli, da je knjiga malo iz tega in malo ne iz tega sveta, podobno kot je sestavljena zgoda, po kateri so že posneli neke filme, IMDb.com našteje pet naslovov, neke ruske filme in serije, ki bi jih veljalo pregledati, zahodnemu očesu pa bi verjetno zelo ustrezala upodobitev kakega Guillerma del Tora, ki se po še rahlo otročjem Favnovem labirintu že zdi dovolj zrel za kaj takega, a glej ga zlomka, s Petrom prav zdaj snujeta uvod v Gospodarja prstanov, dvodelnega Hobbita.

National Geographic Slovenija, marec 2008, se sicer ubada z osrednjim vprašanjem “ali živali razmišljajo?”, meni pa so dali ure razmišljanj in streliva za konverzacijo predvsem tile članki: Megaprojekti na Islandiji — ali je velikopotezno postavljanje tovarn aluminija tam prava stvar? Zaradi ogromnih presežkov surove energije in nerazvite industrije so kot nalašč, po drugi strani pa ogrožajo divjino tega izrednega ozemlja med Evropo in Grendlandijo z vsega okoli 300 tisoč prebivalci.

Drzni tihomorski pomorščaki — so iz najbolj zahodnih obal Azije odpluli proti horizontu ravno v času, ko so v Egiptu cvetele faraonske vladavine, in na drugi strani planeta osvajali tihomorske otoke. KDO je dejansko našel Havaje, ta tako odročen košček kopnega? O začetkih tega odkrivanja ta članek. “To boldly go where no man has gone before.”

Eksperiment v Butanu — se bere podobno kot prispevek o Islandiji, v tej himalajski deželi ljudstvo stopa po razpotju budistične kraljevine in odpiranja svetu, pri čemer ohranja posebno nacionalno usmeritev, ki ji pravijo bruto domače zadovoljstvo, kar vzbuja vsaj veliko zanimanje pri mogoče napačno usmerjenih nam zahodnim vladavinam. Grenko vprašanje za nas je, kako lahko v deželi z vsega 600 tisoč prebivalci, kjer je bila pričakovana doba še pred 25-imi leti 43 let (zdaj 66), posnamejo, beri in piši, 30 celovečercev na leto? In produkcija se veča.

Ljubim National Geographic, ker tako dobro sozvanja z mojim zanimanjem za zemljepis in svet živali. V angleščini ali v slovenščini, meni je vseeno, prevodi se mi zdijo brezhibni in revijo vselej berem od prve do zadnje platnice. Njeno zmagoslavje mora tičati v močni sklopitvi doživetih in informativnih spisov z vrhunskimi fotografijami.

In omenil bi rad še Sobotno prilogo Dela 2. avgusta, v kateri je objavljen dnevnik Strogo zaupno na soški fronti Branka Gradišnika, njegova vendar ni fronta, ampak dnevnik, v katerem je popisal kratko taborjenje ob Soči in s katerim je spet spomnil na žlahtnega Frana Miličinskega. Gradišnik je kralj domače humorne besede, jaz ne poznam plemenitejšega. Vprašanje “Excuse me, do you happen to have a pair of small plastic scissors, please!” in nadaljevanje, ko zapre zadrgo in zbeži k svojemu šotoru — to je samo po sebi par besed, v celoti dnevnika pa me je napeljalo k udrihanju po trebuhu (lastnemu).

Čas dopusta je za koga čas povečanega branje. Nekateri, ki med letom ne berejo, poskusijo zdaj kaj, tisti, ki pa sicer ves čas kaj berejo, berejo zdaj več. No, razumljivo, in vi, kaj ste nedavno brali vi, kar bi zanimalo tudi nas in zakaj nas bi zanimalo?

Robert L. Tuva