Brez dvoma se boste vsi strinjali, da je opera najčudovitejša iznajdba človekovega kreativnega duha, tisti numinozni mysterium tremendum (ali je nemara delirium tremens?), kjer se človek na Zemlji še najbolj približa nebesom, kjer ga popade občutje kreaturnosti pred grozljivim, iracionalnim, neopisljivim, kjer se zlije v eno s svojim bistvom. Kako se tudi ne bi?

Opera je nebeška, opera je sublimna, opera je lepa, opera je veličastna, opera je čarobna … opera je lahko boljša kot seks. In nenazadnje, opera je seks.

Opera je seveda tudi pomota.

Richard Strauss: Salome

Kako se je vse skupaj začelo? Opere pravzaprav ne bi smelo biti, saj gre le za plod prevelikega navdušenja renesančnih zagnancev, ki so v evforiji odkrivanja pozabljene dediščine klasične Grčije odkrili tudi kakšno stvar, ki je nikoli ni bilo.

Eden glavnih navijačev uglasbene drame je bil Vincenzo Galilei, oče znanega zvezdogleda, in kdo ve, morda je na malega Galileja, ki je postavil temelje moderne naravoslovne znanosti, vplivalo prav to, da je njegov oče izumil opero.

Opere so začeli pisati okrog leta 1600. Eno prvih oper, Euridice ali Evridika po naše, je napisal neki Jacopo Peri, s prvim resnim hitom, ki se je na opernih lestvicah ohranil vse do danes, pa je nekaj let kasneje udaril Claudio Monteverdi; to je bila opera Orfeo ali Orfej po naše. Ko so enkrat dobili zagon, so se te teme oklepali vse do konca baroka, ki ga je končal šele operni reformator Christoph Willibald Gluck, ki je končno napisal opero Orfeo ed Euridice ali po naše Orfej in Evridika, ki je bila krstno izvedena leta 1762 na Dunaju.

Jules Massenet: Manon

Takrat je Mozart imel že šest let in v glasbenem smislu se je začelo obdobje klasicizma, ko so opustili mitološko temo o Orfeju in Evridiki in začeli pisati opere o strežaju Figaru. Tradicijo je končal Gioacchino Rossini s Seviljskim brivcem leta 1816, ko sta gospa Verdijeva in gospa Wagnerjeva ravno odstavili malega Giuseppa in malega Richarda in tako napovedali novo dobo romantike, čas, ko so ugotovili, da je pravzaprav najbolje pisati opere o čemerkoli: o terminalno bolnih prodajalkah ljubezni, o ciganih (o Ambrušanih je še ni), o solo pevcih iz Nürnberga, o vitezih, španskih kraljih, mornarjih z dolgim stažem in grbavcih. Ni važno kakšna je zgodba, važno je, da je v njej veliko seksa.

Richard Strauss: Salome

Ker je opera postala torej nekakšen “babilonski stolp” seksa, kjer se je človek nevarno približal “božanskemu” bistvu lastne eksistence, se je nad njo pričakovano zgrnila sveta jeza mračnjakov. Kakor so se ljudem pomešali jeziki, da stolpa nikdar niso dokončali, tako se je nad opero zgrnilo prekletstvo predsodkov, stereotipov in, kratkomalo, laži, s katerimi se mora soočati ta morda edini poskus človeka, kjer mu je zares uspelo transcendirati lastno živalsko naravo in seči po prepovedanem sadežu “božanskega spoznanja”.

Prepričani smo, da je opera tisti resnični mysterium fidei, zato je treba z nje očistiti vso mitološko nesnago in jo ponesti nazaj med ljudi, med katere so temačne sile posejale seme predsodkov, ki se je razraslo vse do takih prepričanj, kot na primer, da je opera “zastarela, banalna, nerazumljiva, absurdna, da v njej ljudje umirajo pol ure in še kar pojejo, da jo poslušajo samo stare mame in geji, da se v njej derejo tristokilske sopranistke v vikinški opravi” in tako naprej.

Vse to seveda niso nič drugega kot laži in predsodki, ki so jih “temne sile” namenoma in vztrajno širile o tej veličastni umetnosti. Naš namen pa je, da jih razbijemo, se jih osvobodimo in jasno pokažemo, kako je z opero v resnici! Da končno pokažemo, da je opera “moderna, banalna, nerazumljiva, absurdna, da v njej ljudje umirajo pol ure in še vedno lahko čudovito pojejo, da je ne poslušajo samo stare mame in geji, in končno, da v njej v resnici pojejo zelo lepa dekleta, četudi so kdaj v vikinški opravi”. Predvsem pa bomo razkrili to, kar so o operi najbolj temeljito skrivali, namreč to, da se opera vrti izključno okoli seksa.

Giuseppe Verdi: La Traviata

Vse to vam nameravamo tudi dokazati in razbiti vse škodoželjne mite o operi. Danes, za začetek, vam ponujamo v ogled odlomek iz opere Manon Julesa Masseneta. Zgodbe vam ne bomo pripovedovali, saj je popolnoma nepomembna in služi samo kot izgovor, da se glavna junaka celo predstavo valjata po postelji in seksata.

Tristokilske sopranistke? Vikingi? Poglejte si še enkrat! Da je tole za geje in stare mame? Lepo vas prosim, oni že imajo Eurosong. Ko pa tule Anna Netrebko strastno gladi Roberta Alagno po njegovem “ljubavnem tepihu” in namiguje na spolne igrice, se ob tem gotovo lahko razneži tudi sleherni heteroseksualni testosteronski ljubitelj pira in fuzbala.

Napisal: Luka Culiberg