Kralji ulice je časopis za brezdomstvo in sorodna socialna vprašanja. Vsebino večinoma ustvarjajo brezdomci, ki skrbijo tudi za distribucijo. Za 1 evro — 50 centov prejme prodajalec — lahko kupec spozna vsaj delček njihovih življenjskih zgodb. Med stalnimi rubrikami so tudi križanke, šale in ulični horoskop. Avtor naštetega je Gregor B. Hann, rojen decembra 1950.

Znamenja so v časopisnem horoskopu ilustrirana. Dvojčka sta tako dve vzporedno postavljeni medicinski igli, pri raku je narisana prižgana cigareta. Deveta po vrsti je skica strelca. Dobesedno. Človeška postava si je v glavo namerila revolver in sprožila. Pripisan je krajši tekst. “Zadnje čase streljate take kozle, da še sami ne veste, kaj je res in kaj ni. Ljudje se vam smejijo in se vam čudijo, od kod vam take ideje, ki včasih prihajajo verjetno kar izpod odeje. Toda vi se ne zmenite za njihova mnenja. Za vas je pomembno, da ste ljudi spravili v dobro voljo.”

Hann, strelec po horoskopu, je brezdomec, ki si je pred štirimi meseci poiskal službo v neki pekarni. Bivši zapornik, čigar življenje je zaznamovala tragična prometna nesreča. Pravi, da je humorist, ki piše za Kralje ulice, Indirekt in Slovenske novice. Duhovnik v mormonski Cerkvi Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni in nacionalist, ki tega ne taji. “Nisem ne tič, ne miš. Kot netopir sem.”

Oblečen v modro bundo, rjave hlače, pohodniške čevlje — nižje rasti, modrih oči in razmršenih las — pojasni, da je bil njegov pokojni oče Nemec. Nacist, ki je po zanj srečnem spletu okoliščin preživel morijo druge svetovne vojne in se znašel v tedanji Jugoslaviji. Hannova mati, med vojno dvojna agentka, je kasneje oskrbovala nemške ujetnike. Kmalu po rojstvu je zaradi raka izgubil očeta. Mati, ki je imela težave s pitjem, ga je zapustila, ko je bil star 10 let. Ostal je s starima staršema.

Študirati je želel na akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Po opravljenem prvem letniku je s šolanjem zaključil. “Vzeli so mi štipendijo.” Očetova preteklost naj bi bila za tedanji režim preveč moteča. Že v mladosti je pisal šale in aforizme. Tudi na račun sistema, zaradi česar je bil nekajkrat tik pred vrati zapora. “Kako so lahko komunisti modri, če so pa vedno rdeči?” Javnost je spraševal tudi, kateri ptič v Jugoslaviji je najdražji? “Galeb. Tako se je imenovala Titova ladja.”

Umetniške žilice ni izgubil. V Društvu za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice, ki izdaja že omenjeni brezdomski časopis, je aktiven tudi kot igralec. Komedijant. Nadomešča Marka Nakrića, pred časom izpadlega tekmovalca iz slovenske različice resničnostnega šova Big Brother. Enemu redkih pravih prijateljev je sicer napovedoval zmago.

Trenutno ga, poleg igranja, zaposluje še pisanje knjige o zgodovini društva. Je pri trinajstem od predvidenih petdesetih poglavij. Predstavnica društva Luna Šribar pove, da si delovanje brez njega težko zamišljajo. “Je poseben človek. Sišala sem, da se je že v mladosti zelo zanimal za kulturo, da je imel talent za pisanje. Kot izstopajočega, ga poznam tudi sama.”

Hann priznava, da z večino brezdomcev, ki jih s srečuje v majhnih prostorih društva na Poljanski cesti v Ljubljani, ne želi imeti opravka. Noče težav, pravi. Mnogi naj bi s svojimi dejanji kvarili ugled društva. Ponavadi sedi za enim izmed petih računalnikov, ki so na voljo. Brska po spletu, piše ali posluša glasbo — najraje Deep Purple. Na glavi ima slušalke. “Prejšnjič je nekdo pristopil k meni in mi rekel, da sem kot marsovec. Pa sem mu odvrnil, naj prisede, da bova skupaj poletela v vesolje.”

Preostanek dneva preživi nekje na prostem, prenoči pa v zavetišču za brezdomce. Pravi, da ima v 30-kilogramskem nahrbtniku, ki ga vedno nosi s seboj, svoje življenje. “Vse, le papeža ne.” Pač pa knjige, toaletni pribor, oblačila, hrano in še kaj. Ena izmed lokacij, kjer si pripravlja kosilo, je Metelkova. Pojasni, da sta ga pred dvema tednoma pri pripravi obroka zmotila policista. “Zanimalo ju je, ali imam kaj trave.” Blizu je bila zelenica. “Seveda, tamle je je polno,” jima je odvrnil. Poudari, da je vedel, katero travo sta imela policista v mislih in da je ni imel, saj da niti ne kadi. Policista je zanimalo, kje je trava. “Ja tamle. Še zvončki in trobentice rastejo zraven. Tam je trava, pri meni je ni.” Vprašala sta ga, ali se norčuje iz njiju. “Ne! Resnico govorim. Ne vem, ali sem jaz tako pameten, ali pa sta vidva tako bukova?” Napisala sta mu nalog, ki pa ga ni plačal.

Med anekdotami, ki jih našteje, se ena nanaša tudi na nekdanjega predsednika republike Janeza Drnovška. Hann se je z njim pogovarjal za brezdomski časopis. Drnovšku naj bi povedal šalo, nad katero je bil tako navdušen, da mu je podaril 5000 takratnih tolarjev. “Drnovšek sreča Milana Kučana in njegovo Štefko. Ravno sta se odpravljala od mesarja, kjer sta kupila na kose narezanega odojka in ga položila v voziček. Drnovšek presenečeno vzklikne: “Ja Milan, pa ja nimaš otroka pri teh letih!” Nato pogleda v njun voziček in reče Kučanu, da mu je pa res podoben.” Hann se rahlo nasmehne.

Gregor, ki si je pred časom našel redno zaposlitev v postojnski pekarni, je trenutno na bolniški, zaradi kožne bolezni. Pri iskanju stanovanja se zalomi, ko stanodajalcem omeni, da je brezdomec. Prihodnost ga ne skrbi.

Za peka in kasneje slaščičarja se je izučil po ponesrečeni študijski izkušnji. Kot picopek je spoznal ženo, s katero sta leta 88′ dobila sina. “Živeli smo idilično življenje.” Leta 95′ je zakrivil prometno nesrečo. Med prehitro vožnjo je predenj skočil otrok, ki mu je ušla žoga. “Njegov oče, ki je bil zraven, me je hotel, po eni strani upravičeno, ubiti z nožem. V samoobrambi sem ga z dvigalko udaril po glavi in ga huje ranil. Žena je takrat, v strahu pred maščevanjem s strani otrokove družine — bili so Bosanci — prodala hišo in pobegnila skupaj s sinom.” Od takrat ju ni videl, pravi pa, da ohranja vero in upanje, da ju nekoč najde. Avtomobila ne vozi.

Vera tudi sicer igra pomembno vlogo v njegovem življenju. Ko je odsedel svojo kazen, so ga zaporniki nagovarjali, da bi na prostosti preprodajal droge. Da bi se uprl skušnjavi, se je pridružil mormonski skupnosti v Ljubljani. Pojasni, da pred tem ni bil veren in bi se bil pripravljen pridružiti tudi Jehovim pričam, a je najprej srečal ameriške misionarje.

V mormonski Cerkvi Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni je zdaj tudi duhovnik. Pojasni, da ima precej pomembno funkcijo. Ne pozabi povedati, da je bil s strani sovernikov deležen precejšnje pomoči. Predstavnica Cerkve Dora Glassford Cimerman pravi, da mu skušajo pomagati po najboljših močeh. “Radi bi videli, da imajo vsi člani dostojno življenje.”

Hann odgovori, da je največji greh zanikanje boga. “Vsak je prišel na ta svet nedolžen, bog pa lahko odpusti tudi umor.” Meni, da so se mu dobra dela v zadnjem času povrnila z redno zaposlitvijo. Med obredom — v asketsko opremljenem prostoru s približno 100 sedeži ga posluša 30 moških — spregovori o samostojnosti, družini, pomoči in solidarnosti. Proti koncu skupaj zapojejo. “Ko so preizkušnje pred nami, ki naš srčni mir zmotijo, še upanje v vero imamo, saj vemo, da reši nas bog.”

V prihodnje naj bi nadaljeval svojo pot. Z določenimi spremembami. S stanovanjem bo pridobil tudi računalnik, pa dostop do interneta. Ne le v času uradnih ur društva Kraljev. Veliko bo bral. Ogledati si želi čim več gledaliških predstav. Omeni tudi dekle, ki jo je spoznal pred časom. Poudari, da je zaposlena. Tako kot on.

Je ob pogledu na preteklost nad čem razočaran? Ga kaj razjezi? “Vsak tujec, ki pride k nam, predvsem Balkanci, in je nekaj časa tu, takoj dobi stanovanje. Ko pa sem jaz šel na sklad prositi za stanovanje, so mi tako vrata zaloputnili pred nosom, da je to nekaj neverjetnega. Balkancev je čedalje več. 90% prosilcev za stanovanje je Balkancev. Oni prihajajo k nam, mi pa moramo v tujino. Če sam ne bi dobil službe, bi zagotovo šel v Avstrijo. Država bi morala najprej poskrbeti za svoje, šele potem za tujce. Proti samim ljudem sicer nimam nič, kriva je naša oblast, ki je to omogočila.”

Ste nacionalist?

“Sem. Jaz priznam. Nisem, kot tisti komunisti, ki se delajo ne vem kakšne demokrate in zanikajo svoje nekdanje članstvo v partiji.”

Pravi, da je naša država kot avto, ki prižge smerni kazalec za levo, zavije pa v desno stran. “Balkanska država, ki se trudi biti evropska.”

Kdo je torej pravi Slovenec?

“Tisti, ki je rojen tu in je sin slovenskih staršev. Je pa ta svet tako zmešan, da pravih Slovencev ni.”

Vaš oče je bil Nemec. Ste vi Slovenec?

“Nisem. Sem kot mešano meso na žaru. Ne tič ne miš. Netopir.”

Nikoli ni pomislil na samomor. “Pokonci me drži to, da nekoga osrečim s humorjem.”