Težaven odgovor
3. marec 2008 ob 11:00 | Jani Sever |Hrvaška je prodala zemljo, za katero slovenski Sklad kmetijskih zemljišč meni, da je njegova. Konec koncev jo oddaja v najem. Jošku Jorasu seveda. Zgodba je stara in nesrečno zoprna. Gre pač za sporno ozemlje, na katerem pa se Hrvaška že od leta 1994 obnaša kot da je njeno. Vojna na Hrvaškem se je takrat počasi zaključevala in ZDA so Hrvaško vzela pod okrilje. Sledila je velika Kninska zmaga z etničnim očiščenjem vred. Hrvaške ambicije po tem, da bi postala regionalna sila pa so ves čas rasle. Čeprav so še vedno realne pravzaprav samo v odnosu s Slovenijo.
Leta 1994 je Hrvaška začela postavljati mejni prehod pri Sečovljah. Pretiranega razburjenja ni bilo. Menda naj bi šlo za začasno mejno točko. Težava so postale vasi Mlini, Bužini, Škodelini in Škrilje. Štirje poslanci, Rupel, Thaler, Jelinčič in Pahor so kraje obiskali in kasneje je bil sprejet zakon, ki je te vasi dodelil občini Piran. Lojze Peterle je zakonu nasprotoval, češ da ni v skladu z vladno politiko do Hrvaške. To seveda ni pomagalo. Mejni prehod je ostal tam, kamor so ga postavili Hrvati in zemlja onkraj njega je postala sporna. Za Slovenijo slovenska, za Hrvaško hrvaška.
Potem je prišla Bajukova vlada. Njeno kratko vladanje je zanimivo, ker je takrat v dogajanje izrazito posegel sedanji predsednik vlade Janez Janša. Na vladni seji, na kateri so govorili o tem, da so hrvaški geodeti hiše v spornih zaselkih označili s svojimi številkami, je predlagal, da
slovenska policija zaščiti tamkajšnje ljudi. Tako da bi bila tam pač prisotna. Enostavno, slovenska policija bi šla malo čez in bi malo patruljirala tam na drugi strani Dragonje. “To ni konflikt. Konflikt bo, če bo kaj poskušala narediti hrvaška stran,” je takrat dejal obrambni minister Janez Janša.
Generalni sekretar notranjega ministrstva je svaril pred nevarnostjo spopada, vendar se Janša s tem ni strinjal. Kot argument je navajal Trdinov vrh, ki ga je slovenska vojska zasedla med osamosvojitveno vojno. No vse skupaj se ni izteklo v slovenski desant preko Dragonje. Čeprav je Janša med drugim takrat dejal, da: “… ta država redi tristo specialcev, ki znajo tja priti tudi po pesku.” In kljub temu, da je v sklepih seje vlade pisalo, da vlada nalaga notranjemu ministrstvu, naj zagotovi prisotnost policije na levem bregu Dragonje. Zgodilo se ni nič.
Naslednji dan se je zamenjala vlada. Vse skupaj se je namreč dogajalo po volitvah, ki jih je “pomlad” katastrofalno izgubila. In Drnovškova vlada je sklep brez pretiranega pompa enostavno preklicala. Slabo leto kasneje je bil spisan Drnovšek-Račanov sporazum, ki je klavrno propadel. In odnosi so se vrnili tja, kjer so bili. V območje hladu in incidentov, ki so posebej intenzivni pred slovenskimi volitvami. Kot je videti, bo tako tudi letos. Odnosi se vsekakor že nekaj časa zaostrujejo in nič ne kaže, da bi se spirala konfliktov lahko zaključila.
Tako ekstremnih potez, ki bi pripeljale do situacij, ki bi lahko vodile do oboroženega spopada, najbrž sicer ne bo, a sovraštvo na obeh straneh meje se hrani z izjemno močnimi infuzijami. Težko si je zamisliti hujše obtožbe kot je kraja zemlje ne eni strani in preprečevanje vključevanja v Evropo na drugi. In politika? Hrvaška se je kot je videti že odločila. Izvršena dejstva iz začasnosti ustvarjajo trdne temelje za trajne rešitve. Na drugi strani aktualna slovenska politika večinoma koleba med skrajnostmi navdušenega prijateljstva in nerazumnega zaostrovanja.
Janša najbolje predstavlja ta pristop. Od bratske pomoči med osamosvajanjem, do pozivov k desantu čez Dragonjo, od evforičnih stiskov rok ob srečanjih s hrvaškim predsednikom vlade, do zunanje politike blokad v EU … Strategija se je zaenkrat izkazala kot izjemno neuspešna. Tako prijateljski dogovori kot grožnje niso nikoli delovali. A streznitve zaenkrat še vedno ni slutiti. Celo košarica, ki jo je Slovenija dobila od Evrope glede ekološko ribolovne cone, ki je postala bilateralen oziroma trilateralen problem, je bila bolj ali manj preslišana.
Joško Joras je o hrvaški prodaji “njegove” zemlje pisal pismo predsedniku vlade. Le kaj mu bo odgovoril politik, ki je pred leti predlagal, da tiste kraje zaščiti slovenska policija?
Jani Sever




3. marec, 2008 ob 13:09
Odgovor Janše (Rupla): “Mi se trudimo po svojih najboljših močeh” … = Nič ne bo naredil !
Naši politiki si samo še ne upajo povedati ljudem, da so že prodali Piranski zaliv in da jim je to vprašanje pomembno to le toliko, kolikor je potrebno Slovence slepiti, da “se trudijo” - da bodo lahko vladali v Ljubljani.
3. marec, 2008 ob 13:43
Včeraj je bil na dnevniku HTV prispevek o tem, kako Hrvati tankajo gorivo in kupujejo fasungo v Sloveniji, pri čemer ogromno prihranijo. Informativno, zanimivo, argumentirano. In po tem retorični zaključek novinarke nekako takole: …kar prinaša Slovenskim trgovcem znatne dobičke in Sloveniji dodaten razlog da nam zapira pot v EU.
Mislim šokiralo me je, ker si, HTV, ki jo cenim kot enega zelo dobrih javnih servisov, v marsičem zglednega tudi za TVS si dovoli objavit tako tendenciozno nebulozo, ki še zdaleč ni bila prva. Mislim, ne vem v kaj lahko to že čisto institucionaliziranega kopičenja dreka na obeh straneh prinese. Škoda… ni potrebno.
3. marec, 2008 ob 14:04
Spoštovani “borci za južno mejo”.
Preden začnemo spet z rožljanjem nožev in izkopavanjem kosti predlagam , da preberete članek : http://www.mladina.si/tednik/200052/clanek/dragonja/index.print.html-l2
Za osvežitrv spomina.
Sicer pa kaj, ko bi bila Istra ena regija v okviru treh držav.
In kaj , ko bi domačini (tu mislim na prave domačine ne tiste reparje in razne
vikendaše) odločali o bodočnosti te regije………
3. marec, 2008 ob 14:53
Ne zatiskajmo si oči pred resnico…Rupel - Janševa naveza je dokončno izgubila diplomatski in ozemeljski spopad s Hrvaško.Ob asistenci EU (Swoboda) so Ruplovi in Janševi “dragi hrvaški prijatelji” dobesedno polulali Slovence .
Hrvati lulajo od smeha !
3. marec, 2008 ob 15:40
Ja lahko pošlje kako marico tja, zdaj ko je moda.
3. marec, 2008 ob 16:36
Ljubljančani pridite na Trojane če si upate ?
3. marec, 2008 ob 18:12
Trije Vodni Koraki do Nebes v Piranskem Zalivu
1) Državnozborske Volitve z J.Janšo kot Zmagovalcem
2) Arbitraža
3) Pravična Meja po Sredini Piranskega Zaliva
……
Komur ne bo do nebes, bo imel pravico škripati z zobmi.
3. marec, 2008 ob 20:44
A vam ljudje ni jasno, da so Jorasa tja namerno postavili in mu plačujejo, da dela incidente. Kdo mu plačuje? Ja Slovenija v dogovoru s Hrvaško za nabiranje političnih točk…folk moj ne gledat te gnide od politikov, ki samo grabijo denar….in so zares bogi!
LP!
3. marec, 2008 ob 20:51
Kdo bi zameril Hrvatom? Vzamejo, kar lahko! In, kaj bo JJ odgovoril Jorasu? Nič! Komu pa je… kdaj?
3. marec, 2008 ob 22:48
ok, zdaj pa dosti z slovenci, hrvati…..tam so vsi najprej istrani, le da majo eni slovensko, eni pa hrvaško državljanstvo.
4. marec, 2008 ob 0:01
Na koncu imamo platno in škarje o Hrvaški kot članici EU v rokah mi, dragi bratje in sestre v državljanstvu. Upam da se tega zavedamo, ker južni sosedje se ne. To je dejstvo in temeljna in neodtujljiva pravica.