Zakaj se je Orfej ozrl?
2. marec 2008 ob 10:08 | Slavoj Žižek |Zakaj je bila Orfejeva zgodba glavna operna tema celo stoletje od njenega nastanka, da imamo skoraj sto njenih inačic? Figura Orfeja, ki prosi bogove, naj mu vrnejo Evridiko, omogoča paradigmatsko razporeditev operne arije: odnos subjekta (v obeh pomenih – tako kot avtonomnega agenta kakor tudi kot subjekta legalne moči) do Gospodarja (Božanstva, Kralja ali dame Minne). Junak se v pesmi s prošnjo naslavlja na Gospodarja, naj mu nakloni milost, naredi izjemo, ali mu kako drugače oprosti za kršitev Zakona. Prva, groba oblika subjektivnosti je glas subjekta, ki roti Gospodarja, naj za kratek trenutek ukine svoj lasten Zakon.
Toda kaj se zgodi, ko junak izniči priložnost, ki mu jo je dala božanska milost? V Monteverdijevem Orfeju dobimo sublimacijo v najbolj čisti obliki: ko se Orfej ozre za Evridiko in jo tako izgubi, ga Božanstvo potolaži: res je izgubil osebo iz mesa in krvi, toda od zdaj naprej bo povsod prepoznaval njene lepe lastnosti, v zvezdah na nebu, v lesketanju jutranje rose… Orfej hitro sprejme narcisistični dobiček: prevzame ga poetična glorifikacija Evridike; če povemo bolj jasno: nič več ne ljubi NJE, zdaj je zaljubljen v predstavo SEBE, svojega izkazovanja ljubezni do nje.
To seveda povsem drugače osvetli večno vprašanje, zakaj se je Orfej ozrl in tako vse uničil. Kaj pa, če je to storil, da bi jo izgubil v realnosti in tako pridobil objekt sublimnega poetskega navdiha (to idejo je razvil Klaus Theweleit)? Lahko gremo še korak naprej in se vprašamo, kaj pa, če ga je namenoma vzpodbudila sama Evridika, da se je ozrl, saj se je zavedala, da je njen ljubljeni v slepi ulici? Kaj pa, če je razmišljala nekako takole: »Vem, da me ljubi; toda ima vse možnosti, da postane velik pesnik, to je njegova usoda, vendar je ne more izpolniti, če se poroči z menoj – torej je edino etično dejanje, ki ga lahko storim to, da se žrtvujem, da ga vzpodbudim, da se bo ozrl in me izgubil in tako bo lahko postal velik pesnik, kar si tudi zasluži,« potem pa začne rahlo kašljati ali kaj podobnega, da pritegne njegovo pozornost.
Primeri so številni: tako kot Evridika tudi Elza v Wagnerjevem Lohengrinu namenoma postavi usodno vprašanje in Lohengrin se razkrije, ki pa si v resnici seveda želi ostati osamljeni umetnik, ki lahko svoje trpljenje sublimira v svojem ustvarjanju. Skrajni primer je Wagnerjeva Brunhilda, ki izbere samoizničenje kot dejanje ljubezni, da bi tako maščevala ljubljenega. Ali kot je Wagner sam napisal v slavnem pismu Franzu Lisztu: »Osrečuje me ljubezen nežne ženske; upala si je vreči v ponor trpljenja in agonije, da zdaj lahko reče: »Ljubim te«. Kdor ne pozna njene krhkosti, ne more vedeti, kako zelo trpi. Ničesar si nisva prihranila – vendar je posledica ta, da sem rešen, ona pa je posvečeno srečna, ker se tega zaveda.«
Torej je lekcija, ki nam jo podajajo opere od Orfeja do Traviate, jasna: najvišje poslanstvo ženske je, da se preda možni rešitvi moškega tako, da se izbriše. Resnično subverzivna odrska postavitev Traviate bi bila, da si na koncu Traviata opomore od bolezni in Alfreda veselo zasnubi… Kaj bi lahko ubogi Alfredo naredil drugega, kot da jo zaduši z njeno blazino?
Slavoj Žižek
Claudio Monteverdi: L’Orfeo, dir. Nikolaus Harnoncourt, Teldec (Warner)
Preveda Irena Levičar, opremil Jonas Žnidaršič
2. marec, 2008 ob 15:57
To je že blo enkrat.
A zdaj mate pa že ponovitve, sam da ne bodo tko pogosto kot na RTV SLO. ;)
2. marec, 2008 ob 16:53
ja sam res :D
2. marec, 2008 ob 16:55
je bilo pol dneva…
2. marec, 2008 ob 16:57
23. februarja
2. marec, 2008 ob 20:17
In danes ta link kaže na …
http://www.vest.si/2008/02/23/zakaj-se-je-orfej-ozrl/
kr neki…
2. marec, 2008 ob 20:38
tega pa tut jst ne štekam…
2. marec, 2008 ob 22:43
Kako ne? Link se je ozrl nazaj. ;-)
3. marec, 2008 ob 0:44
He! He! Zdaj vemo, Primiceva Julija je pravzaprav rešiteljica Prešerna, ker ga ni jebala 5%, dočim je bila Ana Jelovškova pravzaprav njegova nočna mora. Zadušiti bi jo moral z blaznino… Potem bi lahko ‘zidealiziral’ še njo. Samo izbrisana ženska je lahko ideal. He! He! Samo ženska, ki je neuresničena želja, lahko nudi ‘presežni užitek’. Ali kot bi zapel Pero Lovšin - mi trije smo najboljši par. Kdo? Ona, jaz in - želja. Brez želje ni užitka. Dragi moji, eto, Žižek vam ponuja poceni nasvet, če hočete, da vaš zakon, partnerstvo, zveza uspe, ne sexajte. Ostane naj pri želji, težnjo gonov po zadovoljitvi pa nekako sublimirajte. Lahko tudi s pomočjo blazine… He! He!
3. marec, 2008 ob 8:46
Dobro si razložil, Ed. Ali lahko potem zaključimo, da za vsemi dobrimi umetniki stojijo izbrisane ženske, neizživeta hrepenenja ali da so v resnici impotentni? Ali za ženske umetnice velja obratno? Kaj pa pomenijo “izbrisani” za naše politike?
3. marec, 2008 ob 10:01
Odvisno, kakšne vrhunce kdo doživlja. Vstopnice za Wagnerjeve predstave so razprodane leta vnaprej. Zakaj? So tudi kar drage! Da bi se kdo hodil samo kazat na predstave in si to zagotavljal leta vnaprej - ne verjamem….
9. junij, 2008 ob 14:01
“Kaj pa pomenijo “izbrisani” za naše politike?”
Ja Neja, verjetno si razlago že razumela, in zdaj hočeš da še nekdo drug potrdi tvoje razumevanje situacije:
Naša vrla država (mislim na “plemenite riti” ki zasedajo funkcionarske stolčke z vzvodi odločanja) si tako močno želi uspešne politike do “južnih” držav, da je pripravljena žrtvovati se (svoje državljane). V nameri pokazati svojo vzvišenost (čim dlje od primerjave z dunajskimi konjušarji) in sposobnost delovanja (brez etike in z grobimi ovinki okrog ustave) se je spremenila v Quasimoda. Kdo pa jo ima rad tako spako? Država bo hotela potešiti svojo slo po omnipotenci, tako da se “ne bo ozrla nazaj” na izbrisane. Vendar se (še) ne zaveda, da bo “kašljucanje” od zadaj prišlo prej ali slej do višjih instanc, in ji bo UKAZANO, da se ozre nazaj, in sprosti duše ki si jih je tako grobo vzela za samozadovoljitev. Vendar bo to zelooo draga sprostitev, za vse nas davkoplačevalce…
Predlagal bi, da se za določena funkcionarska mesta uvede “odgovornost za (pogled) nazaj”, torej - odgovornost za pretekla dejanja, tudi ko oseba več ni na funkciji, in se pripravijo zaporniške celice za meditacijo in masturbacijo tistim “plemenitim anusom” ki ne bodo mogli plačati iz svojega žepa ceno takšne ljubezenske izjave državljanom. V celicah bodo lahko nadaljevali svoje plemenito poslanstvo izkazovanja ljubezni samih sebi…