Primerjava razprostranjenosti arktičnega plavajočega ledu 27.8. let 2005 in 2007. Led
izginja. Belo predstavlja večjo koncentracijo ledu, modro vode (sliki NSIDC).

Ameriški center za raziskovanje poledenelih predelov NSIDC (National Snow and Ice Data Center) je pred parimi dnevi pri rednem opazovanju arktike nameril 4.42 milijonov kvadratnih kilometrov plavajočega ledu, kar je najmanj do zdaj in za okoli 218 Slovenij. Prej je bil rekorden 20. september 2005 z 262 Slovenijami. Led se običajno topi še septembra in samo v zadnjem tednu se ga je stopilo za 18 Slovenij. Pred časom so napovedovali, da bo šel do leta 2070, zdaj menijo, da se bo to zgodilo že petdeset let prej. Naj nas ne skrbi višanje gladine morja: led namreč plava na arktičnem oceanu in že zdaj v trdnem agregatnem stanju dviga gladino, kot jo lahko. (Na dvigovanje vplivata: taljenje predvsem antarktičnega in grenlandskega “celinskega” ledu ter toplotno raztezanje oceanske vode zaradi globalnega segrevanja.) Skrbi naj nas za funkcijo ledene arktike, ki blaži spreminjanje podnebja; ledena površina odbija 80 % sončne svetlobe, teman ocean bi je 90 % vpil, kar bi pospešilo globalno segrevanje. Vendar nas morda ni treba biti strah: kdo ne bi pozdravil plodnih arktičnih prostranstev Rusije in Kanade?, kot so Vikingi pred tisoč leti orali južno Grenlandijo. Severno “neledeno” morje bi omogočilo precej krajšo ladijsko pot med Severno Ameriko in Evrazijo. Običajno spremembe na slabše spremljajo spremembe na boljše, do konkretnih sprememb pa bržkone prihaja. Manj smo enotni glede krivca zanje; dokumentarna filma Ala Gora in Leonarda DiCapria, Neprijetna resnica ter Enajsta ura, kažeta prst na človeka in izpuščanje problematičnih plinov ter pustošenje oceanskih in gozdnih rezervarjev, dokumentarec Velika prevara o globalnem segrevanju pa se z njima v marsičem ne strinja.

Verjetno se vsi strinjamo, da je s časom zemlja bolj obljudena, da se nam viša standard, da se z vsem veča poraba energije in da se bo to čez nekaj časa nekako končalo. Spodnji levi graf kaže rast števila prebivalcev med letoma 1800 in 2007 ter napovedjo 2050. Trenutno nas je okoli 6.6 milijarde. Od tega jih večina živi v manj razvitih deželah, recimo, Afrike in Azije (60 %). Ne ve se, kdaj bosta v razvitejših državah dve milijardi ljudi; nižje temneje obarvano območje grafa predstavlja razviti, svetlejše nerazviti svet, zgornja meja vse skupaj. Desni graf kaže rast porabe primarne energije med letoma 1980 in 2004, podobno sešteto po virih: ove (obnovljivi viri energije), nuklearna energija, hidroenergija, zemeljski plin, premog in nafta. Svet porabi danes okoli 450 kvadov oziroma 5 krat 10²⁰ joulov primarne energije na leto, kar je okoli 25 tisoč letnih proizvodenj električne energije nuklearne elektrarne Krško. Na svetu deluje dobrih 400 nukleark, ki proizvedejo 6 % porabljene energije. Večino jo dobimo s kurjenjem fosilnih goriv (87 %).

Levo: zemljani v milijardah med letoma 1800 in 2007 ter do napovedi 2050 (podatki Human Populations). Desno: rast
porabe primarne energije med letoma 1980 in 2004 v enotah kvadov, zloženo po virih (podatki EIA).

Podobno kot so ljudje neenakomerno poseljeni, je različna poraba energije. Veliki diagram spodaj je iz dobrih 200 pravokotnikov, ki predstavljajo države sveta. Širina pravokotnika ustreza številu prebivalcev države (nekatere so poimenovane ob zgornjem desnem oglišču), višina pa porabi energije na prebivalca v letu 2004 (podatki EIA). Današnji Slovenec porabi v povprečju vsako sekundo okoli pet tisoč joulov energije, kar je enako vneseni energiji banane na deset sekund (pri 20 % izkoristku presnove). Pri tem rabi okoli tisoč wattov električne moči (1 W = 1 J/s). Ostalo porabi z ogrevanjem stanovanja, vožnjo z avtomobilom, letalom i.pd. Slika kaže grobo razdelitev sveta v tri skupine držav: največje porabnice do prvih 500 milijonov najbolj potratnih ljudi, ki trošijo v povprečju 8 kW moči na osebo; tiste do dveh milijard (ter s 3 kW) in preostale do konca s polpeto milijardo ljudi (ter 1 kW). Tudi tu bode v oči izrazita neenakomernost “sveta 8-3-1″: ljudje najbolj poseljenih držav porabijo najmanj energije. Države nad ZDA, kot so Kanada, Singapur in predvsem Islandija, so posebne. Slednja ima malo prebivalcev (okoli 300 tisoč) in veliko tople, geotermalne vode, s katero ogreva zgradbe (večina novejših gradenj je brez dimnika).

Leva risanka kaže isto in teče med letoma 1980 in 2004. (Slovenija vstopi v sliko z letom 1992.) Opazimo rasti tako prebivalstva kot povprečne porabe energije.

Včasih so imeli ljudje sužnje, ki so fizično delali namesto njih. O egipčanskih piramidah se ne govori kot od sužnjev, ki so jih postavili, marveč se omenja arhitekte, ki so jih načrtovali, in plemstvo, ki je nadziralo gradnjo in bilo v njih pokopano. Danes je suženjstvo prepovedano, čeprav je kje še vedno resnično (zahodna Afrika). Družba se je tehnološko prilagodila in za fizično delo “zasužnjila” energijo. Pod 1 kW “instalirane” moči si predstavljajmo enega sužnja. Potem ima povprečni Američan danes 11 sužnjev, Slovenec pet, Kitajec enega in pol. And growing.

Opomba avtorja. Na “suženjstvo” energije in gornji prikaz porabe me je opozoril Natan Bernot, bivši sekretar SNK WEC. Sam idejo rad osvežim z novimi podatki in pokažem ljudem. (EIA je za julij 2007 sicer obljubljala podatke 2005 …) Najbolj duhovita ilustracija omenjene družbene spremembe se mi zdi en strip Calvina in Hobbsa.