Na razstavah ne jočem, na razstavah sem vedno in kategorično misleč. Toda če nebi bil tako neizprosen do svoje umetnosti in umetnosti nasploh, bi to bila prva razstava v življenju na kateri bi popustil svojim pretiranim čustvom. Toda nisem!
Na razstavi z naslovom MODERNIZEM sem se poistovetil:« S časom, s preteklim XX. stoletjem«.
Toda, če obstaja kakšen zunanji razlog zakaj proizvajam svojo umetnost je to želja gledati v bodočnost. Samo umetnost in znanost imata orodje za nastavitev bodočnosti. Nikoli nisem hotel biti v času vedno sem hotel z umetnostjo presvetliti univerzalnost.
Toda na tej razstavi ni bilo tako, bilo je popolnoma in podvojeno drugače!
Naj takoj zanikam, da nisem postal golšast zaradi nostalgične protoplazme.
Ko sem stal sredi razstave MODERNIZEM sem se poistovetil s spremembo, s spremembo vsega.
Ko pogledam v XX. stoletje vidim v njem podvojeno geometrijo, elegantno svetlobo in mislečo umetnost. Vidim pomnoženo in pospešeno stoletje.
Menim, da, ko bodo leta 2500 pogledali na leta prejšnjega stoletja bodo tako vznemirjeni kot smo mi, ko gledamo navzdol v globino časovnega brezna, ko pogledamo v renesanso. Prva takšen estetski, etični in stilno formalni kolos je metafizični volumen modernizma.
XX. stoletje so proizvedli avantgardisti in modernisti, skupaj. Še ne dolgo tega so bili na nasprotnih izhodiščih, stali so na anti stališčih, toda z mehanizmom distance, oboje razumemo kot konstruktorje Novega! Njihov izum je NOVO! Tisto česar še ni bilo!
Telesnost človeka XX. stoletja polagoma izginja ostaja pa materializiran svet njegovih idej. Svet umetnosti in njenega dvojnika znanosti!
Zato, ko gledam v XX. stoletje ne gledam več grozljiv poraz demokracije, ko je Chaplinov dvojnik s pomočjo kriznega komiteja kapitalizma in s pomočjo demokratičnih volitev imenovan za vodjo Evrope. V XX. stoletju ne gledam več medijskega pomora masovnega človeka temveč vizijo vsega mislečega in lepega, ki jo je smiselno objokovati. Tako je bilo v prvi polovici in tako je bilo v drugi polovici stoletja. Videl sem to s svojimi očmi!

Dragan Živadinov