In tako se je končala zgodba. Direktor RTV Slovenija Anton Guzej je umaknil svoj predlog, ki je bil posledica umika njegove prejšnje odločitve. Ko je še enkrat premislil, menda na predlog direktorja Radia Slovenija, ki se je prav tako drugič premislil, ugotovil, da odgovorni urednik 2. programa Radia Slovenija Mirko Štular lahko ostane na svoji funkciji do konca mandata. Blamaža za vodstvo RTV in zmaga svobodne besede.

Novinarji so zmagali. Za kaj je šlo najbrž ni treba ponavljati. Skoraj vsi poznajo prigodo s psom po imenu Janša in njegovim videom na You Tube. In prav to, da gre za dovolj razvpit primer, je bilo odločilno. Razplet zveni znano. Ne le iz medijskega sveta. Oblast se je zaletela in najprej storila nepremišljeno potezo, v katero jo je silila njena logika delovanja.

Prva odločitev, ki so jo sprejeli - avtor naj bi bil Vinko Vasle - je bila čustvena. Bila je izraz najbolj globokih vzgibov in želja. Zaščititi dobro ime predsednika vlade ni kar tako. Prva poteza - odpust novinarke Nataše Štefe, je bila iskrena. Prav tako je bil iskren sprejem odstopne izjave odgovornega urednika, ki je sledil takoj za tem. Oblast se je želela novinarke in odgovornega urednika, ki z njo nista politično najbolj kompatibilna, enostavno znebiti. Ker seveda ni niti najmanj presenetljivo.

Težava je bila v tem, da ni predvidela, da to ne bo tako zelo enostavno. Ni predvidela, da bo javnost reagirala. In ker oblast pač potrebuje javnost, se je direktor Radia Slovenija, ko je prišlo do upora, ko se je o neprijetni zadevi začelo pisati, premislil. Novinarka je spet lahko honorarno delala na Radiu Slovenija. Ampak želja, da bi se vendarle vsaj nekoga znebili je bila še vedno zelo močna. Toliko bolj, ker je imel priložnost “odsloviti” odgovornega urednika.

Želja je bila tako zelo močna. Kljub temu, da je odgovorni urednik umaknil svojo odpoved, ki jo je podal v znak protesta zaradi odpusta novinarke, se oblast ni hotela umakniti. Kljub temu, da je novinarka lahko ostala, so se ga na vsak način želeli znebiti. Ampak protesti, ki so bili vendarle očitno preveč glasni in neprijetni, so bili uspešni. Zdaj je spet vse tako kot je bilo. No, z majhno razliko izkušnje, ki bo ostala v spominu.

Zakaj zgodba zveni tako zelo znano? Ali ni ravnanje slovenske vlade ves čas natančno takšno kot je bilo ravnanje Vinka Vasleta in Antona Guzeja v primeru Janše z You Tube? Ali to ne spominja na vlado, ki je svojo pot začela z glasnimi napovedmi neoliberalnih reform, a je na koncu povsem popustila sindikatom. Protesti so bili enostavno prehudi in vztrajanje bi bilo politično vsekakor preveč občutljivo. Cena za vztrajanje se je oblasti enostavno zdela previsoka.

Hvalevredno. Imamo torej oblast, ki posluša in reagira, Oblast, ki ji ni vseeno kaj javnost misli. Morda je nenavadno - a takšna politika je lahko tudi dvorezna. Premisliti si je hvalevredno. Ampak - nepremisliti nekaj potez naprej, preden se odločiš, da boš nekaj storil, je predvsem neumno in ne prinaša spoštovanja drugih. Posebej, kadar prehitro ravnanje neposredno izdaja želje oblasti, ki se jim mora kasneje odpovedati.

Jasno je namreč, da bo slej ko prej poskušala iste cilje doseči na kakšen drug način. Tisti, ki verjamejo, da ima oblast prav in čutijo enako kot ona, so lahko nad umikom samo razočarani. Tisti ki jim je oblast, navkljub svojim instinktom, popustila, pa prav dobro vedo, kakšni so bili njeni pravi nameni in zaradi tega o njej nimajo bistveno boljšega mnenja.

Kakšne bodo konkretne posledice farse, ki se je v zadnjem mesecu odvila na Radiu Slovenija, je težko napovedovati. Bo razplet zgodbe še dvignil samozavest novinark in novinarjev? Ali bo morda posledica samo nekoliko več samocenzure? Slednje bi bilo vsekakor slabo. Za povrh očitno niti ni nujno potrebno za preživetje. Upor nerazumni potezi oblasti, ki so ga radijci izpeljali profesionalno, brez odvečnega pompa in samopomilovanja, z argumenti in s pomočjo javnosti, je bil uspešen.

Še en dokaz, da v Sloveniji demokracija je in da stvari lahko premikajo samo tisti, ki niso tiho.

Jani Sever