Združenje Zares se je odločilo, da bodo za predsedniškega kandidata podprli Danila Türka. Potem mu je soglasno podporo dalo predsedstvo Socialdemokratov. Čakamo še na Desus - ampak kot je videti, tudi tam proti Türku ni nikakršnih pomislekov. Ne glede na to, kaj bo storila LDS, je torej jasno, da sta znana oba favorita jesenske predsedniške tekme.

Povsem na mestu je seveda vprašanje ali se bo Mitja Gaspari sploh odločil za kandidaturo. Pravzaprav se ne bi smel, saj je ves čas ponavljal, da si želi kandidirati s podporo več strank in seveda še s podporo ljudstva. Sicer pa bi glede na njegov karakter, ki ga je v redkih nastopih venomer intenzivno potrjeval, težko rekli, da si je kandidature sploh zares želel.

Zdaj vemo, da podpore več strank za Gasparija ne bo. Kaj pa podpora ljudstva? V vseh anketah, ki so bile opravljene v preteklem mesecu, je Gaspariju kazalo nekoliko bolje kot Türku. Na nekaterih celo precej bolje. A zakaj? Ali ni razlog predvsem v tem, da je bil Gaspari s strani vlade zavrnjen kot kandidat za guvernerja Banke Slovenije? Takrat ga je Janez Janša pravzaprav naredil popularnega - ker mu je nasprotoval.

Türk te sreče ni imel. Pripomba Petra Jambreka o njegovi vlogi v osamosvajanju Slovenije je ostala bolj ali manj neopažena. Tako, da kakšnega posebnega pospeška pri popularizaciji, širši javnosti precej neznanega diplomata in profesorja Türka, ni imela. Türk je tako bolj ali manj ostal prepoznan samo kot eden od kandidatov leve sredine. Kar je precej premalo za preboj na vrh.

Tako Türk kot Gaspari ne slovita po tako imenovani ljudskosti, ki je seveda precej več kot igranje na orglice. V politiki je predvsem igranje na čustva volivk in volivcev.

Milanu Kučanu je nikoli ni primanjkovalo. To da se je udeleževal vseh “pasjih procesij” je postalo skoraj nekakšna kletvica. Drnovšek jo ima po svoji preobrazbi vedno več, kljub temu, da med ljudi ne zahaja veliko. A njegove izjave so jasne in enostavne. Tudi Janša, ki ob sproščenih trenutkih rad pokaže nasmeh, je z Urško postal bolj priljuden.

Pri Gaspariju je videti skoraj kot da bi mu bilo nerodno pred samim sabo. Je pač strokovnjak, ki nikoli ni bil veliko med ljudmi. Celo kot minister ni ravno pogosto skliceval tiskovnih konferenc.

Tudi Türk ni ravno človek ljudstva. Vendar ima eno lastnost, ki je strašno ljudska - ambicijo. In ta je videti gromozanska. Lahko to odtehta orglice?

Vsekakor bodo predsedniške volitve Slovenijo razdelile na desno in levo. A polarizacija, ki je zdaj videti neizbežna vendarle ne bo takšna, kakršno živimo praktično vsak dan. Kot je že ves čas jasno, Peterle ni samo kandidat desne sredine. Vendar tudi Türk ni samo kandidat leve sredine. Konec koncev se je o svoji kandidaturi pogovarjal s strankami s skoraj vseh koncev političnega spektra.

Bolj se zdi, da bo šlo v jesenski bitki za spopad med ruralno in urbano Slovenijo. Med nekoliko več zapetosti in uglajenega svetovljanstva na eni ter sproščeni domačnosti, ki pa ji v svetu prav tako ni prav nič nerodno. Pa še nekaj je morda mogoče napovedati. Spopadla se bosta dva človeka, ki ne slovita po umazanih udarcih. Politika, ki cenita in spoštujeta etiko.

Pravzaprav je to za vse velika zmaga. Ni nam namreč treba skrbeti, da prihodnji predsednik republike ne bi dostojno opravljal svoje funkcije.

Jani Sever