Zadnjih nekaj mesecev, z vrhuncem v zadnjih tednih, se je gotovo zgodilo nekaj najbolj bizarnih trenutkov slovenske politike. Še tako nevedni in nezainteresirani razpoznavajo neumnosti, ki se dogajajo na politčnem podiju. Predsedniki, ministri in drugi visoki uradniki s svetlimi izjemami med novopečenimi župani… Kot da bi se vsi trudili politiko dokončno spraviti v nemilostni položaj ’tiste gospe’. Hočejo, nočejo jim to več kot uspeva in kritična distanca postaja več kot blagodejna.

Začelo se je že davnega 1991, ko smo se osamosvojili in enotno izrazili neomajno željo po lastnem družbeno-političnem okviru. In smo ga za voljo presenetljive suverenosti dobili. A četudi se je kmalu po uveljavitvi prevlade leve politične opcije začelo latentno upiranje opozicije - kar je, da ne bo pomote, za uravnoteženost (in samonadzor) politike nujno – je resnična konfliktnost doživela svoj razvoj šele po padcu politične levice. Takrat je kazalo, da si bodo eni in drugi sedaj končno ‘bot’ , a te dni se žal že nakazujejo motivi nove slike.

Medijsko obračunavanje političnih opcij z vsakim dnem dobiva nove dimnezije, kar se bo v prihajajočem letu le še stopnjevalo. Vmes bo, hvalabogu, predsedovanje Evropski Uniji, ki bo prisililo akterje k premišljenem in dostojnem komuniciranju … da ne bi Slovenija v očeh tujine izpadla kot najbolj sprta in neuravnotežena med razvitimi na Zahodu. No, to imamo že v krvi. Po drugi strani pa bo tole predstavljanje, v kakšnem zavidljivem sožitju živimo, precejšnja muka. In sprenevedanje bo nujno. Samo upamo lahko, da bo prihodnje poletje ob vsem vročinskem valovanju prinesla tudi trezno ohladitev ter prave zmagovalce in poražence … in da bomo volilci med prvimi. Utopija? Verjetno, a misel najno v teh dneh deluje najmanj osvežilno. Upanje pa tudi umira zadnje!

Jerca Legan