Saj ni kritično, ampak cev na prhi – bog si ga vedi, kako se ji pravilno reče – je popustila. Dogodek je pospremila manjša poplava. Tipično. Potemtakem je cev treba zamenjati. Torej, samo v trgovino še skočim …

Le da skok ni dovolj.

Če stanuješ v mestnem središču, ali pa tam le gostuješ, te kdaj prešine misel, da si v nezavidljivem položaju. In to zgolj zato, ker je potovanje na obrobje neizbežno, čeprav imajo tam menda vse.

Z avtom ne prideš daleč, če ga nimaš. Avtobus je sicer nadvse prijetno prevozno sredstvo - resno mislim -, le da ne ob sobotah, ko se ti obeta čakanje »godotovskih« razsežnosti. Kolesarjenje se rado izkaže za rešitev v sili. Če ti le ne zataji veriga. Najbližji mehanik zanje pa je pri Stari cerkvi v Šiški ali pri bežigrajskemu stadionu, če gre verjeti telefonskemu imeniku.

Verjamemo pa tudi županom, temu zdaj in onim prej, da jim je mar za svoje volivce. In če jim je, bodo med drugim gotovo poskrbeli tudi za, kot radi pravimo, »oživitev mestnega središča«. Zakaj jim ne bi verjeli? Saj celo v času, ki ni predvolilen, sami izrekajo prepričanje, da bi nam več življenja v življenju prišlo prav.

Ne delam si nikakršnih utvar, da si državljani ali meščani, zato ker smo državljani ali meščani, zaslužimo posebne privilegije, več spoštovanja, več kulturnih vsebin namesto političnih spletk, boljše sosede, najboljšo kravo, večjo štalco, karkoli, ampak kakšne trgovine z dobrimi starimi šraufi pa res ne bi bilo slabo imeti. Pa kakšne pekarne ali mesnice se tudi ne bi branila. In knjigarne. Gotovo obstaja kak ukrep, ki bi preprečil, da bi se z obličja mestnega središča zbrisalo vse tiste, ki se niso želeli podvreči kapitalu in njegovim mega, super, hiper izpostavam. Morda prijaznejše najemnine?

Maja Čakarić