Z izjemo petih dni v marcu, ko se pod Poncami skače oziroma leti, se za dogajanja okrog Planice uporablja izraz “planiške zdrahe”. Medijem se je tako prikupil, da ob njem pozabijo na tekmovalnost, kreativnost (ustvarjalnost), izvirnost, ekskluzivnost in kar je še cehovskih čednosti ter vsi po vrsti nevesele prispevke o planiški nadaljevanki čez leto vselej naslavljajo z njim. Začnejo se, “zdrahe” namreč, še preden zadnji gostje zapustijo zibelko poletov in trajajo vse do njihovega cenjenega prihoda. Takrat, za teh nekaj nepozabnih dni v marcu, “zdrahe” zamenja trdo delo in nič manj trda veselica.

“Planiške zdrahe” imajo izdelano dramaturgijo: začne se z obljubami vseh akterjev (tudi župana in ministra), da se bodo stvari končno uredile in da bo Planica do prihodnjega leta dobila lepšo podobo (zadnja leta se obljublja ne le obnova naprav – znamenita Bloudkova velikanka, lastnica prvega skoka čez sto metrov, ki se je zgrudila pred petimi leti, še vedno čaka na usmiljenje – temveč obljubljajo pravo nordijsko središče); sledi tragikomedija z obračunom, ki ga ni in ni, ko pa končno je, je razumljiv vsakomur po svoje ter delitvijo dobička, ki ga čudežno tudi ni, čeprav ga predračuni velikodušno naklanjajo obnovi razpadajoče infrastrukture; nadaljuje se z medsebojnimi obtožbami ŠD Planica in Smučarske zveze ter kadrovsko bitko za prevlado v OK Planica; nekje na začetku poletja vsi skupaj ugotovijo, da to leto z obnovo ne bo nič; jeseni pridejo grožnje svetovne smučarske zveze, da bodo Planici tokrat čisto zares vzeli tekmovanje, ker ne bi radi tvegali svojih življenj vsakič, ko morajo po kakšnih preperelih stopnicah; pa je tu spet zima, in ko se grožnje FIS poležejo, se lahko začne ponovno prerivanje ŠD, OK in SZS, prvi so na druge letos poslali celo varnostnike, dokler ne odbije skrajna ura, da se vendarle začne delati.

Kurenti v Planici foto/Zoran Vogrinčič (www.uvi.gov.si)

Sledi športna veselica, ki ji v Sloveniji ni para, še v svetu težko najdeš takšno številčnost, pisanost in razposajenost; v Planico denimo še vedno hodijo mnogi častilci iz nekdanjih jugoslovanskih dežel, celo Makedonci, kot da jih ne bi nihče obvestil, da tu ni več bratska republika in da Planica ni več njihova. Tudi veselica ima nespremenljivo dramaturgijo: petek (letos že četrtek, zaradi dodatne tekme) je dan za šolarje in brez alkohola, sobota za žur in preveč alkohola, nedelja za družine, mačka in odpustke.

Namesto profesionalne športne prireditve in nordijskega centra imamo torej športno veselico in planiške zdrahe. Če si ob tem kdo še postavlja vprašanje, zakaj, mu lahko zaupam svoj odgovor, ki se je končno pokazal v vsej svoji preprostosti: ker tako vsem najbolj ustreza (razen športnikom, ki so v zimskih športih itak vselej na zadnjem mestu). Za športno veselico najbrž razlage niso potrebne; le kdo bi si želel strogo športne prireditve, na kateri človek ne bi mogel niti grla splakniti, kaj šele kakšne prižgati, se zavrteti in obležati, ampak bi moral samo strmeti proti letalnici in občudovati majhne figure letalcev, potem že rajši ostane doma; in kdo bi si želel Planice brez te trume veseljakov?

In “planiške zdrahe”? To ni zgodba o boju za oblast ali o boju med dobrimi in zlimi, hotečimi in nehotečimi, sposobnimi in nesposobnimi kot se kaže na zunaj, pač pa premeten načrt vseh nastopajočih za vzdrževanje stanja, ki vsem najbolj ustreza; le kdo bi si želel trdega dela za skupno dobro v daljni prihodnosti, če lahko dobro živi zdaj, od enkratnih udarniških akcij in tistih nekaj prepirov čez leto?

Vlado Škafar