andrej_jerman_3_beta, originally uploaded by jani1sever.

Kakšna usoda! Kakšen življenjski vrtiljak! … Kakšna zgodba! - Natanko en dan po zgodovinskem uspehu Petre Majdič je na drugem koncu sveta in snega senzacionalno zmagal Andrej Jerman. To je res že petdeseta zmaga slovenskega alpskega smučarja ali smučarke v svetovnem pokalu, vendar je med vsemi morda najbolj zgodovinska, saj je dosežena v najprestižnejši disciplini celotnega zimskega športa – v moškem smuku! V smuku, ki je bil ob vsej slovenski smučarski blaznosti vedno tabu - nekaj, kar je sicer zelo pomembno, zelo prestižno, a tudi nekaj, v čemer tekmujejo drugi, kjer mi na žalost nimamo kaj iskati. Pravzaprav bi lahko za Jermana uporabili včerajšnjo zgodbo o Petri Majdič. In tudi na fotografiji bi lahko zamenjali samo obraz: oba sta namreč nosila isto čudežno štartno številko – 11!

Toda namesto še ene klasične slovenske zgodbe o negativnem pristopu, ki so ga bili deležni tudi naši smukaški samorastniki (samorastništvo daje prav na slovenski zemlji odličen pridelek!), si rajši zavrtimo film tega nepričakovanega uspeha.

Na začetku dokaj bizarne zgodovine našega smuka je senzacionalno trinajsto mesto Janka Štefeta z olimpijskih iger 1952 v Oslu, vendar je treba vedeti, da je bilo takrat smučanje še enovito, vsi so vozili vse in specialistov za posamezne discipline praktično ni bilo. Med našimi poznejšimi donkihoti belih strmin mi je najbolj v spominu ostal Pašović: “Sedamdesetih godina na jugoslovenskoj smučarskoj sceni je zablistao član Sarajevskog smučarskog kluba Ajdin Pašović”, se spominjajo vdora edinega neslovenskega smučarja v jugoslovansko reprezentanco v zgodovinskem biltenu Jahorine. Potem je bil obvezen smukaški nastop Pleterška in Jemca na sarajevski olimpijadi, malo resnejše razmišljanje o smuku pa pride po OI v Naganu ‘98 in SP v Vailu ‘99, ko sta nas presenetila Koblar (20.) in Brezavšček (11.). Rednim uvrstitvam okrog magičnega tridesetega mesta je sledilo nekaj prebliskov, kot denimo Penov čudež v Val d’Iseru 2000 (6. mesto!), toda počakati je bilo treba vse do letošnje sezone in Jermanovega velikega poka, da je smuk prišel na slovenske sobotne jedilnike.

V zimi, ki nam ni dala ničesar, še snega ne, je v nastali praznini počasi zasvetila zvezdica 28-letnega Tržičana, ki je z nekaj uvrstitvami v deseterico lizal naše težke smučarske rane, potem pa nas tik pred iztekom leta razvnel z neverjetnim četrtim mestom v legendarnem Bormiu. Svetovno prvenstvo smo prav zaradi njega čakali z nekaj optimizma, vendar se je tudi on izgubil v mrzlem švedskem snegu in nehote prispeval k najbolj žalostni podobi slovenskega smučanja v zadnjih tridesetih letih. “Po vseh teh porazih, ko smo vsi skupaj tekmovali, kako bi še slabše ocenili nastop slovenske reprezentance …”, kot je v navalu samokritike bobnel Urban Lavrenčič sredi današnjega prenosa iz Garmisch-Partenkirchna, pa je z jasnega, pomladnega neba padla ta nemogoča zimska zmaga.

Jerman si je od Majdičeve torej sposodil čarobno štartno številko 11 (kako sta to izvedla, vesta samo onadva) in na spomladanski progi Kandahar, ki je postajala vse mehkejša, prevzel vodstvo. Topeči se sneg in štartni vrstni red, ki po novem najboljše postavlja na konec trideseterice (ne glede na razmere), sta napovedovala dramo, v središču katere se je nepričakovano znašel slovenski smukač. Nori tempo tekme, v kateri so sloviti tekmeci drug za drugim zaostajali za Jermanom, je ponudil neobičajno dolg, prijeten, dramaturško popoln vrhunec, kakršnega težko ponudijo najbolje izmišljene zgodbe. Jermanov nasmeh je lezel na vse strani in ko je s proge zletel najboljši smukač zadnjih let, Avstrijec Walchhofer, ni več vedel kam, kajti sledil je še zadnji sladki suspenz, ko so na progi zaustavili naslednjega tekmovalca, vodilnega smukača te sezone, Švicarja Cucha in so ga morali odpeljati ponovno na štart. Jasno, sneg bo še mehkejši in Cuche še manj nevaren zgodovinskemu trenutku slovenskega smukača.

Zgodba zmagovalca Jermana, ki je iz nesmukaške dežele prišel na smukaški prestol in to zares proti vsem pričakovanjem (against all odds, kot boljše pravijo Angleži) – če vzamemo samo smuči, okoli katerih se v smuku vrti polovica vsega in se okrog njih razvijajo pravi laboratoriji (tudi zato se smuku pravi zimska Formula 1); Jerman nosi švicarske smuči Stöckli, s katerimi se vozijo samo švicarski B in C reprezentanti na evropskih pokalih, v svetovnem pokalu pa poleg Slovencev samo še Avstralec Luke Dean in Britanec Leuzinger James (naj me strela, če je že kdo od vas slišal zanju) – to je zgodba o veri, ne tisti s prižnice, ampak tisti, ki vsemu navkljub rase sredi srca.

Vlado Škafar