Punce ne jokajo
1. julij 2009 ob 8:53 | Anja Fabiani |Marsikdo se v Sloveniji – zlasti v časih svetovne gospodarske krize - verjetno sprašuje, v čem je bistvo umetnosti. No, sprašuje se manj filozofsko. Sprašuje se na preprost način - zakaj je umetnost sploh pomembna. Kaj prinese koristnega družbi. Saj so umetniki neke vrste »bluzatorji«, družbeni zajedavci. Če že imamo umetnost, potem naj bo komercialna. Naj se dobro prodaja. Naj zasluži sama od sebe. Naj bo npr. zabavna ali razumljiva. Naj bo preprosta in všečna. Naj bo primerna, če otrok slučajno sam doma ob enih ponoči prižge daljinec – naj ne bo kočljivih prizorov. Naj ne bo pretežkih vprašanj. Naj ne boli, naj ne odstopa od normale. Predvsem to. Umetnike se je do sedaj celo toleriralo, kot neke vrste »božje voleke«, ki so v svojem svetu in dajo mir. Dokler dajo mir.
Si predstavljate, da bi v Sloveniji nastal film, ki bi na vrhunski način govoril o istospolni ljubezni? Kaj bi se zgodilo režiserju? Bi glavni igralci ostali celi? Bi bila na filmski premieri podtaknjena bomba? Dovolimo si manjšo spekulacijo. Recimo, da bi bil v Sloveniji posnet trdo erotičen film s homoseksualnimi prizori. Recimo, da bi bile glavne igralke ženske. Verjetno se jim ne bi nič zgodilo. Družba - predvsem tista, ki na televizorjih nima varnostne kode za nočne programe in licemersko vali odgovornost za vzgojo na druge – bi se sicer zgražala. Pa bi glavni artistki kdo kresnil po betici? Netolerantna družba dovoljuje seksualno perverzijo in prepoveduje ljubezensko razmerje. V avtarkičnosti nekega sistema, neke družbe ali države, je šibkost – ta se vselej manifestira v napadu na še šibkejšega. Nasilje pa ni zgolj fizično, je tudi verbalno in je v mimikriji - prevzemanju lažne moralistične podobe, pod katero se skriva možnost za izživljanje ali ponarejanje vrednot.
V svetu filmi, ki obravnavajo homoseksualne vsebine na tak ali drugačen način, niso novost. Eden izmed prvih bolj znanih filmov je bil v začetku sedemdesetih – Viscontijeva Smrt v Benetkah. Pa Fossejev Kabaret. Kasneje je tematika doživela razcvet - v nekem smislu je filmska industrija tista, ki je zmožna v nadnacionalnem obsegu odrazit in povezat globalni svet. Sledili so kultni filmi, ki so posredno ali neposredno obravnavali gejevske, lezbične, biseksualne, transseksualne, homofobne in HIV/AIDS vsebine. Kultna Gora Brokeback, filmi homoseksualnega režiserja Almodovarja (All about my mother je verjetno eden izmed boljših na to temo), filmi Gusa Van Santa, pa Crying Game, Philadelphia, Fucking Åmål, Boys don’t cry, American Beauty, Mulholland Drive, The Hours, Capote, Kinsey, Transamerica, Milk… naštejmo zgolj nekaj uspešnic. V svetu obstaja nič koliko filmskih festivalov z gej-lezbično vsebino. Po svoje smo filmov s homoseksualno vsebino že naveličani, saj ne povedo nič novega. Ali pač. Nič novega morda ne povedo v svetovnem merilu – kar pa ne velja za Slovenijo in majhne države / družbe kot take (in ne glede na dejstvo, da se tudi tu heteroseksualne punce že dolgo časa ob ljubezenskih težavah cmerijo na ramah najboljših prijateljev – »pedrov«).
Pred kratkim smo si na POP TV ogledali film Boys don’t cry z izjemno Hilary Swank v glavni vlogi (Oskar). Če je bilo predvajanje filma v sozvočju z zadnjimi dogodki v Ljubljani (napad na Blažiča), je bila izbira vsekakor posrečena. Film z izredno tenkočutnostjo obravnava problematiko transseksualne usmerjenosti in posilstva kot skrajne oblike ponižanja šibkejšega. Obravnava osebno trpljenje, muke prevzemanja spolne identitete, mačistično perverzijo, nasilje, pokvarjeno mati, žrtvovanje, ljubezen. In vse je posneto po resnični zgodbi.
Tudi v tem se skriva nekakšno bistvo umetnosti. Zmožna je podirati meje, prikazati nerazumljivo, presuniti brez cenenosti in propagande, odpirati svetove, vplivati na empatijo. Že slišano. A v Sloveniji so filmi s podobno vsebino več kot dobrodošli. Kajti tu nekatere zadeve še niso vsakdanje, normalne, pač pa povedo nekaj novega. Če drugod filmi z gej-lezbično vsebino postajajo relikvija sama po sebi, v Sloveniji še vedno funkcionirajo po pionirsko, utirajo pot.
Utirajo pot čemu? Morda temu, da se bo v bodoče – če bodo izražali svoje umetniške poglede – napadalo umetnike in umetnice same? Bo to skrajni rob, do katerega bo prignana naša majhna deželica? Umetniki in umetnice ne bodo več »bluzatorji«, pač pa škodljivci, nesnaga, ki ustvarja gnusne reči? Nekaj, kar ni družbeno koristno (v časih gospodarske krize, v primerjavi s socialnimi problemi!), pač pa moteče? Bi jih bilo najbolje odstraniti, zradirati, spraviti v kampe? Najprej se je preganjalo čefurje in njihovo umetnost – kaj sledi? Požig literarnega večera? Goreča grmada knjig?
No, saj morda zadeve niso tako zapletene. Medtem ko se učene glave ukvarjajo z vsemi možnimi izpeljankami ksenofobije, je šlo lahko zgolj za kazanje moči ene izmed navijaških skupin… Za specifično govorico ulice. Kar je vsekakor pomemben signal – a to je že druga zgodba.
Kylie Minouge je simpatična pop zvezdnica, izrazito všečna »pravim« moškim. Vendar jo imajo, zaradi zavzemanja za pravice homoseksualcev, za gej ikono. Britanska kraljica Elisabetha II. jo je odlikovala z nazivom OBE za dosežke na področju glasbe. Prav tako je odkrito homoseksualnega pevca Eltona Johna odlikovala z nazivom Sir. Čudno, čeprav je gej.
No, pa pojdimo domov. Si predstavljate, da bi bila čast »gej ikone« dodeljena kakšni slovenski pop zvezdnici?
Kdo bi preživel?
mag. Anja Fabiani
1. julij, 2009 ob 11:03
Hmm spet problematika homoseksualcov , kaj pa drugi žgoči problemi. Šentflorjanska miselnost slovenske elite je bila zmerom neizmerna. Kar se pa filma tiče, zakaj pa ne film o homoseksualnih tematikah. Kaj pa zgodovinski filmi, filmi o realnem življenju, filmi “ne šolanih” režiserjev…Intelektualna elita se zmeraj bori za probleme ki so “in”, kaj pa ostali problemi? Financiranje filmov in ostale umetnosti pač ni odvisna samo od države, večina zgoraj omenjenih filmov je bila financirana iz privatnih žepov…potem pa naj se slovenske elite zamislijo.
V Sloveniji je pač tako, da se ukvarja z umetnostjo ogromno netalentiranih ljudi, ki izvirajo iz višjih družbenih slojev in takih pač ne bodo financirali ali pa so financirani iz državnega proračuna in nato mi uporabniki prebavljamo njihiva “skorpucala”. V naši državi se še umetniški poklici dostikrat dedujejo in to je totalna katastrofa. Avantgarda je zmeraj v večini primerov nastajala iz osebne in družbene stiske umetnikov, pri nas pač ni tako, saj večina naših umetnikov sploh ne ve kaj je prava revščina…
1. julij, 2009 ob 12:15
kar je pa meni smešno je to, da potem tak film predvaja POP TV ne pa nacionalka.
1. julij, 2009 ob 14:25
Super prispevek!
1. julij, 2009 ob 14:55
Ne glede na vse vloge, ki jih umetnost lahko ima, ni nobenega razloga, da bi država financirala slabe umetnike. Ti tako ali tako ne bodo imeli nobene prave vloge v svetu.
Kako pa vemo, kateri umetniki so dobri in kateri slabi? Dober je tisti, ki lahko živi od svojega dela brez državne podpore.
1. julij, 2009 ob 15:27
“Kako pa vemo, kateri umetniki so dobri in kateri slabi? Dober je tisti, ki lahko živi od svojega dela brez državne podpore.”
torej tisti, ki ima bogate starše …
1. julij, 2009 ob 17:44
Dinash, Jan Plestenjak? Hihihi.
1. julij, 2009 ob 18:44
Ne kvaliteta se ne kaže v popularnosti ali dejstvu da dobro živiš od tega. Po tej logiki so vrhunec glasbe Britney Spears, Damjan Murko, boybandi in crazy frog, Tokio hotel in podobni, taka logika je pa totalna bedarija. kvaliteto prepoznajo tisti ki imajo malo bolj izoblikovan okus in “open mind” za te stvari. Raja je pač nima…
Drugače pa odličen članek, se strinjam :)
1. julij, 2009 ob 21:51
Anja:
kaj pa Salome, Sestre, pa Helenca nazzionale…to so gejevske pop ikone…se mar motim
Aljo:
1.Anja verjetno o tej problematiki piše ker je aktualna glede na Parado ponosa, ob drugem času bo verjetno tudi druga problematka.
2.Preživi svoje otroške stereotipe o plodni asketski umetnosti.
Umetnost je dejavnost kot mnoge druge. Podpira se jo na načine kot mnoge druge dejavnosti, ki so v nacionalnem interesu pa niso apriori dobičkonosne.
Veš kaj me bolj zanima: kako bi ekonomisti izboljšali socialni sistem, če bi bili podplačani, kako bi ta njihova stiska rodila kvalitetne sadove.
1. julij, 2009 ob 22:03
Anja. še tole.
Če prav razumem tvojo poanto:
Razumen človek si bi predstavljal, da bo na majhnem koščku zemlje kot je Slovenija, ki je povezana prijateljsko, sorodstveno, poslovno, kulturno, prometno… lažje vzklila neka normalna zavest vzajemne tolerance, pa je skoraj nasprotno. Očitno statistika vedno dobro premeša naše figure.
2. julij, 2009 ob 14:06
@ Blaz
za mene je dobra glasba tista, za katero sem pripravljen plačati, da jo lahko poslušam. Če želim plačati za Britney Spears, je to moja stvar. Ne maram pa, da mi bo nekdo z “dobrim okusom” narekoval, katerega glasbenika naj - preko davkov - financiram.
2. julij, 2009 ob 14:24
To je čisto nakladanje kar ste napisali.Zaradi filma nihče ne bo dobil bombe pod avtomobil,če bi bili razgledani ,bi vedeli ,da je bila bomba podtaknjena režiserju BOTRA,zato ker gangsterji nisi mogli verjeti od kje jim take informacije.Kako so lahko “naključno” zadeli poteze v filmu ,ki se sto procentno ujemajo z realnostjo.
Problem homoseksualcev je da želijo imeti otroka,to pa ni primerno,saj vsi vemo da nas posledice iz otroštva spremljajo celo življenje.Že to je žalostno,da so tako sebični in ne pomislijo na odraščanje otroka.
Ne moremo nekaj delati kar je v nasprotju z naravo ,ker nas čaka poraz.
Trdi porniči,filmi…itd nima nič veze s tem da bi narod sprejel ,da dva moška vzgajata otroka,naj se ritopikajo v zasebnem življenju,kaj pa nas to zanima,mene osebno ne.
Hočemo pravice,pravičnost…itd,saj jih imajo kot ČLOVEK,ne pa kot homoseksualec.Diskretnost je pomembna,ne pa javna provokacija.
Anja ste mogoče pomislili,da je bila to reklama?
2. julij, 2009 ob 14:32
Ne morete povezovati homoseksualnost z umetnostjo.
Ker to ni umetnost,vendar izkoriščanje.
Tudi vi ste dogodek izkoristili da vpletete umetnost,totalno neresno in neprofesionalno.
2. julij, 2009 ob 15:51
“Moški”, natančneje obrazloži, kako je homoseksualnost “izkoriščanje”!
3. julij, 2009 ob 14:47
Carlos ,govorim o avtorju članka,da je izkoristil geje za svojo umetnost.
5. julij, 2009 ob 0:14
Bravo Anja, lotevaš se tem in na način, ki jih glede na miselni krog, iz katerega izhajaš, ne bi pričakoval. Piši še naprej!
6. julij, 2009 ob 12:57
… boš brisal solze ali kaj drugega…