Kmalu bo znano, kdo bo vodil najslovensko banko. Govori se o nekaj znanih in nekaj manj znanih imenih. Zdi se, da bi bila tokrat izbira manj zvenečih kadrovskih rešitev boljša. Dajala bi namreč vsaj vtis, da se je politika nekoliko samoomejila.

Politika in največja ter za povrh državna banka nikoli ne bosta povsem nepovezani. Kdor sanja o čem takem je več kot sanjač. Banke so pač najbolj pomembne državne inštitucije. To se je ponovno izkazalo ob globalni finančni krizi. Kot takšne jih razumejo tako neoliberalci kot levi revolucionarji. Od bank je odvisno, ali bo gospodarstvo lahko delovalo. Najbolj radikalni kritiki kapitalističnega sistema pravijo, da tako ali tako vsi ves čas delamo za banke. Svet vrtijo kreditna razmerja in obresti. V primeru, ko gre za banko, ki je v veliki meri v državni lasti, je torej povsem nemogoče pričakovati, da bo odločitev o tem, kdo jo bo vodil, nepolitična, pa naj se politika še tako zaklinja, da bo prvi mož NLB izbran izključno po strokovnih kriterijih.

To seveda ne pomeni, da novi šef NLB ne bo strokovnjak. Šefi bank so praviloma bančniki. Ljudje z bančnimi izkušnjami. In to precej bolj obsežnimi in dolgotrajnimi kot sta jih imela zadnja direktorja NLB Kramar in Veselinovič, ki se z izpostavljenimi tovrstnimi izkušnjami nista mogla ravno pohvaliti. A, kot rečeno, vodstvo NLB je vedno izbirala politika. In ker ne gre dvomiti, da bo tako tudi v prihodnje, se zdi precej bolj pomembno od tega, kakšno zaledje bo imel novi direktor, kakšne bodo njegove bankirske reference. Novi šef in njegova ekipa bodo nastopili delo v času krize. In vsem je jasno, da je to, kako bo največja banka v državi delovala v prihodnjih letih, za Slovenijo izjemnega pomena.

Gotovo bi bilo dobro, če bi bila izbira uprave morda bolj bančna kot je bila izbira novega nadzornega sveta. Belgijski člani (KBC) nadzornega sveta NLB so seveda iz belgijske banke, torej bančniki. Slovenski del ekipe je nekoliko drugačen. Eden od verjetnih kandidatov za predsednika NS NLB je Gregor Dolenc, nekdanji uslužbenec Svetovne banke, kar je z vidika države vsekakor smiselno. Potem je tu denimo Stojan Petrič (Kolektor), ki je človek iz gospodarstva in bo z banko gotovo posloval. Edini lastnik banke, ki sedi v nadzornem svetu pa je Boris Škapin, lastnik Factor banke, ki je delnice te banke, da ne bi prišlo do navzkrižja interesov, podaril svojemu sinu. Kar je sicer nekoliko komično, a kaj bi to.

Samo upamo lahko, da bodo vsi, ki bodo udeleženi pri izbiri novega vodstva NLB, bolj spretni kot so bili pri imenovanju Draška Veselinoviča. A v to pravzaprav niti ne bi smeli dvomiti. Veselinovičeva zgodba daje vtis, da se je zgodila povsem spontano, zato ker je vlada, povsem na začetku svojega mandata, delovala povsem neorganizirano. Zdaj je videti, da stvari potekajo precej drugače. Kar niti ni presenetljivo. Zaplet, ki so ga povzročili rokohitrsko kadrovanje Veselinoviča, kasnejša politično sporna odobritev reprogramiranja kredita Infondu, odtekanje dokumentov o zavarovanjih kreditov Ultre in resna kriza koalicije, ki so jo sprožili ti dogodki, so bili vsekakor draga šola.

Novi vrh NLB bo vsekakor izbrala politika. Ob tem pa bi bilo najbrž koristno, da bi izbrala čim manj političnega človeka. Z izbiro bančnika, nezvenečega imena, bi namreč dala vsaj signal, da cilj vladajoče politike ni obvladovanje banke, temveč njena uspešnost.

Jani Sever