Že kot otrok je bil drobcen in vedno je bil grešni kozel. Sam zase se je držal in venomer nekaj tuhtal. Mularija ga je konstantno zbadala, kakšen piščanec da je, on pa se je še bolj zapiral sam vase.

Spoprijateljila sva se na nekem šolskem izletu. Na nekem ovinku smo odložili deklico, ki si je z menoj delila sedež na avtobusu in nekdo ga je posedel poleg mene. Dolgo je molčal, jaz pa sem čebljala o tem in onem in tretjem.

“Ti si res čuden. Nič ne govoriš, z nobenim se ne družiš…Pa kaj je s tabo?”

“Nič…” je tiho zamomljal in se zagledal skozi okno.

Kasneje sem ga spremila do doma, v veliki hiši je živel, sam z mamo in babico. In kmalu sva postala nerazdružljiva. Odprl se je kot lupina in mi začel pripovedovati o sebi, ko sva skakala naokoli in počela vragolije.

Svojega očeta je menda nekoč našel na štriku, sredi garaže se je obesil. Sedem let mu je bilo, ko so ga našli sosedje, kako je čepe ždel pred obešenim očetom in buljil vanj. Menda je preučeval silo težnosti in tuhtal, kako je bilo očetu, ko je ugotovil, da se je dejansko res obesil.

Nekoč sva se vračala iz nekega piknika, kaj jaz vem, kje sva bila. Najstnika sva že bila in tam ob enem potoku sva se ustavila, da malo posediva. Lep fant je bil, tega ne morem skrivati, pa tudi všeč sva si bila. Nikoli mi ni govoril o puncah, o čustvih, o simpatijah. Nekako je tiščal ves ta čustveni svet v sebi in nikakor ga nisem mogla izbezati iz njega. Ko sem ga spraševala, če mu je všeč katera od sošolk, je le odkimaval in mi govoril, da čebljam neumnosti. Neka luštna mladostniška ljubezen se je pretakala tudi med nama in seveda sem velikokrat pomislila, da sem mu morda všeč. Ker on je meni bil, saj pravim, da je bil lep fant.

Ko sva takole takrat sedela na tistem mostičku nad potokom in metala vejice v deročo vodo, sem se narahlo naslonila na njegovo ramo.

“A veš, ti si prav fajn fant…Kako to, da nimaš punce?”

“Pa saj veš…,” je tiho zamomljal.

“Kako naj vem? Saj nikoli ne govoriš o dekletih.”

In takrat mi je potegnilo. V sekundi so se puzle sestavile. Spogledala sva se in oba prasknila v smeh.

“Tebi so všeč fantje!”

Vse mi je povedal. Kar bruhnilo je iz njega.

To ni muha enodnevnica, je priznal. Fantje so mu bili všeč že od nekdaj. Vznemirjala ga je misel na moško telo in dekleta v njem nismo zbujala nobene seksualne fantazije. Povedal mi je še za enega gospoda iz naše vasi, družino ima, ki je prav tako homoseksualec. Menda živi dvojno življenje, njegova žena ne ve nič (ali pa se samo dela, da ne ve nič).

“Zadnjič me je našel Lojze. S psom sem se sprehajal, ko sem ga srečal. Nekaj je prčkal tam ob potoku, pa sva se začela pogovarjati. Kar direktno me je vprašal, če sem peder.”

Najprej se je bojda ustrašil, da mu bo kaj storil, potem pa sta takoj razčistila. Lojze ga je prosil, naj nikomur ne pove. Da ima družino in da žena ne sme izvedeti. Da bi ga foter ubil, materi pa bi strl srce, mu je rekel. Dogovorila sta se, da bo to ostalo med njima (in še danes nihče v vasi ne ve, da je Lojze peder).

“Kaj boš storil, kako živiš s tem, si povedal mami?”

“Nisem. In ne bom. Ne bi prenesla.”

“Misliš, da ne sluti?”

“Seveda sluti, a nikoli ne bo izvedela.”

Pa si je premislil.

Pred leti je vse prišlo na dan. Nekdo ga je videl z moškim, vse skupaj razbobnal po celi vasi in celo župnik je bojda o tem govoril pri nedeljski maši.

Tisto nedeljo so ga za ovinkom počakali vaški mladeniči. Brutalno so ga pretepli, policija ni intervenirala.

On pa se je čez nekaj dni obesil. Točno tam, kjer se je nekoč obesil njegov oče.

Katja Lenart (Male človeške prigode)