Župnik: »Razglasili so me za krvoločnika in okrutneža, ki pohodi, kar mu je na poti in se ne meni za jok trpečih. Mnogokdaj nimam, da bi dal beraču, ki me sreča na cesti. Toliko jih je, ki jedo moj kruh, da ga sebi skopo režem. Povedal pa sem vam to reč zategadelj, da vam povem še nadalje: nikomur, ki je moj kruh, ne gledam na usta, če se je pokrižal, preden je ugriznil; ne vprašam ga za grehe, ne gonim ga v cerkev. Ali eno je potrebno in je ukaz: da pokaže name, kadar ga vprašajo, kdo mu je gospodar.«
Ivan Cankar: Hlapci, Ljubljana 1910

Jerman: »Očitno je tedaj: hlapčuj, pa boš napojen in nasičen in postelja ti bo postlana!«
Ivan Cankar: Hlapci, Ljubljana 1910

»Kako?«
»Na oko!«
Znameniti kratek odgovor Indijanca na kavbojev preblisk, da sta se v življenju nekoč že srečala - pred davnimi tremi desetletji, ko si je Indijanec, takrat še mlad, cvrl jajca za zajtrk -, in na kavbojevo prijazno vprašanje, po tridesetih letih, najbrž po počutju: »Kako?«, odrezal z: »Na oko.«

V anale razprav v slovenskem parlamentu, se je z jajci prvi vpisal Lojze Peterle. Potem so v državnem zboru še številni poslanci, enkrat, brskali za jajci pri poslankah, in drugič, iskali dlake v jajcih. Najpogosteje pa tisti desne provinience. Desne, ker bi ti najraje vse, kar leze, se plazi in gre, naravnali v desno - imeli bi po dve desni roki in v prometu vozili v obe smeri po isti desni strani -, in ki še na tržnici ne kupujejo pese, češenj in jagod, ker so rdeče barve. Drugič, zakaj desne in zakaj ne leve? Ker tisti, ki me berete, to od mojega pisanja pričakujete. Ker me obravnavate ad personam in ne ad rem.

Jaz pa bi od slovenskih novinarjev rad več jajc! Ki so jih nekaj desetletij vlekla samo v levo, nato v devetdesetih letih pisanje odločno prevesila v desno, sedaj pa jih, večino, zanaša enkrat malo v levo, drugič bolj v desno, in ta cikcak, ta segedin, z malo mesa in veliko zelja, naj bi bil uravnovešen slovenski tisk!

V slovenskem tiskanem in govorjenem prostoru sem že od leta 1964. Tretjino časa se porabil kot novinar, tretjino kot urednik in tretjino kot manager. Sedaj, kot pisec teh kolumen skušam s pisanjem napolniti še četrto, zadnjo tretjino. S pisanjem za Slovensko panoramo, dokler je izhajala, nekaj poskusov v Svobodni misli, in sedaj na Vesti!

Morda sem res eden redkih novinarjev, ki sem imel srečo, da sem ves čas pisal v skladu s svojim prepričanjem ali pa nisem pisal. Dvakrat sem bil vmes na zavodu za zaposlovanje, obakrat po letu 1990. In takrat sem si večkrat priklical v spomin Cankarjevega župnika: … ali eno je potrebno in je ukaz: da pokažeš name, kadar te vprašajo, kdo je tvoj gospodar.

To misel sem citiral tudi večkrat, ko so mi novinarji iz zahodnih demokracij, še pred političnimi spremembami doma, očitali da pri nas ni svobode tiska, da je tudi njihova svoboda tiska relativna in omejena. V republikanskih časopisih lahko po mili volji napadajo demokrate in v demokratskih cefrajo republikance, obratno pa ne: v republikanskih republikancev, v demokratskih pa demokratov ne! V nobenem, ne v republikanskem, ne v demokratskem časopisju pa ne bi mogli afirmativno pisati in objavljati o socializmu, o marksizmu, o ateizmu ipd. Res je: vse to pa bi lahko počeli v demokracijah v nizkonakladnih, underground časopisih in revijah, namenjenih prepričevanju prepričanih.

V ljudskih demokracijah, tudi pri nas, pa še tega ne, oz. omejen čas. V Sloveniji so bile hitro po ustanovitvi prepovedane Perspektive, ukinjen je bil Prostor in čas, in ves čas je vladal molk o emigrantskih piscih in tisku.

Ne mislim tehtati, z lekarniško tehtnico pa sploh ne, kje je bilo 45 let po vojni več svobode tiska. Samo več ali manj jo je bilo, absolutne ni bilo nikjer. In tudi sedaj je ni! Časopis Demokracija se npr. oglašuje z: »Objavimo, kar zamolčijo drugi«, manjka pa, seveda, nadaljevanje: … »in zamolčimo, kar objavijo drugi.«

Catch torej ni v svobodi enega časopisa, ampak v svobodi prostora. Te pa je bilo v demokracijah več kot v ljudskih demokracijah. Nedvomno. Pika.

In v svetu, nikoli v zgodovini še ni bilo toliko svobode mišljenja, govorjenja, tiska in razširjanja informacij kot jo je danes, v dobi spleta. Pred njim s(m)o imeli patent nad javnim komentiranjem dogajanj, novinarji. To je bila (med drugim) naša služba. Danes lahko pove svoje mnenje vsak in o vsem, Razlika je le (bila), da se novinarji pod svoje izdelke podpišemo, in s(m)o bolj kot kdajkoli prej (Apel podobo na ogled postavi), izpostavljeni javni oceni. Pisci s(m)o znani, naši ocenjavalci pa so (ste) anonimni. Ni problem napisati kolumne (kake tri do pet ur časa le vzame, honorar zanjo pa je 60 minut na uro), pogum se je podpisati! Zato, po Peterletovo in po moje, novinarji potrebujejo/mo jajca. Veliko jajc.
Do leta 1990 je bilo razmerje med novinarji, člani zveze komunistov in nečlani, podobno kot med direktorji pomembnih podjetij: 40 odstotkov članov in 60 odstotkov nečlanov. Po letu 1990 se je to razmerje podrlo. Med novinarji pa se intimno prepričanje 40 odstotkov ne bi smelo, kajti: »Kar si rekel, ne boš oporekel; kar si napisal, ne boš izbrisal.« (Ivan Cankar: Hlapec Jernej in njegova pravica, Ljubljana 1907). Vse kar imamo novinarji, je verodostojnost. Vem, pričakujem, kaj bo napisal npr. Jani Sever. In kaj in kako Rastko Močnik, Vlado Miheljak, Jurij Gustinčič, Tomaž Mastnak, Jože Mencinger, Marko Crnković in kaj Bernard Nežmah. Zmedlo bi me, če bi napisal drugače. Mnogi novinarji pa so po letu 1990 obrnili plašč po vetru. Kdaj so lagali? Pred letom 1990? Po letu 1990? Obakrat? Nikoli?

Zato, naj ne motijo levi teksti v desnem mediju in desni teksti v levem mediju, ali samo levi teksti v levem mediju in samo desni v desnem mediju. Dobro je, kadar so vsa mnenja v vseh medijih in slabo, kadar je eno v vseh.

Strah naj nas bo samo Jermana: »Očitno je tedaj: hlapčuj, pa boš napojen in nasičen in postelja ti bo postlana.« (Ivan Cankar: Hlapci, Ljubljana 1910).

Matjaž Vizjak