Kje je Hrvaška?
12. junij 2009 ob 10:59 | Jani Sever |Minile so lokalne volitve na Hrvaškem in evropske v Sloveniji. Na Hrvaškem je bil spor med državama vsaj predvolilna tema. V Sloveniji še tega statusa ni dobil. Počasi je najbolj nacionalna tema letošnjega leta potihnila. A že se bližajo počitnice.
Čas počitnic je čas za morje in to v primeru Slovencev seveda v veliki večini pomeni hrvaško morje. Kriza naj bi letos sicer nekoliko zmanjšala možnosti ljudi, da si privoščijo čofotanje v morju, a kot kažejo prve napovedi, ki jih oblikuje obisk turistov iz Slovenije na Hrvaškem v pomladnih mesecih, letos število slovenskih turistov na Jadranu ne bo bistveno nižje kot v prejšnjih letih. Zdi se, da hrvaško-slovenski spor na tem nivoju ne deluje. Struktura premožnejših pomladanskih turistov je sicer nekoliko drugačna od poletnih, vendar napovedi poznavalcev kljub temu nikakor ne govorijo o katastrofalnem padcu letošnjega slovenskega obiska na Hrvaškem.
So pa zato govorice toliko bolj neprijetne in napovedujejo konflikte. Že v maju so nekateri umirjeni gostje skorajda zašli v konfliktne situacije z domačini, ki se sicer niso končale huje, kot z nekaj med zobmi zasikanimim kletvicami. Poleti se takšne situacije, ko si nasproti stojijo razgreti mladci, rade spremenijo v neljube incidente. Teren za to je vsekakor dobro pripravljen. Utrjeval se je dolga leta, zadnjo najtrdnejšo plast pa je dokončala sedanja vladna politika, ki je pravzaprav v vsem sledila smernicam, ki sta jih določala Zmago Jelinčič in Marjan Podobnik. In tokrat ne gre le za spore glede neke prihodnje delitve ozemelj, dolgov in podobnega. Tokrat je težava povsem konkretna. Hrvaška je blokirana v njenih prizadevanjih za vstop v Evropo.
Ta blokada bo, kot kaže kar trajala. Kaj se medtem dogaja s slovenskimi pogoji ni povsem jasno. Je pa očitno, da jih Hrvaška ne sprejme in jih tudi ne bo. Vsaj ne v celoti. Hkrati pa je videti, kot da Slovenija ni pripravljena prav nič popuščati. Meje manevrskega prostora slovenske diplomacije je konec koncev določila znamenita izjava sprejeta v državnem zboru. Z njo se v diplomaciji res ne da priti daleč, ima pa blagodejne učinke na slogo med političnimi akterji v državi. Predstavlja najmanjši skupni imenovalec, ki ga je določil horizont “hrvaške” politike SNS in trdega jedra SLS. Pa še France Bučar je pristavil svoje. In seveda vsi razumniki in intelektualci, ki ob tem vztrajno molčijo.
Mediacije, ki je v zadnjih mesecih počasi izgubljala svoj sijaj in danes o njej tako rekoč ne govori nihče več, se je očitno znašla v slepi ulici. Še mediator je nekako izginil iz vidnega polja. Po hladnem tušu, ki naj bi ga predstavljal Rehnov predlog, se zdi, da se zanj v Sloveniji ne zmeni nihče več. Njegova zadnja izjava je bila tako rekoč preslišana. Čeprav je bila med vrsticami primerno nesramna. Rehn je v njej uporabil balkansko prispodobo, ki jo je že pred njim podobno izrekel Ahtisaari, ko je pojasnjeval, zakaj mu posredovanje med Slovenijo in Hrvaško niti malo ne diši in da bi raje posredoval med bolj civiliziranimi afriškimi ljudstvi. No, Rehn za razliko od Ahtisaarija nad Balkanom očitno še ni obupal.
Njegove zadnje besede so govorile o tem, da bi bilo lepo in koristno, če bi se Hrvaška in Slovenija začeli obnašati bolj evropsko in ne tako balkansko kot se. Razložil je tudi kaj je s tem mislil. Balkansko ravnanje, po Rehnovo, pomeni, da sprti strani rešitve razumeta v kontekstu, da je tisto, kar je dobro za enega vedno slabo za drugega in obratno. Opozorilo seveda velja obema državama. A zdi se, da je vendarle še nekoliko bolj relevantno za Slovenijo, ki je članica EU. V njem se namreč skriva bistvo slovenskih interesov. Ti so najbolj neposredno vezani prav na čim hitrejši vstop Hrvaške v EU. To je tudi tista enostavna rešitev, ki je dobra tako za Hrvaško kot za Slovenijo.
Izhoda iz tunela, v katerega sta tako vehementno zapeljali sosednji državi, vsekakor še ni videti. Nasprotno, vedno bolj gotovo je, da se nam obeta še ena vroča poletna sezona. Morda najbolj vroča doslej.
Jani Sever
12. junij, 2009 ob 11:13
res je tole en lep komplot.
Najbolje, da HR odstopi od približevanja in se čez čas ponovno javi — povsem na začetku procesa.
12. junij, 2009 ob 11:30
Kot že ugotovljeno - sedaj je nastopila preračunljivost, septembra pa s polnimi granatami!
12. junij, 2009 ob 11:30
počitnice :)
http://farm4.static.flickr.com/3395/3510305836_6ec73bfbee_b.jpg
12. junij, 2009 ob 11:31
http://www.np-plitvicka-jezera.hr/hrv/index.php?option=com_frontpage&Itemid=1
12. junij, 2009 ob 12:21
Slovenski govedarski smisel za diplomacijo proti prepotentni Hrvaški. Nimaš boljšga. Svoje cajte se je dal mirno posmehoval hrvaški mitomanski zagledanosti vase. Danes me je pomalem spet sram…
12. junij, 2009 ob 12:45
Zanimivo Jani,
pišeš tako kot da veš, kako bi bilo potrebno ravnati, da bi bilo prav.
A tega nikoli ne poveš.
Kar se mene tiče, nisem po tvojem članku nič pametnejši.
12. junij, 2009 ob 13:11
Lepo prosim, ali je v slovenski mentaliteti res treba imeti vedno prisotno racionaliziranje, ki upravičuje samoopravičevanje, zakaj se je treba pustiti odriniti s strani drugih?!?.
Danes je v tem članku racionalizacijsko polnilo (izgovor) turistična sezona, zaznano bentenje nad Slovenijo in domnevno blagodejni učinek vstopa HR v EU (…kajne, samo da bo mir in da se bomo imeli fajn).
Rad bi videl katero koli drugo, bolj državotvorno nacijo v Evropi, ki bi razmišljala na takšen način, ko bi jih nekdo tako zaj***, kot to počnejo Hrvati nam. Kje to piše, da je za HR dovoljeno oz. legitimno, da HR lahko zgolj ne popusti - obratno pa je za Slovenijo lahko edino “racionalno” in “koristno”, da dolgoročno gledano prej ali slej popustimo ?!?
Očitno se še danes velik del (predvsem najbolj liberalen in najbolj klerikalen del) slovenske elite ni ozavedel enega od temeljnih aksiomov državotvornega obnašanja: To je dejstvo, da za vsako državo in narod obstajajo “zadeve”, kjer mora država VEDNO reagirati principielno - na točno določen način - in NE GLEDE NA OKOLIŠČINE!
Med takšne zadeve spada prav gotovo teritorialna celovitost države. Temeljni princip državotvornega ravnanja v takem primeru je - da če ti nekdo ogroža (krade) ozemlje, VEDNO reagiralj odločno in BREZ REZERVE! Kdor tega principa državnosti ne dojame, ni vreden lastne države ! Zgodovinsko potrjeni smisel tega aksioma državnosti je, da že z pristopom pokažeš nasprotniku, kako boš ravnal v vsakem takem primeru (pa naj bo poskus drugega manj ali bolj resen): absurd pristopa je prav v tem, da že zgolj taka principielna drža aspiranta odvrne od poskusov, kot si jih v zadnjih 20 letih privoščila HR (kako to deluje, smo lahko lepo videli potem, ko je prejšnji notranji minister Mate poslal na Muro specialce: sedaj je tam mir ! A to se je moralo zgoditi, zato da HR končno dojame, da se ne more več igrati takih igric).
Toda ne, …..v preteklih 20 letih so Drnovšek in drugi (državni in mnenjski) liderji naravnost vzgajali HR, da se Slovencem DA BREZ VEČJIH POSLEDIC vzeti ozemlje. Najhuje pri tem, kar sem videl, je da je bila namesto ostre reakcije celotne elite celo pogostejša kritika na račun tistih ostrih reakcij, s katerimi so se na ravnanja HR odzivali nekateri vidni posamezniki - pri tem pojavu gre za naravnost BOLANO NEKROFILNOST, ki se zgolj skriva za elitističnimi akademskimi naslovi ter za všečnim filozofiranjem novinarskega peresa !
Prav zato predstavlja Pahorjeva poteza svetlo izjemo, in prav zato je razmišljanje, kako “iz slepe ulice” oz. kako “popraviti napako” naravnost katastrofalen pristop, ki bo, če bo prevladal, dolgoročno prispeval, da bo ta uboga državica in Slovenci kot narod v bodoče najverjetneje obsojeni na propad. Kdor ne ve kaj pomeni biti država, si je ne zasluži.
12. junij, 2009 ob 13:16
Točno, mačkon! Hrvat je moral poslat nad hrvate specialce, da jim je potegnilo. Spomnim se gonje novinarjev, ko je hotel Bajuk med svojo kratko vlado poslati policijo v zaselke preko Dragonje.
Prekleti internacionalisti levi, izdajalci, kot njihovi gospodarji.
12. junij, 2009 ob 13:36
Saj že nekaj časa ponavljam,
BALKAN RULES……..
Zgleda, da rdečuhom ni jasno, da so Balkanci prav oni…..
12. junij, 2009 ob 13:44
Porazno je to, da javnost v Sloveniji (razen nekaterih razumnikov) po vseh letih več ne razpozna bistva spora:
Obe državi sta se ob osamosvojitvi 1991 medsebojno priznali v mejah določenih z ustavama, torej v republiških mejah.
Slovenija od leta 1992 hoče revidirati te meje.
Hrvaška teh namenov ni pokazala.
Sram me je!
12. junij, 2009 ob 13:53
Bahaha. Maš frustrirane Slovence, ki mamo za sabo mit o večno zatiranem narodu in smo zadnjih 15 let pridno prigarali EU, Nato in Evro, imamo zdaj končno šanso da nekoga jebemo. Začel se je z vinjetami, hrvati so pa zdaj itak najbolj priročna jebena stranka. Preko vsega pa dokazujemo sam svojo majhnost in zaplankanost, s čimer nismo nič boljši od Hrvatov, ki so po drugi strani patetično vase zagledan narod, pri katerem so za ves drek doma krivi drugi. Balkanci, ja… Nič boljši - ampak predvsem po zaslugi podobnikov, jorasov, jelinčičev in ostalih rodoljubov.
12. junij, 2009 ob 15:03
http://www.narodne-pesmi.si/pesmi_besedila_pesem.php?id=310&mp3=155
12. junij, 2009 ob 17:05
boli me k za hrčke….
če pa naši zatavšajo samo cm naše zemlje ali cm morja…jih bo narod žive pojedel!!!
12. junij, 2009 ob 18:58
Bravo, Jani! Zakaj več tistih, ki imajo moč, ne razmišlja oz še raje, deluje tako? :(
12. junij, 2009 ob 20:41
ZA TOLE KLOAKO TU JE CELO CRO OBLJUBLJENA DEŽELA.
13. junij, 2009 ob 21:24
Prav zanimivo, kako se vsi malo bolj filozofsko nastrojeni novinarji ali komentatorji vprašujejo, kaj je narobe pri slovenskih stališčih, hrvaške postopke in na njihovih rezultatih temelječa stališča pa jemljejo kar kot nekaj samo po sebi umevnega. Uboga država s takimi ustvarjalci javnega mnenja.
15. junij, 2009 ob 12:58
NE MOREŠ NEKAJ PRESOJATI PO MEDNARODNEM PRAVU, ČE JE PRI NASTANKU TAKEGA STANJA (ADMINISRTRATIVNA MEJA SLO-HR po2.sv vojni OZ. t.i. stanje 25.6.1991) BILO GROBO KRŠENO MEDNARODNO PRAVO
Leta 1919 mednarodna skupnost Hrvaški na mirovni konferenci ni priznala državne pravne tradicije (katero so Hrvati prodajali Slovencem tam od leta 1830 naprej) in njene silne zgodovine, o kateri nihče drug nič ne ve, sami Hrvati pa o pričajo kot bi imeli časovni stroj. Še danes ima občutek, da živijo v času kralja Tomislava.
Torej Slovenci in Hrvati so l. 1919 po razpadu A-O bila v enakem položaju,zato sta tudi meje postavile tam kjer so dejansko bile oz. sta prinesli ozemlji v SHS. Hrvati so svojo državnost po 1000 letih zopet za trenutek ugledali z ustanovitvijo NDH (sporazum z Rajhom je predvideval deportacijo 170.000 Slovencev, na srečo se to ni zgodilo, jih je pa vseeno veliko pristalo v Jesenovcu).
V Kraljevini SHS je dne 26.4. 1922, stopil v veljavo Zakon o obči upravi. Okrnjeno Slovenijo znotraj Kraljevine SHS, so s tem zakonom in Uredbo o razdelitvi države na »oblasti in na sreze«, razdelili na dve »oblasti«, Mariborsko in Ljubljansko. S tem zakonom CELOTNO MEDMURJE s središčem Čakovcem (mesto se imenuje Čakovec in ne Čakovac!) sodilo v Mariborsko oblast! Tako je ostalo vse do šestojanuarske diktature leta 1929.
To pomeni, da je bilo do takrat območje Medmurja do izliva Mure v Dravo Slovensko in ne Hrvaško.
Po uvedbi diktature in vojaške vladavine, je bila ukinjena država Kraljevina SHS, nastala pa je Kraljevina Jugoslavija. Takrat so nastale BANOVINE, (Dravska, Savska banovina, itd) in je bilo celotno Medmurje odtrgano od nekdanje Mariborske oblasti in ni več sodilo v Dravsko, temveč v Savsko banovino. Seveda prebivalstva ni nihče nič vprašal. Kljub temu se je prebivalstvo v občini Štrigova samo izjasnilo, da želi biti v Dravski banovini. Zato so vendarle leta 1931, na izrazito željo krajanov, priključili vso občino Štrigova Dravski banovini. Preostali del Medmurja je še naprej ostal v Savski banovini in je bil podvržen organizirani in sistematični hrvatizaciji.
Takšno ravnanje se (štokavščina je tuja tako Prekmurcem, kot Prlekom, kakor sosednjim Medmurcem!) v ničemer ne razlikuje od ravnanja, italijanskih fašistov po letu 1920, na Primorskem, Goriškem, v Benečiji in v Istri. Tudi fašisti so to izvajali na enak način, z namenom, da z asimilacijo Slovencev utrdijo meje kot izhodišče nadaljnje narodnostne ekspanzije.
Delitev ozemlja Istre v okviru Jugoslavije ni mednarodno pravno irelevantna in je bila izvedena brez pravnih podlag celo v okviru jugoslovanske pravne ureditve, in to na temelju osebnih odločitev komunističnih hierarhov in brez privolitve prizadetih prebivalcev? To velja tudi za cono B, ki je bila po Memorandumu o soglasju (London, 1954) vrnjena Jugoslaviji in kjer sta bila uradna jezika slovenščina in italijanščina, in ne hrvaščina.
Izhodišča za ozemeljsko razmejitev med republiko Slovenijo in republiko Hrvaško
Meja med ozemljem Republike Slovenije in republike Hrvaške doslej ni bila določena niti z mednarodnopravno obvezujočim aktom niti z medsebojnim dogovorom med republikama.
II.
Zgodovinsko je kot nesporno mednarodno priznana obstajala meja med kronovinami avstrijskega cesarstva (Cisleitanija) in Ogrsko kraljevino, zamejujoč tudi ozemlja poseljena s Slovenci in so danes del ozemlja Republike Slovenije. Ta meja se v odnosu do Hrvaške skozi stoletja niti demografsko niti formalnopravno ni spremenila in tudi po razpadu Avstroogrskega cesarstva ni bila predmet mednarodnih revizij. Zato je kot nespremenjena lahko izhodišče za dokončno razmejitev med republikama.
III.
Celotno ozemlje Istre in Slovenskega Primorja, vključno s kvarnerskimi otoki, je po koncu beneške republike spadalo v okvir avstrijske Vojvodine Kranjske, in bilo po prvi svetovni vojni okupirano s strani republike Italije. Do konca druge svetovne vojne, tudi ko je Hrvaška kot NDH sodelovala kot partner v nacistični koaliciji, ni bila Istra nikoli v zgodovini del hrvaškega ozemlja.
Na temelju pariške mirovne pogodbe iz leta 1947 je ozemlje Istre in Slovenskega Primorja, razen Svobodnega tržaškega ozemlja, pripadlo Jugoslaviji. Kot del Jugoslavije tako Hrvaška nima pravnega naslova, da si kot ena njenih naslednic prisvaja izključno pravico jurisdikcije nad celotno Istro. Dokler ni izpeljan mednarodni ali intrajugoslovanski postopek sukcesije po razdružitvi Jugoslavije, je njena uprava nad Istro prehodno de facto upravljanje brez trajnega pravnega mandata. Status prehodne začasne ureditve obvelja tudi po sprejetju Mnenja št.3.in 7. Badinterjeve arbitražne komisije (1992,1993).
Delitev ozemlja Istre v okviru Jugoslavije med Slovenijo in Hrvaško je mednarodnopravno irelevantna, ker je bila izvedena brez pravnih podlag celo v okviru jugoslovanske pravne ureditve in to na temelju osebnih odločitev komunističnih hierarhov ter brez pristanka prebivalstva, katero so te odločitve zadevale.
To velja tudi za Zono B, ki je bila po Memorandumu o soglasju (1954) vrnjena Jugoslaviji in kjer sta bila pod angloameriško upravo uradna jezika slovenščina in italijanščina,ne pa hrvaščina.
IV.
K ozemlju obmorske države spada tudi njeno priobalno morje s pravico do pristopa v mednarodne vode. Prebivalci Istre in Slovenskega Primorja so to pravico skozi stoletja nemoteno uživali celo ne glede na formalno vključenost v tuje državne tvorbe.
Ta pravica in stvarna možnost njenega uživanja je za prebivalstvo tega območja eksistencialnega pomena, in za Slovenijo bistvena sestavina njene državnosti. Zato se Slovenija tej pravici v nobenem primeru ne more odpovedati.
Hrvaško odrekanje Sloveniji pravice pristopa do odprtega morja s sklicevanjem
na njeno teritorialno zaprtost temelji na okoliščinah, ki jih je Hrvaška sama ustvarila s tem, da sije prisvojila ozemlja, do katerih enostransko nima pravice. Tako početje predstavlja akt uzurpacije v nasprotju z mednarodnim pravom.
V.
Republika Hrvaška ima po narodnostnem kriteriju nesporno pravico do delov Istre, kjer pretežno živi hrvaško prebivalstvo. Po istem načelu ima enako pravico tudi republika Slovenija do delov, kjer živi pretežno slovensko prebivalstvo. V obeh primerih na temelju pravice do samoodločbe.
Za ozemeljsko razmejitev med republikama je zato potrebno predhodno izvesti referendum na vseh območjih, kjer to zahtevata ena ali druga stran.
Pravico do odločanja na referendumu imajo avtohtoni prebivalci slovenskega ali italijanskega državljanstva in njih zakoniti potomci, ki so imeli stalno bivališče na območju referenduma na dan uveljavitve pariške mirovne pogodbe iz leta 1947.
VI.
Odnosi med republiko Slovenijo in republiko Hrvaško zgodovinsko niso obremenjeni z nikakršnimi interesnimi protislovji, ki bi ovirali dobro-sosesko sodelovanje ali nasprotovali sodelovanju tudi v okviru širših evropskih integracij, predvsem EU.
To interesno skladnost je danes resno ogrozilo razhajanje v stališčih glede nerešenih vprašanj o ozemeljski razmejitvi med republikama po njuni državni osamosvojitvi. Slovenija smatra, da nadaljevanje takega stanja onemogoča sodelovanje obeh držav tudi na drugih področjih, še posebej ker bi se z vstopom Hrvaške v EU konzerviralo kot trajni izvor in generator novih nesoglasij z mednarodnim soglasjem. Slovenija zato v interesu obeh držav in interesu same EU vztraja na nujnosti, da se ta nerazrešena mejna vprašanja razrešijo še pred vstopom Hrvaške v EU.
http://med.over.net/forum5/read.php?124,5323965
MISLIM, DA BI BIL ČAS, DA SE JASNO POVE ZAKAJ JE BILA V ISTRI ZARISANA MEJA KOT JE. JUGOSLAVIJA JE HOTELA DOBITI TRST, DA BI IMELA ZATO OPRAVIČILO, JE SLOVENIJI OZ. KRANJSKI VZELA ISTRO. TAKO JE ZANO, DA JE JUGOSLOVANSKA DELEGACIJA ZAHOD PREPRIČEVALA, DA JE SLOVENJA ODVISNA OD TRSTA IN DOSTOPA DO MORJA. AMPAK TU SO ZAHODNE DRŽAVE, PREDVSEM ZDA JUGOSLAVIJO ZAFRKNILE, TAKO SO JUGOSLAVIJI PONUDIL, DA SLOVENIJI ZGRADIJO PRISTANIŠČE KOPER. JUGOSLAVIJA TEGA NI HOTELA, DOBILA PA JE DENAR, VENDAR JE DENAR OSTAL V BEOGRADU, KOPER PA SO SLOVENCI ZGRADILI SAMI. TREBA BO MALO V ARHIVE POGLEDAT KAKŠENI SO BILI RAZLOGI ZA DELITEV ISTRE. DEJSTVO DA SO NEKATERA PODOČJA GOVORILA SRBSKOHRVATSKI NI BIL RAZLOG, DA SE TO PODROČJE DODELI HRVAŠKI, SAJ TUDI SRBSKA PODROČJA NA HRVAŠKEM NISO PRIKLJUČEVALI SRBIJI, AMPAK SO MEJE V BISTVU OSTALE TAKŠNE KOT SO BILE V A-O, TAKO Z BOSNO KOT TUDI S SRBIJO