Delo osvobaja
4. junij 2009 ob 9:37 | Matjaž Vizjak |Te dni sem po spletu in po telefonu nekajkrat že odgovoril na anketni vprašanji: Da, v nedeljo bom šel na volišče, in tudi odločen sem se že, koga bom volil. Čeprav ne verjamem v usodno pomembnost svojega glasu »za«, po drugi plati vem, da (tudi) moja neudeležba na volitvah, veča težo glasov onim, ki ne vedo, zakaj volijo, kot so. Za izvolitev pa zadošča živa teža volivcev. Desnica se vsakič odpravi za ovnom vodnikom, tudi na volišče, in zableja kot jim zazvoni vodnikov zvonec, volivci leve provinience pa s(m)o bolj samoglavi. Noben kandidat jim/nam ni posebej všeč, kajti, kolikor je levih volivcev, toliko je idej, kaj in kako je samoumevno, da se uredijo stvari. Pa v nedeljo je, nenapovedano, lahko tudi lepo vreme, in je levičarjem potrebno iti na že dvakrat preloženi izlet (za levico je zato lepo vreme na volilni dan, slabo vreme), bodo že drugi volili, tudi zame …
Danes že nisem več prepričan, da bom šel volit. Tudi neudeležba na volitvah je aktiven izraz politične volje. Hkrati zaupanje in nezaupanje v sistem, da se bo - z mojim glasom, ali brez njega -, vrtel po utečenih kolesnicah. En levi poslanec več, gor, ali desni manj, dol, oz. obratno: evropske skupnosti ne upravljamo volivci z izvoljenimi poslanci, ampak jo po labirintih delovanja vodijo vsebinsko evropski uradniki. Ti in izbrani nacionalni strankarski voditelji, predvsem pa nadnacionalni, nenacionalni, tujenacionalni oz. zasvojžepnacionalni šefi, kakor vam je drago, ki iz ozadja vlečejo vrvice in so zaslužni (krivi) za vse v Evropi in v svetu sprejete pomembne odločitve. Poslanci dajejo formo, evropski komisarji moder videz, ko uveljavljajo nepomembne odločitve, še za monarha Barosso je vseeno, kaj si misli in kaj počne. Evropa je ustvarila trden uradniški aparat s šefi, ki niso voljeni in se ne menjavajo vsakih nekaj let, se zgolj reproducirajo in se po Petrovem načelu razraščajo kot rakavo tkivo. Poslanci in komisarji pridejo in gredo, uradniki pa so in ostajajo. Dva sistema, ki uspešno kohabitirata in se pretirano ne motita.
Menite, da sta z zamislijo o ravnih kumaricah prišla v evropski parlament Lojze Peterle ali Jelko Kacin in z njimi navdušila kolege poslance, da so jih izglasovali? Ravne kumarice, namreč. In menite, da bo Ivo Vajgel tisti, ki bo predlagal, koliko lukenj naj ima sir na 10 cm2 površine, ali Zoran Thaler, ko bosta potrjevala njihovo število in velikost, in odločala, ali je izbrani sir avtohtono bohinjski, češki ali zgornjenemški. V evropskem parlamentu je kot pri nas (najbrž pa tudi pri vas) doma: o drobnarijah, kaj bomo jedli, kdaj in če bomo kupili nove zavese in kam bomo šli na dopust (če bomo sploh šli), odloča žena, o krucialnih vprašanjih, o številu in ognjeni moči Patrij, ki jih bomo kupili, če jih bomo in, ko jih bomo in za koliko, o delnicah z glasovalno pravico in brez nje v primeru General Motorsa in Opla, odločam jaz. Sem neke vrste poslanec oz. komisar v evropskem domačem hišnem parlamentu.
Nekaj pa me v navdušenju nad urejenostjo evropske skupnosti vsakič znova pretrese: število poslancev, ki jih bomo (iz)volili volivci v Sloveniji. Sedem! Točno toliko političnih pametnih glav, da premore Slovenija, menijo v Evropi. Vsekakor bi si to njihovo modro ugotovitev morali zapisati najprej za uho, nato pa še v ustavo slovenske druge republike! Ali bi bili rezultati glasovanj v državnem zboru s sedmimi poslanci v čem drugačni, menite? Koliko poslancev premolči ves mandat, in odpira usta samo v parlamentarni menzi med kosilom! In koliko jih hodi za mnenje spraševat neposredno šefa stranke? Dvaindevetdeset? Dvaindevetdeset minus sedem, če so šefi strank hkrati poslanci? Koliko ljudi resnično odloča o Sloveniji? Sedem! In koliko jih plačujemo? Sedemkrat sedemkrat!
Slovenci smo obsedeni z/s (pre)majhno prepoznavnostjo svoje države. Kaj vse bi Slovenci in prebivalci Slovenije storili, da bi beli svet izvedel za nas! S pogonom na cviček, med anakondami in krokodili, nizvodno preplavamo svetovne veletoke, hkratno plešemo četvorko po vsem Balkanu, se hodimo kazat na evrovizijsko popevko, prometni minister z rolkami postavlja svetovni in pomaga doseči državni rekord v rolkanju (!), mariborski župan bi na Pohorju na državne stroške organiziral univerzijado, ko že zlato lisico zaradi pomanjkanja snega večkrat selijo v Kranjsko goro, itd., ipd. Najlepše se živi v državah, ki so neprepoznavne. Na Islandiji, na primer, dokler ni zaradi domačih v tujini vzgojenih finančnih genijev postala prepoznavna. Si želimo biti prepoznavni kot so Afganistan, Irak in Iran, ki so jih vsak dan polni stolpci časopisov po svetu, kar jih še je?
Bodimo evropski! Z evropsko (ne)udeležbo na nedeljskih volitvah izvolimo tistih sedem poslancev, ki nas bodo zastopali v Bruslju, dokler se na referendumu za drugo republiko ne odločimo, da jih več ne potrebujemo niti doma, na oltar evropske in svetovne prepoznavnosti pa položimo zamisel, o kateri smo pisali/brali tudi na v Vesti: smo država, ki je vključena v Evropsko unijo, ta pa ima za vse (tudi) obetavne ideje denar vedno na voljo: naredimo z evropsko pomočjo v Sloveniji gospodarski poskus evropskih razsežnosti in prvi vpeljimo temeljni narodni dohodek petsto evrov! Za začetek naredimo izračun. Kangler je priprave na univerzijado začel tako. Z izračunom.
Za takšen ekonomski in družbeni poskus je Slovenija ravno prav velika/majhna in ravno prav razvita/nerazvita. Poskus oz. morebitni povratek na preskušeno, nas ob pomoči Evrope ne bi stal, razen še enega razočaranja več, v trenutku pa bi postali prepoznavni, naši poslanci in vladini predstavniki se bi sončili v evropskem parlamentu v soju reflektorjev, idejo bi morebiti posvojila še evropska birokracija, ki bi jo v paleti zamisli v razliko z ravnimi kumarami spoznali za obetavno – poskusimo!
Socializem, kot smo ga poznali, se zanesljivo ne bo vrnil. Tudi kapitalizem se v obliki, ki je privedla do gospodarske krize, ne bo nadaljeval. Sta pač dve plati iste medalje. Bi enkrat, za spremembo poskusili delati, da preživimo, in ne živeli, da delamo! Ob tem ne pozabimo: delo osvobaja. Lastnika proizvajalnih sredstev, namreč. Lahko pa slovensko ustavo prilagodimo slovenski stvarnosti: črtajmo uvodne člene, ki pravijo, da je Slovenija demokratična republika (1. čl.), da je Slovenija je pravna in socialna država (2. čl.), in da … ima v Sloveniji oblast ljudstvo (3. čl).
Ker ni res.
Matjaž Vizjak
4. junij, 2009 ob 9:54
BOJKOT !!!
4. junij, 2009 ob 10:07
Vsekakor je neudeležba tudi izraz nečesa. Ampak definitvno ne izraz česa blazno študioznega in premišljenega. Sfrabricirana dilema v stilu: kaj bosta pa Thaler in Peterle odločiala pri dovoljenih luknjah v siru in zakaj potrebujeta moj glas, ker itak se vse dogaja v komisiji in tisto je en neprodušen birokratski aparat, ki se mu ne da priti do živega….in zato sem pa “jaz nad tem in se mi vse skup malo gnusi in dost mam….” pa tudi ni čisto noben presežek.
Ker, če je komu EU birokratska in “brezveze”, potem mu res ni treba na volitve. In naj bo naslednjih pet let tudi toliko konsistenten, da se naj, prosim, ne prijavlja ne katerokoli evropsko institucijo, v noben evropski program izmenjav, naj ne kandidira za nobena evropska sredstva whatsoever in naj bo, prosim, tolikanj konistenten, da ne komentira čisto nobene direktive EU, naj bo tiho o čisto vsaki uredbi EU in v tem stilu naslednjih pet let.
4. junij, 2009 ob 10:36
bogi,hudo te je udarilo,vidim…
pa sej bo Solatić vskočil,no….pa Titova ulca bo tudi
4. junij, 2009 ob 10:59
Ja, pa enih 10% ljudi Golobića še vedno podpira, glede na ankete. Toliko, da se lahko znanstveno ugotovi, kolikšen je uradni procent bedakov med populacijo.
4. junij, 2009 ob 11:05
Vse kar trdiš je res in ni res. Če zapadeš v apatijo, je res. Če pa veš, da je edini namen neskončnih monad prav to, da bi se ustvarilo anemično vsega hudega vajeno volilno telo, ki prepušča odločitev tistim “ki že vejo kaj je res”, potem pa ni res.
Če se ne greš “več”, če se prepustiš, pravzaprav aktivno podeliš glas tistemu, ki te je prepričal, da itak pojma nimaš in da je tako za vse nas najbolje.
Pravna država je proces. Če iz procesa izstopiš, ta zastane. Če se to zgodi, vzniknejo strojani, medijski sklad, predvolilni brezplačniki, pobalinsko obračunavanje z novinarsko avtoriteto (4. veja oblasti, če hočeš ali ne), preplačevanje računov, draga poceni darila volilcem, nacionalisti, ki jih skrbijo brezposelni, minaret in čefurji na njim lasten način, komisije, ki dokazujejo nezmotljivost avtokratov, posebni odposlanci in vsesplošna neumnost, ki poveličuje neukost in vero v avtokrata.
Volitve, torej, vsekakor ja. Moj glas šteje.
4. junij, 2009 ob 12:42
@nogavička
Če pa veš, da je edini namen neskončnih monad prav to, da bi se ustvarilo anemično vsega hudega vajeno volilno telo, ki prepušča odločitev tistim “ki že vejo kaj je res”, potem pa ni res.
In v čigavih rokah je slovenska medijska scena?
Na volitve pa prav gotovo. Že iz trme, ker me vsi pisuni prepričujejo, da je brez veze.
4. junij, 2009 ob 12:56
kdor ne gre na volitve ne bo izpadel niti vol niti bik ampak sredi zime obrita ovca :P
4. junij, 2009 ob 14:38
Predsednik RS, g. Danilo Türk
Erjavčeva 17
1000 Ljubljana
Ljubljana, 1.6.2009
Zadeva: Pobuda o vsebinskih spremembah za prihodnost
Spoštovani!
V Stranki enakih možnosti Slovenije, SEM-Si, se odzivamo na vašo pobudo za začetek razprave o potrebnih in želenih ustavnih spremembah za prihodnost.
Ustava kot temeljni in najvišji pravni akt države, določa okvirje znotraj katerih se oblikujejo načela, pravice in oblike politične ter družbene ureditve. Ustava mora povezovati in v njej se morajo državljanke in državljani prepoznati. Zato mora biti nevtralna in ne sme biti podvržena ideološkim ciljem ali interesom posameznih skupin. V SEM-Si menimo, da Ustava RS zagotavlja varstvo pravic vseh skupin državljank in državljanov ter nudi temelje za socialno in pravno državo. Zato Ustave ne gre spreminjati čez noč in vsakokrat, ko si kdo kaj zaželi. Ustavo je potrebno dosledno spoštovati in jo izvajati v praksi. Problem je prav kršenje in nespoštovanje Ustave, prav s strani vseh treh vej oblasti, ki ne (dovolj dobro) poskrbijo, da bi se členi Ustave dosledno izvajali.
Razlogi za spremembo ustave ne smejo in ne morejo biti zmanjševanje pravic državljank in državljanov ter krčenje možnosti za vlaganje ustavnih presoj posameznih zakonov; splošnega varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Sistematično je zaznati krčenje zakonodajnih možnosti, ki so na voljo državljankam in državljanom in so temelj demokratične družbe ter nudijo možnost sooblikovanja političnega prostora in skupne prihodnosti. Tega ne moremo dopuščati, saj se nam vzvodi demokratičnosti jemljejo iz rok.
Res pa je, da moramo sistem države prilagoditi novim razmeram. V tem duhu vam kot temelj za vsebinsko razpravo ponujamo program SEM-Si. Blaginja, primerno okolje za bivanje in mir so nedvomno cilji, ki so skupni celotnemu človeštvu. Pristop, ki ga poimenujemo kar 3E (sestavljanka iz začetnic besed ekonomija, ekologija in etika) je zato nujno potreben, če se želimo lotiti reševanja trojne narave današnje krize – ekonomske, ekološke in družbene. Na primeru aktualnega sprejemanja Zakona o soobstoju gensko spremenjenih rastlin z ostalimi kmetijskimi rastlinami, se vidi, da je potrebno na probleme gledati celostno, saj ekonomija ne sme prevladati nad etiko in ekologijo.
Vprašati bi se bilo treba najprej, koliko naša ustava sploh še velja in koliko se jo upošteva v notranji in zunanji politiki, še posebej sedaj, ko smo se odrekli delu svoje suverenosti in brez kritičnih razmislekov sprejemamo po tekočem traku vse, kar nosi nalepko EU. Gre pri pobudi o ustavnih spremembah dejansko za željo po spremembah na bolje in gledanju v prihodnost, ali pa se za tem poskusom skrivajo interesi posameznih političnih elit, ki želijo državo v svojih rokah? Zakaj se nam še vedno prodaja vizija o tem, koliko smo vredni in koliko
veljamo, ko pa je očitno, da nismo niti enakovredni, niti enakopravni oblikovalci evropske politike, ampak le pohlevno sprejemamo in prepisujemo akte, ki se nam jih predloži? Ustavo smo že nekajkrat razvrednotili in si s tem spodkopali temelje neodvisnosti in avtonomnosti. Vladavina in oblast ljudstva sta zapisana v 3. členu Ustave in tega ne gre pozabiti ali spregledati. Vse spremembe morajo biti v upoštevanju tega člena. Sedaj je čas, da se lotimo vsebinskih vprašanj o naši prihodnosti, ne pa da se ukvarjamo s kozmetičnimi popravki ustavnih določil.
V upanju in pričakovanju na dialog, vas lepo pozdravljamo.
Predsednica SEM-Si
Elena Pečarič
V vednost:
Predsednik DZ
Vlada RS
Mediji in javnost
5. junij, 2009 ob 8:21
Bravo, Matjaž!!
5. junij, 2009 ob 8:35
In v čigavih rokah je slovenska medijska scena?, Marko?
Kdaj si se pa ti odločil spremljati dogajanje? Pač ni dovolj, da verjameš na besedo, res, zato pa imaš očitno še veliko čtiva za predelat, da si boš lahko sam odgovoril na svoje vprašanje. Veliko sreče ti želim in obilo dobre volje, saj čas kislih kumaric ponuja primeren čas za obširno počitniško branje.
5. junij, 2009 ob 9:27
“Levičarji” so ga tako šokirali. da jih v nedeljo ne bo volil kot je še do včeraj nameraval. Desnico baje volijo sami pol in neizobraženi Slovenci. “Levico” skorajda sami doktorji znanosti, magistri, uni. diplomirani, študenti in drugi intelegenti. Ali to kaj pove o njih nasploh in Vizjaku posebej. Meni veliko!
5. junij, 2009 ob 13:46
intelegenti?
Hoče reči - intilikenti?
5. junij, 2009 ob 15:28
@ nogavička
Valantovih, Šrotovih, Saftijevih. Nekaj malega Avstrijci - Finance.
nedvomno velika večina v levi sferi.
Če imaš kakšne predloge za branje - You are welcome.
lp
5. junij, 2009 ob 23:51
www.protilazem.si