Kakšna zvezda!
31. maj 2009 ob 12:14 | Katja Lenart |Okej, mimo je. Susan Boyle ni zmagala.
Ah, ta nori svet. 47-letna ženska, ki je refrešala pojem zvezdništva, se je tudi meni zažrla pod kožo. Malce milo se mi je storilo, ko je zapela. Saj zna, ima nekaj. Ampak, nečesa tudi nima. Pravzaprav ji veliko manjka.
Ko je pred komisijo prvič zažvrgolela, je povzročila tektonski premik v zgodovini človeškega dojemanja. Kocine so se postavile pokonci mladim in starim, ljudje (lačni drugačnih junakov) so raztegnili čeljusti. Preprosta sivolasa gospa, ki je o svojem uspehu sanjala dobrih štirideset let. Pela je ves ta čas. Morda v cerkvi, na družinskih zabavah. Njena zgodba se je pač takole obrnila.
Nekoč se je odločila, se prijavila na izbor talentov in nonšalantno stopila na tisti oder.
Grdi raček, so ji rekli. Ki bi se torej moral razviti v prelepega laboda. In ravno tukaj se zgodi kiks. Grdi raček se v finalnem nastopu ni transformiral. Le lase si je pobarvala, nekaj ličil so ji nadeli in oblekla je maturantsko obleko. V velikanskem pričakovanju smo jo uzrli, ko se je približevala sredini odra in čakali, da nas še enkrat pretrese. Ves svet je obnemel in opazoval vsak njen gib. Ji bo uspelo, nas bo prepričala? Se je spremenila v vseh teh tednih, odkar njen prvi nastop kroži po svetovnem spletu? Bo naredila še en čudež? Kaj bo zapela, kako bo dokazala, da je njen talent izvenserijski?
Potem je odprla usta, Susan. In še enkrat zapela isto pesem. Suvereno, naštudirano in brez napake. A tako prazno je zazvenela…
Vsaj pesem bi si lahko omislila drugo! Tole melodijo smo slišali neštetokrat, zapeto v insti tonaliteti, z istimi vdihi, v istem ritmu. Nobene svežine, nobene energije…Kar zabolelo me je.
Priznam, raziskovala sem. Analizirala sem njen nastop, vokal. Ker imam nekje globoko v sebi nek senzor za talente. In je že res, da je poslušljiva. A oprostite, ne bom pa pretiravala. Nič posebnega ni njen vokal. Tisto, kar bode v oči, je njena sveta preproščina. Taka mila pepelka je, ki je stopila iz anonimnosti, da nam pokaže, kaj zna.
Čakala sem, tedne dolgo, da me šokira v drugo. Kaj neki bo pokazala, kako bo prepričala v drugo? Ja, pričakovala sem veliki pok, nekaj silovitega.
Razumem, živi s svojo željo, da bi nekoč pela pred množicami. Ve, da zna peti. Boli jo, ko gleda in občuduje vse te njene vzornice, vse te dive, ki so uspele. In sanja…
Potem se naenkrat res prižgejo žarometi sveta. Ni pripravljena na ves ta blišč in sij.
Tista tiha želja se je uresničila, zapela je pred širnimi množicami sveta. Zdaj jo vsi poznajo, vsi nekaj pričakujejo.
Zdaj bo treba k frizerju, h kozmetičarki, na pilates…
Povedali so ji, da ni lepa. Da v tej industriji fenomen lepote preveč tehta (in mi čakamo, da iz bube prileze metulj).
Ona pa je samo Susan. Gospa, ki ji je uspel preboj. In gotovo se bodo z njeno zgodbo mediji še dolgo napajali. Vsaj dokler se ne pojavi nova Susan…
Saj je dobro, da se takole iščejo talenti. Tako imajo ljudje vsaj priložnost. Kaj vse počnemo, zakaj ne bi še tega?
Za denar, žaromete, samopotrditev.
Susan ne bo izginila. Gotovo se je zapisala v zgodovino. Ona je zdaj že fenomen.
In sploh ni pomembno, da ni zmagala. Uspelo ji je, prebila se je iz anonimnosti, gotovo bo na račun svojega imena, glasu in slave veliko zaslužila. Najbrž se bo postopoma spreminjala tudi vizualno, gotovo bo srečala ljubezen svojega življenja in izgubila nedolžnost. Mediji bodo kmalu lansirali nove zgodbe, filmarji bodo posneli film, dokumentarec je nabrž že v nastajanju.
A kaj sploh je talent?
Ga prepoznamo? Ga imamo? Ga vidimo?
Tale Nizozemka, denimo:
Poglejte jo v oči, a jo slišite?
In naj se skrijejo vsi naši kvazitalentirani popevkarji, ki brezvestno prodajajo svojo neoriginalnost ljudskim množicam.
Mimogrede - prav zdaj si tisti tam manejo potne dlani, ko pripravljajo nov slovenski spektakel - izbor za slovenski supertalent!
Judeldudel, komaj čakam.
Katja Lenart
(Ampak, tale Susan…mater, je lepo videti človeka na pravem mestu, ob pravem trenutku…)
31. maj, 2009 ob 12:44
Susan me ni uspela prepričati, razen (ne)zanimive podobe ni na njej pač nič takega. Mala Nizozemka me naježi, čez Connie pa je itak ni: http://www.youtube.com/watch?v=UZ3zNb6ryhE&feature=related
31. maj, 2009 ob 13:34
Nizozemka je bedna kt drek.
31. maj, 2009 ob 15:58
Ja, dobra promocijska poteza. Sicer pa ne vem zakaj bi o tem sploh imel kakršnokoli mnenje.
31. maj, 2009 ob 17:22
predvsem se gre zato, da ljudje najdejo delček sebe v nastopajočih. da se lahko z njimi poistovetijo; gre se za milino, za všečnost (a ne pretirano!). da si gledalec pred TVjem reče, poglej, to bi bila lahko moja soseda, tako preprosta je. preprostost in nenarejenost vedno prinašata glasove. in še nekaj: talent je tukaj pomemben. nihče ne bo zmagal, če ne zadovolji nekih osnovnih kriterijev. je pa že zdavnaj jasno, da je talent bolj kot kaj drugega- spremljava in NE odločilen faktor.
Susan je po prvi avdiciji to preprostost izgubila. ne po svoji krivdi, pač pa po krivdi masovne medijske gonije, ki se je razblaznela po/ob njej. Larry King, Oprah, Demi, Ashton…začutila je, da lahko zmaga. in ta vonj po zmagi ji je odnesel preprostost in milino z obraza, njen nastop ni bil več prepričljiv- res je, bil je prazen (a še vedno na nivoju). od trenutka, ko je prvič stopila na oder, do finalnega nastopa je izgubila svojo ostrino. šarm. fokus. po tej plati je bil Paul Potts svetlobna leta boljši od Susan Boyle. zato je (po)ostal nepremagljiv in z lahkoto tudi zmagal.
Susanine obrazne grimase finalnega večera povedo čisto vse.
pa še nekaj zna bit res: ljudje (glasovalci) so jo morda že v naprej “obsodili” za zmagovalko. tako so raje svoje glasove potalali komu drugemu.
31. maj, 2009 ob 19:10
hja, ko se enkrat preveč “uštimaš in poštirkaš”, da bi zadovoljil prireditelje in klišeju pač nisi več “ljudski”. Glasovnega razpona itak večina ne slišimo več, kot pa ga proizvede MP3.
Pa še zadrega naredi svoje, da človek oddela … profesionalno / brez žara.
31. maj, 2009 ob 19:13
LOL kolk ljudje verjamejo vsemu kar vidijo. Bojylovo so lepo nastavil, da je gledanost višja. Na TV je vse z namenom. Danes malo kdo dela glasbo, ker pač tako čuti. 98% je fakeanja. Boylova je le začimba, s katero so folk prepričali, da pojedo umetno hrano brez okusa.
Ni tolko fora talenta kot tega, da človek dela tisto kar mu srce šepeta:
http://www.youtube.com/watch?v=PLSvkz5E33o&feature=related
Brave new world…
31. maj, 2009 ob 20:26
Nizozemka res ni nič posebnega. Kar se tiče pa Susan… dobro napisano, sam v bistvu odkrivanje tople vode. Pač ene ni prevzela s to antinomijo estetike in vokala…
1. junij, 2009 ob 10:25
Ja, eni prebijejo “zvočni zid do srca”.
2. junij, 2009 ob 10:31
medek, ta mi je pa všeč… :)
3. junij, 2009 ob 10:01
meni tudi. :)
Susan Boyle pa nisem slišala še (po lastni iniciativi - recimo da bi šla klikat na youtube al pa kej), razen tkole usput v kakšnem tv prispevku za par sekund, tok da sm dobila slikco, pa se mi ne zdi nič tako zelo posebnega. Pač en človk, ena modelka, ki (lepo) poje. Big dil. Se je blo pa infotom o njej praktično nemogoče izogniti, tako clo jaz, kot totalen autsajder tle, lohk vidim glavno vlogo medijev v tej zgodbi. Pač; tudi samo lep glas ni dovolj. Morda ne tolk, da je treba met lepoto (saj jo povsod gledamo, smo je že siti, poleg tega pa je hecn kakega modela tud pogledat, za popestritev), kot predvsem, da je dobro imeti (dobre) živce in mal trdnosti (da te ne spodnese).