Škodljivost popravkov?
12. maj 2009 ob 10:55 | Jani Sever |Danes se bodo sestale vse parlamentarne stranke, da bi sklenile, kako naj predsednik vlade odgovori na Rehnov predlog o arbitraži za razrešitev hrvaško-slovenskih mejnih vprašanj. Koliko modrosti bodo sposobne?
Kot je znano, je Hrvaška Rehnov predlog enostavno sprejela. Z malo debate in ob skoraj neverjetni enotnosti. Hrvaško navdušenje je bilo očitna napaka. Če bi bili malce bolj zadržani, bi bile reakcije v Sloveniji gotovo vsaj nekoliko drugačne. Čeprav najbrž ne bistveno drugačne. Slovenske pripombe so namreč predvidljive. Vezane so na premisleke, ki niso od včeraj. Povsem drugo vprašanje pa je, ali so ti premisleki dovolj racionalni in če prinašajo prave ter za Slovenijo koristne odločitve.
Ključno vprašanje, ki sem ga postavil pred časom enemu od vodilnih slovenskih političnih funkcionarjev je bilo, ali je po njegovem mnenju interes Slovenije, da čim prej razreši sporna vprašanja s Hrvaško, ali je morda interes Slovenije v tem, da nerešena vprašanja, ki lahko takšna ostanejo še dolgo časa, ne motijo življenja, se pravi političnih, kulturnih in gospodarskih stikov med državama? To je bilo še pred slovensko blokado hrvaških pristopnih pogajanj z EU. Odgovor je napovedoval razvoj dogodkov.
Slovenska politika se je odločila, da je pravi trenutek za rešitev spornih vprašanj zaključna faza hrvaških pogajanj z EU. Potem je prišlo do blokade, do zaostritve z nerazumnimi zahtevami ter izjave v državnem zboru, ki je pogajalcem določila okvir, ki ne omogoča kompromisov. Zdaj je videti, da smo imeli prav tisti, ki smo že takrat opozarjali, da so bile vse te odločitve napačne. Zdaj se Sloveniji kar naenkrat več ne mudi. Nerealnih zahtev do Hrvaške nihče več ne omenja, resolucija državnega zbora pa je postala argument v rokah SLS in SNS.
Predsednik vlade naj bi danes tako na srečanju vseh parlamentarnih strank predlagal, da podprejo dopolnila, ki jih bo vlada poslala Rehnu. Dopolnila gredo takole: V Rehnov predlog bi bilo potrebno vključiti načelo zunanje pravičnosti (ex aequo et bono), zavezo, da se bo kopensko in morsko mejo obravnavalo skupaj in ne ločeno ter sklep, da se hrvaška pristopna pogajanja odblokirajo šele po ratifikaciji sporazuma o arbitraži. To naj bi bili popravki, ki so menda za slovensko politiko nujni.
S tem se spisek želenih slovenskih popravkov seveda ne konča. Predvsem je bilo slišati kar nekaj pripomb na predlagano sestavo arbitražnega sodišča. A malo je verjetno, da bi se spisek lahko zelo raztegnil, če slovenski politiki dajo kaj na svojo kredibilnost. Predolg niz zahtevanih popravkov bi namreč Rehnov predlog enostavno izničil, Slovenijo pa postavil v zelo neprijeten diplomatski položaj. Čeprav je po drugi strani res, da se bo to najverjetneje zgodilo v vsakem primeru, tudi če bodo predlagani popravki samo trije.
No, kljub temu si te popravke velja še enkrat ogledati. Pravzaprav se zdi samo eden med predlaganimi sprejemljiv za vse strani. Popravek, ki govori o tem, da Slovenija umakne blokado šele po ratifikaciji sporazuma, ni najbrž za nikogar pretirano problematičen. Malo bi sicer zavlekel proces, vendar to ne bi bilo usodno. In konec koncev, če obe državi mislita resno, bi se ratifikacija lahko zgodila v zelo kratkem času. Precej bolj neprijetna sta druga dva predvidena popravka. Vendar ne le za Rehna in Hrvaško.
Najprej načelo zunanje pravičnosti. Gre za strogo pravni termin. Rehn je namesto njega uporabil zvezo pravičnost in načelo dobrososedskih odnosov. Dikcijo je torej premaknil na povsem politični teren. In zdaj sledijo vprašanja. Ali ni princip “ex aequo et bono” samo mantra, ki jo je težko prenehati izgovarjati? Ali ni ravno Slovenija tista, ki si želi več političnega in manj pravnega odločanja v sporu s Hrvaško? In ali to torej ne pomeni, da je Rehnov predlog pravzaprav za Slovenijo boljši od izbire, za katero se je odločila sama?
Podobno velja za združevanje morske in kopenske meje v paket. Pri morski meji gre namreč za izjemno vprašanje, saj ta doslej pač ni bila določena. Na drugi strani je kopenska meja bolj ali manj jasna in popravki bodo tam v vsakem primeru malenkostni. V primeru, da sta problema ločena, torej inovativnega političnega reševanja vprašanja morske meje, kopenska, ki za Slovenijo ni ravno ugodna, ne bi omejevala. V nasprotnem primeru bo morska meja pač lažje postala žrtev kopenske meje.
Današnji sestanek bo vsekakor zgodovinski.
Jani Sever
12. maj, 2009 ob 11:11
hja .. če ne bo koalicija zvesta nacionalnemu interesu se ji bo pač zgodil 25.junij, SSN, …
Pa g. Rehna je potrebno povprašati po zdravju. Mi je jasno, da kot komisar za širitev želi imete rezultate še pred koncem mandata — ampak, če fant v vsem mandatu ni nič naredil pač ne zasluži še enega mandata.
Pa govor ga Mertljeve o pristopu Turčije je dobro poslušati in ga smiselno aplicirati na našem koncu.
Se pa strinjam z g. Sanaderjem, da HR ni potrebno dati njihove zemlje za vstop v EU - zapustijo naj našo in pustijo naj nam morje, kot smo ga imeli v Jugi - ves Jadran!!
—
Najbolje pa je narediti nič in odgovoriti, da nam predlog ne ustreza.
Jeseni, ko bo lobiranje za nove komisarje se pa naredimo kmečko nevesto :-)
12. maj, 2009 ob 12:37
Še najbolje bi bilo, če bi slovenija za svojega arbitra predlagala kar nekoga s Severa. Je tako pameten in jasnoviden, se na vse spozna …
12. maj, 2009 ob 13:34
franček pravi:
12. maj, 2009 ob 12:37
Še najbolje bi bilo, če bi slovenija za svojega arbitra predlagala kar nekoga s Severa. Je tako pameten in jasnoviden, se na vse spozna …
..posebno ob vodki,a bogami tudi ob sadjevčku bi hitro spregledal.
12. maj, 2009 ob 16:13
Priznam, da mi gre Sever počasi na jetra.
Tako strašno pameten postaja. In kritičen je do vsega živega.
Zdaj bi pa končno rad še kakšno vizijo od njega. Če že vedno ve, kaj smo počeli narobe, naj vsaj tu in tam pove, kako bi morali delati, da . . . .
12. maj, 2009 ob 16:14
Šele sedaj sem videl, da si Ti Obama napisal skoraj identičen komentar.
:-)
12. maj, 2009 ob 18:07
Če ne bo vojne ali vsaj obsedenega stanja, bo manj bizniza za ZDA in Izrael, veš da bodo štrikali do konca. En trot in LDS je predlagal Vatikan za “pomoč”, to je bila komedija, sicer pa kaj bi se kregali, preden bo meja določena bo Bavčar že vse prodal italijanom in bankirjem, tako da bo meje itak simbolična, je ne bo :)
12. maj, 2009 ob 21:28
Rado, pejd na net stran Cvetje na vrtu ali vzgoja sveže zelenjave…
tam ni Severja, pa na živcih boš prišparal…
12. maj, 2009 ob 22:58
“Potem je prišlo do blokade, do zaostritve z nerazumnimi zahtevami ter izjave v državnem zboru, ki je pogajalcem določila okvir, ki ne omogoča kompromisov”
Tale del kolumne me skrbi, ker posredno namiguje na to, da bi morali za Piranski zaliv in ozemlje ob Muri, reči: ” Ti deli ozemlja morda niso naši, tako da prosimo EU in Hrvate, da nam povedo če je ali pač ni.” —> O tem je še treba doseči kompromis.
Slovenija bi morala ozemlje pridobiti, ne pa se zadovoljiti z minimumom ali pa celo z zmanjšanjem ozemlja. Tista izjava sprejeta v parlamentu je zgolj minimum. (če sploh) Z minimumom pa si država ne onemogoča kompromisa.
Za njihovo dobro upam da s temi strateško pomembnimi stvarmi ne barantajo.
13. maj, 2009 ob 1:42
vsa evropa je že spregledala, da izsiljujemo sosede iz pozicije “članice” ostali argumenti so bolj na trhlih nogah !
če bi imela tako prav kot trdimo bi šli mirne vesti na sodišče ne pa se skrivali za znamko “članstva v EU”.
škoda iz te pustolovščine bo kar nekajkrat večja kot je bila LB !
13. maj, 2009 ob 8:58
“Slovenija je bila pravni rešitvi statusa zaselkov Bužini, Škodelin in Škrile na južnem (levem) bregu Dragonje še najbližje pozno jeseni leta 2000, ko je Bajukova vlada na svoji zadnji seji sprejela uredbo o stalni navzočnosti slovenske policije v tem obmejnem delu. V tistem času so namreč hrvaški organi začeli odstranjevati slovenske hišne številke in jih nadomeščati s svojimi, zato je vlada sprejela pravni akt, s katerim bi zagotovili slovensko suverenost. Ko je odhajajoči premier Andrej Bajuk 17. novembra 2001 posle predal Janezu Drnovšku, mu je v pogovoru na štiri oči izrecno omenil tudi uredbo o policijski navzočnosti. Kasneje - javnost o tem nikoli ni bila obveščena - je nova vlada taisto uredbo na tihem razveljavila.
Slovenija se je s tem de facto in de iure odrekla suverenosti na južnem bregu Dragonje. ”
D. Steinbuch v Financah, 8.5.09
13. maj, 2009 ob 10:21
Izhod na odprto morje — mokre sanje očitno vse večjega števila Slovencev. Samo kako, ko pa je odprto morje več kot 12 milj oddaljeno od slovenske obale in torej po morskem pravu do takega izhoda sploh nima pravice. Razen če Hrvaška odstopi del svojega ozemlja. Zato je vse bolj jasno, da Slovenija izsiljuje, se sklicuje na pravičnost in, kot omenjeno v kolumni, zahteva politično in ne pravno rešitev problema. Popolnoma zabluzeno.