Kje je meja?
11. maj 2009 ob 6:56 | Elena Pečarič |Ne, ne bomo govorili o vroči temi hrvaško - slovenskega reševanja mejnega vprašanja oz. o Rehnovem predlogu, vzeti ali zavrniti. Vprašanje »kje je meja« se nanaša razmišljanje glede dogajanja v teh dneh, tik pred iztekom roka za vložitev list za volitve v Evropski parlament 2009. Pozorni bralci so lahko opazili, da sem pred tremi tedni na poslanke in poslance DZ naslovila prošnjo za podporo, ki bi mi omogočila kandidaturo; potrebno je namreč dobiti štiri podpise poslank oz. poslancev. Kot možna kandidatka sem bila evidentirana pri stranki ZARES, pa sem se odločila, da evidentiranje zavrnem. Dejansko ne bi imela veliko možnosti med številnimi kandidatkami in kandidati, a razlog za takšno odločitev je bil povsem etične narave.
Zato smo se odločili za drugo pot in povsem samosvojo. Pot, ki odpira nove možnosti ali bolje rečeno enake možnosti. Ustanovili smo Stranko enakih možnosti Slovenije, SEM – Si. Moja želja za kandidaturo je bila predvsem možnost spregovoriti o vprašanjih in temah povezanimi s politikami EU. Govoriti sem hotela o lažnem predstavljanju demokracije v EU parlamentu in institucijah EU, opozoriti na prevare, zavajanje, neznanje ter nerazumevanje »naših« politikov in njihovo nekritično ter pohlevno sprejemanje vsega kar se prodaja pod znamko EU. Prebiti širši medijski molk o temeljnih razvojnih vprašanjih, ki zadevajo obstoj naše države in z njo tudi obstoj naše prihodnosti ter suverenosti. Povedati ljudem, da ni vse zlato, kar nosi dvanajst rumenih zvezdic EU. Omogočiti dialog, ne pa zgolj širjenje ideologije mogočnega evropskega imperija, ki obljublja le napredek in blagostanje. Vidimo, da ni tako; vidimo, da ne gre skoraj nič po načrtih; vidimo, da so politiki EU pravzaprav brez prave moči in idej, da bi se spopadali z temeljnimi vprašanji socialne in ekonomske krize.
V nekaj več kot letu dni sem se v mnogih kolumnah poskušala soočati prav z vprašanji demokracije in predstavništva volje državljank in državljanov v evropskih institucijah. Nastala je knjiga Eutropija. Pri vsem tem mojem poglabljanju in spoznavanju logike »evropske politike« sem še vedno osupla nad tem, kako malo državljanke in državljani vemo o tem, kaj se okrog nas dogaja, kako uspešno nas slepijo in kako ni nobenega resnega dialoga, kjer bi imeli glas, ki bi imel tudi težo in veljavo.
Sedaj, ko pa so tu volitve, nas prepričujejo, da naš glas šteje in da imamo možnost in priložnost voliti človeka, ki nas bo predstavljal v EU parlamentu. Kakšna debela laž, saj večina ljudi še vedno ne ve in ne razume, da poslanci v EU parlamentu ne predstavljajo državljanov, ampak interese stranke v katero so vključeni, še manj predstavljajo interese države članice iz katere prihajajo ali kot jih radi imenujejo, nacionalne interese. V EU parlamentu ni večine, ni opozicije in že samo to dejstvo bi nam moralo biti sumljivo z vidika demokratičnosti, veljave in učinkovitosti te institucije. Predvsem se lobira. To pomeni, da zmaga tisti, ki je močnejši, in močnejši je praviloma tisti, ki ima podporo kapitalskih in ekonomskih interesov oz. se zaveže, da bo delal njim v korist. EU poslanci se tako dobivajo v zaprtih klubih, nekakšnih barih ob kozarčkih pijače, kjer se pomenkujejo in prepričujejo. Vstop v te ekskluzivne bare je prepovedan celo njihovim asistentom, da ne govorimo o medijih ali drugi zainteresirani javnosti. In tudi če evropske volitve doživljamo kot nekaj nepomembnega ter oddaljenega, ne smemo pozabiti, da se že kar 70 % zakonodaje sprejema na evropski ravni. Čemu potemtakem sploh še nacionalni parlament v tako veliki sestavi? In kaj sploh še dela Državni svet; če ne drugega kot strošek? To so vprašanja, ki bodo zahtevala odgovore in pomembne strukturne spremembe. Kdo bo imel pogum, da se jih loti?
Naivno sem pričakovala, da mi bo uspelo pridobiti štiri podpise in tu sem se uštela. Volitve v EU parlament so namreč povsem nekaj drugega kot predsedniške volitve. Vsaka stranka ima svojo listo in vsak podpis poslanka ali poslanca za nekoga tretjega, pomeni konkurenco in izdajo lastne stranke ter liste. Seveda gre to razumeti in sprejeti. Časa je bilo premalo, da bi se lotili zbiranja podpisov in ko sem se že vdala ter se sprijaznila, je prišla čarobna ponudba. Vsaj takšna se je zdela. Na listi bi bila z nekom, s katerim se v mnogih načelnih pogledih in vrednotah, ki jih zagovarjava povsem razlikujeva. Čeprav je bila ponudba mamljiva in bi bila v zadnjem trenutku prava rešitev in priložnost, sem jo zavrnila. S tem bi namreč izgubila svojo kredibilnost, najprej pri sami sebi in že ob prvi priložnosti prodala stranko, za katero sem trdno prepričana, da ima prihodnost. In prav na tej prihodnosti je treba graditi in nanjo staviti; ne le z besedami, ampak tudi z dejanji. Dokazovati je potrebno, da se je možno iti odkrito in pošteno politiko. Politiko vključevanja in sodelovanja, ne da bi zavrgli svoja načela in vrednote. Morda se zdi pot težja in daljša, a je gotovo v pravi smeri.
Elena Pečarič
11. maj, 2009 ob 8:32
Elena, koga pa predstavljaš ti ? Komu poješ slavo v svojih izvajanjih ! Komunisti in tudi kontinuiteta so vedno izrabljali za svoje namene šibke, pohabljene itd.. Na mariborskem koncu je deloval znani likvidator puklasti MIHA, v krajih nad SEVNICO ” pinklc, pohaba likvidatorska, ki ni znal drugega kot plesti canje in so ga izrabili za likvidacije nedolžnih sokrajanov ! Vidiš Elena, tako so služili hudiču vsak po svojih zmožnostih !
11. maj, 2009 ob 8:42
Prava pot je zmeraj daljša,posuta z ogromno stekla in trnjev,ali nagrada na koncu ima večjo vrednost od obeh preprek.
11. maj, 2009 ob 11:23
Elena, taki bi morali biti politiki. Čeprav si si želela na EU volitve, se nisi prodala. Kapo dol! Čestitam za knjigo!
11. maj, 2009 ob 11:31
Stranka enakih možnosti? Zanima me program. Prepričan sem, da je dobr, če za tem stojiš ti Elena. Res rabmo drugačno politiko z drugačnimi igralci, poštenimi, svežimi, ljudskimi. Kje se kupi tvojo knjigo?
11. maj, 2009 ob 12:36
Ustanavljaš stranko enakih možnosti, ha, ha ! Najprej poskrbi za enako-vrednost med tvojimi invalidi , potem bi ti verjeli ! Ti sama si priviligirano bitje, z vsemi dostopnimi možnostmi !
11. maj, 2009 ob 12:48
Ker EP ne formira vlade (nadomestek vladi so komisarji) tudi ni pogojev za pozicijo in opozicijo :D
Posamezni poslanec EP se lahko povsem po svoji vesti pridruži eni od političnih formacij (le te se sestavijo ob sklicu EP), lahko pa ostane povsem neopredeljen - pa še takrat “pade” v formacijo neopredeljenih.
In to je to: politične formacije pripravljajo vsaka svoj pogled na isto temo, potem pa se sprejetje odloča z glasovanjem :D
11. maj, 2009 ob 12:53
Ja Elena, to so teme o katerih bi morali govoriti. Res škoda, da ne kandidiraš. Ful si lušna na knjigi.
11. maj, 2009 ob 13:20
Meje moramo prestavljat. Mogoče ne bi blo narobe, če bi sprejela kandidaturo. Mislm, da bi ble volitve bolj zanimive.
11. maj, 2009 ob 13:24
Me prav zanima kdo od kandidatov je prebrav Lizbonsko pogodbo. Gre se jim sam za dnar.
11. maj, 2009 ob 13:30
Ja, ti se ne bi izgubila med tokimi EU poslanci. Najprej zaradi hendikepa, potem pa zaradi svoje inteligence, kritičnosti, vedenja, poštenja, … Res škoda!
11. maj, 2009 ob 13:34
A so se poslanci usral pred tvojo konkurenco? Reve
11. maj, 2009 ob 13:35
Jz sm zate!
11. maj, 2009 ob 15:29
To je to!
Zato smo se odločili za drugo pot in povsem samosvojo. Pot, ki odpira nove možnosti ali bolje rečeno enake možnosti. Ustanovili smo Stranko enakih možnosti Slovenije, SEM – Si. Moja želja za kandidaturo je bila predvsem možnost spregovoriti o vprašanjih in temah povezanimi s politikami EU. Govoriti sem hotela o lažnem predstavljanju demokracije v EU parlamentu in institucijah EU, opozoriti na prevare, zavajanje, neznanje ter nerazumevanje »naših« politikov in njihovo nekritično ter pohlevno sprejemanje vsega kar se prodaja pod znamko EU. Prebiti širši medijski molk o temeljnih razvojnih vprašanjih, ki zadevajo obstoj naše države in z njo tudi obstoj naše prihodnosti ter suverenosti. Povedati ljudem, da ni vse zlato, kar nosi dvanajst rumenih zvezdic EU. Omogočiti dialog, ne pa zgolj širjenje ideologije mogočnega evropskega imperija, ki obljublja le napredek in blagostanje. Vidimo, da ni tako; vidimo, da ne gre skoraj nič po načrtih; vidimo, da so politiki EU pravzaprav brez prave moči in idej, da bi se spopadali z temeljnimi vprašanji socialne in ekonomske krize.
11. maj, 2009 ob 16:20
http://razgledi.net/blog/2009/05/11/darfur-in-nove-kolonialne-vojne-za-afriska-bogastva/
11. maj, 2009 ob 17:28
No, več takih strank se poveže, pa jih premagamo.
11. maj, 2009 ob 17:29
Ti si pa res špica!
11. maj, 2009 ob 17:33
EU poslanci so samo nepotrebni strošek za državljane.
11. maj, 2009 ob 22:14
Pozdrav,
naj skušam odgovoriti samo na nekaj zavajajočih zapisov.
“…poslanci v EU parlamentu ne predstavljajo državljanov, ampak interese stranke v katero so vključeni” => Elena, pa saj vendar živimo v strankarski demokraciji, kjer ljudje glasuje za stranke IN posameznike, ki jih zastopajo; politične stranke so zaenkrat še vedno najboljša možnost stalnega političnega organiziranja in prav nasprotja med strankami in njihovo izmenjevanje na oblasti je garancija za to, da najhujše lahko preprečimo…
“V EU parlamentu ni večine, ni opozicije in že samo to dejstvo bi nam moralo biti sumljivo z vidika demokratičnosti, veljave in učinkovitosti te institucije.” => To je zavajajoče poenostavljanje. Evropski parlament ni enak slovenskemu, kjer ima vladna večina po pravilu enakoštevilčno zastopanost. V EU zaenkrat ni vlade, ki bi jo v celoti postavil parlament. V Evropskem parlamentu je več političnih skupin, potrebna večina pa se ponavadi oblikuje okrog posameznega predloga. V zadnjem obdobju smo videli t.i. veliko koalicijo med socialisti in konzervativci, medtem ko so ostali dajali ali jemali podporo posameznim zakonom. Demokratičnost, veljavnost in učinkovitost ne smemo tako avtomatično povezovati z delovanjem demokracije. To bi bil populizem.
“EU poslanci se tako dobivajo v zaprtih klubih, nekakšnih barih ob kozarčkih pijače, kjer se pomenkujejo in prepričujejo.” => to je mislim najmanj kredibilen del tokratnega komentarja Elena. Škoda, da se spuščaš tako nizko. Takih klubov ni, so pa zaprti deli parlamenta, kjer je dostop možen samo poslancem ali v spremstvu poslancev.
“…se že kar 70 % zakonodaje sprejema na evropski ravni.” => Škoda, da nihče več ne najde te raziskave, ki je vnesla ta odstotek v javno razpravo – če jo imaš, mi jo prosim pošlji. Kako je pa to merjeno? Po samem številu zakonov? Vsekakor ne po vplivu na državne proračune. Sociala, izobraževanje, vojska…vse to je trdno v rokah držav in tu so največji proračunski izdatki. Bistven je učinek zakonov, ne pa število.
Elena, tvoj zaključek o moralnosti in poštenosti v luči zgoraj zapisanega povsem izgubi kredibilnosti. Na žalost se sama uvrščaš v skupino ljudi, ki destruktivno napadajo namesto, da bi predlagali izboljšave. Škoda.
Lp, Marko
12. maj, 2009 ob 8:12
Bravo Marko. Izredno trezno in umirjeno. Ob tvojih le nekaj argumentih Elenin pesimizem dobi povsem realen privdih želje po ustvarjanju kaosa. Knjiga EUtropija pa je očitno izdelek, ki ga bodo prebirali najbolj črnogledi “suicidalni” osebki.
12. maj, 2009 ob 8:44
Meni se zdi to elenino modrovanje zelo podobno lepotičkam na koledarju v kakšni mehanični delavnici. Vse utopično lepo, vabljivo; da nihče ob pogledu na vse te obline in okrogline sploh ne pomisli, da te babnice tudi švicajo, prdijo, smrdijo, so tečne, prepirljive in še kaj, vsaj v enaki meri in včasih še dosti bolj kot ljudje, ki zašvicajo ob pogledu na njihove fotke.
12. maj, 2009 ob 8:46
menim, da ima Marko sicer prav, izboljšave iz njegovega zaključka so pa tudi nujne. ni težko predlagati teh izboljšav, težko jih bo sprejeti in potrditi.
in lepo je, da Elena Pečarič opozarja na težave, škoda pa je, da jih ne razume.
12. maj, 2009 ob 9:36
Gospodična Elena, človek bi vam še verjel, če bi bili tako gajsni pri uveljavljanju enakih možnosti za vse invalide. Tako pa……
16. maj, 2009 ob 21:45
čudno da ta dama ni kandidirala za EU parlament?