(Verytass) - Pokojni sovjetski predsednik Leonid Brežnjev se je v nebesih nenapovedano sešel z zadnjim ruskim carjem Nikolajem II., ki so ga umorili boljševiki 17. julija 1918 v Jekaterinburgu. V nevezanem pogovoru, ki je potekal spravno in v duhu obojestranskega razumevanja, sta se pokojni visoki sovjetski politik in pokojni nekdanji ruski car dotaknila razmer doma. Pri tem je pokojnega carja zanimalo, ali je po 65 letih, med ljudstvom režim še vedno osovražen, kot je bil v njegovih časih. »Nu, da, seveda,« je pritrdil Brežnjev. Pa je tajna policija še vedno vsemogočna, kot je bila v njegovih časih, je zanimalo carja. »Nu, da, seveda,« je odgovoril Brežnjev. In politične zapornike, ali jih tudi sovjetska Rusija pošilja v Sibirijo, kot jih je carska, je spraševal car Nikolaj II. Brežnjev je pritrdil, car pa je vrtal: »In vodka, ali ima še vedno 41 odstotkov alkohola, kot v mojih časih?« Pokojni predsednik Leonid Brežnjev je presenečen odvrnil: »Ne, 42 odstotkov ima. Ves čas. Kar pomnim.« Car: »In za ta ubogi odstotek ste šli delat revolucijo!« se je zgrozil.

Pred drugo svetovno vojno je bila Jugoslavija, in z njo Slovenija, globoko agrarna država. Šele po revoluciji se je razvila v industrijsko. Družbeni produkt in narodni dohodek sta na leto rasla s po 7 do 10 odstotki, in več, na leto, in sta bila med najvišjimi v svetu. Prevedeno v Nikolajev in Leonidov besednjak, vodka je hitro in zanesljivo pridobivala na moči, zato se je revolucija, tudi po Nikolajevih besedah, pogojno, splačala.

Vendar, sedaj že po Leonidovo, do meje, ko je premagal kapitalizem. Z drugimi besedami, pa ne po TASS in Tanjugu, ampak spet po Verytass, ko ni več ogrožal kapitalizma. In ogrožal ga ni, ker mu ni bil konkurenčen. Zanj je bil premalo učinkovit oz. pisan preveč na kožo zgrajenih, t. j. politično in moralno zavednih in odgovornih, ne pa na kožo konkretnega državljana, balkanskega še posebej ne!
Švedi so šele s prihodom delavcev iz Juge spoznali, kako redko in krhko pleteno mrežo socialnih, zdravstvenih, pokojninskih in drugih ugodnosti, imajo. Prišleki z Balkana so nemudoma ugotovili, da preden rečeš keks, se da s sedenjem pred televizorjem, z nezaposleno ženo in nekaj otroki doma, nabrati več denarja kot bi ga zaslužili z delom. Tako so Balkanci uspešno rušili švedski, pa nemški in še prekateri socialni model in (z)rušili domačega. Predvsem z legendarnim: Pravico imam! »Pravico imam biti bolan!« »Pravico imam biti z bolnim otrokom doma!« »Pravico imam dobiti stanovanje!« ipd., itd.
Toliko pravic, pa tako malo dolžnosti ne bi prenesel še krepkejši gospodarski sistem, od takrat že dokaj razvitega jugoslovanskega socialističnega. In jugoslovanski jih ni. Klecnil je. In nato kolabiral. Seveda ta Pravico imam! ni bil edini vzrok za sesutje jugoslovanskega socialističnega gospodarskega sistema, eden pomembnejših pa zanesljivo.

Biti delavec s toliko pravicami pa je le bilo lepo, tudi za tiste, ki jih nis(m)o zlorabljali. Sam v 20 letih dela v samoupravnem socialističnem združenem delu en dan nisem izpustil pravice do delovne prisotnosti in združevanja dela v tozdu, pa tudi naslednjih 18 let v kapitalističnem sistemu, ne. Ne kot manager, in ne kot mezdni delavec.

Ko je socializem kolabiral, in je bilo kot je pač bilo, vem le za doktorja Leva Krefta in Rastka Močnika, pa starega Vinka Hafnerja in sebe, da nismo javno, ne po tihem, dvignili rok od marksizma. Ne od dialektičnega, ne od zgodovinskega! Vsi drugi, vsi univerzitetni učitelji marksistične politične ekonomije, marksistične politologije, elektromarksizma so se, bodisi z gnusom obrnili od marksizma proč (Saj razumete, mladostna zabloda. Pač. Se zgodi. Kdo pa mlad ni bil komunist? Tudi Churchill je bil!), bodisi so si poveznili na glavo papirno vrečko, in na vekov veke umolknili. Pa saj Kapital tudi ni več prinašal dividend.

Če smo bili v nekdanji Jugi prvi na vasi, smo v združeni Evropi zanesljivo zadnji v mestu. Enkrat nas tepe zgodovinska meja, drugič nas tepe levi in tretjič desni rečni breg, četrtič morje, čez sredo ali četrtek, petič morska obala ob plimi in šestič, ista morska obala, ob oseki ipd., itd. Vse te in tem podobne bruseljske modrosti smo dali skozi, ko smo vstopali v EU in na levo in (predvsem) na desno delili avtograme. Na Oglejski sporazum, pa na španskega, pa na …, za najpomembnejše pa bomo tako šele izvedeli. Samo z Islandci imamo ves čas mir. Prvi so nas priznali kot samostojno državo, nimamo skupne meje, pa tudi v EU niso. Islandci, ne Hrvatje, če ste pomislili namje.

Z vladami kot jih imamo, enimi bolj, drugimi rahlo manj desnimi, desne so tako (bile) vse (!), nimamo sreče. Ali so navzven asketske, ali so debele in rdečih ličk, ali so nabildane in zagorele kot bi jih pravkar potegnil iz mikrovalovne pečice, ali še bolje, iz toasterja, vseeno! Kajti, domače ideje so še bolj prismuknjene, od bruseljskih! Kot pove vic o Ciganu (nekateri ga po nemarnem obešajo tudi Kardelju na rame) in kmetičevem konju. Cigan (po drugi verziji Kardelj) ga je poskušal krmiti z vsem mogočim, da je le bilo poceni ali zastonj, konj pa, ki ni razumel heca, je žalostno poginil. »Kakšna škoda, pa še toliko idej sem imel, kaj vse bi mu lahko dal jesti,« je rekel. Ne konj. Tako se obnašajo slovenski mladoekonomisti, ko jim je poginil konj. »Moj črni konj, ne rabi uzde …« Vrečko, ja, tudi vi, vrečko na glavo! Pa brž!
Imamo enega najtrših protikadilskih zakonov na svetu in bi tobak, tako, kot ga opisuje zakon, lahko mirno raztegnili na vse druge opojne substance. Še opazili ne bi. In, kar se slabega zgodi na sončni strani Alp, naslednji dan v črnih kronikah v naslovih piše: Alkoholik ukradel lopato, bo gojil kumare? Nisem pa še bral naslova Revmatik ponaredil plačilno kartico ali pa: Astmatik nadlegoval sodelavke. Dve od najbolj zavrženih populacij v Sloveniji, kadilci in alkoholiki, bodo zdaj reševali državo! Pa saj je Pahorjeva vlada podražila tobak in alkohol. Ne politiki in gospodarstveniki, zasvojenci in bolniki, bodo reševali državni proračun. S piškavimi nastrganimi 30 milijoni evrov!

Nekateri novinarski kolegi pripadajo eni ali obema omenjenima rizičnima populacijama. Čeprav v nič višji meri kot drugi poklici, pa vendar. Včasih so rekli: žaci, vojaci, kurve i novinari. Mislili so: hodijo z roko v roki. Kjer so eni, so vedno tudi drugi. Novinarje bo ukrep udaril že med delom, policiste in vojake bo udaril v prostem času. Znižajmo plače še drugim državnim uslužbencem, saj tako samo sedijo na riti! in ker še ni zadosti – znižajmo še pokojnine upokojencem! Ko gredo plače gor, gredo pokojnine gor! In, ko bodo šle plače dol, naj gredo tudi pokojnine. Pravica, izkazica! Pa kupljiva dekleta! Tu se zanesimo na legendarnega JJ in njegove vinjete, za vsako uporabo naj bo sproti sveža, nič mesečna ali tedenska vinjeta! Zaupajmo tudi ministru za promet, ta jih bo, kupljiva dekleta, hitro osrečil s satelitskim sledenjem in zaračunavanjem prekinitev stika. Zaupajmo vladi, iznajdljiva je! Nič slabša od prejšnje ni!

Imamo dve, obe bogpomagaj opciji, z minimalno programsko razliko, izvedbena pa je še neznatnejša kot razlika med republikanci in demokrati v Ameriki, ali torijci in laburisti v Angliji. Tretje opcije oz. drugačne vlade v Sloveniji ni in je še dolgo ne bo.

Tiste, ki bi se namesto na lupljenje kadilcev in pijancev, pa policistov, carinikov, vojakov, poštarjev, upokojencev, deklet in kar je še poštenih deklet, zanašala na odpoved nakupa patrij, na oddajo gradbenih del in franšizo za gradnjo slovenskih cest in železnice, plinovoda, namesto bančnih kreditov z državnimi jamstvi. Prihranek na enkrat po dvesto, po dva tisoč, pa tisoč milijov evrov – denarja kot klopov – samo, potem ne bo milijonov na zakodiranih računih bank v Švici, Angliji, Egiptu, Cipru, Avstraliji …

Socializem je nereverzibilno poniknil v zgodovino. Pred očmi nam umira kapitalizem. Zanesljivo se ne bodo v znani obliki, in ne v vsebini, ponovili fevdalizem in sužnjelastništvo. Povsem mogoče pa je, da se nam bo zgodovina ponovila kot farsa, saj jo pravkar doživljamo kot tragedijo. Devetdeseta leta, z velikimi upi pri vseh, toda: Z dežja (za nekatere), (za večino) pod kap!

Hegel pripominja nekje, da se vsa velika svetovnozgodovinska dejstva in osebe pojavljajo tako rekoč dvakrat. Pozabil je pristaviti: prvič kot tragedija, drugič kot farsa. (Marx&Engels: Osemnajsti brumaire Ludvika Bonaparta. Napisala: od decembra 1851 do marca 1852. Vir: Tretja izdaja - 1885 - v slovenščini).

Za barbarstvom, barbarstvo!

Matjaž Vizjak

*Policisti, vojaki, dekleta na prodaj in novinarji (prevod naslova posebej za g. I. Pala)