Po več kot pol leta trajajoči gospodarski krizi je mogoče izluščiti nekaj glavnih reakcij nanjo. Ni dvoma, da jo pomembni globalni nosilci odločanja jemljejo resno. Zagovorniki svobodne svetovne trgovine in prostega pretoka kapitala stremijo k bolj učinkovitem delovanju mednarodnih ekonomskih organizacij (spomladansko zasedanje Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke, aprila v Washingtonu) ter mednarodnega sodelovanja najbolj razvitih (srečanje G20, aprila v Londonu in srečanje G7, aprila v Washingtonu). Niso prenehali verjeti v liberalizem, a s tem hkrati v skrajno pesimističen »konec zgodovine« (po Fukuyami) – gre za obdobje, ko ne bo »umetnosti, ne filozofije, pač pa le neskončno vzdrževanje muzeja človeške zgodovine«. Obenem je mogoče čutiti protekcionistične težnje in odpor proti tem težnjam, ki jih v veliki meri – kako paradoksalno – implementirajo ZDA (uporaba ameriškega jekla in drugih industrijskih proizvodov, klavzula »kupujmo ameriško«), pač po sili razmer. Do zloglasnega protekcionizma se evropske države obnašajo različno; najbolj, po ocenah komentatorjev, izstopa zadržanost ZRN. Seveda pa se države z močnejšo intervencijsko vlogo nagibajo tudi k vpeljevanju mehkih poti za reševanje krize. Sem sodi predvsem poudarjanje pomena družbene solidarnosti, ekologije, novih energetskih virov… Potem imamo tu še Vatikan, ki v krizi prepoznava moralne vzroke in skuša tako posredno vplivati na »pohlep in grabežljivost« posameznikov, skupin, držav. Mišljenje, da ima gospodarska kriza opraviti z določenimi grehi, je sicer povsem sprejemljivo in delno celo resnično. Vendar je obenem nevarno, kadar je preveč enostransko in vpliva na emocije preprostih ljudi. Če je namreč reducirano – najdejo se demagogi, ki to z lahkoto storijo - spominja na sintagmo »grešnega kozla«, ki jo je v svoji teoriji o preganjanju Judov razvila Hannah Arendt. Hitro jo posvojijo revne množice, ki v gospodarski krizi vlečejo krajši konec. Dešifriranje premožnih slojev v črno-beli retoriki krivde zato lahko poziva k anarhiji ali uporu, ki ni vselej konstruktivne narave.

Če se bo gospodarska kriza nadaljevala ali poglabljala, bi bila zato tudi v Sloveniji uporaba besede tajkun – igranje z ognjem. V primeru, da je kapital pridobljen pravno sporno, je obsodba nadvse primerna. Vendar pa je treba paziti, da se ne obsoja vse počez; kmalu bi namreč lahko prišli do situacije, ko bo sumljiv vsak malce bogatejši človek. Tako kot pohlep, pa je tudi zavist grda lastnost. In bogastvo samo po sebi ni nič obtožbe vrednega, saj bogati posamezniki in družba pripomorejo k splošnemu napredku in razvoju, pod pogojem, če so svoje bogastvo na tak ali drugačen način zmožni deliti. Tako se tudi ekonomija ciklično obnavlja. Bogastvo vpliva na bogastvo, revščina na revščino. Seveda je morala nadvse potrebna, a brez interakcije z realno osnovo – lahko postane čista ideologija. Kot smo vajeni iz preteklosti, tudi z negativnimi posledicami.

Konstituiranje družbene odgovornosti – torej delitve dobička na subsidiaren način – se zdi primernejša pot. Filantropija je beseda, ki spet postaja aktualna. V ZDA fundacije gigantsko dolarsko težo celo uporabljajo terminološko zvezo »venture philanthropy« – torej povezava komercialne špekulacije in človekoljubja. Jasno izstopajo npr. imena Microsoftove korporacije, Gates in Allen, pa tudi Buffet v povezavi z Gatesom.

Preden v Sloveniji dočakamo ustrezno zakonodajo, ki bi »tajkunom« omogočila vlaganje s smislom in preden ljudstvo – naščuvano in dejansko obubožano – ponori zaradi vse večjih socialnih razlik, bi bilo dobro sploh osvojiti idejo o tem, da je kapital tudi vrednota. A ne sam po sebi.

Globlje bistvo je v sinergiji. Tako kot morala ne more obstajati zgolj v smislu pridige, brez ustvarjanja pogojev za nahranitev lačnih ust, tudi kapital ne more dobro funkcionirati brez povezave z družbenimi dobrinami. Oboje pa ima povsem konkretne učinke na nacionalno gospodarstvo.

Ena izmed boljših povezav je povezava med kapitalom in kulturo oz. umetnostjo v ožjem smislu. Zelo vizionarske se zdijo besede velikega nemškega umetnika Josepha Beuysa: »umetnost je kapital« (»Kunst ist Kapital«). Ne gre zgolj za kulturo kot industrijo, za promocijo državne identitete, itd… gre tudi za razumevanje umetnosti kot možnosti za osebno samo-realizacijo. Kako pomembno v času oskubljene samozavesti posameznikov in družbe, ki sloni na virtualnem, postmodernem denarju.

Gre pa tudi za vse bolj potrebno širjenje duhovnih meja v prostoru, kjer živimo in ki ga t.i. razvitejši svet dostikrat prišteje k »zahodnemu Balkanu«. To je lahko tudi (ekonomska) prednost. Gre, vzeto v celoti, za vračanje dodane vrednosti.

Zadnje čase beremo o združenjih najbolj bogatih in vplivnih Slovencev in Slovenk – npr. v skupino Yes, SEM Union, Manager in podobno. Vprašamo se, kakšen smisel ima to povezovanje, če se vrti v lastnem krogu in neustvarjalno na koncu požre lasten rep
(»ekonomski uroboros«).

Ja, gospodarska kriza je lahko tudi priložnost. Vse namreč mine – denar, slava, moč, oblast. Potomci po dveh generacijah pozabijo, da si obstajal. Zato nekaj šteje zavest, da si morda dodal kamenček v mozaik zgodovine. Le tako je življenjska pot vsaj malo odmaknjena od brezizhodne končnosti. Kriza je torej priložnost. Priložnost za izhod iz povprečja. Povprečja bogatih.

Zelo fino bi bilo videti razpis, ki bi ga enkrat za spremembo spisali umetniki. V njem bi izbirali najboljšega in najbolj perspektivnega sponzorja. Naslov razpisa bi bil: »Izbor za novega barona Žiga«. Seveda imamo v mislih barona Žiga Zoisa, ki se je v slovensko zgodovino zapisal kot enkratni mecen kulture.

Imel je izjemno moč duha. Je izhajala iz bogastva? Imel je pač nekaj, kar ne zmore vsak. Med drugim je razumel in podprl tiste, ki so v krvavem potu duše ustvarjali, brez realnih ekonomskih učinkov, a vendar z zavedanjem – da brez njihovega ustvarjanja svet ne gre naprej.

Tudi takrat, ko se globalno gospodarstvo ustavi.

Velika priložnost se ponuja za novopečene »tajkune«. Razni stadioni ali planjave za golf so kar malce slaboumni v primerjavi s tem, kar lahko ponudi elita v duhu, torej kultura in umetnost. Če priložnost zapravijo, bodo njihove celice ostale na nivoju tajnega društva PGC…

Anja Fabiani