Osemnajst od 29 članov programskega sveta RTV Slovenija je prepričanih, da se politični pritisk na RTVS stopnjuje. Argument za takšno trditev je nastop kulturne ministrice v državnem zboru in zahteva, da poslovanje RTVS preišče računsko sodišče.

Že samo to, da si ministrica želi, da bi računsko sodišče naredilo revizijo na nacionalki, del programskega sveta razume kot pritisk. Podpisniki opozarjajo celo, da bi revizija, če bi do nje prišlo zdaj, po izjavi ministrice pomenila, da je pod vprašaj postavljena neodvisna vloga računskega sodišča. Hkrati vodstvo RTVS seveda sporoča, da se revizije ne boji. Samo vnaprej jo je diskreditiralo. Za vsak slučaj. A jedro problema tako ali tako leži nekje drugje.

Podpisani pod izjavo, ki so jo naslovili kar kot izjavo celotnega programskega sveta, svoje pismo zaključujejo z besedami, da najostreje nasprotujejo politični menjavi vodstva RTV in napovedujejo nadaljnje akcije, vse do internacionalizacije problema. Predsednika vlade pa pozivajo, da se drži svojih predvolilnih obljub in ustavi pritiske na neodvisnost nacionalke. Dobri predsednik vlade naj bi torej nekako discipliniral poredno ministrico.

Odgovor ministrstva je bil pričakovan. Nedavno je namreč prav vodstvo RTVS zaradi zaskrbljujočih poslovnih rezultatov zaprosilo za povišanje naročnine, ki je prejšnja vlada ni hotela dvigniti. Nižja RTV naročnina je bila pač ena od osrednjih medijskih obljub prejšnje vlade. Ob tem je zanimivo, da podpisniki protestnega pisma tega niso doživljali kot obliko ekonomskega pritiska na neodvisnost nacionalnega radia in televizije.

A kot rečeno, za razumevanje protesta ni potrebnega ravno veliko miselnega napora. Mandati na RTVS se počasi iztekajo. Prihodnje leto bo najbrž zato kadrovsko precej živahno in tisti, ki so prevzeli odgovornost za vodenje te medijske hiše v tem mandatu, se na negotovi trenutek že nekaj časa pripravljajo. Nič nenavadnega. Posebej ker so to odgovornost dobili po tem, ko je prejšnja oblast na RTVS opravila zelo temeljito kadrovsko prenovo.

Torej se na nacionalki in okoli nje ne dogaja nič nepričakovanega. Vendar kljub temu ostaja pomembno vprašanje pritiskov. Kot je to postalo v Sloveniji zadnje čase moderno reči, gre za prvorazredno vprašanje. Glede denarja, ki ga plačujemo javnemu zavodu, ki je v času Janševe vlade tudi deklarativno postal državna televizija, so stvari jasne. Nekoliko drugače je s konkretnimi pritiski na urednike in novinarje. Ti običajno tako ali tako ostajajo skriti.

No, tudi povsem površna opažanja vendarle rišejo podobo dogajanja na RTVS. Najbolj enostavno je ugotoviti, koliko novinark in novinarjev ter urednikov in urednic je v zadnjih letih odšlo z javne televizije. Drugi enostavni zaključek je, da konkretnih vsebinskih pripomb na program s strani sedanje vlade niti približno ni toliko kot s strani prejšnje. In še tretja zaznava, program RTVS v nobenem primeru ni videti naklonjen vladi.

O pritiskih ni najbolj enostavno govoriti. Je pritisk denimo to, da izkušeno in izjemno priljubljeno voditeljico elitne oddaje prestavijo na mesto lokalne dopisnice? Je pritisk, če dopisnik iz tujine ne more poročati, ne da bi se oziral na mnenje zunanjega ministra? Je pritisk, če postane praksa, da neprijetnih soočenj za predstavnike vlade kar naenkrat ni več? Je pritisk, če se oddaja, ki je bila preveč vroča, enostavno ukine?

Ena pomembnejših strateških odločitev sedanje vladajoče politike je bila, da bo vodstvo RTVS ostalo na svojih položajih do izteka mandata. Hkrati je glede na vsakdanjo strukturo programa mogoče dovolj jasno sklepati, da novinarji in uredniki kakšnih posebnih težav s pritiski nimajo. Vsaj opaziti se tega ne da. Ali pač? Že to, da opozicija še ni začela šteti minut, ki so ji na voljo, je dovolj zgovoren podatek.

Jani Sever