Delo, pravica in vrednota
4. maj 2009 ob 9:02 | Elena Pečarič |Zdi se, da delo ni več ne prvo in še manj drugo; postaja vse bolj privilegij za določen čas ali zgolj upanje na možno priložnost. Delo kot tisto kar človeka utemeljuje, zaznamuje, ga definira in hkrati kot tisto kar ga je ustvarilo in mu podeljuje dostojanstvo.
1. maj kot mednarodni praznik dela je skozi čas in spremembo sistema izgubil svoj pomen, smisel in naboj, saj vse več ljudi nima kaj praznovati, nima kaj načrtovati, se nima česa veseliti. V delu in z delom mnogo ljudi, predvsem mladih, ne vidi možnosti ustvarjanja svoje prihodnosti in nima prave perspektive. Navdaja jih strah, ki je posledica vse večje negotovosti in nepredvidljivosti ter občutka nemoči. Vse to so že bolj ali manj znana dejstva s katerimi so se prisiljeni spopadati, so se primorani sprijazniti in se z njimi navaditi živeti, jih prenašati in se dobesedno znajti v preživljanju. Zakaj!? Ali mora res biti tako; ali se res ne da tudi drugače?
Varna prožnost, prekarnost, skrajšani delovni čas in podobne kratkoročne formule je vse kar nam politiki znajo in so sposobni ponuditi kot alternativo za prebroditev krize, čeprav je vsem dobro jasno, da se s temi rokohiterski ukrepi le meša meglo, da bi se ne videl nevaren požar. Prav sedaj, ko se kriza kaže v vsej svoji razsežnosti, resnosti in globini ter nenazadnje lahko mirno rečemo tudi gnilobi, bi bil že skrajni čas za radikalne odločitve in pogumne spremembe. Namesto tega pa se stopica in vrti v krogu preizkušenega, znanega in poznanega, ki ne prinaša bistvenih novosti predvsem pa ne v korist delavcev in delavk oz. brezposelnih. Sedaj v krogu G7, pa v krogu G8, potem v razširjenem G20 in zopet nazaj. Na koncu vsakega takšnega srečanja se zaključi z eno in isto litanijo za javnost, ki pravi: »Ne protekcionizem, ampak svobodna konkurenca in prosti trg«. Kaj je tu novega? Nič! Ko pa se politiki vrnejo domov, so prvi ukrepi, ki jih povzamejo prav zaščita domačih trgov; logično, ne. Kaj je tu novega? Zopet, nič!
Gospodarstvo se ne rešuje tako, da se daje denar gospodarjem in se zmanjšuje delavnik delavcem; tako se zgolj podaljšuje njihova agonija. Gospodarstvo se mora reševati tako, da se hkrati rešuje tudi delavce in njihova delovna mesta. V nasprotnem primeru ne služi družbeni blaginji in dobrobiti ljudi, ampak zgolj gospodarjem, ki se dodatno bogatijo, tudi ali prav skozi krizo. Še več, nastala s(r/t)anje, kakor vam drago, je posledica krčenja realne ekonomije oz. selitve le-te v finančne špekulacije, v fiktivni denar ustvarjen na računalniku, ki je kar izpuhtel. Posledice teh finančnih »čarolij« pa so še kako vidne in otipljive za mnoge ljudi v njihovem vsakdanjem življenju. Delo ni več pomembno; delo, ki proizvaja in ustvarja stane preveč in ne prinese dovolj hitro dovolj profita. Imperativ je profit.
»Ne!!!« Moramo jasno in glasno oporekati ter se ostro zoperstaviti takšnim razmišljanjem in prav tako vsem praksam, ki iz njih izhajajo.
Prav sedaj je odločilnega pomena staviti na delo; na pravico in priložnost, da se izkazujemo, potrjujemo in odlikujemo v svojem delu. Staviti na ljudi. Poiskati moramo nov zagon za novo ekonomijo in drugačno distribucijo dobrin; pravično in za vse. Ekonomijo, ki bo temeljila na medsebojni delitvi in si bo prilastila nazaj lokalno samooskrbo. Le tako bomo lahko parirali in se izogibali diktatu globalnega trga, ki ga obvladuje peščica korporacij. Le tako bomo ohranili svojo avtonomnost in odpornost pred vsakokratnimi grožnjami krize. Prav sedaj je potrebno ustvarjati nova delovna mesta, ne pa jih krčiti. Spodbujati in ustvarjati pogoje in možnosti za nove priložnosti.
Elena Pečarič
4. maj, 2009 ob 9:41
Ne daj se Elena!
4. maj, 2009 ob 10:11
Popolnoma se strinjam s tabo Elena, samo, imamo preveč pokvarjene politike. Taki kot ti bi morali v politiko, potem bi bilo več šans.
4. maj, 2009 ob 10:13
Delo ni več vrednota. Delavci se sramujemo svojega dela. Kaj vam to pove?
4. maj, 2009 ob 10:17
Zakaj bi delal, če pa bolj živijo tisti, ki kradejo, goljufajo in izkoriščajo?
4. maj, 2009 ob 10:20
Dev je šit!
4. maj, 2009 ob 10:26
Kritizirati je lahko, recepti za zdravila pa so stari;
Vsi “enaki” vsi ” revni”.
Norci vlečejo, lenuhi nakladajo.
Vedno več je lenuhov in vedno manj norcev.
Kdo ve kam to pelje?
4. maj, 2009 ob 10:52
ELENA, ne nakladaj o delu, kaj si do sedaj naredila, nakladačev je v presežku ! Ko bodo te odpuščali, takrat bo jok in škripanje z zobmi !
4. maj, 2009 ob 12:46
heh … dela je kolikor ga kdo vidi in hoče — s plačilom je pa jeba že na začetku, ko vsakdo misli, da drugi lahko dela đabe :P
4. maj, 2009 ob 13:18
Elenči, bi nas rada spravila “nazaj v balkanski raj”, zakaj nazaj, ne vprašajte zakaj ?! !
4. maj, 2009 ob 13:24
Srbi so zelo ponosen narod, da znate, nema malog srbina, nema ! Za plačilo, bi bili vsi radi SLOVENCI !
4. maj, 2009 ob 14:41
Delo ni pravica.
4. maj, 2009 ob 20:28
Najbolj, da kradem!
4. maj, 2009 ob 20:53
1. maj je ratu sam še en dan, da mamo razlog, da se nažremo. Žalostno!
4. maj, 2009 ob 22:18
Potrebno je razmišljati naprej
4. maj, 2009 ob 22:34
men je cooool, 5, suprrr
4. maj, 2009 ob 22:58
….več takšnega pisanja!!!
5. maj, 2009 ob 0:21
Treba bo okrepiti pravno državo in državno kontrolo, da bo preprečevala zlorabe in malverzacije na finančnih trgih. Socializem ne deluje. Tržni fundamentalizem tepta človeka. Rešitev je “tretja pot” (Giddens, Stiglitz). Bodimo realni, ne utopični.
5. maj, 2009 ob 0:25
In da, denar je potrebno dati: a) bankam, da sfinancirajo investicije, ki bodo spet poživile gosp.aktivnost, zaposlovanje in trošenje, ter s tem delovna mesta in b) sicer uspešnim podjetjem v začasnih težavah za subvencijo delovnih mest (ampak ne Muri itn.). Glede Mure: če bi njihovim delavcem razdelili ves denar, ki so ga socialistični “mastodonti” požrli kot državne subvencije, bi vsak dobil čez milijon sit (4000 eur). Vsak politik prihaja v Muro pobirati glasove.Tudi Borutek. Delavci pa garajo za 380 eur. In to večkrat nadure!
5. maj, 2009 ob 8:59
…kaj pa če bi investicijski denar dajali neposredno? Zakaj rabimo posrednike, torej banke?
Delavsko solastništvo (konkretno in ne abstraktno) in družinski kapital sta se pokazala kot najbolj uspešen način lastnine proizvodnih sredstev tako za podjetje, solastnike kot za okoliš, v katerem takšno podjetje deluje.
Plenilski tip kapitalizma zmore za lastnike kapital ustvariti neverjetne dobičke na kratek rok, vendar je njegova družbena korist majhna, eksternalije pa ogromne in v glavnem namerno spregledane.
5. maj, 2009 ob 9:03
Skala … in ostali možje v paketu nad njim: vaš krožek nogometnih navijačev, ki se part-time anonimno ukvarja s politiko in teorijo kulture, me je že zdavnaj prepričal, da je analiza in interpretacija sveta okoli sebe lahko izjemno zahtevno intelektualno delo … ki mu vi niste kos.
5. maj, 2009 ob 9:27
Subvencioniranje lastnikov kapitala, ki so krizo sproducirali, ker so svoje presežke nalagali in “plemenitili” v piramidnemu sistemu, in jih tam tudi izgubili, je milo rečeno kratkovidno početje, ki vodi le v ponovno obdobje krize čez določeno obdobje, itak.
Sam se ukvarjam z mislijo kako obrniti logiko dela in plačila zanj. Delo za vsako ceno bi morali spremeniti v konkurenčnem smislu: konkurenčni delodajalci bi imeli delo in delavce, tisti delodajalci, ki svoj dobiček ustvarjajo na račun mizernega plačila za delo, pa bi ostali brez možnosti za kvazi podjetnost na račun v sistemu podrejenih delavcev.
Uvedba državljanskega dohodka http://www.vest.si/2009/04/15/predlogi-so-na-mizi/ je še kako smiselna, tudi v luči okoljskih problemov, ki se jim ne bomo mogli izogniti, in je protiutež nesposobnim menedžerjem in prav takim delavcem, nenazadnje.
Delo kot pravica in vrednota da, vendar ne za vsako ceno.
5. maj, 2009 ob 9:52
Rešitev je enostavno tam, da se tistemu, ki zna ustvarjati proizvode oz.storitve, ki jih ljudlje potrebujejo in kupujejo omogočijo pogoji, da bo čim bolj neovirano lahko to delal. Taka dobra podjetja v Slov. imamo. To so farmacevti, Elan, Gorenje, Akrapovič, Boscarol…ustvarjajo dobro plačana delovna mesta. Dajejo kruh množici manjših podizvajalcev. Tudi tuja podjetja ne smejo biti izvzeta, saj pri nas odpirajo delovna mesta. Delovanje teh podjetij ter nasploh vseh trgov je potrebno dati pod močan pravni nadzor, drugače spet pride do krize in malverzacij. Tem podjetjem je treba omogočiti nižje davke in več svobode. Slaba delovna mesta ustvarjajo socialistični mastodonti, ki so se napajali iz proračuna - ergo iz denarja uspešnih, zdravih firm, pobranih z davki. Zaradi političnih interesov, osebnih mrež, skratka zaradi netržnih zakonitosti. Denar, kanaliziran v socialistične mastodonte je potrebno preusmeriti v zdravstvo, šolstvo, javni promet, skratka javni interes ljudi. 3.ohraniti je treba pomembne prioritete socialne države za tiste, ki jim ne uspe dobiti dela pri uspešnih podjetjih ali pa se ne vedo znajti po svoje (dovolj visoke soc.pomoči, enak dostop do zdravstva (osnovno naj bo državno), do šolstva (močan javni šolski sistem), do osnovnih “socialnih” pokojnin). Poleg tega naj se tisti, ki bo na povišanih soc.pomočeh (pb.500 eur) ali izobražuje (študij, prekvalifikacija), ali aktivno išče zaposlitev (razgovori za službo) ali je na bolniški (treba je tudi brezposelnim omogočiti status bolniške) ali pa začasno dela (uvesti sistem napotnic, kot pri študentih)-npr.vinograd, košnja, itn. Na Madžarskem imajo v določenih občinah (občine izplačujejo soc.pomoč) pogoj, da opravljajo komunalna dela za skupnost - košnjo, urejanje vrtov itd.
S tem zgoraj opisanim sistemom dobiš a) konkurenčno gospodarstvo (zaradi zmernih davkov imajo zaposleni višje plače) in uspešna podjetja, ki ustvarjajo nova delovna mesta b)ohraniš socialno državo in z javnimi deli omogočiš brezposelnim vključenost v svet dela.
5. maj, 2009 ob 17:51
še, še
9. maj, 2009 ob 14:42
Pečarička se je zopet zaštrikala ! Več kot pljuniti v roke si ne z-more !