Monday 23. December 2024 - Zadnja sprememba ob 21:38:32
 

Cestne smrti

2. maj 2009 ob 9:00 | Katja Lenart |

Kakih sedemnajst let mi je bilo, ko sem s prijateljico nekega petkovega večera štopala iz Dravograda proti Prevaljam. Nič posebnega, obe sva tisto destinacijo dobro poznali, prevoz sva nekako zamudili, preštopali sva pa tudi že celo Koroško.

Mimo naju so vozili nabasani avtomobili, kup pločevine z istim ciljem (ne spomnim se več, kaj točno, a nekaj zanimivega se je dogajalo v Družbenem domu). Ustavil nama je nek prijazen gospod, še zdaj se spomnim, in klepetali smo o tem in onem. Nekaj avtomobilov nas je prehitelo, bilo je nekaj škarjic, gospod šofer je nekaj zabemtil, kaj dosti pa se nismo vznemirjali. Gospod je vozil po predpisih, midve pa sva najbrž klepetali.

Nekje pri Podklancu pa se je avto sunkovito ustavil.

“O, jebemti!… S ceste so zleteli…”

Skočili smo iz avta in zbegano obstali. Tistih nekaj sekund, ko reagiraš na situacijo. Tam na levi strani ceste, po klancu navzdol se je v soju sprednjih avtomobilskih luči kadilo iz sprednje havbe in vse skupaj se je moralo zgoditi pred nekaj trenutki.

Prepoznala sem jih, fante, ki so ležali v avtu. Trije so bili iz športnega razreda, kakšno leto ali dve mlajši. Ne vem, kdo je vozil, ne spomnim se in ni pomembno.

Nekaj se je premikalo (medtem je prijateljica že zvonila na vratih tiste hiše, naj nekdo vendar pokliče rešilca, policijo), trenutek šoka je minil in nastala je panika. Na zadnjem sedežu je eden ležal nepremično, vsi ostali so že lezli iz avta.

V takem trenutku človek pade v nek čuden film. Strah in panika naredita, da se stvari dogajajo po hitrem postopku.

“Ne se premikat, kje te boli, a me čuješ…?”
“Šit, js bom napihau…Pizda, Matej, a si vredo? Dej, r’či kaj, no…”
“Stoj, no! Ne se premikat…Ka je blo, kdo je vozo?”

Potem se v spomin zarišejo tisti boleči kriki, solze in panika.

Zdi se mi, da je trajalo celo večnost, preden je prišla pomoč. Nekaj firbcev se je nabralo naokoli, ljudje so ustavljali avtomobile in rinili proti nam. Trije fantje so bili že iz avta, polomljeni in krvavi, četrti je še vedno nepremično ležal na zadnjem sedežu. Z njim je bilo najhuje. Luči okoli avta so utripale, govor okoli nas se je pojačal.

Zanimivo, v spomin so se mi zarisali kratki odlomki tistega večera, podrobnosti se niti ne spomnim.

Vrata od avta se kar niso odprla, skozi okno smo jim pomagali.
Ležal je tam na travi in tarnal, da ga boli glava, da ne more govoriti.
Dotaknila sem se drevesa, ob katerega je avto trčil. Nekaj metrov spodaj je drla reka in sprednji del avta je bil upognjeno prilepljen na tisto deblo.

In spomnim se, da sem jokala, ko so pripeljali reševalci.

Kako hitro je tekel čas takrat, vse se je odvijalo z bliskovito hitrostjo. Vsi so mrgoleli, obstala sem in nemo opazovala.
(Ne, niso umrli. Trije lažje ranjeni, eden huje).

Takole se pelješ, razigran in naspidiran. Recimo, da je kolega ravno naredil izpit, foter mu že nekaj dni posoja avto. Vedno s tistim:
“Pazi na cesti. Pa ne ga srat z alkoholom. Da mi ga celega pripelješ nazaj!”
Prijatelji računajo nate, da boš njihov šofer. Ampak, takole nanese, pa mogoče nekaj malega vendarle spiješ. Recimo, da kakšen požirek srkneš tudi v avtu, med vožnjo. Druščina je razigrana, malo stopimo po gasu, naj bo vendar malo adrenalina (pa take fore…).
“Gremo na babe!”
“A me lahko nehaš šlatat?”
“Dej še meni en požirek!

In potem kabum! Tema. En kratek hip, trenutek, ko se vse ustavi. Povoziš človeka. Zbiješ kolesarja. Treščiš v ograjo. Zapelješ s ceste v prepad. Reko. Ob tebi obleži krvav prijatelj, mrtev. Morda umreš.

V prometni nesreči sta umrla dva človeka, ki sta mi bila zelo blizu.
V dveh grdih cestnih prizorih sem bila soudeležena.
Veliko znancev je umrlo.

Pred nekaj meseci me je stisnilo, ko sem - priznam - malce divjala po hribovskih ovinkih tam nekje severno od Ljubljane. Ovinkov sem vajena, na Koroškem sem jih svoje obdobje dnevno prevozila nešteto. Tako sem kolegu v avtu ravno razlagala, naj ne paničari, da vendar znam voziti, ko je na cesto naenkrat švignil srednje velik rjav kuštrav pes. Brzinsko sem zabremzala in takrat me je butnilo.

Saj nisem normalna! Ena sekunda, en majhen moment je dovolj, da se končam. Človek ob meni lahko umre zaradi moje lahkomislenosti, v trenutku se moja zgodba lahko konča, drastično obrne.
In prav je imel ta, ki me je takrat v avtu nahrulil.

Bil je to pomemben trenutek, stresel me je. Priznam, od takrat se je v moji glavi nekaj premaknilo. Velikokrat me prešine tisti fleš.

Vsakič, ko poročajo o hudi prometni nesreči, je hudo. Kaj, jebemtiš, si delamo ljudje s temi adrenalinskimi vožnjami! Kolikokrat prehitimo v škarjice, koliko tvegamo in kako se konča? Kdaj nas stisne, koliko je vredno življenje?
Se splača?
Ima smisel?

A kdaj zamrznete v šoku, ker ste pravkar ušli smrti? (in se vam življenje filmsko odvrti skozi možgane)

Vsa tista življenja, ki se končajo prehitro. Nenadoma. Za vedno. Bizarne nesreče, ki imajo boleče posledice.
Nočem tega. Prosim.

Vsaj razmislite. Večkrat in pogosteje.

Katja Lenart

Objavi na Facebook-u, pošlji po e-pošti in več...
Zapri
  • Skupnosti
  • E-pošta
   Natisni Natisni    Pošlji prijatelju Pošlji prijatelju     RSS objav Vest RSS 
 
Komentarji - 13 x komentirano
  1. rukar pravi:

    Dokazano je, da se največ psov in mačk povozi v času , ko se te živalce gonijo, torej delovanje “kemije “! Živalce, se podijo kjerkoli, niso pozorne na okolico in dogajanje, zato, toliko povoženih ! Ali mislite, da je pri mladcih kaj drugače ? Največ in najtežje nesreče povzroćijo mladostniki od 16 do 24. leta, vzroki podobni !

  2. miš pravi:

    Pred kakšnim mesecem sem imela to smolo, da sem se na en party peljala s kopico smrkelj (19- 22 let). Peljala je punca stara 19 let: čez naselje je peljala 90, izven naselja 120, med vožnjo si je prižigala cigaret in brskala po telefonu, dvakrat prevozila rdečo luč in ves čas vozila z dolgimi lučmi- in vse to na razdalji 15 km. Potem pa za povrh še izvem, da je izpit naredila pred mesecem in pol! Vsa moja opozorila in kritike je vzela kot kompliment k svoji “drznosti” in “pogumu”…

    Aroganca, dokazovanje, provokacija…to so problemi mladih voznikov na prvem mestu. Ne zavedajo se, kako ogrožajo sebe, sopotnike in pa ostale nič hudega sluteče udeležence v prometu…

    Kljub temu, da so sedaj uvedli neke dodatne naloge za opravljanje izpita (na poligonu), ki sam postopek podaljšajo in podražijo, imam vseeno občutek, da nekateri do izpita pridejo vse preveč lahko…

  3. asd pravi:

    citat: “da nekateri do izpita pridejo vse preveč lahko…”

    ne bluzit. saj nesreče se ne dogajajo zaradi nepoznavanja cestno prometnih predpisov, kar učijo v avtošolah, ampak zaradi norenja, pijanosti in zaspanosti.

  4. Aljo pravi:

    He he škoda, da imamo železnico predpotopno, če bi bila boljša….javni promet in dobre ceste - to je edina rešitev za zmanjšanje števila nesreč. Kazni imamo tako ali tako zelooo visoke, glede na plače…

  5. NoMercy pravi:

    heh … cesta je za ljudi kot savana, stepa … za živali — preživijo tisti z boljšim DNK (ali so to “dobri”, zli” - tisti vmes ni pomembno).
    Idijot pa je vsakdo, ki kot sovoznik NE izstopi, ko spozna, da voznik ni OK!!!

  6. miš pravi:

    asd, še enkrat preberi, kar je bilo napisano, pa boš uvidel, da se bistvo ne skriva v zadnjem stavku.

  7. MarkoNi pravi:

    Po moje je potrebno bodoče mlade voznike dobesedno prestrašiti oz. jim kristalno jasno prikazati, kakšne so posledice objestne vožnje. Predlagam, da si kot obvezni del tečaja ogledajo kakšen video s posledicami nesreče oz. da jih obišče kakšen dvajsetletnik, ki bo zaradi nesreče celo življenje prikovan na voziček (mislim, da nekje na Koroškem to celo že izvajajo).

    Samo to - neposredno fizično soočenje s posledicami norenja po cesti - lahko smrkavce strezni in jim vcepi nujno potreben občutek odgovornosti na cesti

  8. miš pravi:

    Ampak kako? Saj ne mine teden, da ne bi v informativnih oddajah poročali o smrtnih žrtvah na cesti: ta teden kar dve hudi nesreči, prejšnji teden 3 osemnajstletniki mrtvi na celjskem. Europlakat je pred leti izvajal akcijo, kjer so na plakatih na avtobusnih postajah bili športniki z odrezanimi udi- zgovoren prikaz kako te lahko nepremišljenost prikrajša. Upam, da čimmanj, ampak mislim da nas je veliko takih, ki poznamo koga, ki je bil težko poškodovan v prometni nesreči ali pa celo izgubil življenje.

    Zapoved “Ne divjaj na cesti!” spada v isto skupino kot “Ne začni kaditi!”, “Ne jemlji drog!”, “Ne uživaj alkohola!”

    Ljudje nimajo občutka, da so odgovorni zase, za kar pa mislim, da kriva vzgoja…

  9. miš pravi:

    http://www.youtube.com/watch?v=nI9_BTm41MI

  10. k0nfa pravi:

    @Katja: Zelo dober prispevek, kapo dol.

    Drugače pa je dejstvo, da je toleranca do pijanih voznikov žal prevelika in sem prepričan, da so redki me nami, ki prijatelju vzamejo ključe ko je, po domače, nasekan ko mina.

    Kajti danes že, če malo pretiravam, vsak 2.-3. kdaj pa kdaj sede za volan s kozarcom preveč v riti z samozavestjo, da je on najboljši šofer na planetu.

    Pride domov 1x, 2x, 3x cel in zdrav in si reče…”Fak, jaz ja znam pijan vozit, pa sploh ni težko!” In tako se karavana pijanega voznika nadaljuje…

    …vse dokler ne naredi naenkrat iznenada BOOOOOM!!!!

  11. nejas pravi:

    Zgledi vlečejo! Spoštovat predpise, vsi, povsod (tudi v domači ulici, ki jo ja poznate). Pa ne žmigat tistim, ki prihajajo nasproti, ker jih čakajo policaji; s tem podpirate njihovo kršenje. Gre za bonton, za to, da imamo vsi optimalno možnost varnosti. Vsi; pešci, kolesarji, motoristi, vozniki avtomobilov, tovornjakov, avtobusov, taksijev, kombijev … Vsi.
    Radi se mejmo!

  12. wosoo pravi:

    http://www.youtube.com/watch?v=WZvY2mCZE2o&feature=related

  13. Carlos Contreras pravi:

    Fletno. Kaj takega se utegne zgoditi našim “libertarcem”.

Komentiraj