Delu čast in oblast!
1. maj 2009 ob 9:09 | Matjaž Vizjak |Govorčeva skrajno poenostavljena, politike splaknjena in kopitu govorca izpraznjena razlaga vzrokov, kaj je privedlo do oboroženega odpora velike večine Slovencev proti okupatorju, je morala vsaj med gospemi partizankami in gospodi partizani, pa državljankami, aktivistkami NOB in državljani, aktivisti NOB (po govorčevo), prisotnimi na proslavi ob dnevu upora proti okupatorju, vzbuditi nelagodje. Saj državni praznik, nenazadnje, sovpada z dnem ustanovitve osvobodilne fronte slovenskega naroda. Med nekaterimi nami, njihovimi mladiči, ga je vzbudila. Mama in oče nista bila komunista, ne pred vojno, ne med njo in tudi ne po njej, kar bi lahko bilo konjunkturno. Pripovedovala sta, da so se partizani in drugi udeleženci NOB štiri leta borili, razen proti okupatorju, tudi za vsem boljši, pravičnejši in lepši jutri!
Za ohranitev starih vrednost, predvsem velike zasebne lastnine, so se že pred ustanovitvijo protiimperialistične fronte oz. osvobodilne fronte slovenskega naroda (glej datume!), šli poklonit okupatorju predstavniki vseh starih političnih sil in največjega posameznega kapitalista, Cerkve. Ban Natlačen se je sicer v imenu Narodnega sveta, ki so ga sestavljali predstavniki Slovenske ljudske stranke, Jugoslovanske nacionalne stranke, Narodne radikalne stranke, SSJ in Samostojne demokratske stranke (sodelovanje komunistov so zavrnili), 11. aprila 1941 celo obrnil na Nemce, naj kot edini okupator zasedejo vso Slovenijo in jo naredijo za nekakšen protektorat. In, ko so Nemci in Italijani prišli, so z njimi sodelovali. Že dober teden po fašistični zasedbi Ljubljane in nacistični zasedbi Gorenjske ter Dolenjske ob Savi pa se je škof Rožman sestal z ljubljanskim komisarjem Emiliom Graziolijem. Tako sta vsaj zabeležila Jutro in Slovenec.
Bolj kot seznam prisotnih, je zgovorno, kdo ni prišel na ponedeljkovo večerno proslavo ob dnevu upora proti okupatorju v Cankarjevem domu v Ljubljani. Cerkvenih dostojanstvenikov, ki sicer kot voda, zalivajo vse pore in špranje družbenega življenja, blagoslavljajo odprtja vrtcev in mekdonaldsov, konje, motorje in konje v motorjih, in sploh hodijo na zadnje pasje procesije, ni bilo. Slučaj? Vsako kost, ki jo kje odkopljejo, še preden ugotovijo čigava je, nesrečnikova, ki je pustil življenje v Jasenovcu ali ustaševa, ki mu je prerezal vrat, blagoslovijo in se škandalizirajo. Tako je bilo tudi v nedeljo v Jasenovcu, kamor je prišel celoten hrvaški politični vrh, vključno z govorcem predsednikom Mesićem, predstavnikov hrvaške Cerkve pa ni bilo. Pa so bili tam ves čas med leti 1941 in 1945, prekrščevali in pomagali k takojšnjemu srečanju z bogom deset tisočem Srbov, Judov, Ciganov, Slovencev in Hrvatov, ki niso bili ustaši. Predstavnikov tiste Cerkve, ki je cerkvenim in civilnim kolovodjem sodelovanja z okupatorji po polomu, po cerkvenih kanalih pomagala bežati v Argentino, Kanado in Avstralijo, namesto, da bi obžalovali svojo medvojno grozljivo zmoto, se opravičili padlim in pobitim zapeljanim domobrancem in ustašem, njihovim družinam, nato pa še njihovim žrtvam in družinam. Kar bi zanesljivo naredili, če bi verjeli v Boga, v Jezusa in v evangelije, verjamejo pa v mamona z oltarji v bankah v Vatikanu, Švici in Angliji. “Sodelovanje z okupatorjem, revolucionarno nasilje, še zlasti nasilje po vojni je boleča izkušnja tistega časa in nam mora ostati v zgodovinski zavesti kot opomin,” je izrekel slavnostni govorec. Revolucionarno nasilje nato je torej večji greh kot vzrok, sodelovanje z okupatorjem, čeprav so partizani in država svoj del nasilja že nič kolikokrat obžalovali, Cerkev pa svoje krivde nikoli! Za Cerkev je sprava očitno lahko samo na novo napisana zgodovina in nato njen, cerkveni triumf. Za takšno spravo pa hvala, pravo spravo smo Slovenci že desetletja živeli, dokler nas ni prav Cerkev začela spravljati po svojem kopitu!
Med narodno osvobodilnim bojem ni šlo samo za upor proti okupatorjem, šlo je, jasno, za nov, pravičen svet. In takšnega, približno, smo nato nekaj desetletij živeli.
Skoraj pol stoletja smo živeli v limoni: z nekaj bogatejšimi, večinoma obrtniki, ki so se vozili z audiji namesto s stoenko in odebeljenim, srednjim delom limone, s srednjim razredom, v katerem smo bili vsi, s plačami v razmerju 1 : 4, največ 1 : 6, s stoenkami, s stanovanji kupljenimi s poceni krediti, ali hišami, ki so si jih zgradili kmetje, delavci, uslužbenci, profesorji in inženirji, brezplačnim šolstvom in zdravstvom in dostopnimi počitnicami, pozimi in poleti za otroke in družine. Po novoreku, v ekonomsko neuspešni družbi, kjer je 20-milijonska Jugoslavija imela dolgo let nižji zunanji dolg od dolga kapitalistične Slovenije danes! V spodnjem delu limone pa je bilo kakih 20 tisoč brezposelnih, začasno nezaposlenih, največ čakajočih na prvo zaposlitev in nekaj lenuhov. Velikih bogatašev in velikih revežev takrat ni bilo.
Z unrinimi paketi, pa paketi care in karitas sem se srečal kot nekaj let star otrok, ko smo pikci s kanglicami hodili na brezplačne zajtrke v t. i. rdeči kotiček, kjer smo vsak dobili kos kruha, namazan z ameriško margarino in topel ameriški ovomaltine. Nato smo sedli na deske, zložene ob bližnjem hlevu, jedli in bili smo srečni. Kljub unrinim paketom, ali prav zato, smo imeli lepo otroštvo. Prva leta v šoli smo nekaj časa še jedli rumen, ameriški sir in občasno pili kokosovo mleko, potem smo se, država, postavili na noge in se je nehaloz ameriško pomočjo.
V srednji šoli smo šli, spominjam se, tako rekoč, ves razred v brigado. Del razreda v Kranjsko Goro, večina pa gradit avtocesto v Črno goro. Nobene prisile ni bilo, samo radovednost. V brigadirskem naselju smo se nato v prostem času raztepli in iskali prijateljstva in simpatije po drugih brigadah. Za Bosance nismo sploh vedeli, da so eni Hrvati, drugi Srbi in tretji muslimani, in za reške brigadirke in brigadirje nismo vedeli, da so tisti, ki so hodili na Reko v šolo iz Gorskega Kotarja ali okolice Plitvic, hrvaški Srbi. Tako nevedni smo bili, in nihče ni bil za nikogar čefur. Slovence so nas imeli vsi radi. Tudi Albanci, ki so zaradi zaprtosti bili vsem zanimivi, Slovence pa so nas radi sprejemali medse in nam celo dovolili, da se pogovarjamo z njihovimi dekleti. Med vsemi smo veljali za gospodarsko najbolj razvite in najbolj kulturne. Prijetno je bilo.
Potem smo nekaj časa v službah dajali za Rdeči križ. Po en dan smo vsake toliko časa, delali zastonj. Enkrat za ene, drugič za druge zamorčke, pa za Vietnam. Ni nam bilo težko in prav se nam je zdelo, da imamo toliko, da lahko pomagamo drugim. Po delu smo malicali skupaj.
Iz limone smo se z osamosvojitvijo preselili v hruško: v zoženem delu so tajkuni in z njimi povezani, korumpirani politiki, v odebeljenem delu pa se drenjamo drugi. S sto evri gor ali s sto evrov dol. Prava komunistična uravnilovka!
V republiki Sloveniji danes nimamo stranke, ki bi resnično in stalno ščitila interese delojemalcev. Vse stranke se drenjajo v sredini in brez sramu in ves čas neprekrito ščitijo koristi bogatih. Še največ zanimanja za delojemalce kaže upokojenski DeSUS (ker so pokojnine vezane na plače?), druge stranke pa se delojemalcev spomnijo s predvolilnimi bonbončki, ko potrebujejo njihove glasove, nato pa nanje vse, do naslednjih volitev, pozabijo. Predvolilni bonbončki različnih oblik so resnično nenačelni, in jih je, tudi po zadnjih volitvah, žal, zmanjkalo, čeprav bi jih bili revni veseli ves čas, ko država napeto razmišlja, kako naj sistemsko reši stiske revnih.
Socialni demokrati, ki s spremenjenimi imeni stranke nakazujejo, da bi morali imeti razumevanje za delojemalce, ne vidijo sebe kot naslednice zveze komunistov: »Socialni demokrati so pod imenom Združena lista socialnih demokratov nastali po uspešnem nastopu volilne koalicije levosredinskih stank Združena lista na parlamentarnih volitvah konec leta 1992. 29.maja 1993 leta so stranke te volilne koalicije - SDP Slovenije (Socialdemokratska prenova Slovenije), Delavske stranke, SDU (Socialdemokratska unija) in dve močni skupini iz Socialistične stranke ter DESUS (Demokratična stranka upokojencev) - na združitvenem kongresu ustanovile novo levo socialdemokratsko stranko v Sloveniji - Združeno listo socialnih demokratov. Njen predsednik je postal mag. Janez Kocijančič. Na prvih večstrankarskih volitvah v Sloveniji, aprila 1990, je od ustanoviteljic ZLSD nastopila SDP (Stranka demokratične prenove oz. pozneje preimenovana v Socialdemokratsko prenovo). Dosegla je najvišji rezultat med posameznimi političnimi strankami (17,28 odstotka) in prešla v opozicijo.« (glej: Socialni demokrati, spletna stran, zgodovina stranke).
Od nekdanje Zveze komunistov Slovenije so Stranka demokratične prenove oz. Socialdemokratska prenova oz. Združena lista socialnih demokratov oz. Socialni demokrati prevzeli njeno nedvomno lastnino, njene člane in volivce, z lepim predsednikom povišali število glasov in povečali število dobro plačanih služb zase in nestrankarske sopotnike. Ob izpraznjenem programu pa naivnim volivcem, ki bi volili komuniste, reformirane komuniste ali nekaj podobnega, še vedno vliva vero v stranko in v lepši jutri nekaj starih obrazov, ki so včasih govorili »Mi komunisti,« danes pa »Mi socialni demokrati, mislimo …« in jim zaupajo. Bog pomagaj!
Edina prava leva politična sila so, ob nekaj manj vplivnih in majhnih organizacijah civilne družbe leve provenience, sindikati. Toda sindikati niso, ne morejo in ne smejo biti politična stranka! Sindikati v dialogu z delodajalci iščejo najustreznejše načine in poti, kako uresničiti z zakoni dogovorjeno, in dajejo pobude zakonodajalcem, da sprejmejo nove, delojemalcem prijaznejše zakone. Pobude pa je, seveda, potrebno oblikovati, kar je zahtevno strokovno delo, za katerega so usposobljene strokovne službe strank, poslanci pa vlagajo predloge in jih spremljajo do njihovega sprejetja ali zavrnitve. Organizacije civilne družbe, tudi sindikati, z legalnimi sredstvi spremljajo njihovo pot in lobirajo.
Ko smo živeli še v limoni, si nismo nikoli in noben mislili, da se bomo kdaj še kako drugače srečali s paketi rdečega križa ali karitasa, kot darovalci! Dočakali pa smo državo Slovenijo, ki ji zmanjkuje paketov s hrano za njene številne lačne in brezposelne prebivalce!
Tajkuni že dvajset let organizirano kradejo podjetja, ki smo jih pol stoletja gradili vsi v ekonomsko neuspešnem socializmu in bili zraven še siti, pa jih (podjetij) še ni zmanjkalo, v uspešnem kapitalističnem liberalnem gospodarstvu pa imamo polne izložbe trgovin, toda veliko prebivalcev nima niti toliko, da si kupi sirovo luknjo. Lep napredek!
Za delojemalce in sindikate bi bili več vredni štirje, pet ali šest poslancev leve provinience, na katere bi se lahko vsak čas zanesli, čeprav v stalni opoziciji, kot da so odvisni od sprotnega kalkuliranja t. i. levih strank oz. kdajpakdaj tudi t. i. desnice, da jih bodo potrebovali, v zameno za javno podporo ali volilne glasove, pa jim bodo vrgli nato bolj ali manj oglodano kost. Levo stranko bi potrebovali tudi delodajalci. Ker se je lažje in varneje pogovarjati s predstavniki delojemalcev, kot se z neorganiziranimi in jeznimi delojemalci srečevati na ulici. Pa saj smo še ne prav dolgo nazaj prav to, gledali. Na ulicah Aten, Londona in Manile.
Zato: Živel 1. maj! Delu čast in oblast!
Matjaž Vizjak
1. maj, 2009 ob 10:04
Vsi imajo masla na glavi, da se kar cedi (Cerkev in komunisti). Cerkev je kolaborila toliko, da je obdržala svoje pozicije. Komunisti pa tudi (isto z okupatorjem), da so odstranili vse svoje nasprotnike in se po vojni brez večjih problemov povzpeli na oblast. V komunizem so ljudje verjeli, ker je bilo obljubljeno marsikaj. A kaj, ko se je to sprevrglo v nov totalitarizem. Ljudje enostavno niso bili zreli za ta sistem.
1. maj, 2009 ob 10:13
bravo, očitno si moja generacija. Meni je najhuje to, da se taki časi, kot smo jih živeli mi, ne morejo več zgoditi. Pa ne mislim na socializem, ampak na prijateljstva, solidarnost, optimizem in veselje.
1. maj, 2009 ob 10:31
O joj, kakšen prispevek, čisto v stilU človeka, ki so mu doživljensko oprali možgane. Nepoznavanje, ter nepriznavanje realne zgodovine pač naredi svoje.
Ranjka država je bila gnila v njenih temeljih. Predvojno in medvojno obračunavanje znotraj komunistične partije je dejstvo. Komunistična ideologija je ista kot fašistična ali pa nacistična, ki ji je namen samo totalna kontrola, oblast, ter moč nad posamezniki živečimi v skupnosti. KP je izkoristila oportinuteto predvojnih strank, ter njihovo mlačnost, izkoristila narodnoosvobodilni boj za prevzem in vzpostavitev totalne oblasti. Prevzgajanje, pobijanje, onemogočanje tedanje slovenske inteligence, pač ni zdrav temelj za vzpostavitev “pravične” države.
Povojno preganjanje preživelih taboriščnikov je druga, zelo žalostna zgodba, ki jo je zagrešila tedanja ljudska oblast. Nacionalizacija premoženja, ter prisilno zadružništvo je velika sramota, ki se nikoli ne bi smela zgoditi. Toliko gorja kot so povzročili komunistični sistemi v 20 stoletju, jih niso drugi sistemi povzročili v celotni zgodovini modernega sveta.
Jugonostalgični pogled pisca nima nobenih realnih podlag. Plansko vodeno gospodarstvo je pač obsodeno na propad že v štartu. Enakost med zmanipuliranimi, opranimi ljudmi nima nobene teže. Veliko bolj naraven tok dogodkov, bi bila vzpostavitev demokratičnega sistema po drugi svetovni vojni in prepričan sem, da bi živeli sedaj v veliko boljši državi. Jaz ne vem kdaj bo vašo generacijo srečala pamet, da bodo sprevideli, da trop neizobraženih kmetavzov ne more voditi države.
Kar se pa sedanjega stanja tiče, je samo produkt naslednje generacije bivše komunistične elite, ki se požvižga na vse moralne norme in ji je pomembeno samo osebno materialno stanje. Post komunistična elita, ter njene socialne mreže so po osamosvojitvi preprečevale uravnotežen razvoj Slovenije. Prebivalci Slovenije smo se znašli v državi, ki ima sistem, ki niti približno ni podoben socialnemu modelu, s katerim nas perejo preko medijev.
Vsi zaslepljenci preživetih političnih sistemov pa se nezavedate, da se nam bliža nova nevarnost vzpostavitve globalnega fašističnega sistema, ki bo temeljil na totalni ekonomski oblasti svetovnih bančnih kartelov. Stare elite, ki vlečejo niti iz ozadja in ki so financirale tako komunistične, fašistične, nacistične sisteme pa sledijo svojemu globalnemu načrtu svetovne prevlade. Mastodondi mimohodnih sistemov pa “tapkate” v temi in pogrevate neumnosti iz preteklosti. S sedanjo vlado nezadržno hitimo v propad…
ANTI NWO
1. maj, 2009 ob 16:36
Matjaž Vizjak, bravo, bravo, bravo.
Jaz (še) vedno trdim, da ima Slovenija ogromno potenciala. In ta finančna kriza nam je dala priložnost, da se naša zgodba začne gradit še enkrat od začetka (ne ravno s točke nič, pa še vseeno boljše, kali?). Žal pa je naša rak-rana prav tisti odločilni faktor, ki bi moral zgodbo o uspehu pripeljati s točke nič v točko zmage srednjega razreda: ljudje. Sočutni, sposobni, razumevajoči, realistični- ljudje.
Za vsak socialno-ekonomsko-družbeni sistem na tem svetu je najbolj pomemben srednji razred. Žal pa tega nihče ne razume; niti politiki, niti gospodarstveniki (ti še najmanj!), niti ljudje sami. Ker če bi ljudje sami razumeli, kaj dejansko to pomeni za njih (socialno-ekonomsko-družbeno), bi bili na na cesti vsi že do naslednjega tedna…
Žal pa zato niso pripravljeni sami storit nič konkretnega in raje životarijo in upajo na usmiljenje. Kar pa je- vsaj zame,- največja možna tragedija.
Medtem pa sindikati betežno cincajo o 500€ minimalne plače. Piiih!
1. maj, 2009 ob 16:39
@Veš kaj, pametni, neoprani Aljo: Ljudem, ki so izkušali življenje prej in zdaj, je prav malo mar za tvoj pogled na zgodovino. Samo primerjajo in za marsikoga je bilo v marsičem boljše prej. Na žalost in na moje razočaranje.
1. maj, 2009 ob 16:46
Prav imaš, chatte….., nič nam ne bo samo po sebi priplavalo. Vrednota bogatih in vladajočih je lastna rit. Sploh ne razumem te pasivnosti, zadnji čas je za “vstajo”.
1. maj, 2009 ob 17:31
ojej … bog pomagaj ljudem, ki ne vedo, da stranke potrebujejo denar. Nakazilo oz. odobritev pa da lastnik oz. od njega pooblaščen direktor.
Raja, folk … še članarine strankam ne plačuje, če pa že pa na koncu leta!!! - od česa pa stranke tačas živijo je pa članom 666 briga!
“Tajkunstvo” se pa v Slo izvaja po zakonih, kot veljajo - vsaj sam ne vem za primer, ki bi bil na sodišču spoznan za lopovščino, kriminal …
Delojemalci aka delavski razred smo pa itak ovce, ki se jih striže - če je nujno tudi sredi zime!
Razmerja se pa običajno spreminjajo z revolucijami, puščanjem krvi … Za boga milega, saj smo vendar ljudje ne pa hologrami, fikcije ..
1. maj, 2009 ob 19:00
@Neja
Ljudem v Sloveniji gre po materialnem stanju, bolje kot kdajkoli. Problem je drugje, v delitvi ustvarjenega in v uporu proti nepravilnostim, ki se v družbi dogajajo. Razlike se tudi povečujejo, samo dokler se ljudje za svoje pravice ne postavijo proti sistemu, toliko časa jih sistem krade-izkorišča.
Meni osebno zadnja leta ne gre preveč dobro, toda upiram se neumnostim sistema kolikor se da in to na vsakem koraku. Problem je, da so ljudje v Slovenij generalno gledano preveč pohlepni in ne cenijo tistega kar imajo. Poleg tega ne vidijo, nočejo videti problemov, ki se dogajajo izven njihovih družin. Solidarnost in pomoč morajo ljudje gojiti ne glede na sistem v katerem živijo.
Še enkrat ponavljam; za današnje stanje je najbolj kriva postkomunistična “leva” elita, ki je popadala na vseh segmentih poštenosti in ustvarila kapitalno-fevdalističen sistem v katerem prosperirajo samo oni in njihovi krogi. Pogled nazaj s strani raznih presitih jugonostalgikov, ki so pozabili kako je v totalitarnem-komunističnem sistemu bilo, pa ni relevanten. Problem je samo v tem, da ti osebki v prejšnem in sedanjem sistemu niso kaj preveč delali in niso nosili odgovornosti, kakor počnejo to tudi v sedanjem sistemu. Biti glup med glupimi pač ni cilj normalnega, razmišljajočega človeka.
1. maj, 2009 ob 21:38
Včasih je šla delu čast, nikoli pa oblast. Oblast je delo vedno izkoriščala in prejšnji oblasti najbolj zamerim, da je delo popolnoma razvrednotila. Da smo vsi živeli lepše in ne boljše je poskrbela s pravičnejšo razdelitvijo z delom ustvarjenega. Danes pa gre čast kapitalu in dobičku delavcu pa ostane le še razvrednoteno delo, pa še tega marsikdo nima več. Svoj pohlep, nesposobnost in napačne odločitve sedanjega sistema pa kapitalisti ob izdatni pomoči oblasti poskušajo prevaliti na delavce. Zato pričakujem vsaj od sindikalnih voditeljev da se več ne skrivajo ob kresovih na odmaknjenih krajih kjer s floskulami poskušajo miriti delavce, Oblast ustvarja možnosti za tajkune oblast jim z našim denarjem reprogramira kredite in proti taki oblasti bi se morali delavci boriti. Zato bi pričakoval da gospod Semolič namesto da se skriva kot medved na Rožniku, vsaj za prvi maj popelje brezposelne delavce na ceste Ljubljane, kjer naj čeprav nasilno izrazijo svoj gnev in ogorčenje nad stanjem v katerem so se znašli. Toda to se ne bo zgodilo, ker vsi slovenski oblastniki skušajo uporniški “partizanski” duh nadomestiti z ” kolaborantskim ” duhom. Tak duh je za oblast ugodnejši in predvsem koristnejši in na žalost mu je podlegla večina Slovencev. Delo ne potrebuje oblasti, pač pa delavci za svoje delo potrebujejo pošteno plačilo. Naši delavci ne delajo nič slabše kot nemški in če smo že v EU bi moral naš delavec za enako dobro opravljeno delo dobiti enako plačilo tako v Nemčiji kot v Sloveniji. Zato delu ne ponujajte oblast pač pa dostojno plačilo.
1. maj, 2009 ob 21:42
ma dej bedak Vizjak!A si padel z lune?Zakaj ne poveš kako je v SFRJ “uživala” politična elita? 1 % vodilnih partijcev,ki si je lahko privoščil vse!Zgin V Severno Korejo ,če se ti tako kolca po komunizmu!Pa s kje ste potegnil tega bedaka!
1. maj, 2009 ob 22:41
Delu čast in oblast!
Vizjak, pogled v prihodnost? Bodimo ustvarjalni. Kako bomo rešili svet (pred višjimi interesi lastnikov kapitala in neumnostjo)?
1. maj, 2009 ob 22:57
butalec, gospodarska rast je proces, ko slovenski delavec naredi isto delo kot bi ga opravil nemški, le da za pol cene, npr; seveda imamo tudi mi nekaj malega tovrstnega “napredka” na račun gradbincev z juga … itd. Piramidni sistem, pač.
Kam to pelje? Poglej Monsanto, Dar Fur … pa kaj bi ti našteval, saj že veš.
2. maj, 2009 ob 9:17
Dober prispevek, dobri komentarji.
Vsem komentatorjem v razmislek: glavni problem današnjega dne je DENAR. Pri današnji tehnološki razvitosti imamo znanje in zmožnosti proizvesti vse človeške dobrine v zadostnih količinah za celotno svetovno prebivalstvo. Še več, večino tega dela lahko za nas opravijo stroji.
ABSOLUTNO NOBENE potrebe ni, da bi se še vedno morali pehati za denarjem, ki je samo sredstvo kontrole nad ljudmi. Pomislite: vse vojne, izkoriščanja, goljufije, onesnaženja, 90% kriminala se dogaja samo in izključno zato, da bi si ljudje prigrabili te papirčke, ki jih ne morejo ne jesti niti se z njimi dovolj dobro ogreti.
Samo in izključno neomajna vera v denar nas vse sili v prostovoljno suženstvo.
Drugačna, boljša pot je možna in na dosegu roke: http://www.thezeitgeistmovement.com/joomla/index.php?Itemid=50
4. maj, 2009 ob 0:12
Matjaž Vizjak: predvsem si bil mlad in slabe stvari se pozabljajo, dobre pa si zapomnimo. V bistvu precej tistega, kar si napisal, še kar drži, samo na koncu je balon počil. In prav na koncu, ko ni bilo več zunanje pomoči, je bila juga zadolžena preko glave! Ljudje pa niso bili takrat nič boljši kot so zdaj, samo gob*a niso smeli stegniti. Če so imeli nesrečo, so pa še letovali na Golem otoku. Rešitev za marsikaj je bila pa na koncu Tržaške ceste.
Tistih paketov, ki jih omenjaš, se spomnim tudi sam. V njih je bilo vse v konzervah, menda ameriške vojaške porcije. Tam sem dobil konzervo z ananasovim kompotom. Potem ananasa nisem videl nadaljnjih dvajset let. Ne celega, ne v koščkih. Toliko o tedanji gospodarski uspešnosti. Čarov mladinskih delovnih brigad pa res nisem užil.