politika
Bitka za Nanos
27. april 2009 ob 17:42 | Maja Andlovic |Včeraj je na Nanosu potekala tradicionalna slovesnost v spomin na eno prvih bitk primorskih partizanov, ki se je zgodila 18. aprila 1942, in ustanovitev Osvobodilne fronte (OF).
Organiziralo jo je Združenje borcev za vrednote NOB Ajdovščina – Vipava, s predsednikom združenja Božom Novakom smo tudi poklepetali, slavnostni govorec pa je bil pisatelj in akademik Saša Vuga. Zbranim je med drugimi nastopajočimi zapel tudi moški pevski zbor Srečka Kosovela iz Ajdovščine.
Maja Andlovic
28. april, 2009 ob 11:42
KAKO POZNO ! Prve težave, spopade in sabotaže so Tigrovci in kralju zvesti Štajerci , okupatorjem
povzročali že takoj po okupaciji. Prva partizanska puška je počila veliko kasneje !
28. april, 2009 ob 11:50
Primorci naši, z vami smo!
28. april, 2009 ob 16:30
Nanos je sveta gora Primorcev!!!
28. april, 2009 ob 17:46
Sveta gora za bolševike ? Pa praviš, da ste ateisti !
28. april, 2009 ob 21:19
Srbsko vodstvo ni postavljalo samo svojih oficirjev na najbolj pomembna mesta v slovenski NOV, temveč je poskrbelo tudi za likvidacije najbolj uglednih slovenskih partizanskih patriotov in komandantov. Navajam nekaj primerov:
1.) Jože Lemut – Saša: poveljnik 1. prvega primorskega bataljona Simona Gregorčiča, likvidiran 18.avgusta 1942 pri Kromberku.
2.) Tone Tomšič: organizacijski tajnik KPS; do njegove aretacije je prišlo po izdaji partijske kurirke; ustreljen je bil 21. maja 1942.
3.) Ljubo Šercer: komandant Krimskega bataljona; Italijanom ga je izdal VOS-ovec; ustreljen je bil 22. decembra 1941.
4.) Maks Rejec – Mladen: tigrovec; med prvimi organizatorji partizanskega gibanja v Baški dolini in na Šentviški planoti; konec julija 1943 ga je VOS ubila v Prodih pri Knežkih Ravnah.
5.) Anton Majnik: tigrovec; udeleženec prvega spopada z okupatorjem na Mali gori, 16. maja 1941; eden prvih partizanov; bil je v Ribniški četi in so ga pod vodstvom Filipa Tekavca ves čas odrivali; ustreljen je bil 21. novembra 1943 sredi Ribnice.
6.) Janko Premrl – Vojko: tigrovec; eden prvih partizanskih komandantov; ustreljen je bil 16. februarja 1943 v Idrijski Beli, umrl 24. februarja 1943; da zakrijejo svoj zločin, so ga tik pred smrtjo imenovali za komandanta 5. primorske brigade.
7.) Jože Srebrnič: že pred vojno je sodeloval z organizacijo TIGR; ko je bil na poti na konferenco na Laznah, kjer bi predstavil zgodovino in avtohtonost Slovencev, so ga VDV-jevci likvidirali, ko je s čolnom prispel čez Sočo.
8.) Jože Peršolja – Filip: pionir narodno-osvobodilnega gibanja v Goriških Brdih in Beneški Sloveniji; sekretar zahodno primorskega okrožja; likvidirali so ga VDV-jevci, ravno tako kot Srebrniča; poleg njiju so likvidirali še Jožeta Krajca – Žaklja, španskega borca, inštruktorja pokrajinskega komiteja KPS, in Krivec Venčeslava.
9.) Franc Rozman – Stane: španski borec, komandant generalštaba NOV in POS; likvidiral ga je osebno Arso Jovanović novembra 1944 v Črnomlju.
10.) Ferdo Kravanja - Peter Skalar: tigrovec; udeleženec prvega spopada z okupatorjem na Mali gori, 16. maja 1941; eden prvih organizatorjev partizanstva na Pprimorskem; sekretar Zahodno primorskega okrožja; likvidiran s strani VDV-jevcev 10. oktobra 1944 v Paljevem.
Treba je razumeti, da je VOS in kasnejša VDV dobivala direktive za likvidacije od srbske KOS, a je žal vse arhive, v katerih so bili dokumenti o pobojih slovenskih komandantov in drugih partizanov, sežigala srbska podrepnica Lidija Šentjurc, ki so ji vsled tega rekli Piromanka. Srbski KOS pa je navodila izdajala srbska masonerija (para-prostozidarji).
Smrt partiznskega generala Franca Rozmana - Staneta ob koncu 1944 ni bila edina in ne osamljena “kadrovska sprememba” na vrhu slovenske NOV. Zadnji dan novembra je moral na novo dolžnost v Belgrad namestnik poveljnika slovenskega glavnega štaba Jaka Avšič (ki se je pri Titu že leta 1943 vznemiril zaradi vnašanja srbskega poveljevalnega jezika). Glavni štab je ostal brez namestnika, novi ni bil imenovan. Ob likvidaciji Stanata Rozmana, je Arso Jovanovič ustrelil tudi načelnika glavnega štaba generala Lada Ambrožiča. Težko ranjenega so pripeljali v bolnišnico. Na njegovo mesto je prišel Črnogorec, Mile Kilibarda. - Namestnik političnega komisarja glavnega štaba Viktor Avbelj - Rudi je odšel z dolžnosti že 9. septembra 1944, novi namestnik ni bil imenovan
28. april, 2009 ob 21:22
Radoslava Premrl, Vojkova sestra, soproga pisatelja Borisa Pahorja, je svoje spomine na brata objavila proti koncu 60. let v reviji Zaliv (Trst). V knjigi so bili njeni spomini izdani mnogo kasneje, leta 1992. Pri navajanju je njena prva objava dokaj pomembna, ker je bila avtorica prva, ki je med hvalo in kritiko partizanstva tudi javno iznesla dvome o tem, kako je njen brat umrl. Njena pričevanja: … Morila me je misel, da je Janko osem dolgih dni umiral sam, sam med tovariši, ki so jokali, ker so ga imel radi. Toda zakaj, če so ga imeli tako radi, niso skušali priti do kakšnega drugega zdravnika? Nikoli si nisem mogla ustvariti jasne slike o Jankovi smrti, vedno je manjkal ta li oni delček mozaika… Morda so si ustvarili nekateri njegovi tovariši, tisti, ki so ga imeli najbolj radi, neresnično sliko o Janku. Pravljično sliko neranljivega junaka…
(In več letih po končani vojni: … Tudi Jankova smrti se mi ni zdela več tako strašna, pa čeprav me je motil neki nejasen nemir, ki so mi ga pustila vsa pripovedovanja o Jankovem koncu. Bilo je nekakšno izmikanje, ki se je končalo z besedami: »Veš tovarišica, jaz ne vem točno, kako je bilo, vprašaj tega in tega tovariša, on ti bo vse podrobno povedal.« … Nekje sem napisala, da se mi je zdelo, da ima o Jankovi smrti vsak od njegovih tovarišev svojo resnico. Da, meseci, leta so minevala, a tista govorica še danes ni utihnila (Radoslava 125).
Pred poldrugih letom je član naše družine slučajno spoznal starejšega človeka, nekdanjega Jankovega soborca C. V., ki se je čudil, da Premrlovi o Jankovem koncu ničesar ne vemo… in C. V. je rekel, da zdaj, ko je minilo že 25 let, kar je Janko mrtev in mrtev je tudi tudi tovariš I. pač lahko pove, kako je bilo. In povedal je o trenju in zavisti v Jankovi četi in na terenu, in da je zato med zadnjo akcijo streljal nanj. Jankov soborec je rekel, da partizan I. ni bil Primorec, ampak nekje z Notranjske, in da potem zaradi svojega dejanja ni bil kaznovan, temveč je bil kasneje zaradi zaslug v borbi odlikovan.
28. april, 2009 ob 21:36
kikl-cvikl:Poleg naštetih je bilo ubitih še 30000 drugih partizanov. Zaslužni pa so za to okupatorski podrepniki.
29. april, 2009 ob 8:54
tomazh pravi:
28. april, 2009 ob 21:36
kikl-cvikl:Poleg naštetih je bilo ubitih še 30000 drugih partizanov. Zaslužni pa so za to okupatorski podrepniki.
v zgoraj naštetih primerih so bili krivi “soborci”..
PS: JP-V ni na kapi nikoli imel rdeče zvezde…zato je šel…
29. april, 2009 ob 11:29
Tudi Karla DESTOVNIKA so likvidirali sami, medtem, ko so ga prejšnji večer šikanirali, imeli za strahopetca in kukavico. Tisti teren Belih vod in Šoštanja je dobro poznal , želel je namreč obiskati mamo, pa so mu naslednje jutro to preprečili ! Pesnitev, “SAMO MILJON NAS JE, UMIRAJOČIH MED MRLIČI…, namreč ni godila partijcem ! Snemanje filma o njem, je namreč preprečila ravno gorja ugotovitev scenarista ! Po likvidaciji pa so ga proglasili za “narodnega heroja”, tako po partijsko !