ali o delu Sveta Kobilarne Lipica v obdobju 2005-2009:

„Evro golf čez dve leti?“ so Primorske novice naslovile članek z dne 31.12.2005. Takrat je Brejc v časopisu zatrjeval: „Lokacijsko informacijo imamo, gradbenega dovoljenja ne potrebujemo, treba je samo spremeniti zakon o Kobilarni Lipica“. Brejcu državne kulturne dediščine ni bilo mar, skrbela pa ga ni niti finančna plat. Sto milijonov tolarjev je napovedoval že za januar, pa še dodatnih štiristo iz evropskih skladov. Kar poldrugi milijon evrov pa naj bi prispel preko Norveškega mehanizma. Od silnih evropskih napovedi potem ni bilo nič.

Slovenci že po slabem letu doživimo krstno uprizoritev tragikomedije Borisa A. Novaka Lipicanci gredo v Strasbourg. Z njo slovenski teater dobi aktualno, družbeno angažirano in ostro predstavo, kot že dolgo ne. V režiji Zvoneta Šedlbauerja je predstava 19. oktobra 2006 premierno uprizorjena na odru Mestnega gledališča ljubljanskega. V drami nastopa tudi minister Volk, velik ljubitelj golfa.

Danes, po skoraj štirih letih lipiške agonije, lahko z zadovoljstvom ugotovimo, da golf dokončno ostaja prav tam. V tragikomediji. Del nekoliko manj metaforične tragikomedije, pa ostaja tudi Brejčevo poročilo. Da se prvi mož najstarejše lipicanske kobilarne na svetu, ob izteku mandata ponaša s »šestnajstimi linijami«, dovolj nazorno odraža njegov skrajno malomaren odnos do lipicanca.

Ker pa se vselej najde kdo, ki bi nam z velikim veseljem poočital pikolovstvo ali še kaj hujšega, velja v nadaljevanju le priobčiti nekoliko izčrpnejšo oceno dosežkov Sveta Kobilarne Lipica.

Komentar k poročilu Sveta KL

V splošnem je poročilo sveta javnega zavoda površno, nedosledno in pomanjkljivo. Gre za pamflet, s katerim se skuša obdobje 2005-2009 prikazati kot nadvse uspešno, tudi z navajanjem zavajajočih in neresničnih trditev glede stanja v kobilarni pred tem obdobjem.

Posameznih navedb v šestdesetih alinejah nima smisla komentirati, večina »uspehov« sodi med redna vzdrževalna dela in tekoča strokovna opravila. Le kot posebno zanimivost velja dodati ugotovitev, da je med Brejčevimi »uspehi« nenavadno veliko projektov, ki jih je zasnoval in izvedel nekdanji pomočnik strokovnega vodje Etbin Tavčar, ki ga je Brejčev nameščenec Pust, prav na Brejčevo zahtevo in s pomočjo podle zvijače vrgel na cesto.

V kontekstu poročila je pomembneje izpostaviti predvsem nekatera dejstva, ki v poročilu ostajajo prikrita ali zamolčana.

V obdobju do 2005 se je kobilarna ves čas od ustanovitve javnega zavoda soočala s finančnimi težavami, ki so bile posledica neurejenega sistemskega financiranja. Te težave so bile največje v letih 2003 in deloma 2004, ko kobilarna v skladu z odločbo ustavnega sodišča ni več prejemala koncesijskih sredstev. Kljub temu so bila pred letom 2005 izvedena obnovitvena dela na vseh objektih stavbne dediščine, kupljeno in deloma obnovljeno je bilo posestvo na Ravnah. Urejena in ustrezno ograjena je bila večina pašnih površin. V letu 2003 je bil v celoti prenovljen gostinski del hotela Maestoso.

V letih od 2005 do 2008 sistemsko financiranje KL resda ni bilo urejeno, vendar pa je javni zavod v letih od 2004 do 2008 prejemal bistveno večja finančna sredstva od sredstev zagotovljenih s proračunom. Ne glede na izvedena dela ki so navedena v poročilu je potrebno izpostaviti, da se v objekte stavbne dediščine praktično ni vlagalo – obnova vseh objektov razen velbance je v celoti zastala.

Javni zavod je v letu 2003 prvič dobil program varstva in razvoja. Kobilarna je v letu 2002 pripravila rejski program usklajen z novo zakonodajo in bila priznana kot rejska organizacija, ki vodi izvorno rodovniško knjigo in je tedaj prevzela tudi vodenje rodovniške knjige za lipicance ki se zrejajo v okviru Združenja rejcev lipicanca Slovenije.

Mednarodno sodelovanje KL z drugimi kobilarnami in rejskimi organizacijami v okviru LIF je bilo vseskozi zelo tesno in uspešno. V letih 2997 in 2004 sta bili v Lipici organizirani letni skupščini LIF, v letu 2003 mednarodna predstavitev rezultatov mednarodnega znanstveno raziskovalnega programa Copernicus.

Plemenska čreda Lipice se je od leta 1996 do leta 2003 povečala. V celotni čredi je bilo vzpostavljeno ustrezno številčno stanje in ustrezna razmerja med posameznimi kategorijami konj. V sodelovanju z BF oddelkom za zootehniko se je pričel uvajati informacijski sistem za vodenje rodovniške knjige. V obdobju od 2005 se je plemenska čreda dopolnila s posameznimi živalmi, ki sicer lahko prispevajo k genetski reznovrstnosti v lipiški čredi, vendar pa je njihova kvaliteta sporna in v rejskem smislu za kobilarno ne predstavljajo omembe vredne pridobitve. Kobilarna ne izvaja v celoti predpisanega rejskega programa, zlasti na področju preizkušanja delovne sposobnosti zrejenih konj. Lipiška jahalna šola stagnira že ves čas od ustanovitve javnega zavoda, vendar se je kritično stanje na tem področju tedaj vsaj prepoznavalo in poizkušalo urediti. Od leta 2005 je opazno vse bolj zaskrbljujoče upadanje kvalitete, ki ga nekritično prikazovanje stanja v javnosti le še poslabšuje. V tem kontekstu je potrebno posebej opozoriti tudi na konjeniško enoto slovenske vojske v Lipici, ki kljub izdatni podpori ministrstva za obrambo ni zaživela. V tem projektu kobilarna ni uspela sestaviti ekipe in zadovoljivo pripraviti konj za protokolarne nastope.

Sedanje stanje je glede na velika finančna sredstva in neomejeno podporo ustanovitelja – vlade RS vodstvu javnega zavoda zaskrbljujoče. Iz poročil javnega zavoda je možno razbrati, da se je zmanjšalo število obiskovalcev kulturnega spomenika in predstav lipiške jahalne šole.

Posebej kritično je vodenje in organizacija dela v kobilarni. Če je izvajanje osnovnih nalog oskrbe in nege konj še mogoče oceniti kot zadovoljivo pa je nazadovanje na področju treninga konj in izvajanja konjeniških programov kobilarne v tem trenutku že dramatično. Posebej velja izpostaviti neupoštevanje strokovnih in etičnih standardov, o čemer pričajo tudi medijsko izpostavljeni dogodki v zadnjem času. Ob teh bi veljalo izpostaviti predvsem vhlevljanje in trening tujih konj , ki so bili v drugi polovici leta 2008 vhlevljeni v adaptiranem seniku kobilarne in s tem praktično vključeni v lipiško čredo brez ustreznega veterinarskega nadzora ter brez urejenega režima gibanja po kobilarni in treninga.

Najbolj zaskrbljujoče je dejstvo, da Svet kobilarne Kobilarne Lipica tega stanja ne prepoznava. Nasprotno! Celo evidentne in s strani pristojnih inšpekcij sankcionirane kršitve predpisov se interpretirajo kot uspeh in kvaliteta, kar, mimogrede, kaže tudi na pristop k izdelavi celotnega poročila. Jasno je, da so zadnji dogodki v kobilarni le vrh ledene gore. Taka praksa, za katero je odgovorno vodstvo kobilarne in brezbrižen odnos sveta javnega zavoda do te problematike je za Lipico kot strokovno ustanovo zelo škodljiva če ne usodna.

Etbin Tavčar
Mednarodno združenje za Lipico