Ah, kakšna praznina je včeraj zevala okoli ljubljanskega Rožnika. Trume Ljubljančanov so policisti na konjih preusmerjali in jim eksplicitno odsvetovali vzpon na to znamenito in vsak dan nevemkolikokrat osvojeno višinsko sprehajalno točko. Priznam, nisem si upala gor, bližnje srečanje z medvedom sem v mladosti že imela.

“Veste, gospa, danes pa raje ne..Se je en medved izgubil, tava okoli Rožnika. Saj ga bodo kmalu ujeli, ampak zdaj pa raje ne hodite gor, kaj pa vem, lahko je napadalen…”

In gospa vsa prestrašena:
“Ja, kako pa to? A ga še niste ujeli? Ja, kaj pa če kakega otroka napade? Ježešnamarija, od kje se je pa vzel? A je iz Živalskega vrta ušel?”

Gospod policist, vajen podobnih vprašanj (že celo jutro rutinirano) odgovarja nanje:
“Gospa, ne vemo, od kod se je vzel. Iz Živalskega vrta pa sigurno ni, so jih prešteli, pa menda ni njihov…”

Sredi noči so ga zapazili in potem je uboga žival - kdove zakaj - ves dan lutala naokoli Rožnika. Morda ga res vleklo v živalski vrt, morda je zavohal ujete prijatelje. Ali pa se je preprosto izgubil in se odpravil na urbani sprehod, sezona je že prava in najbrž mu ne diši samo trava.

A veste, medved je pravzaprav ena taka luštna žival. Ni napadalen, v bistvu se mu s človečki ne da ukvarjati. Smrdimo po cenenih parfumih, v živopisanih oblačilih in z mp3-ji na ušesih brezglavo tekamo po gozdovih, sredi gozdnih jas pečemo klobasice in prirejamo masovne piknike, jagri pa jagajo s puško na rami in prežijo na svoj mesnati in kosmati plen.

Celo otroštvo sem rasla z divjimi živali, cela moja žlahta je bila v zeleni druščini, celo sestrična je v Lovski družini. Po svoje je prav adrenalinsko sredi zime capljati za očetom lovcem, vedoč, da poseduje skrbno namazano puško in kopico znanja o divjih živalih. Najraje sem videla, ko sva šla pozimi polnit krmišče za srnjad in potem sem jih zvedavo opazovala, kako so žulili tisto seno in šnjofali po suhih jabolčnih krhljih ali koruznem zrnju. Ni lepšega doživetja za malega radovednega človečka, kot iz visoke preže v popolni tišini opazovati divje živali, ki se zbirajo tam spodaj na gozdni trati in se pogovarjajo v svojem živalskem jeziku. Če si dovolj visoko, te ne bodo zavohali in tam zgoraj je razgled - sploh če imaš pri sebi daljnogled - veličasten. Streljati nisem nikoli pustila. Lepo vas prosim, živali se občuduje in spoštuje, ne pa strelja za šport!

Naj razložim. Ni vse črno ali belo. Tipičen primer, takih je v ustnem izročilu slovenskem veliko.

Lovci se zberejo, slišali so, da se naokoli potika medvedka z mladiči, lepa in velika, dobro rejena…in jasno, napadalna. Zelena druščina napolni čutare s šnopcem, puške so zloščene in psi so nemirni. Preden se odpravijo v gozd, zvrnejo nekaj ta kratkih in vaščane opozorijo, naj bodo do preklica previdni, otroke naj raje peljejo v šolo, kdove, strel bi se lahko ponesrečil in medvedka bi lahko obstreljena pobesnelo napadla katerega od človečkov.

Potem se celo noč premikajo za medvedjo družino, po nekaj urah se jim že ne da več in morda ostaneta samo še eden ali dva, ki vztrajata. Žival je treba najti, medvedovo meso je huda specialiteta. Tone iz tiste gostilne bi ga bil vesel. Že dolgo niso imeli na meniju medvedjega golaža, povpraševanje je tudi po medvedjem fileju z gobami in tudi medvedji pršut je hudo dragocen. Avstrijci na obisku bi znali pojesti celega medveda.

Ko naš jager po neprespani noči in prezeblih prstih (in s zajetno dozo domačega šnopca v riti) končno zagleda medvedjo družino, se mu kar duša ogreje. Zdaj je treba samo previdno in natančno nameriti (ne sprašujte, metki so kakopak pravi), če bo falil, bo sranje. Ranjena medvedka pomeni katastrofo in dodatno delo in skrbi. Mora pasti ob prvem strelu, sicer jo bo še celo jutro lovil po okoliških gozdovih.

Naj skrajšam, zeleni človeček medvedko zadane, a jo le obstreli. Seveda ranjena žival prestrašeno pobegne, mladiči pa za njo.
“Prekleto, na, zdaj te bom pa lovil!” zabrunda zeleni in jezno pljune v tla, a drugega mu pač ne preostane.

Potem pobeglo medvedko lovi cela vas jagrov, vsem je cilj en in jasen - medvedka je nevarna, ubijmo jo. (Tisti gostilničar si že mane roke).

Na tem mestu poudarjam - gre za akcijo, ki ne odmeva v medijih, za pobegli ulov ne ve nihče drug kot zelena jagrska druščina in prestrašeni vaščani. Če imajo lovilci plena srečo, jih ne bo nihče prijavil inšpekciji in si bodo glavni akterji izkupiček od ulova med seboj prijateljsko razdelili (in zraven tudi kakšnega spili).

Zgodba se konča tako, da pospravijo medvedko in mladiče (meso se hitro proda, na črnem trgu nihče ne sprašuje od kod je medvedji file), morda ves ulov celo pristane v kakšni lovski koči, nagačen v veličastni pozi slepo zre v obiskovalce.

Zato me je včeraj pogrelo, ko sem videla, kako so v medijih izpostavljali dilemo - bodo malega lutajočega medvedka odstrelili (ni čisto jasno, kaj se potem zgodi z živalco) ali pač uspavali in potem nekam odpeljali (ni čisto jasno kam in komu).
In ko so ga našli, ko se je panika polegla in strah sprehajalcev porazgubil, so sporočili, da so ga “zgolj” uspavali. Nekam ga bodo odpeljali in spustili v naravo. Dokler ne bo zopet prilutal v urbano naselje in sprožil paniko.

Veličastna žival je medved. Velik je in takšno je pač njegovo telo. In ljudje mu krčimo prostor, ga preganjamo in plašimo. Seveda potrebuje hrano, seveda bo tu in tam zalutal v obljudeno naselje (sploh če bo zavohal mrhovino) in seveda je to žival, ki človeka na smrt prestraši.

A ko boste naslednjič na meniju zagledali medvedje meso in/ali takoimenovano divjačino, si dobro oglejte gostilničarja. In spomnite se na vse te lutajoče medvede, ki jih pompozno preganjamo, kadar zalutajo v urbano naselje. Kam gredo, ko medijski pomp potihne, kdo jih pospravi in kakšnega porekla so medvedji fileji, ki vam jih ponujajo?

Katja Lenart