Camouflage in MoTA
13. april 2009 ob 14:27 | Špela Škulj |V Galeriji Vžigalica je bila v četrtek otvoritev razstave ameriškega fotografa Jean Christophe Coueta z naslovom Camouflage. Avtor je raziskoval fenomen samomora v Sloveniji ter bil rezident programa MoTA (Museum of Transitory Art) v Ljubljani.
Posnetek z razstave in intervju z avtorjem:
Glasba: Lvmen: Lvmen No.5 (Raison, d’etre, 2000)
Prevod govora:
Ta projekt je zelo organski projekt, saj nisem točno vedel, kaj počnem od začetka pa skoraj do konca. Ideja projekta je bilo dokumentiranje fenomena samomora v Sloveniji, kar je zelo abstraktno za dokumentarnega fotografa, saj ni realno ničesar za fotografirat. Če pogledam vas ali ljudi, s katerimi sem delal, izgledate isto. Nič ne loči vas, njih ali mene.
Koncept je bil, da ohranim vse napake in da projekt enostavno živim, brez preveč vprašanj ali iskanja perfektne fotografije. Tako sem začel, s fotografiranjem določenih sekvenc ter snemanjem intervjujev, ter na koncu opazil, da se je med mano, intervjuvanci in publiko začel razvijati dialog. Sedaj je projekt drugačen od tistega, kar sem si predstavljal na začetku, a obenem je bil načrt projekta, da bi se vzpostavil dialog med mano in ljudmi ter dialog, ko razlagam projekt. Sedaj imamo tri stvari, ki se dogajajo: fotografije, zvok s projekcijami in najbolj pomebno, to da ste vi tukaj. Torej, to je koncept.
Prevod intervjuja:
Zakaj si si izbral to temo?
Zakaj? Ker se mi je zdelo, da ima smisel. Kamoflaža se mi je zdela smiselna, saj je o samomoru. Temnejša stran: tu sem imel dva prijatelja, ki sta naredila samomor.
Ali boš ta projekt izvedel še kje drugje, kjer je visoka stopnja samomora ali samo v Sloveniji?
To je bilo veliko vprašanje, saj je moja mati iz Litve, in če bom nadaljeval, še ne vem, to bomo še videli.
Kakšne odgovore si našel?
Pravzaprav nisem našel odgovorov. Odločil sem se, da ne bom spraševal, ne iskal odgovorov. Raje sem srečeval ljudi in hodil okoli, nekako živel njihova življenja in delil nekaj z njimi. Bolj je bilo to, kot pa da bi kaj ugotovil, ugotovil nekaj določenega. Nekateri ljudje imajo cilj, da ugotovijo zakaj je to tako, ampak to ni bil moj cilj. Mislim da je jasno, da tega ne moreš kar ugotoviti, saj imamo eksperte, ki se s tem ukvarjajo že 20 let, pa še vedno tega ne znajo razložit. Pri meni je bilo bolj to, da sem ustvarjal dialog.
Na razstavi imaš tudi zvok. Kakšna je vloga zvoka? Se ti zdi, da fotografija ni bila dovolj?
To je dobro vprašanje, ne vem natančno. To je kompleksna tema, kompleksna razstava. Zvoka še nisem nikoli uporabljal, ampak sem hotel slišati pogovor ljudi. Zdi se mi, da ko govoriš z ljudmi, imaš trenutke, ko čutiš več kot drugače. Nekaj časa potrebuješ, da razumeš več. Fotografije lahko ilustrirajo zadevo, je interpretacija, zvok pa je malo bolj realističen. Ideja je bila združitev treh elementov, triptih idej: od fotografije do zvoka ter do ljudi, ki so prišli in to poslušali. To je bil koncept.
Čas bo povedal, ali je zvok dobra ideja ali ne, ampak mislim da je dobra. Rad slišim zvok samostojno od fotografij, ter vidim fotografije neodvisno od zvoka, ampak ko jih vidim skupaj, je zelo nostalgično. Lepo je. Zadovoljen sem.
Kratek intervju z Martinom Bricljem o rezidenci MoTA:
Špela Škulj
