»Is your mother dead?« »…No…« »And your father – is he dead?« »…No…«

Zaklepala sem vrata najinega apartmaja ob približno pol desetih zvečer, tega se tako živo spominjam. Evropejci smo tako prekleto togi. Pod krinko vljudnosti, da ne kratimo pravic zasebnosti in ne vem česa še. In potem se ti nariše mali Idowu iz Nigerije, s katerim si se ukvarjal dva tedna in si ga nisi upal vprašati ničesar, da ne bi na dan privrele kakšne travme, in te kar tako vpraša, če so tvoji starši mrtvi. In ti rečeš ne in si tog in zadrgnjen in se sprašuješ, kaj bi na tvojem mestu storil psiholog in pričakuješ kakšno srce parajočo izpoved, ampak Idowu reče samo »ah, ok.«. In je dejansko OK in gre na travnik brcat žogo. Na irsko zeleni travnik.

Moj prvi vtis o Mosneyu, irskem azilnem centru, povzema ena sama beseda: geto. Še nikoli nisem imela stika s temnopolto osebo. Saj sem kakšno videla, to že, sploh po TV-ju, pa tudi rasistka nisem, ampak iskreno povedano je bil Mosney na začetku šok. Kaj pa vem, zakaj. Mogoče zato, ker zgleda kot Afrika, ampak ni v Afriki, temveč na Irskem. Pa še naše delo je tako zelo spominjalo na delo v Afriki: ukvarjanje z otroki, da bi imeli lepše poletje. Kot nekakšen Unicef… Ampak jaz sem si obljubila, da se ne bom obnašala pokroviteljsko. In se skoraj nisem. Sem se pa togo. Čeprav si tega nisem obljubila.

Morda je k moji togosti prispevalo tudi moje mnenje o »new age« otrocih. Med prijatelji sem požela kar nekaj pogledov s privzdignjenimi obrvmi ter pripomb v stilu »saj ti itak ne maraš otrok«. Kot da tega ne bi sama vedela. Ampak jaz ne maram new age otrok. Otrok, ki imajo vse in hočejo več. Kot James Bond v filmu The World Is Not Enough. Ne maram otrok, ki ves čas zbujajo pozornost. Ne maram otrok, ki si dovolijo vse, ker niso nikoli kaznovani. Res jih ne maram, še več, ne prenesem jih. Zato se tudi ne ukvarjam z njimi in nimam kdove kako bogatih izkušenj ali pa prirojenega občutka za delo z njimi. Sem pa vsekakor vedela, da v Mosneyu takih ne bo. V Mosneyu so otroci, ki se razveselijo igrače ali sladkarije. Zelo iskreno. In potem to igračo čuvajo in je ne pozabijo v dveh urah. Ne bom razlagala, da je to zato, ker so dali v svojem kratkem življenju že marsikaj skozi, ker imajo morda mrtve starše, ker so zbežali iz vojnih razmer itd., ker bi bilo to pokroviteljsko in je že tako očitno, saj sicer ne bi bili v azilnem centru na drugem koncu sveta.

Velika večina azilantov je namreč iz Afrike, spet večina od teh iz Nigerije. Sledijo bivše sovjetske države, potem pa je še vsega po malo: Bližnji vzhod, bivša Juga… Skratka cela paleta ljudi, ki med sabo komunicirajo, delujejo… Ironično, da begunci ustvarjajo sožitja - ali ni? Ravno zato kulturni šok kaj kmalu izgine, saj se v Mosney izjemno lahko infiltriraš. In te je kar malo sram, ko te deklica brez kakršnega koli otroškega sramu pred neznanci vpraša: »Are you new here?« in ji ti rečeš, da ne, da si samo prostovoljec…to se namreč sliši tako pokroviteljsko… Ampak kljub temu nas imajo azilanti radi. Sploh otroci. Vsi se hočejo nositi, navdušeni so nad mojimi redkimi, tankimi, gladkimi, evropskimi lasmi, ki jih osebno sovražim, fantki me hočejo držati za roko, deklice pa prav tako mojega fanta, s katerim sva skupaj prišla.

Naše delo je navidez enostavno: organizacija poletnega tabora, kar tam, na licu mesta. Hodili bomo na plažo, v kino, risali risbice in barvali školjke, igrali se bomo igrice itd. Zveni tako zelo preprosto. Pa ni. Ker skupina 20 otrok starih do 7 let spominja na kletko, polno vreščečih papig, ki so zaužile prepovedano substanco, denimo speed. In potem se voditelji skupin deremo in poskušamo delati red, zavijamo z očmi, si jih prekrivamo z od živčnosti prepotenimi dlanmi, jemljemo iz rok potencialno nevarne rekvizite, kot je na primer palica za biljard, ampak ne pomaga, ker se otroci stepejo tudi brez rekvizitov in potem jokajo in medtem, ko jih tolažiš, drugi že izgubljajo čevlje in jakne, v skrajnih primerih celo nahrbtnike in tudi jokajo - in ti kot nemočen prostovoljec samo še čakaš, da bo ura tri in bodo šli domov. Ampak ko grejo domov, se spomniš, da ne grejo domov. Da grejo na igrišče, ker oni tukaj niso doma. Tukaj samo spijo in jejo. Se nahajajo. Njihovi starši pa poleg naštetih dejavnosti še čakajo, čakajo, čakajo na pozitive, ki jih je bolj malo. In ko se zaveš vsega tega, ti je žal, da si vpil, da so ti šli na živce in da si komaj čakal, da bo ura tri. Potem premišljuješ o njih. O tem, zakaj se Olivera raje pogovarja v angleščini kot hrvaščini, zakaj imajo nekateri zareze na obrazu, zakaj je Andy udaril Tommyja, čeprav mu ni ta nič naredil, zakaj dajejo starši otrokom imena, kot so Peace in Destiny, in zakaj se neka punčka neprestano joka. Ampak vprašaš pa ne. Preprosto ne upaš. Ker se ti zdi, da jim na ustih piše: »Pozor, travme v notranjosti!« In ker se ti zdi, da imajo vsi travme, si do vseh tako zelo prijazen. Vsaj trudiš se. In si očitaš, če nisi.

Jaz sem celo prekršila svoje načelo in sem Idowuju tistega večera, ko mi je zastavil šokantno vprašanje, pripravila večerjo, moj fant mu je posodil fotoaparat, ponudila sva mu knjigo s slikami psov in ga pustila, da jo je občudoval, skratka, malo sva se šla njegova starša, ker sva izvedela, da je njegova mama nekje na obisku in je mali sam »doma« s svojimi desetimi sestrami in brati, ki pa med sabo vsekakor niso bili preveč ljubeznivi in se je zato predvsem meni zdelo, da je treba zanj nekako poskrbeti. Takrat se mi je zdelo to prijazno, ko pa sem izvedela, da je mama v resnici prišla že domov in išče sina ter da tudi lačen ni, samo preobjedel se je že toastov, sem se zavedla, da je bilo to očitno pokroviteljsko. Pa mi vseeno ni žal. Mogoče je izpadlo malo smešno, ampak imeli smo se prav fino. Ugotovila sem, da se je treba ravnati nekako po občutku, tako kot se ti zdi prav. Ker ponavadi je. Ugotovila sem tudi, da se z otroki ne znam pogovarjati po otroško. Res. Ne znam pohvaliti risbice, ki je otroško smešna, ker me izda glas. Zato sem se odločila, da se bom pogovarjala z njimi čisto po odraslo. Saj jih je večina v resnici že malo odraslih. Potem mi je šlo bolje: pohvalila sem recimo izbiro barv, novo majico; če so delali kaj, česar ne bi smeli, sem jih pogledala enako zlobno, kot pogledam recimo svojega fanta, dovolila sem si celo nekaj podobnega histeričnemu izpadu, ko se je nekdo polulal v plastenko in so se potem s tem špricali in sem jaz to odkrila.

Funkcioniralo je, še več, šlo je kot po maslu. Resda se nam je prostovoljcem včasih zdelo, da ni tako, ampak je šlo. Razen vremena seveda. Kar pa se tiče odnosa, ki sem ga vzpostavila z otroki - ne vem, kako naj povem, ampak recimo, da sem postala del Mosneya. Sprejeli so nas. Tudi togost je počasi izginjala.

Zato sem si čez nekaj časa tudi rekla: »Ah, kakšna krava sem…« in Idowuju vrnila vprašanje: »And, your parents, are they dead?« ter s tremo pričakovala odgovor. »No.« Madona, kako sem si oddahnila.

In potem smo šli. Priznam, da sem jokala. Ne histerično ali pa teatralično, ne… tako, po evropejsko, tako da te nihče ne vidi, pa se vseeno zadržuješ. Kot si se zadrževal celih 14 dni v Mosneyu, ker si po evropejsko hendikepiran, kar se tiče medčloveških odnosov. Jooooj, kako drugače bi se obnašala prvi teden, če bi šla še enkrat tja… Zanima me, ali si nas bodo zapomnili ali pa bomo po otroško zabrisani (koliko ljudi, ki smo jih videvali dva tedna, se pa mi spomnimo iz otroštva?). Saj vem, da bi bilo slednje čisto naravno, ampak malo bi bolelo - ker meni bodo za vedno ostali v spominu. Rada bi se vrnila tja in jih vse videla, ampak azilni center je le azilni center: kdove, koliko jih je sploh še ostalo tam…In niti ni prav, da bi si želela jih videti še kdaj prav tam, morala bi si želeti, da so jim odobrili bivanje na Irskem in so zdaj nekje res doma. Ampak to je zdaj spet šolski primer evropejske vzgoje, ki nas oblikuje v ljudi, ki vejo, kaj je prav, in sočustvujejo z ubogimi in plačujejo položnice Unicefu in kupujejo Kralje ulice in JA, vse to je zelo lepo in prav, ampak glej ga zlomka, to je res tako zelo pokroviteljsko…Saj vem, da s pokroviteljstvom dejansko nekaterim pomagamo živeti, ampak ko si enkrat med malimi odraslimi, ki imajo za sabo požgane domove, mrtve sorodnike in dvomesečno plovbo na ladji, polni iztrebkov, nalezljivih klic in bolnikov in prestrašenih ljudi, se sam sebi s svojo položnico za Unicef in fobijo pred alergijami in letenjem zazdiš tako ničev, tako patetičen, da si enostavno sebično neotesano iz srca zaželiš, da bi vseh dvajset razgrajačev počakalo nate do naslednjega deževnega poletja prav tam, v Mosneyu, kjer si jih spoznal in kjer so iz tebe naredili boljšega človeka.

Maruša Ivančič