Upravičilo Jožeta Dežmana politiku, akademiku, prof. dr. Jožetu Pirjevcu

Po oddaji Polemika 9. marca 2009, v kateri sva sodelovala z g. Jožetom Pirjevcem, sem mu podal roko. Pa jo je zavrnil, češ da meni roke že ne bo dajal. Vprašal sem ga, če je taka gesta morda izraz nove politike LDS, ki ji politično gospod Pirjevec pripada. Nisem si namreč predstavljal, da je morda za njegovo gesto velika razbolelost, ki mi jo je 1. aprila razkrila novica STA: »Pirjevec zaradi neresničnih izjav vložil tožbo zoper Dežmana«.

Novico, »da je zgodovinar Jože Pirjevec vložil tožbo zoper direktorja Muzeja novejše zgodovine Slovenije Jožeta Dežmana zaradi neresničnih in žaljivih izjav Dežmana na novinarski konferenci ob odprtju Barbara rova v Hudi Jami, so danes sporočili iz odvetniške pisarne Zidar&Klemenčič, ki zastopa Jožeta Pirjevca.

Kot so zapisali, je Jože Dežman na novinarski konferenci 5. marca ob odprtju Barbara rova v Hudi Jami citiral izjavo “in če dr. Pirjevec reče, da je pač tako vreme maja, da je treba ljudi metati v jame, je to na meji kaznivega dejanja”, za katero je zatrdil, da je izjava Jožeta Pirjevca. V odvetniški pisarni zatrjujejo, da Pirjevec tega nikoli ni izrekel, prav tako pa ta izjava v ničemer ne odraža njegovega stališča do vprašanja povojnih pobojev.

Jože Pirjevec ocenjuje, “da je način komuniciranja, katerega cilj je diskreditacija mnenjskega nasprotnika s tem, da se mu pripisujejo izjave, ki so splošno gledano zavržne in ki jih nikoli ni izrekel, nedopusten in škodljiv za širši družbeni diskurz”. Pirjevec je zato pooblastil odvetniško pisarno Zidar&Klemenčič za vložitev tožbe, s katero zahteva, da Jože Dežman nedopustno izjavo prekliče in se zanjo javno opraviči.«

Ker izjave ne jemljem prvoaprilsko, se ne želim opredeliti za politiko ne-rokovanja. Prav nasprotno, verjamem, da mi je g. Pirjevec, čeprav preko odvetniške pisarne, le ponudil priložnost, da si v prijetnem klepetu seževa v roke.

V nadaljevanju bom skušal definirati raven upravičila/opravičila, ki ga je možno zajeti v analizi konteksta dveh izjav, ki sta očitno sprožili določeno nelagodje pri g. Pirjevcu. Seveda se mu kar takoj iskreno opravičujem, da ga je moja omemba v zvezi z dogajanjem v rovu sv. Barbare v Hudi jami, s katerim sem imel več opraviti sam, in dogajanjem pred jamo Golobivnica pri Preložah, kjer je s svojim dinamičnim temperamentom razgrel dogajanje on, tako užalostila.

Prvo izjavo v TV Dnevniku televizije Slovenija dne 28. februarja 2009 izrekel g. Pirjevec. Ta ni zanikal, da so v jami posmrtni ostanki žrtev povojnih pobojev, vendar je pojasnil: »Ja gotovo je, ampak kakor jest slišim od domačinov so tukaj pokopani pač nemški vojaki, ki jih je bilo treba zelo hitro v tistih že toplih dneh maja 1945 na kakšen način pokopati.«

Sam sem se na celotno dogajanje okoli jame Golobivnica odzval na že omenjeni tiskovni konferenci in med drugim izrekel tudi izjavo, ki jo omenja g. Pirjevec kot povod za tožbo: »in če dr. Pirjevec reče, da je pač tako vreme maja, da je treba ljudi metati v jame, je to na meji kaznivega dejanja «

Meteorologija

Predlagam, da meteorološko definiranje fenomena izločimo iz razprave, čeprav je g. Pirjevec poudari meteorološko determiniranost (»jih je bilo treba zelo hitro v tistih že toplih dneh maja 1945 na kakšen način pokopati«). Pa vreme ni najpomembnejša iztočnica najinega dialoga. Zato se g. Pirjevcu opravičujem, če sem kot kavzalno komponento svoje izjave uporabil meteorološko iztočnico (»in če dr. Pirjevec reče, da je pač tako vreme maja«).

G. Pirjevec: »… kakor jest slišim od domačinov«

Gornja viroslovna trditev nas navaja ki dejstvu, da g. Pirjevec pozna vedenje domačinov o jami Golobivnica in žrtvah v njej. To bi pričakovali, posebej ker g.Pirjevec v letošnjem letu pogosto pove, da piše knjigo o fojbah, »da pokažem s številkami in dokumenti«.

V oddaji Polemika dne 9. marca 2009 pa pove: »… skušam dobiti pač kakšno pripoved očividca, vam zagotavljam, da je zelo težko«. So le »ljudje, ki eventuelno kaj pošepnejo.« G. Pirjevec domneva, da je treba imeti »moralno in intelektualno moč, da odločiš, da boš povedal nekaj javno in stopil na plan … od ljudi tega ne moremo pričakovati, zelo težko pričakujemo«

Ko sam ocenjujem svojo verodostojnost pri zapisovanju pričevanj sodobnikov dogodkov iz časa vojne in revolucije v začetku svojega dela pred kakimi tremi desetletji, mi je že nekaj časa jasno, da takrat, ko sem bil tako v politiki kot zgodovinar, nisem mogel pričakovati, da bi mi ljudje odkrito zaupali svoje zgodbe. Predstavljajte si, da bi ljudje, ki jih je titoizem zmlel, zaupali svoje zgodbe človeku, ki je član titoistične nomenklature. Zato na podlagi lastnih izkušenj nespodobne povezanosti politike in stroke menim, da bi lahko g. Pirjevec v zvezi s svojimi terenskimi viroslovnimi iskanji lahko analiziral svojo politično/zgodovinarsko vpletenost v dogajanje in preveril, ali morda (vsaj nekateri) ljudje molčijo, če pride spraševat on. V vasi Lokev je vrsta ljudi, ki o jami Golobivnica vedo marsikaj povedati. Vendar pa v primeru jame ni potrebno samo spraševat ljudi, saj so nekateri imeli dovolj »moralne in intelektualne moči«, da so svoje izjave zapisali in celo objavili.

Vendar pa ravnanje g.Pirjevca očitno ni vedno usmerjeno k vsem virom, ki so na razpolago. Čeprav ni raziskovalca, ki bi obvladal vse možne vire podatkov, pa nam prav ravnanje g. Pirjevca v že omenjeni oddaji Polemika daje slutiti, da se morda kdaj prehitro odloči, da bo nekatere podatke kar zavrnil, ne da bi jih poznal.

Ko sem v tej oddaji predstavil dokument Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve o prekopu 1125 italijanskih vojakov, žrtev druge svetovne vojne, iz Slovenije v Italijo v letih 1960-1963, je g. Pirjevec komentiral: »vaši podatki so slabi, veste«, nato pa še poudaril: »tisti podatek, s katerim ste nam postregli, ni točen.«

G. Pirjevcu se večkrat zgodi, da mu domišljijsko ambiciozni miselni podvigi nadgradijo suha dejstva zgodovinske konkretnosti. Npr. ko je pisal o svojem počutju na otvoritvi razstave temna stran meseca, je bilo njegovo pozicioniranje opredeljeno z naslovom »Izvidnica v sovražnem taboru«. Ker se do takega naslova ni distanciral, nas seveda to vodi k vprašanju: Kdo je »sovražni tabor«? Glede na to, kdo so nastopali kot avtorji razstave in zbornika Temna stran meseca (Drago Jančar, Jože Pučnik, Lovro Šturm, Tamara Griesser Pečar, Niko Grafenauer, Ivo Jevnikar, Alenka Puhar itd.), ni možen drugačen odgovor kot: »Sovražni tabor« so žrtve in kritiki titoizma. Ali je to za g. Pirjevca sovražni tabor? Kakorkoli obračamo je projekt Temna stran meseca še nepresežen dosežek kritike totalitarnega komunističnega projekta na slovenskih tleh. Anekdota iz takratnega pogleda g. Pirjevca na »sovražni tabor« pa je bila, ko je suvereno zapisal: »Nihče naj od mene ne zahteva, naj se ne zgražam nad škofom Rožmanom, ker je pomladi 1942 blagoslavljal javno hišo, ki so jo italijanske zasedbene oblasti organizirale za svoje vojake v Ljubljani …«. Ta stilistični biser je seveda emocionalno lepo zaokrožen, vendar je Tamara Griesser Pečar g. Pirjevca opozorila, da nadškof Rožman italijanskega bordela v Ljubljani ni blagoslovil.

Morda naj omenim še, da g. Pirjevec »sovražnega tabora« ne vidi le v kritikih titoističnega totalitarizma in njegovih žrtvah, ampak ima precej črno-bel pogled tudi na sosednjo Italijo. Tako v Delu 19. februarja 2005 zapiše: »Kako ljubim Italijo, kadar ni sovražna«. Ali to pomeni, da če g. Pirjevec oceni, da je Italija po njegovi volji, jo ljubi, če pa ni po njegovem, jo očitno ne ljubi več … ?

G. Pirjevec: »… so tukaj pokopani pač nemški vojaki«

Ta izjava po mojem razumevanju govori o tem, da imamo opravka z vojnim grobiščem, v katerem so pokopani »nemški vojaki«.

Slovar slovenskega knjižnega jezika nam za pojem »pokopati« kot osnovno opredeli naslednjo vsebino tega dejanja: »navadno z določenim obredom dati, položiti truplo ali pepel koga v zemljo in ga pokriti: pokopati mrtve, ubite; pokopali so ga na domače pokopališče, v rodbinsko grobnico / pokopati po cerkvenem, civilnem obredu; pokopati z vojaškimi častmi / očeta smo pokopali pred desetimi dnevi.«

Tako Pirjevčeva določitev »nemški vojaki« kot določitev »pokopati« sta v primeru jame Golobivnica zame toliko nenavadni, da sem skušal natančneje določiti tamkajšnji postopek, ki sem ga v inkriminirani izjavi opredelil kot: »da je treba ljudi metati v jame«. Naj navedem pričevanji o dogajanju ob in v jami Golobivnica.

Enij Alojzij Ferdinand Fonda

Pripoved Enija Alojzij Ferdinand Fonda iz Lokev, živečega v Braziliji, je objavljena: »To brezno je bilo polno 1945. leta. Takrat sem bil še teolog in sem prišel ilegalno domov; tu je bila še zona B. Videl sem, kako je bila ta jama polna trupel, to je bilo avgusta 45, ko sem se vrnil kot semeniščnik domov in ostal tu tri mesece. Prav v tistem mesecu so jamo potem lokavški terenci, nekateri so še živeči, s tramovi zamašili in potem posuli z zemljo in šodrom, okoli pa so dali bodečo žico. To je zdržalo nekaj let, potem se je podrlo, kdaj točno, ne vem. Zatem so gor metali smrečje, veje in končno še odpadke iz Lokve, tako da so danes trupla pod temi smetmi. Prvič je znano, da so tu noter vrgli sestro in brata iz Lokve. Potem se ne ve, nato pa so maja 1945 pripeljali Tržačane - Italijane, Nemce in Slovence, ki so jih žive metali noter; 250 nemških vojakov so ubili tu in zahtevali, da jih domači ljudje vržejo v jamo. V enem dnevu je bilo to 250 ljudi. Vendar pa je to pobijanje potekalo cel teden, Lokavci se še spominjajo. Ljudstvo, ki je prihajalo v vas Lokev iz Trsta, je bilo namenjeno v smrt. To so bili civilisti - Italijani, nemški vojaki, prej pa še civilno ljudstvo, ker je cerkvenik (lokavski mežnar), ki je stal ob cerkvi, srečal celo prijatelje iz prve svetovne vojne, ki so hodili peš na morišče. O tem, koliko je bilo moških, žensk ali otrok, bi morali vprašati ljudi, ki so videli prihajajočo kolono iz Bazovice. Šček piše v Lokavskih starinah o 250 Nemcih, vendar je bilo po mojem mnenju tu veliko več ljudi, saj je bila jama polna! Civilisti so bili v glavnem iz Trsta in zaledja. Iz Ricmanj in tam okrog so vse pobrali, kolikor je tam zmanjkalo ljudi, so gotovo tukaj. Med vojno, mi je povedala mama, so prišli terenci ponoči, da bi pobrali žensko, ki je bila prej z enim italijanskim karabinjerjem.

Zahtevali so, da gre z njimi. Njen brat je rekel ne, svoje sestre ne pustim, hočem vedeti, kam bo šla. Pobrali so še njega in oba živa vrgli v jamo. Bil sem nemški častnik, da ne bi šel k partizanom, pa tudi k domobrancem nisem maral. Študiral sem namreč teologijo v nemškem zavodu med Torinom in Aleksandrijo, pri nemških Palotincih. Na vojaško dolžnost sem se moral javiti Nemcem, (h komunistom gotovo ne bi šel), ostal sem v Aleksandriji, v mestu Aleksandrija v Piemontu, kot tolmač za italijanski in nemški jezik pri komandi mesta Alessandria (Ortskomandatur 1014). Tam sem dočakal konec vojne. V vojski sem bil od januarja 44 do maja 45. V Lokev sem prišel takoj po koncu vojne l. 45, avgusta meseca. Eden od teh, ki je mrtve metal v jamo, je skoraj znorel. Ne vem, če še živi, neki Gregorčič. Žrtve sta morala (med drugimi) metati noter Jakucčev-stari Kocič in še eden, imena se ne spominjam.

Bil je eden, zelo veren človek, ki so ga prisilili, da je metal ljudi noter, pred leti je umrl star 85 let.«

Virgil Šček

G.Pirjevec pozna tudi Virgila Ščeka. Zanj je zapisal, da je dober poznavalec dogajanj ob t.i. fojbah v letu 1945: »Kakor je dejal Virgil Šček, ki je takrat živel v Lokvi pri Bazovici in bil pri sojenju (če ne že pri eksekucijah) prisoten), so obsojenci povsem zaslužili svojo usodo.«

Da to drži, nam dokazujejo tudi nasveti za zakrivanje zločina, ki jih je komunističnemu funkcionarju Borisu Kraigherju pisal sam Šček:
»Lokev, 9.8.45
Nujno sporočilo Danes, petek ob 3h popoldne se je zglasil angleški oficir. Po kratkih besedah sem spoznal, da je član »Intelligence Service« in od nje poslan, da poizveduje o bazoviških dogodkih. Ker sem bil že včeraj opozorjen na njegov prihod, sem se v razgovoru ravnal tako, da sem kolikor mogoče postavil v dobro luč IV Armijo. Da bi na vsa njegova zvijačna vprašanje ne dal napačnega odgovora, sem ga zadržal z drugimi predmeti, ter mu med drugim pokazal nekaj fotografij, kako so Nemci naše ljudi obesili. Ko sem spoznal, da želi te fotografije, sem bil zadovoljen, ker sem povzročil, da pride še enkrat sem ponje in, da boste med tem časom v Bazovici inscenirali tako pričevanje, ki bo postavilo IV Armijo v kar najboljšo luč. …

Kapetan »Intelligence Service« je povedal, da je IV Armija zatožena, da je v jamo vrgla tudi več angleških vojakov. Vprašal je, ali je na tem ozemlju še kakšna priča, ki bi mogla kaj podrobnega o tem povedati. Rekel sem, da bom poizvedoval.

Opozarjam, da je zame vedel, ker sem drugega in tretjega maja pokopal 31 partizanov v Bazovici in ob isti priliki videl iz Trsta privedene kvesturine.

Zadeva se mi zdi zelo važna in je potrebno, da ji posvetite vso skrb. Na vsak način inscenirajte v Bazovici do potankosti pripravljeno »pričevanje«.

Če Vam morem z nasveti in delom pomagati, sem vam na razpolago. Na vsak način ne zamudite niti dneva. Mislim, da se kapetan vrne sredi ali koncem drugega tedna.«

Šček, ki ga po zgoraj navedenem lahko smatramo za poznavalca razmer in dovolj kritičnega do umorjenih, da bi povečeval njihovo število, je zapisal, da so bili v jami Golobivnica pobiti ljudje slovenske, nemške in italijanske narodnosti:

»Zdaj že mrtvi … je pravil, kako so otvedli brat in sestro … Ludvika in Milko. Imeli so listek, da ubijejo dve osebi: Ivanko … in Milko …. Bili so 3 iz Doline, med njimi … . Prišli so do … . Do hiše so šli vedno tujci, domači so stali v temi. Bilo je nekaj nad polnoči. Kolono so nasilno odprli, pri kuhinji so potrkali. Nastalo je vpitje na pomoč. … je vstal in delo preprečil.

Oddali so nekaj strelov za strahovanje ljudi. Procesija je šla do … . Vstali so. Prisilili so Milko, da je vstala. Naj gre z njimi. Kam? V hribe, tam bo kuhala. Ali smem vzeti s sabo punčko? Ne, saj jo boš obiskovala. Nato se oglasi brat Ludvik: Kam boste Milko peljali? Jaz čem vedet. Družba se je v temi pomenila: Dva moramo končat, dajmo pa Ludvika. – Pa so stopili v hišo: Če češ vedet, kje bo sestra, pridi še ti! In so jih odvedli proti pošti. Tam so krenili na desno in čez nekaj metrov spet na desno. Milka je slutila, da ju peljejo v jamo Golobivnico: Glej, Ludvik, kam nas peljejo, uboga mama! Ko ju pripeljejo do jame Golobivnica, je pravila, da bi brata poljubila. S puškinim kopitom so jo udarili. Ko je pala, je pravila: Pustite me na vrhu, da bo mama me našla. – Pa ni bilo milosti. Pahnili so jo v jamo, morda še ne mrtvo. Nato je šla družba pit v hiše, od koder je prišla.«

Šček opiše odziv domačinov na ta zločin: »Ljudje pravijo: To so grehi, ki vpijejo do neba. Milko, ki se je valjala z Lahi, bi kaznovali na pravičen način, Ludvik pa je bil zgleden fant, nedolžen. Prav vnebovpijoča krivica.«

Šček opiše tudi pobijanje v aprilu in maju 1945:
»Poljak Šulc Alfonz
Je bil ujetnik pri Nemcih in je z njimi delal, tudi v Lokvi. Želel je tu uiti sicer k partizanom. Bil je čuvaj živilskih zalog v šoli. V nedeljo 29 aprila zjutraj je izročil ključe od zalog neki družini… . Bo dosti robe za partizane. – Takoj po maši se je skril v zvonik z namenom, da bi naslednje noči bežal k partizanom. Še tisti popoldne so se Nemci umaknili iz Lokve in dospeli so partizani. On se je ves vesel podal partizanom. Partizani so ga – ne da bi prej slučaj pregledali – zvezali z Nemci, ga peljali k Golobivnici, vse postrelili: … in … sta ubite ljudi vlekla k jami in jih metala. Najbrž 52. Ubogi Poljak. Še eno sv.mašo je prej plačal. Mati pa ga doma čaka. … V zvoniku je bil 29.4.1945. Vrgli so ga v jamo 30.4.1945 ob 5 popoldne. … Do danes 17.5.1945 so v jamo vrgli 150-200 Nemcev, laških kvesturinov.«

Kot crknjeno žival

Kraška brezna nam lahko ilustrirajo napore varuhov titoističnega tabuja pri skrivanju zločinov. Tako je malo verjetno, da bomo lahko odstranili naminirano skalovje nad posmrtnimi ostanki žrtev v breznih Pod Krenom in Pod Macesnovo gorico. Tudi v nekaterih drugih breznih nas osupljajo količine različnih navozov na skeletne ostanke.

Težko si razumno razložimo stanje, ki ga je ekipa jamarjev našla npr. v Šemonovem breznu, kamor naj bi metali žrtve iz Logatca in okolice. Še bolj nerazumni so podatki o uničenju jame Golobivnica pri Preložah: »Dno dvorane je v celoti iz smeti in odpadkov. V povrh so gospodinjski odpadki morda ene ali dveh gospodinjstev, nekaj bele tehnike, nekaj koles, mopedov in nekaj kadavrov domačih živali, ovc, goved, svinj in psov. Pod tem slojem, ki ni sklenjen in debel, pa je verjetno več metrov debela plast industrijskih odpadkov. To so v spodnjem sloju predvsem različne konzerve. Gre za okrogle konzerve, kjer se da razbrati, da so paštete, predvsem pa za ribje konzerve Delamarisa iz Izole. V profilu, ki smo ga skopali, je bil sloj konzerv do globine 60 centimetrov. Potem smo prenehali kopati zaradi zelo močnega smradu. Nad konzervami je okrog 20 cm debel sloj kosti. Po velikosti sodeč so kosti svinjske, vendar ni reber in vretenc, kar bi kazalo na to, da so v jamo metali kosti iz pršutarne.

Po stanju konzerv in kosti je bil ta del odpadkov vržen v jamo pred letom 1970, ostale smeti pa so kasnejše, nekatere so povsem sveže.

Debeline odpadkov nismo mogli ugotoviti. Po obliki dna jame pa je debelina stožca v vertikali pod breznom kakih pet metrov, debelina ob robu pa do dva metra. Volumen konzerv in ostalih odpadkov bi v tem primeru znašal okrog 300 kubičnih metrov.«

To so primeri, ko se lahko sprašujemo o naravi sistema, ki je poleg skrajne neobčutljivosti do svetosti življenja krepko načel tudi spoštovanje svetosti narave.

V nekem članku o februarskem dogajanju pri jami Golobivnica je bila objavljeno tudi: »”Za edino dokazano žrtev te jame lahko štejemo le domačinko, ki je pred leti s skokom v brezno naredila samomor,” je povedala članica Jamarskega društva Sežana in vodja službe za varstvo jam pri Jamarski zvezi Slovenije Jasmina Rijavec.«

Verjamem, da je mlada, akademsko izobražena jamarka povedala to izjavo v najboljši veri – je le ilustracija dejstva, kako pogubno lahko titoistični tabu spodje strokovno integriteto . Ko sem govoril z njo, pa je izrazila svoje ogorčenje nad strašno onesnaženostjo jam, ki se je začelo v titoizmu. Omenila je, da je pri Sežani jama, v katero so metali velike količine živine, ki je poginila nad transportom.

Njeno ogorčenje nad zastrupljanjem čudovitega kraškega sveta s poginulo živaljo je več kot umestno. Vendar pa veliko huje kot metanje poginule živine v kraške jame je metanje ubitih ljudi vanje. Zato sem s svojo izjavo izrazil svoje ogorčenje nad pojmom »pokopati«, ki ga je za dogajanje ob in v jami Golobivnica med vojno in v prvih povojnih dneh uporabil g. Pirjevec.

Ne gre za »pokopati«, ampak za umoriti in vreči v jamo. Kot crknjene pse, čeprav za nekatere vemo, za nekatere pa lahko domnevamo, da so jih v jamo vrgli žive.

Ne moremo govoriti o »pokopati«, saj slovarska definicija pojma »pokopati« več kot jasno govori o spoštljivem odnosu do pokojnega. V primeru jame Golobivnica pa nam neskončne količine industrijskih in drugih odpadkov govorijo o tem, da so bile smeti na posmrtne ostanke ljudi vržene z namenom zakrivanja zločina in zasramovanja žrtev.

Navedeni izjavi Fonda in Šček povesta, da ne gre samo za Nemce. Gre za brata in sestro, ki sta Slovenca, gre za Poljaka, gre za Nemce in gre za »laške kvesturine«, po Fondi pa verjetno še za druge žrtve italijanske in slovenske narodnosti. Vnaprej se opravičujem, če moja morebitna domneva, da je pojem »nemški vojaki«, s katerim je g. Pirjevec označil žrtve v jami Golobivnica, bolj finta, s katero se g. Pirjevec pošali z »Italijo, ki je sovražna«, ponovno izraža temeljno nerazumevanje strukture, ki narekuje besede g. Pirjevcu.

Zloraba otrok in militarizem

G. Pirjevca so mediji v poročilih o njegovem vodilnem angažmaju v protestu proti italijanski komemomoraciji ob jami Golobivnica označevali za zgodovinarja. Vendar je g. Pirjevec svojo aktivistično akcijo izvedel v svojem volilnem okolju, kjer je kandidiral za državnozborskega poslanca na listi LDS.

Zato je temeljno vprašanje, ali je nastopil kot zgodovinar ali kot politik? Upam, da sem upravičil možno sklepanje, da lahko tako glede viroslovnih temeljev kot etično-moralnih ravni njegove izjave ob jami Golobivnica dvomimo, da je govoril kot zgodovinar, akademik in univerzitetni profesor, se lahko vprašamo, ali je njegova akcija v skladu z usmeritvijo LDS?

To vprašanje je veliko pomembneje, kot je videti na prvi pogled. Fotografije, posnete ob Golobivnici, nam odkrivajo nekaj elementov, ki so več kot vprašljivi in zahtevajo politično raven interpretacije.

Osredotočimo se na otroka, oblečenega v uniformo slovenske vojske. Na glavi ima titovko – pokrivalo Jugoslovanske ljudske armade, na njej pa rdečo zvezdo s srpom in kladivom.

Kaj se lahko vprašamo ob tem dečku (ni bil edini otrok, prisoten na tej demonstraciji, niti bil edini, ki je bil oblečen v dele uniform):
Ali uniformirani otroci pomenijo, da slovenska politika (tudi v navezi z militatnimi veteranskimi strukturami) v duhu titoistične totalitarne militarizacije spet ideološko-politično zastruplja otroke?
Ali povezava uniform slovenske vojske in totalitarnega titoizma pomeni vzpostavljanje politične platforme za obnavljanje železne zavese in obnove titoističnega sistema?
Ali ni taka povezava uniform Slovenske vojske in Jugoslovanske armade zanikanje slovenskega upora prav proti tej Jugoslovanski armadi?
Ali uniformiranje odraslih in otrok v dele uniform Slovenske vojske in Jugoslovanske ljudske armade pomeni vzpostavitev ilegalnih milic, ki bi lahko ogrožale notranjo in mednarodno demokratično ureditev?

Ne trkajmo na odprta vrata

Teh nekaj elementov, ki sem jih navedel v upravičilo svojih besed, izrečenih v kontekstu problematičnih prvih, ki jih je imelo dogajanje med demonstracijami pri jami Golobivnica, seveda ne zmanjšuje mojega opravičila politiku, akademiku, prof.dr. Jožetu Pirjevcu. Žal mi je, da se včasih znajdeva vsak v svojem razumevanju sveta. Moje skromno razumevanje mi seveda ne more odkriti vseh dimenzij bremen in časti, ki jih njemu nalaga zgodovina. Zato verjamem, da se bo tudi po upravičevanju mojega opravičila dialog nadaljeval.

V intervjuju v Mladini je že nakazal možno pot dialoga:
Na vprašanje: »Zgodovinar Jože Dežman vam je javno očital, da ste dejali, da je maja tako vreme, da je treba ljudi metati v jame. Kaj je s tem mislil?«, je odgovoril: »Obtožil me je pač, da odobravam povojne poboje. Ker tega nisem nikoli počel, sem zgrožen nad Dežmanovim očitkom. Toliko bolj, ker že dvajset let in več denunciram omenjene »likvidacije«. Pred kratkim, ko sem raziskoval v arhivu Inštituta za zgodovino odporništva v Trstu, sem v njem našel svoje zapise iz sredine osemdesetih let, na katere sem že pozabil. S tem sem torej začel že takrat, ko v Sloveniji o povojnih pobojih ni bilo zdravo govoriti. V času, ko je Dežman v ZSMS še skrbel za »ohranjanje revolucionarnih tradicij«. Resno razmišljam, da bi odšel k odvetniku. V naši družbi se mora namreč uveljaviti odgovornost za besede, ki jih izrečeš v javnosti.«

Verjamem, da bo g. Pirjevec z objavo knjige o fojbah dokazal, da bo razvil tudi nekoliko bolj ambiciozen strokovni pristop kot ga je v primeru jame Golobivnice. Glede na to, da sem se kot predsednik Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč že zavzel za sondiranje morišč in grobišč ter za prekope predvsem slovenskih žrtev, pa sem nekoliko začuden ob njegovem drugem stališču v tem intervjuju.

Na tezo novinarja: »Na načelni ravni imajo Italijani pravico, da najdejo grobove svojih prednikov.«, je odgovoril: »Na načelni ravni seveda. Če Italijani mislijo, da so v kraških jamah okrog Lipice njihovi ljudje, potem je najbolje, da oblikujemo meddržavno komisijo, ki naj jih pregleda, ugotovi, kolikor se da, kdo tam počiva, če sploh kdo. Zato predlagam tristransko komisijo, slovensko-nemško-italijansko, ki bi se lotila tega projekta. Ne gre namreč pozabiti na stotine nemških vojakov, ki so padli na Krasu med 29. aprilom in 3. majem v bojih s IV. armado. Če tega ne storimo, bomo stalno pod pritiskom provokacij, ki so brez zgodovinske podlage, ki pa jim nekateri ljudje na Kranjskem še preradi nasedajo. Čeprav o zadevi malo ali nič ne vedo.«

Že zdaj v Sloveniji potekajo vsi postopki, po katerih je raziskava slehernega grobišča in morišča možna. Ni se treba več obnašati tako, kot so se obnašali slovenski komunistični politiki, ko so varovali tabu nad zakritimi morišči in grobišči. Omenil sem že, da so v letih 1960-1963 po jugoslovansko-italijanskem sporazumu o prekopu in prenosu posmrtnih ostankov padlih med drugo svetovno vojno Italijani prekopali 1125 žrtev. Toda leta 1960 je slovenska komunistična oblast ob prekopu italijanskih vojakov Italiji še zakrivala podatke. Novembra 1960 so sklenili: »O pokopanih, za katere Italijani ne vedo, mi pa vemo, komisije ne bomo informirali.« Leta 1997 je bil ratificiran Sporazum med Vlado Republike Slovenije in Vlado Italijanske republike, ki obe strani zavezuje: »Pogodbenici se zavezujeta, da bosta preko pristojnih organov izmenjavali podatke in druga drugi pomagali pri zbiranju podatkov o vojnih grobiščih.« Torej je podlaga za sporazumno raziskovanje morišč in grobišč, v katerih so tudi italijanske žrtve, že na razpolago. Ali g. Pirjevec vse to smatra kot dogajanje v »sovražnem taboru« ali pa so že doslej opravljeno delo in pravne podlage možno izhodišče na nadaljnje sodelovanje?

Jože Dežman

Foto: Andrej Mihevc