Kiksi psihiatrije

9. april 2009 ob 9:36 | Katja Lenart |

Ja, dolgo sem oklevala. Potem sem se odločila, da vam vseeno povem še eno zgodbo in tako nadaljujem včerajšnje Jakovo razmišljanje. Tudi zato, ker me to prav posebej tišči pri srcu in ker je slovenska psihiatrija (tudi z mojega vidika) precej v kurcu, a še bolj v kurcu je ta naša družba.

Pred leti sem empirično in zavoljo študijskih obveznosti raziskovala različna slovenska združenja za pomoč duševnim bolnikom. S sošolko s faksa sva si blazno želeli izpeljati misijo, v kateri bi pod krinko za kakšen teden dni raziskovali teren v eni od psihiatričnih bolnišnic. S skrito kamero (ma ja, to me je vedno mikalo in še me mika). Kolikor se spomnim, so naju zavrnili. Tudi najin mentor (tudi sam je bil nekoč hospitaliziran) nama je vse skupaj odločno odsvetoval. Zato sva pod drobnogled vzeli dve organizaciji, skupnosti za pomoč duševnim bolnikom. V obeh sva tako preživeli veliko časa, veliko popoldnevov in prostih dni. In spoznali nekaj prekleto bridkih resnic, iztrganih iz zgodb ljudi, ki so bili nekoč hospitalizirani in etiketirani kot duševni bolniki.

Takrat sem podoživela zgodbo iz moje mladosti.

Moja znanka iz otroštva je na eni od študentskih žurov pri svojih devetnajstih doživela histeričen izpad. Veliko so spili in eden od fantov se je malo za šalo malo zares skupaj z njo zaklenil v študentsko sobo, češ - če ne gre zlepa, bo šlo pa zgrda. In takrat se ji je odpeljalo. V napadu agresije je razbijala stole, jih metala skozi okno in udarjala po sovražniku. Ni se končalo dobro, še tisti večer je pristala na eni od znamenitih slovenskih psihiatričnih ustanov. In tako se je njeno življenje dramatično obrnilo.

Nekaj mesecev ni spregovorila niti besede. Obiskovala sem jo (in ni mi bilo prijetno), sprehajali sva se okoli tiste grde bajte in vse kar je zmogla v vsej tisti omotični zadrogiranosti je bilo to, da me je držala za roko.

V tisti majhni vasi so njeno odsotnost starši opravičevali s hčerinim intenzivnim študijem, niso povedali, da je bila hospitalizirana. Njena mati me je razočarala, oče mi ni bil nikoli simpatičen. Veliko je pil, mrko je gledal in njegova dlan je bila težka, mati pa je vedno skrbela za dober rezime. Na zunaj je bilo seveda vse popolno. Njuna služba, avto, hiša, družabno življenje. Hči pa je ves ta čas nekaj skrivala.

Po nekaj mesecih so jo končno za vikend poslali domov. Odpeljala sem jo na dolg sprehod. Tam je prvič spregovorila, zdaj je že bila na tabletah. Kemijo so ji takrat za nekaj časa nehali injicirati, menda se je nekoliko umirila.

Vse mi je povedala. Kako so jo na brzino stisnili v prisilni jopič, ona pa je vpila, da bi jim dopovedala, kaj se je zgodilo. Kako je psihiatrinji želela povedati svojo zgodbo o tem, kako jo je oče spolno zlorabljal in brutalno pretepal in tisti fant je zgolj odprl tisto rano. Tisti večer in jutro potem je kričala svojo zgodbo, ki je ni upala nikoli povedati in vendar je ni nihče poslušal. Na brzino so jo šutnili, pa je obmolknila.
Pogovor, tolažbo je potrebovala, ne drogo!

Niso je poslušali, menda so ji na hitro zapičili tisto injekcijo in zbudila se je na zaprtem oddelku, za rešetkami, v temni in hladni sobi, kjer je spala. In se prebujala. In zopet spala in se prebujala. Hranili so jo drugi, nikogar ni bilo, ki bi ji prisluhnil. Le tablete je goltala in spala. Zato se je odločila za molk, prepustila se je usodi.

Leta zatem sem njeno zgodbo preverjala pri ljudeh, ki so bili takrat na odprtem oddelku in so njen prihod spremljali. Ni lagala.

Ustavili sva se ob reki in njene besede so bile nerazločne, mišice so ji od vseh teh tablet pačile govor, a sem jo prekleto dobro razumela. Rekla je, da ves čas vidi pikice in sliši neke glasove. Povedala je psihiatrinji, pa ji je predpisala nove tablete, povečala je odmerek. Njej pa ni bilo nič bolje, še bolj je otopela in možgani so bili utrujeni. Vseeno je jokala in pustila sem jo, da govori. Takrat sem ji rekla, naj zbere vso moč in svojo zgodbo še enkrat pove psihiatrinji. Pa je rekla, da je ne posluša, le tablete ji predpiše in to je to. Vedno isto. In da se najbolj boji tega, da se bo po hospitalizaciji zopet vrnila v svoj domu, k očetu, ki jo (je) zlorabljal in mami, ki si je zatiskala ušesa.

Po tistem sem govorila z njeno mamo. Razburila se je in zahtevala, naj se ne vtikam v to. Da bodo že sami rešili vse skupaj in zatrjevala, da si njena hči vse skupaj izmišlja, ker je itak bolna in ne ve, kaj govori. Da naj se brigam zase, z njimi da je vse uredu.

Vse skupaj se je zopet poslabšalo, njo so zopet odpeljali in kmalu sva izgubili stike. Niso me pustili več blizu, mene pa vse skupaj še danes kljuva. Bila sem najstnica, kaj dosti nisem mogla spremeniti.

Sama sem se preselila v Ljubljano in vsake toliko sem jo srečevala. Vedno slabše je bilo, a najhuje je bilo to, da je po vsaki hospitalizaciji zopet pristala doma, v tisti hiši, s tistim očetom. Leta so tekla in njeno stanje se ni nikoli izboljšalo. Fizično se je spremenila, močno se je zredila, njene oči so postale motne, zobje rumeni in govor ni bil nikoli več normalen. Še vedno je tarnala, da vidi pikice, sliši glasove in da se gnusi sama sebi.

Bili so dnevi, ko me je poiskala njena mati. Nerodno ji je bilo, rekla je, da je hči spet pobegnila od doma in mati jo je histerična lovila. V spalni srajci je pešačila bosa proti mestu, z njeno materjo pa sva jo skušali prepričati, naj se obrne in vrne domov. Tekla sem za njo, ona pa je vpila name, da jo hočem ubiti, da naj jo pustim, da jo hočemo ugrabiti in da nam ne bo uspelo. Ni me prepoznala, bežala je pred mano. Udarjala je po meni in kričala, zmerjala me je s prasico.

Takrat sem obupala, priznam. Njena diagnoza je bila menda manična depresija, shizofrenija in neka čudna oblika psihoze. Za vedno je bila obsojena na tablete.

Zgodbe ni konec. Pred leti je zanosila. Noseča (bila je precej okrogla, pa so mislili, da je to zaradi tablet) je bila zopet hospitalizirana. In njena dnevna doza tablet je bila precej nevarna. Od nekje se je pojavil mož, ki je bil njen fant. Čuden, priznam, a z njenim očetom sta se blazno štekala.

Rodila je otroka. Niso me ravno spustili blizu, videla sem ga šele pred kratkim in menda je z njim fizično vse uredu (ko je za vrat stiskal mačka in se pogovarjal sam s sabo, pa me je vendarle nekoliko stisnilo pri srcu). Ona, njen fant, otrok, babica in dedek živijo v tisti hiši. Ona je še vedno na tabletah, nikoli ozdravljena.
Tu in tam je hospitalizirana, z mano so čisto prekinili stike, zato kaj več kot to ne vem. A velikokrat pomislim nanjo.

Spoznala sem veliko “duševnih bolnikov”, še več pa jih najbrž niti nisem prepoznala. A nekaj vem - ljudje smo ranljivi, občutljivi. Vedno več jih pristane na psihiatriji, vedno manj jih o tem spregovori. Premalo je psihiatrov, ki bi ljudem prisluhnili, najlažje je predpisati tablete, človeka hospitalizirati in ga utišati. Nekdo pa je v stiski in potrebuje pomoč. Pogovor, razumevanje.

Veste, ne potrebujejo vsi zdravljenja s tabletami, s kemijo. Ne vsi.

Njej bi se življenje obrnilo čisto drugače, če bi jo takrat nekdo človeško umiril in ji prisluhnil. Če nekdo ne bi poklical policije, rešilca, če je ne bi takoj stisnili v jopič. V tej zgodbi so zdravili napačnega bolnika in takih kiksov ne bom naši psihiatriji nikoli odpustila.

Zato, spoštovani, poglejte okoli sebe in preštejte bolnike. Tiste prave.

Katja Lenart

Komentarji - 93 x komentirano

Andreja pravi:
9. april, 2009 ob 9:59
In ob takih situacijah je bolje poiskati kakšnega zdravo mislečega in prizemljenga “šamana”.
Begun pravi:
9. april, 2009 ob 10:26
Dober tekst.
Abaddon pravi:
9. april, 2009 ob 10:31
Kaj pa misliš, da bi se ji zgodilo brez psihologije? Zaznamoval jo je fotr oz. kar oba starša tko k vse in vsakega.
Nauk zgodbe je zame, da je treba normalno ravnati z otroci, če ne, bo šlo vse v kurac.
No sedaj me zanima kje bo pristal mali…
ZZ pravi:
9. april, 2009 ob 10:57
Shizofrenije ne povzročajo prisilni jopiči in tablete, niti je ne zdravi razumevajoč pogovor. Dejstvo je, da je bila tista noč samo sprožilec, ne pa tudi povzročitelj njene psihoze. 100 razumevajočih pogovorov ne bo ozdravilo tako hude duševne motnje kot je njena. Prej ali slej bi izbruhnila, če ne tisto noč pa kakšno drugo.
Res je, da bi ji lahko prisluhnili in jo nekako spravili iz njenega okolja, res pa je tudi, da bi to mogoče pomenilo, da bi bila celo življenje v kakem zavodu.
To so zelo težke zadeve in nanje se ne splača gledati tako črno-belo.
Aljo pravi:
9. april, 2009 ob 11:01
Zgodba nekega bivšega reprezentanta

Vračam se iz službe in nenadoma pomislim, kako je kaj Borut? Tipa nisem videl že nekaj časa in pojma nimam kaj se dogaja z njim. Poznam ga že dolgo kakšnih 20 let, skupaj sva hodila v K4 in počela marsikašne neumnosti.

Tipo do 17 leta ni spil niti kaplje alkohola, bil je v mladinski reprezentanci YU(ne povem v katerem športu), rad je poslušal klasiko in bil je malce čuden – tako za normalne ljudi. Vse je bilo normalno dokler ni pogrnil v šoli in dokler mu oče ni ponudil prvih tablet.

Nato smo začeli eksperimentirati z travo. Borut je seveda pogostokrat posegal tudi po tabletah, ki jih je kradel očetu in jih zalival z alkoholom. Včasih je bil tako zadet, da ni mogel niti hoditi. Nadaljeval je z vsemu kar mu je prišlo pod roko, najrajši je imel pa LSD – pojedel je kakšnih 400 tripov …

Oče je pred kratkim umrl in za seboj pustil samo dolgove, mati alkoholik, brat pa je komaj sklapal mesec z mescom.

Odločil sem se, da ga obiščem. Parkiral sem pred delavsko večstanovanjsko hišo – nekoč barako in vsopil. Pritisnem na zvonec – zvonec ne dela, potrkam, odpre mi mama, vsa bleda, približek človeškemu bitju. Bilo je zvečer in v kuhnji sveti sveča na mizi. Vprašam, a je Borut doma? Ja reče in ga gre iskat v sosednjo sobo. Pride ven, zgledal je kot kakšen Bethoveen, razmršenih las in zabuhel v faco. Steče pogovor in zvem, da so jim pred mesci odklopili elektriko, očetov puf pač pobere večino mamine pokojnine. Zmanjkalo jima je tudi plina, popizdim grem na pumpo in prinesem flašo… Zvem tudi, da ga tožijo zato ker je pes ugriznil soseda. Bil je tudi pri zdravnici, ta ga pošlje k veterinarju. Zvem tudi, da jim grozijo z deložacijo zaradi neplačanih računov. Tipo je vmes tudi dol udaril lekarno, ter sosednji kafič…Borut je bil zmeraj na meji, toda tokrat je prekosil samega sebe….Potoži, da ima privide, ter da dnevno halucinira…

Tako hodim na obiske kake 2 leti…nato…pizdarija deložacija, oba na cesto. Tipo me poišče, nisva živela v istem kraju in me prosi če mu posodim 5 čukov. Vprašam, ali so vaju fuknli na cesto, odvrne da ja. Rečem, kaj ti bo 5 jurjev in mu nudim prenočišče. Vmes sem tudi jaz zgubil službo…Z mamo mu zrihtava majhno sobico in mu nudiva kosilo vsak dan…11 mesecev. Zrihtam mu zavarovanje, ga vozim od urada do urada, vse kar doseževa je ena dodatna socialna podpora. Tipo je drugače živa bomba pripravljena na eksplozijo. Pri južni sedi in gleda v talar na katerem občasno vidi črve..ko hodi po cest vidi ljudi s polovico obrazov ipd-posledica LSD-ja. Probava v Kopru, da ga spravim v komuno, misija nemogoče tipo ima nasilno preteklost. Specialistov za zdravljenje »kemikov« ni v naši državi. Kupim mu kolo, ga gonim vsak dan…da vsaj fizično pride k sebi…11 mesecev nihče od države ne naredi nič, čeprav jim visiva na vratu non stop. Tipo je nevaren za okolico ampak državo-pristojne inštitucije za to boli kurac. Po 11 mesecih ultimat z moje strani, z mamo ga nisva mogla več živet…gre v psihijatrijo za en mesec, nato izgine.

Pismo čez 2 leti, Borut mi piše iz zapora, pošljem mu razglednico…Človek je izbral življenje in ne smrt, kar me veseli in se kislo nasmehnem…

Slovenija je na področju zdravljenja odvisnosti in psihijatrije v srednjem veku, socialni delavci pa sedijo v svojih pisarnah na debelih ritih in ne delujejo na terenu. Nobeden ne naredi nič dokler ni prepozno…
Mirjana pravi:
9. april, 2009 ob 11:35
Žalostne, a še kako resnične zgodbe…in morda je napočil čas, da se začne pisati o tem.
Primer nekdanje moje najemnice,..mlade mamice s partnerjem in malim sinčkom. Pove mi, da je še nepolnoletna zanosila in vsi z mamo vred so bili zelo veseli. Mama, ki je že leta bila na močnih pomirjevalih, katerih doza in intenziteta sta se notorično višali, je s hčerko in zetom odšla k zdravnici s prošnjo kaj narediti, saj je že tako predrogirana. Zdravnica lahkotno postavi diagnozo in ugotovi. Gospa, s temi pomirjevali bo treba nehat, saj ste že čisto zasvojena. in to iz danes na jutri,…mama ne reče ničesar,..le ponoči odide od doma in naslednjega jutra jo najdejo utopljeno v bližnjem jezeru. .. in to doživi mladoletno dekle, tik pred porodom.
Igor Đukanović pravi:
9. april, 2009 ob 11:51
Mučno.

Katja, moja prva reakcija je bila, da ni res, da si zelo popačila zgodbo. Tako mrtvo hladno priznanje, da ti ni uspelo niti malo pomagati. Potem pa sem razmislil o svojih izkušnjah. Ne o moji psihotični motnji (sebe težko razločno vidiš), pač pa o drugih ljudeh. O alkoholiku, ki mi je propadal pred mojimi očmi. In tudi molčanje najbližjih o tem, da imajo problem.

Imamo pa v Mariboru duševnega bolnika (”Koliko milionov so mi ukradli?” …), ki mi gre pošteno na živce, ker se občasno obnaša na meji agresije. A ne obstaja inštitucija, ki bi ga zaposlila, da ne bi prebijal cele dneve po mariborskih ulicah.
novinar pravi:
9. april, 2009 ob 12:40
Odličen zapis.
medek pravi:
9. april, 2009 ob 12:47
To pa zato , ker so kreteni zdravniki. Tudi jaz poznam podobno grozljive zgodbe. Misliš, da še vedno živimo v srednjem veku.

Zato pa sem tako jokal ko je umrl lepi psihiater, čeprav sem ga poznal le preko TV, se mi je zdel eden redkih z zdravo pametjo.
Priznam bolj zaupam svojemu “vraču”, kot pa slovenski psihiatriji.A tudi pri vračih je treba biti pazljiv, niso vsi pravi, so fejkerji ala Dabić in sloteksako cijaši, ki so našli svoje “tržne niše” manipulacij z množicami.

Zato čuvajte svoje prijatelje in družinice, če vam katerega želijo prisilno hospitalizirati in ga guantanamoizirati, ker se zgodi, da ste lahko njegova/njena zadnja rešilna bilka.

In ne se ustrašit, če vam zdravniki dajejo odgovore: Vi pa postavljate veliko vprašanj? Vprašanj se bojijo, kje je tabletka za vprapanja? Spooky
medek pravi:
9. april, 2009 ob 12:49
Živali za ljudi skrbijo lepše od psihiatrov :)
B2rd pravi:
9. april, 2009 ob 13:08
Precej pretresljivo branje. Spodaj je link do članka, ki razglablja kako “natančna” je psihiatrija nasploh in kako malo vemo o nas samih. Meni zanimivo branje.

http://www.kvarkadabra.net/article.php/Rosenhanov-eksperiment
Nogavička pravi:
9. april, 2009 ob 13:12
“Veste, ne potrebujejo vsi zdravljenja s tabletami, s kemijo. Ne vsi.”

Res je. Freud je to že dolgo nazaj vedel.

Problem nastane, ko učene in ugledne glave, ki tudi kondom vidijo kot problem in ne kot rešitev, na njegovo delo gledajo zviška; menda zato ker je bil jud. S kakšnimi kljukci mamo opravka pa pove tudi dejstvo, da je v programu študija biologije v MB predvideno poučevanje kreacionizma; baje je to njihova konkurenčna niša?!
NoMercy pravi:
9. april, 2009 ob 14:29
Ampak svoj “prav” pa psihiči le imajo!
In za to gre. Konec koncev so samo “specializirani” za neko področje. O Človeku pa pojma nimajo. Da pa so sami pacienti že zaradi tega, ker se to redo ja pa itak jasno.
Pač niso bili zadosti dobri za fajmoštre in se tako maščujejo komur se le morejo.
bronjo pravi:
9. april, 2009 ob 16:59
Večina vas je spregledala nekaj pomembnih dejstev… Kolikim ljudem psihijatrija pomaga? Tudi s pomočjo zdravil in pomirjeval. Sam poznam nekaj ljudi, ki jim je pomagala. Koliko otrokom s pomočjo psihijatrije pomagajo končati šolanje, koliko žrtvam zlorab pomagajo do kolikor toliko normalnega življenja? Ljudje smo pač različni, obstajajo boljši in slabši kirurgi, avtomehaniki pa tudi psihijatri. Občasno se zmotijo vsi.
nik pravi:
9. april, 2009 ob 17:14
Niso vsi zdravniki kreteni, (akademski) psihiatri so kreteni. Psihiatrija ne rešuje problemov, pač pa ljudi fila s kemijo, blokatorji, bedarijami. Kot da bi probleme napačnega pretoka vozil po avtocestah reševali z ovirami in blokado vseh cest. Uradna psihiatrija ni medicina, niti znanost, pač pa materialistični sprdek.
Simona Rebolj pravi:
9. april, 2009 ob 17:18
Dober prispevek!

Na žalost pa zaradi osebne konotacije pušča tudi možnosti interpretacij tipa Abaddonovega in ZZ komentarja, čeprav sporočilo in kritika v tem prispevku še kako resnična in točno takšna, kot je predstavljena. Če bi namreč, po Abaddonu, vsi starši pač ravnali z otroci “normalno” in vsi drugi pomembni drugi, sploh ne bi potrebovali psihiatrije, saj tudi za noben genski zametek psihotičnosti nikakor ni nujno, da se ravije. Nasprotno, lahko se razvije celo v nekaj pozitivnega, če človeka determinira primerno okolje in odnosi. Zato srednjeveško zgolj in predvsem farmakološko delovanje psihiatrije ni nikakršen izgovor za “nenormalne” starše in sploh vse druge “nenormalne”!!! In ZZjevo mnenje, da bi pač preživela življenje v kakšnem zavodu, je milo rečeno hecno v smislu sprijaznjenja! Čemu neki??? Čeprav bi bil tudi človeku dostojen zavod zagotova boljša solucija za deklico, kot pa vrnitev domov! Zavod bi vsekakor izpade lažje zgolj prehodnega značaja. Ne gre za črno - belo gledanje na zadevo, ampak za dejstvo, da psihiatrija temelji zgolj na hitrem predpisovanju pilul. Na drogi! S čimer uničijo ogromno ljudi, za katere bi sicer bilo veliko upanja. Povprečen pacient ne pride niti na teden do polurnega pogovora s psihiatrom (ki pa, valjda, sploh poglobljen pogovor ni). Presenečen bi tudi bil, kako lahko nekdo celo s shizofrenijo, ki je eskalirala in ki velja za eno hujših in neozdravljivo kategoriziranih “bolezni”, kljub diagnozi neverjetno dobro prihaja skozi življenje. Vendar mora prepoznan šizofrenik za to poskrbet sam oziroma mora imet precej sreče (pa tudi denar za kakšne dodatne humane bolj psihoanalitsko konotirane terapije in drugovrstne ne škodi, a ga pač nima vsak), da mu je milost pozitivnejših okoliščin naklonjena.

@medek:
Ne morem sicer vedet, na katerega lepega psihiatra točno si mislil, si pa mislim na koga, saj temu profilu ustreza samo ena medijska zvezda s tega področja, ki je to tudi postal predvsem zato, ker je znal nastopat simpatično, bil lep, zgovoren, pa še kakšno na kitaro je zašpilal! In vedno se zadavimo ob floskuli “bistvo je očem nevidno”.

Ta psihiater je bil namreč eden najbolj radikalnih zastopnikov farmakološkega načina zdravljenja in se je najraje posmehoval psihoanalizi, ki ogromno pacientom lahko (če je psihonalitik dober) izredno koristi! Če ne zaradi drugega, že zaradi samega bolj osebnega pogovornega pristopa. Ne pa vsem (predvsem tistim ne, vsaj v začetku ne, ki so že hudo čez rob samoobvladovanja). Vendar je bilo njegovo strogo zagovarjanje farmakologije kot zveličavne nad vsem drugim izredno škodljivo v smeri populističnega oblikovanja javnega mnenja. Ne samo to. Zagovarjal je hitri tempo deloholičnega življenja. In elektrošok predstavljal celo kot povsem sprejemljivo sredstvo za hitro vrnitev na delovni teren! Podal je primer nekaterih podjetnikov v Ameriki, ki se elektrošoka poslužujejo zato, da so čimprej nazaj v norem biznisu. Utrgano fanatično!!! Elektrošoki seveda danes res niso več tako nevarni in se ne izvajajo enako kot nekdaj, vendar pa je reklamiranje tega postopka kot nekaj lahko povsem normalnega, da čimhitrejenaprej divjaš kot robot brez introspekcije, naravnost nehigienično in škodljivo ravno na tistem področju, ki danes peha vedno več ljudi v brezup, depresijo itd. Sam se je hvalil s tem, da spi samo tri ure na noč in dela skoraj ves preostanek časa. Torej je deloholičnost postavljal kot zgled!!! Na pomembno vprašanje v nekem intervjuju, kaj meni pa o izgorelosti, ki se vedno več pojavlja v našem prostoru, je odgovoril, da izgorelosti ne priznava, ker je mnenja, da če človek dela z veseljem in strastjo, ne more izgoret, zato tudi sam ne bo izgorel (????!!!!). Zanimiva bi bila debata o razliki med veseljem in strastjo do dela ter obsedenostjo, fanatičnostjo, deloholizmom kot verziji psihotičnega bega pred samim seboj.

Marušič je imel kar nekaj nasprotnikov v svojih vrstav ravno zaradi omenjenega. S svojim res simpatičnim, očem prijetnim in živim nastopom je znal očarat ljudi. Kamera ga je imela rada, vendar so na žalost vsebine in sporočila, ki jih je podajal (razen aktivnosti v smer detabuizacije depresije, pri čemer pa je spet propagiral depresijo izključno kot bolezen, ki se jo pač zdravi z zdravili), bile milo rečeno sporne po mojem in ne samo mojem mnenju. Žalostna je narava njegovega prezgodnjega slovesa, vendar …
luka pravi:
9. april, 2009 ob 17:44
ejejejejj, žalostno…kje je bla policija, socialna ….

drgač pa glede eksperimenta;http://www.kvarkadabra.net/article.php/Rosenhanov-eksperiment
angie pravi:
9. april, 2009 ob 17:46
Katja,
dobro si napisala, a vseeno je to - brez zamere - prizadeti laični pogled na problem/bolezen. ZZ ima prav.

Predlagam: naredi pogovor za Vest o tej temi s psihiatrom dr. Matjažem Lunačkom. Marsikomu bo to koristilo. Ordinira od ponedeljka do petka na Zaloški v kriznem centru, ima poseben 3-mesečni program, kjer se (primerni) pacienti iz Polja najprej postopno, v kakih 14-dneh, odvajajo od kemije, s katero so jih “reševali” v Psihiatrični kliniki. Tam te “ozdravijo” v 45 dneh, potem so pacienti prepuščeni tabletam (ambulantno) in sami sebi. Več hospitalizacije namreč naša zdravstvena oblast bolnici ne plača…
angie pravi:
9. april, 2009 ob 17:53
Ja, še to: povsem delim Simonin pogled na strokovno delo dr. Marušiča - z vsem spoštovanjem do njegove osebe, seveda.
medek pravi:
9. april, 2009 ob 19:56
Jaz se ne bašem s tabletkami, “se jih bojim” in jih ne jem. Poznam pa ljudi, ki jim je “lepi doktor” pomagal.
Če je bil pa res tak promotor farmacije pa ne bi vedel.

Jaz mislim, da edino živali lahko pomagajo ljudem.
Lburek pravi:
9. april, 2009 ob 21:05
Katja ima pomoje prav. Kiksi naše psihiatrije so pomoje bolj pravilo kot izjema. Tudi moj prijatelj, ki ni bil nikdar agresiven je zaradi osebne izpovedi staršem (ti so poklicali “bolnišnico” Polje) pristal za 2 dni v Polju. Od vseh tablet, ki jih je bil prisiljen pojesti notri ni bil nikdar več isti, oz od takrat naprej je šlo vidno na slabše z njem. Tudi sam mi je povedal, da ga tablete ubijajo. Ne morem se znebiti občutka, da z njim ni bilo nič narobe in da bi bilo za njegovo zdravje veliko bolje, če mu nikdar nebi pomagali…

Vem, da so nekateri ljudje res bolani, da MORDA ni druge rešitve kot zaprti oddelek, ampak preveč težav rešujejo s tabletami.
kar ne ubije, seve lahko vseeno oslabi pravi:
9. april, 2009 ob 21:27
> .. slovenska psihiatrija precej v kurcu

Draga Katja, zgodba je najmanj žalostna, je tragična, dekle bi bilo danes lahko v povsem drugačnem, dosti lepšem položaju.

Vse si lepo zapisala, ponazorila, namignila, razen prsta proti slovenski psihiatriji nisi opravičila in ga po mojem mnenju tudi ne moreš, ker kot jaz vem, ni drugod nič posebej boljše, prej slabše, baje povsod primanjkuje psihiatrov in je preveč ljudi z duševnimi motnjami, in povsod je bolj ali manj isto, sestra, povečajte odmerek.
Neja pravi:
9. april, 2009 ob 21:32
Draga Katja,
vem, žalostne so take zgodbe. Tudi meni so številne vedno znova segle do srca in do želje ter naporov, da bi pomagala. Povem ti, da so prenekatere potekale in se končale veliko bolje kot ta, ki si jo spremljala in opisala. Idealno bi bilo, da bi vsak, ki potrebuje psihiatrično pomoč, dobil tisto, kar potrebuje. Velikokrat so to zdravila, psihoterapija, socioterapija, družinska /partnerska/ terapija /in še kaj/ skupaj. Odvisno od težav ali bolezni. Niso vsi ljudje enaki, niso vsi zdravniki enaki, niso vsi psihiatri enaki in tudi vse psihiatrične ustanove ne. Verjamem pa, da skuša večina delati strokovno in človeško po svojih močeh. Na žalost psihična bolezen /pod isto diagnozo/ ne poteka pri vseh ljudeh enako, kot vidiš to tudi pri telesnih boleznih. Glede SCH ima ZZ, tudi po mojem, prav. Bolj oddaljen in laični pogled pa lahko vidi stvari malo /ali precej/ popačeno. Katja, ni vse tako, kot zgleda.
Katja Lenart pravi:
9. april, 2009 ob 21:36
@kar ne ubije, seve lahko vseeno oslabi
Morda isto - je tudi upravičeno?
Je to lahko izgovor?
…
mene duševno ranjeni ljudje predvsem žalostijo. veliko sem jih spoznala v življenju, zelo podobne zgodbe (tudi nosečih žensk na hospitalizaciji ali vsaj na tabletah, ki so rodile in izgubile skrbništvo nad svojim otrokom)…razočarani nad svojimi psihiatri, ker jim ne prisluhnejo. pravijo, da se vsega skupaj pogovarjajo z njimi le nekaj minut.

“Kako ste? Kolk tablet mate zdej dnevno…a čva mal povečat dozico? kako, pravite, da ste se zredili? to je normalno…še slišite tega vašega prijatelja, imate spet privide?…Koliko rpstov vidite? Ste že probali te tablete, niso slabe…menda boste lažje spali…nekam bledi ste in zanemarjeni…imate še izbruhe agresije?”
…
Aljo pravi:
9. april, 2009 ob 22:03
Edini pravi nadomestek za kemično zdravljenje je gibanje v naravi, ukvarjanje s športom, razvijanje lastne osebnosti, vseživljensko učenje, sodelovanje v družbeni okolici, pogovori…Problem je to, ne da ni dosti psihijatrov, premalo je ljudi iz “elite”, ki bi ustanavljali neprofitne organizacije, ki bi se s tem problemom ukvarjale na občinskih, lokalnih ravneh. So ljudje v Sloveniji, ki so strokovno podkovani, toda problem je da so dostopni samo premožnejšim družbenim razredom. Drugi problem je slovenski introventirani karakter.

Po mojem mnenju je za družbeno zelo slabo mentalno stanje kriva predvsem podalpska plehka elita, ki je že zdavnaj izgubila čut do sočloveka. Kemija pomaga samo v prvi fazi bolezni, epizode, zloma, nato se je treba človeku osebno posvetiti. Problem je tudi v konzervativnosti stroke, ki tehnične in ostale napredne stvari zmeraj prepozno sprejema, preizkuša. Glavni problem je pa moralni propad, ter devolucija hiperkapitalističnega sistema, ki je narekoval tempo zadnjih 15 let. Nenormalen globalni sistem pač povzroča velike probleme pri večini ljudi.

Še enkrat–smrdljiva, plehka, nemoralna, bedasta elita, naj pogleda okrog sebe in naj začne spet dojemati realno življenje okoli sebe. In če bo elita v današnjem obdobju svetovnih sprememb sposobna postaviti temelje za prihodnost, potem bo če 20 let boljše, če pa tega ni sposobna, naj začne graditi bunkerje, ter naj se obda z telesnimi stražarji, kajti čudni časi prihajajo…
Neja pravi:
9. april, 2009 ob 22:19
Katja,
verjamem, da psihiatri /nekateri, na vsi/ v polni ambulanti premalo prisluhnejo bolnikovim problemom in se osredotočijo na terapijo, ki jo morajo zaradi bolezni jemati. In velikokrat je treba šele ugotoviti, katera je bolj optimalna. Nimajo prave izbire: vsakemu lahko nameni samo toliko in toliko časa. /Ne zanikam, da so možni tudi drugi razlogi./ Katja, mogoče se bi bilo potrebno jeziti na usodo, ali če hočeš, na gene in okolje, da sploh psihično zbolimo.
Neja pravi:
9. april, 2009 ob 22:27
@Aljo, to, o čemer govoriš v prvem odstavku, gotovo velja za preventivo duš. bolezni in za dobro pomoč pri rehabilitaciji duševnega bolnika. Nikakor pa ne more nadomestiti medikamentozne terapije.
Prav tako /še/ ne moremo izbirati genov, lahko pa okolje. In epigenetika še ni do konca povedala svojega.
Aljo pravi:
9. april, 2009 ob 22:32
@Neja

Yep ne za vse, za nekatere pa ja…lahko nadomesti v celoti…in rehabilitacija je največji problem…
NoMercy pravi:
9. april, 2009 ob 22:48
psihiće/ šrinke (tiste z predponami dr. …) na prisilno delo … npr. okopavanje vinogradov!
Neja pravi:
9. april, 2009 ob 23:00
Aljo, se strinjam. Pri psihozah pa, na žalost, le ne gre brez nje.
Edi pravi:
9. april, 2009 ob 23:03
Jaz mislim da je problem ljudi, ki bi morali po svoji poklicni dolžnosti poskrbeti za tak primere, predvsem v tem da postanejo nekakšni avtomati. Morali bi se zavedati da ni enakih primerov, vsak človek ima za sabo drugo zgodbo, vsak rabi druge vrste pomoči, ves naš sistem pa je naravnan na to da se nas lepo postavi v vrsto in vse uredi na enak način. Tudi v šoli se to pokaže, ko vidiš da nekomu ne odgovarja način podajanja snovi, pa v pravu, ko je nekdo obsojen kot vsi ostali, čeprav ima za sabo take okoliščine ki bi vsakogar pripeljale v podobno situacijo. Posebno zdravniki bi morali paziti na to individualnost, na različne načine reševanja problemov pri različnih ljudeh. Žalostno.
Neja pravi:
9. april, 2009 ob 23:26
Edi, prepričana sem, da se psihiatri še kako dobro zavedajo individualnosti. Posamezne bolezni pa imajo skupne značilnosti /vzroke, posledice/ in je boljša, na primer, skupinska psihoterapija /ob dodatni individualni obravnavi/. Večkrat so naša pričakovanja prevelika, nerealna. Psihiater lahko kaže pravo pot, opogumlja, vzpodbuja, ne more pa je prehoditi namesto bolnika in njegovega okolja. Tudi nima čarovne palice.
ninja pravi:
10. april, 2009 ob 0:27
Članka ne rezumem. Zveni mi tako, kot če bi nekdo napisal članek “Kiksi fizike” in v zaključku obsodil “slovensko fiziko” da ne bom nikoli odpustil “slovenski fiziki”,saj le-ta trdi da obstaja gravitacija, njegov sosed pa je umru, ker se je vrgel čez balkon in je zaradi gravitacije padel na tla.
Katja Lenart pravi:
10. april, 2009 ob 1:39
In fizikalno gledano nimamo nobenega fizikalnega dokaza, da je fizično karkoli dokazano.
Možgani pa meljejo…
zirosi pravi:
10. april, 2009 ob 3:14
Bravo Katja!

Tudi sam jih že nekaj časa opazujem te psihijatre. So ekipca, ki naj bi se šla neko znanost vseeno pa imajo le malo tega, čemer bi se reklo znanstvena metoda. Že pred časi sem bil na izletu v tistem “učbeniku” od Milčinskega, ki še vedno o psihiatriji pove vse.

Če preskočim en nivo in grem na sinhroniciteto, sem ravno predvčerajšnjim pogledal dokumentarec, ob katerem se film “Let nad kukavičjim gnezdom” zdi kot romantična komedija ( Making A Killing (2008) - ena od dosegljivih varjant: http://www.mininova.org/search/?search=Making+A+Killing&cat=0 ).

Ena od resnic je, da ga ni specialista, od katerega bi lahko odšel tako bolan, kot od psihiatra.
In edina dva omembe vredna psihiatra sta Freud pa Rugelj, od psihoanalitikov pa Slavoj, potem pa dolgo nič.

hawgh
zirosi pravi:
10. april, 2009 ob 3:16
psiholog je diagnoza, psihiater pa bolezen
Rock pravi:
10. april, 2009 ob 8:39
Zato je fajn, da imaš kakšnega pravega prijatelja, prijateljico. Žal so danes tudi prijateljstva v veliki meri spridena in zlorabljena. Razni Amwayi, zavrovalnice in podobne zadeve so se infiltrirale, tako, da tudi prijatelji, tako se zdi hočejo, le še zaslužit od nas. Nimaš se komu iskreno obrnit.

Psihiater, te pa zaradi lastnega miru samo nafuka s tabletami, pošlje nekam in gre na morje.

Človeški dosežek in absolutni uspeh je, če si recimo pri 50ih mentalno še normalen, veliko se jim odpelje že pred 30imi.

Ko smo otroci rabimo stabilnost in ne materialnega okrasja, danes se vsi ženejo kot obsedeni za nečim, otroci pa sami, odveč.
Neja pravi:
10. april, 2009 ob 16:36
Zdi se mi, da marsikdo tukaj na pozna ne duševnih bolezni, ne psihiatrov in je bolj papeški od papeža. Rugelj pa je gotovo všeč janšistom, ker je imel podobne značajske lastnosti.
angie pravi:
10. april, 2009 ob 17:00
Neja,
vse kar, si napisala drži. A žal govoriš gluhim. Vse tvoje podrobne razlage so očitno bob ob steno. .
Tine pravi:
10. april, 2009 ob 22:23
Pozdravljeni,

sicer nimam navade pisati po forumih, jih pa prebiram veliko. Ob tej temi sem se odločil napisati svoje mnenje in izkušnjo. Zaradi post-travmatske izkušnje, ki sem jo doživel sem poiskal pomoč na kliniki za mentalno zdravje na Zaloški (Enota za motnje hranjenja). Tam so me sprejeli zelo toplo in že v nekaj dneh sem se počutil bolje - poudarjam, brez zdravil. Na njihov predlog sem začel jemati antidepresive, ki so mi zelo pomagali. Zdravljenje je temeljilo na pogovorih in terapijah, 5 mesecev sem preživel v skupini, z odličnimi zdravniki, psihologi in ostalim osebjem. Sčasoma sem spoznal, da je bilo moje življenje pred prihodom na kliniko na napačni poti. Spremenil sem vse, kar sem spoznal, da mi jemlje energijo (službo, partnerko, preselil sem se od staršev), skupine so mi bile le v oporo, kot neko orodje - sam sem sprejemal odločitve,res sem si želel sprememb. Čez nekaj časa sem tam spoznal tudi mojo partnerko (sedaj že zaročenko), ki je kliniko prav tako zapustila “ozdravljena”.

Velikokorat se tudi sedaj vračava tja - na kakšno kavico, v park - da obudiva spomine - lepe spomine na ljudi in okolje, ki nama je “rešilo” življenje.
Katja Lenart pravi:
11. april, 2009 ob 3:02
Tine, hvala za tole.
Vesela sem zate in za tvojo zaročenko.
Vso srečo v življenju!
lp
k
asd pravi:
11. april, 2009 ob 5:12
raznih duševnih bolezni je pri ljudeh zelo veliko. od depresije dalje, ki jo imajo občasno vsi. te bolezni so posledica sodobnega življenjskega stila. isto kot je slab vid (pri polovici ljudi v razvitem svetu) posledica modernega načina življenja, za katerega človek ni bil narejen.

psihiatrija je na podobni stopnji razvoja kot primitivna kirurgija, ko so ljudem zaradi glavobola vrtali luknje v glavo (to je bilo zelo razširjeno). če jim kdaj uspe koga pozdraviti je to po naključju, isto kot je vrtanje luknenj v glavo kdaj po naključju pozdravilo kakšen hematom. še več jih pa še dodatno poškodujejo.

pri zdravljenju odvisnosti je tudi zelo napačno splošno prepričanje, da je treba prenehati čez noč. postopoma je veliko bolje, ker odvisnosti so navade, in vsako navado je tudi potrebno pridobiti postopoma.
asd pravi:
11. april, 2009 ob 5:29
>Rugelj pa je gotovo všeč janšistom,

no jaz sem “janšist”, ker imam rad njegovo logično razmišljanje, pa mi gre rugelj pošteno na kurac. freud je bil tudi mimo za moje pojme zaradi njegovih za lase privlečenih teorij, jud gor ali dol (judi so mi drugače zanimivi). evolucionarna psihologija je prava pot: http://en.wikipedia.org/wiki/Evolutionary_psychology.
Neja pravi:
11. april, 2009 ob 13:53
Ads, kako pa si potem razložiš, da so ljudje zboleli za depresijo tudi v preteklosti, ko še ni bilo sodobnega življenja? Si že kdaj kaj bral o možganskih transmitorjih?
Simona Rebolj pravi:
11. april, 2009 ob 15:58
@Neja:
Asd ima glede tega brez dvoma prav. Gre za dobo 24 urnega delovnega časa in mobinga kot ključno hitro sredstvo za dosego ciljev ali z drugimi besedami pogleda na Američane, vodilno družbo civilizacije, poimenovane tudi kot “Prozac nation” in farmacevtske lobije kot ključne dobičkarje, ki jim definitivno ni v interesu, da bi doživeli upad pojmov tipa anksioznost. Pravo veselje pa je, da smo izumili tudi hiperaktivnost pri otrocih. Ritalin se trži divje. Le redki sposobni starši pa se dokazano uspešno ukvarjajo s svojimi otroci in od hiperaktivnosti ni več ne duha ne sluha. Pomagat si morajo informativno v glavnem sami in se mukoma bojevat za čas in energijo, ki so potrebne za odlične v pozitivno smer uravnavane rezultate pri takšnih zelo prevodnih (močnejše “pivnanje” vibracij iz okolja), sicer velikokrat ravno nadpovprečno ustvarjalnih otrocih. Pri nas gre namreč za problem, da je tudi psihiatrija podvržena politiki sodobnega tempa. Prioriteta je, da se človeka čimprej stera na teren uporabnosti. Prioriteta je tudi večno prikrivano dejstvo, da se ljudem, ki bi potrebovali gmotno pomoč, ne pomaga. Če bi človek potreboval svoje stanovanje, ker se cikla v skrajno disturbiranih odnosih s starši ali partnerjem, je najlaže, da se ga nafila s tableti, ker mu država ne ponuja niti začasne možnosti umika (si bila kdaj na psihiatriji? … ko sem bila sama prvič pri nekom na obisku, mi je bilo jasno samo eno, da če je bilo do trenutka, ko so te tja pripeljali, še veliko upanja, da se pobereš, ga je po življenju v tisti norišnici dobesedno vsaj enkrat manj.) Tablete se takoj vrže na mizo zato, da bi lahko človek pod umetnim uravnilom naprej funkcioniral. Z drugimi besedami, bo vsak hipotetični pacient hitreje dobil tablete kot pa dopust in navodila, kako bi lahko ta dopust najbolje izkoristil zase!!! Zato se ustvari ogromno število bolnikov, ki sicer to sploh ne bi postali. Pri tem pa človek hkrati ne dobi dovolj individualnih smernic, da mora stanje umetne “mirnosti” izkoristit za konkretne spremembe v življenju na način, kot je to povedal komentator Tine. Tine je brez dvoma srečen primerek, ampak predvsem zaradi tega, ker je očitno razmišljujoč, že samo po sebi močan osebek, ki je potreboval zgolj minorno spodbudo, da se izkoplje iz kaotičnega stanja, sam pa je bil že predhodno naravnan v zavednih željah k spremembam, ki jih je lahko uresničeval (ogromno ljudi si sprememb tudi želijo, pa v dani situaciji ne vidijo konca temnemu tunelu zaciklanosti v dano situacijo, ki je lahko povsem finančne narave ali pa dejstva, da mladostnik sploh ne more še bit finančno neodvisen.)

Zato odgovor na vprašanje, saj je bila depresija prisotna tudi že v preteklosti, kar naj bi potrjevalo biološko plat medalje, deluje zavajajoče. Saj tudi preteklost ni bila človeku družbeno socialno in politično naklonjena. Toliko in toliko ljudi je izpljunila ali celo kaznovala v njihovi drugačnosti in svobodnejši poti k samouresničevanju in izrazu. Pametno je kvečjemu vprašanje, kaj je sprožalo v povprečju največ degradacij človeka v nekem določenem obdobju v primerjavi z danes. In v čem so te razlike, v kolikor sploh so?!!! Dejstvo pa je, da vsa znanost o možganski transmiterjih in drugih “senčno” možganskih zaznambah kemičnih sprememb v telesu izgubljajo na bitki zaradi vprašanja, ali je bila prej kura ali jajce??? In dejstvo, ki ga priznava medicina, da tudi določene zaznane genske nagnjenosti nikakor ne pomenijo nujne eskalacije, ampak lahko celo pozitivno izrabo le-te! Kot vprašanje, kaj je bilo prej … stres ali čir na želodcu. In ali bi bila celo nagnjenost, da ima oseba pač slab želodec, že lahko izgovor za čir, čeprav se v zmanjšani stopnji stresa ne bi razvil. In še nadalje … kako je lahko slabši želodec odličen izgovor za bolj zdravo prehranjevanje, ki posledično vpliva tudi na druge segmente boljšega življenja posameznika, ki zaradi občutljivosti lahko hitreje svoje življenje preusmeri na boljša pota kot nekdo manj občutljiv, ki ima zato znižano glasnost alarma za pozitivne spremembe??? Problem človeka s slabšim želodcem zato ni nujno ravno v tem, da ima revež slab želodec, ampak predvsem v tem, da se sam ne uspeva dovolj učinkovito ukvarjat sam s sabo, primerne pomoči za usmerjanje na pozitivno plat medalje pa tudi ne dobi, ampak v najboljšem primeru samo Rupurut!

Današnji psihiatri imajo problem, ker jim etika in strah pred javnim linčem v znak nestrpnosti ne dovoljuje glasno priznat (samo Rugelj si je to privoščil, a kaj ko toliko druge “filozofije” ni štimalo), da je lažje pomagat inteligentnim osebam, ki tudi niso podvržene posebej težavnim življenjskim okoliščinam za njegov tip značaja. Medikamentna terapija, kjer kakršni koli razgovori, introspekcije in poziv k spremembami ne odigrajo smisla, pa je edino možna, da bi tak človek sploh lahko bil še del družbe. Kaj češ klepetat o poglobljenih vzrokih za nastalo situacijo z nekom, ki še pismen ni in ki nikoli o ničemer ni prav dosti razglabljal, je pa predvsem samo reagiral v kotlu bizarno krutih okoliščin primitivizma in pomanjkanja. S tem priznanjem bi namreč prihiatrija tudi priznala, da deluje zelo škodljivo in enoznačno tudi v primerih, kjer upanje ni tako daleč in ljudi pahnejo v bolezensko stanje, četudi ne bi bilo treba. Priznali bi tudi, kako zelo je psihično stanje posameznika odvisno od socialnega okolja in njihovih posledic. S tem pa bi pametovanje o možganskih transmiterjih prekleto izgubilo edinstvenost v razsežnosti pomena, farmacija bi padla v depresijo, ogromno zaposlenih pa bi ostalo brez službe, kaj šele kakšnega presežnega dobička!!!

@zirosi:
Rugelj se je evolucijsko zataknil v prejšnjem stoletju umevanja narave družbe. Bil je primeren pomočnik samo ozki skupini tipov ljudi. Zato je k svoji terapiji spuščal samo njegovi terapiji in s tem soluciji načina življenja v bodoče samo Primerne!!! Poanta preoprazbe njegovih pacientov je bila v tem, da na primer alkoholik postane raje deloholik. Kar se tiče filozofije pomena posameznika, kaj šele spolnih vlog itd. pa je natrosil toliko v evoluciji zataknjenih patriarhalno diktatorskih neumnosti, da bi mu bili mediji zelo naklonjeni, v kolikor se mu njegovo frustrirano šovinistično, homofobno itd. cirkusantstvo ne bi zdelo tako mamljivo za biznis s provokativnimi vsebinami.

In Freud je pomemben za umevanje preloma v pristopu, nikakor pa ne za enačenje z današnjim časom, namreč tudi njegovim spoznanjem je botroval čas. Z drugimi besedami gradnja teorije o zavidanju penisa žensk je v skrajno patriarhalnem času, kjer ženske, ki bi moškim zavidale vse do kocine na riti praktično po logiki stvari nisi našel, temu primerno pa so cirkulirali tudi tokovi podzavesti. Descartes se je hudo motil, kar se tiče umevanja človekove duše in enačenje s fizično bolečino, pri čemer je živali prepoznal kot stvari, ki ne čutijo bolečine. Njegovo ubadanje s problemom je pomembno prelomno in seveda velik dosežek za tisti čas in prostor, prepoznavanje zmotnosti njegovih končnih spoznanj pa enako pomemben za razvoj pri umevanju človeka. In Freuda je prav tako treba brat in umevat pazljivo!
Tine pravi:
11. april, 2009 ob 20:14
Katja in Simona, hvala za lepe besede.

Rad bi povedal nekaj besed o depresiji. Depresija je bolezen, ki nastane zaradi različnih dejavnikov, katerih posledica je pomanjkanje seratonina, zato se zdravi z antidepresivi in odpravljanjem dejavnikov, ki so povzročili depresijo.
Zmotno je prepričanje nekaterih, da se človek na antidepresive navadi. Se ne, ker antidepresivi nadomeščajo seratonin in spodbujajo telo, da sčasoma začne proizvajati seratonin, zato ko ga začne proizvajati, antidepresivi niso več potrebni in telo jih ne potrebuje več (seveda pa je dolgotrajno jemanje antidepresivov potrebno počasi zmanjševati).

Moje izkušnje z psihiatri: dobre, vendar se moraš predvsem sam pogobiti vase.

Moje mnenje je, da se oseba, ki je prestala depresijo ne sme več vrniti v isto okolje in da mora najprej prepoznati in nato spremeniti navade, ki so jo pripeljale v to stanje (zamenjava službe, spremeniti odnos s partnerjem, itd.). Jaz sem vse navedeno naredil - okolica in svojci se je križala, jaz pa sem vedel, da sem na pravi poti. Pri tem je pomembno, da imaš vsaj eno osebo na svoji strani. Ena oseba je dovolj.
Neja pravi:
11. april, 2009 ob 20:22
Priznam: Na svetu bi bilo lepo in tudi pravično, če:

-bi vse nosečnosti potekale normalno in vsi porodi brez zapletov, da bi se rodili sami zdravi otroci, brez telesnih /možganskih/ okvar.
-bi vsi imeli zdrave, ljubeče starše, ki bi znali /in imeli tudi pogoje/ pravilno vzgajati, da bi se vsi otroci razvili v zdrave osebnosti.
-če bi vsi imeli enake/?/, zadovoljive življenjske pogoje, da bi vsi lahko zadovoljevali vse svoje potrebe po svoji meri in uravnoteženo.
-če bi imeli vzpodbujajoče, pozitivno naravnano tudi širše okolje, da bi se naučili zaupanja, upanja, ljubezni, potrpljenja, solidarnosti, odgovornosti, vztrajanja in naporov….
-če bi doživljali samo toliko stresa, kot ga lahko še brez posledic prenesemo.
-če ne bi bilo bolezni, prometnih in drugih nesreč, vojn, da bi ostala naša telesa /posebno možgani/ zdrava.
-če ne bi bilo hormonskih sprememb in starosti, ki lahko spreminjajo naše zaznavanje, mišljenje in čustvovanje.
-če bi lahko z genskim inženiringom odkrili in zamenjali gene, ki predstavljajo predispozicijo za duševne bolezni…
Potem bi življenje verjetno bilo za večino od nas boljše in lažje.
Na žalost pa moramo živeti z vsem tem…… Zato človeških usod, težav in bolezni ne moremo kar preslikati v enostavne sheme. Ne moremo na pamet, brez znanja in poznavanja presojati, trditi in kritizirati. Ne moremo kar z zamahom roke razvrednotiti endogeni del vpliva za nastanek duševnih bolezni. Hvala bogu, da obstajajo psihofarmaki, /se pa strinjam, da bi morali v farmacevtski industriji narediti red/, ker so rešili že veliko življenj in ker pri akutnih psihozah res ne gre brez njihove pomoči.
Zame ni dilema: ali medikamenti ali psihoterapija ali druga terapija….Vse imajo svoje mesto. Pomembno je le : Kaj, kdaj, zakaj, komu, koliko, kako dolgo in najpomembnejše: pravilna presoja!!!!
Seveda, gotovo obstajajo indikacije za posamezne vrste psihoterapije, med drugim tudi motivacija bolnika zanjo. Inteligentnost pa velikokrat ni prednost, ker prinaša v paketu tudi veliko obramb in manipulacij. Pa še to: Dokler je bolnik preveč pod vplivom svojih doživetij/ takih ali drugačnih blodenj, prividov, prisluhov/ zanjo pač /še?/ ni sposoben. Pa lepe praznike želim.
Aljo pravi:
11. april, 2009 ob 22:44
@Neja

goli majmun je bolan v osnovi…genski inženiringa pa osnova za genski fašizem
Neja pravi:
12. april, 2009 ob 9:02
@Aljo, se strinjam, v človeških rokah se lahko vse, ki bi bilo dobro, sprevrže.
Neja pravi:
12. april, 2009 ob 9:44
….kar bi bilo dobro…
Simona Rebolj pravi:
12. april, 2009 ob 15:52
@Neja:
- Ni problem v zapletih. Zapleti so del procesov, le da je ob nekdanjem “na seniku” rojevanju veliko več novorojencev in hitreje preprosto ob zapletih umrlo (tudi manj so se sekirali zaradi tega). O čemer je danes vredno govorit, je o tem, da s prevelikim avtomatizmom nudenja umetnih popadkov preveč porodov zašuštrajo in ogrožajo zdravje porodnice in novorojenca. To počnejo spet zato, da čimveč “dela” opravijo v čimkrajšem času. Tisti, ki nastradajo, padejo v koš kolateralne škode, podrejene prioriteti pospešenega tempa pod sloganom “čas je denar”. Posebno pozornost bi morali polagat tudi na prijaznost in posvečenost osebja, ki zaradi mizerne plače in preveč dela prevečkrat popolnoma pogrnejo na tem izpitu. Psihično stanje porodnice pa je zelo pomembno!!! Premalo je na razpolago tudi priporočil za način rojevanja, ki bi najbolj ustrezal posamezni nosečnosti.

- Ker ima pravico do rojevanja vsak človek, magari bil popoln idiot in psihopat, se je hipokritsko sklicevat na to, kako bi bilo lepo, če bi bili vsi starši dobri. Je pa toliko bolj pomembno, da znamo pričakovat (v kolikor imamo otroke Res radi) čim boljše delovanje vzgojnoizobraževalnih in socialnih institucij! In seveda, da bi dojemali vlaganje financ v te sfere kot najbolj pomembno in denarja vredna dejanja!

- Klici po realni demokraciji še vedno niso utihnili in dosegli zadovoljivo stopnjo, kar pa ne pomeni, da ni mogoče. Lakota in brezdomstvo je za vsako družbo škandal in ne sprejemljivo dejstvo sveta, ki, eh, je pač nespremenljivo. Nespremenljivo je, ker dopuščamo nesramno kopičenje bogastva peščice in ker lažemo, da imamo radi otroke. V resnici imamo preveč radi samo Svoje, kot lastnino. O tem bi se moralo več govorit kot o prepoznanem dejstvu.

- Če bi imeli pozitivno naravnano okolje že preko vzgojnoizobraževalnih in socialnih institucij, bi bil luksus, kljub morebitnemu pomanjkanju v “širšem” okolju, pa še do tja nismo prišli.

- Tudi prekomerne doze stresa ne bi bile tak problem, če bi bili sistemi za pomoč vsaj približno dovolj profesionalni in človeku naklonjeni ter ne priritetno zgolj sredstvo za biznis.

- Za bolnike bi bil že luksus, če ne bi v bolnicah, na primer na onkologiji, zaradi nesramno slabih pogojev zbolevali še bolj. Nesreče se dogajajo, lahko vplivamo, da jih je manj, predvsem pa lahko vplivamo na odnos do ponesrečencev. Vojne same po sebi so pa že dolga druga razprava, ki deluje po enakih že omenjenih vzorci. Za vietnamske veterane ni bil tolikšen problem spoznanje, kako so jih z udarno domovinsko propagando (ki so jo sestavljali tudi paleta psihologov, da bi uspela v množični rekrutaciji … svinje nemarne) nategnili, še večji problem jim je predstavljalo, da so z njimi ravnali kot z nekoristnim smetjem, ko so se tako ali drugače poškodovani vrnili!

- Spremembe zaznavanja in procesi vključno s hormonskimi so del življenja. Lepo bi bilo, če bi več pozornosti namenili razumevanju tega normalnega procesa in ustreznemu delovanju (od prehrane do drugih navad in pogledov). Starost je pa sploh nekaj čudovitega, če znaš z njo živet in jo cenit v tistem, kar novega prinaša. Če bi bila večno mlada in ista v “ogledalu”, bi se od naveličanosti in dolgcajta po mojem kar ustrelila. Ljudje veliko premalo govorimo o lepoti smisla staranja in smrti.

- Zakaj bi z genskim inženiringom zamenjevali gene, ki predstavljajo predispozicijo za duševne bolezni???? Take ali drugačne predispozicije za možen razvoj določenega duševnega porušenja ravnotežja ima verjetno skoraj vsak. Še tisti, ki pa nima (vsaj odkrito in zaznano v določenem času), se mu pa ravno tako lahko premik zgodi. In ravno pri teh nagnjenih zadeva ni enoznačna. Saj so nagnjenosti k duševnim boleznim lahko tudi spodbuda za določene še kako zaželene značajske lastnosti, ki v povezavi z določeno naravo dela in komunikacije z okoljem rezultirajo v nadpovprečnih dosežkih!!!! Bohnedaj, da bi umetno vse pošlihtali v navadne povprečne robote, iz strahu pred tem, da se neka lastnost spreobrne v nezaželeno smer. Prednost znanosti je predvsem v tem, da se predispozicije za določene hujše bolezni lahko predhodno zaznajo, pri čemer se starš lahko potem odloči, ali bo otroka imel ali abortiral. Večina natančnejših preiskav je pa pač še vedno tako dragih, da se jih ne ponuja, v kolikor jih nisi pripravljen financirat. Na enak način funkcionira problematika presajanja organov, kar spet ni nič drugugega kot problematika mentalitete in s tem zastavljenih prioritetnih vrednot, ki vplivajo na ekonomijo in pravo.

- Ja, sveveda moramo živet z vsem tem, vendar to ni izgovor za pomanjkanje kritike in samokritike, ki življenje izboljšuje. Če bi se v zgodovini vsi samo branili iz ogroženosti, bi ženske še vedno eksistenčno odvisne od moškega bile vredne samo toliko, kolikor sinov damo na svet, pa kakšno mesno štruco spečemo. Psihično nestabilni bi v verigah čepeli nekje v temnici, homoseksualci pa bi kot sprijenci ali bolniki prenašali še večjo agonijo, kot jo še vedno in še marsikaj!!! Seveda sheme niso enostavne, zato sem ti tudi odgovorila na vsako alinejo, ki se je tebi tako enostavno zdela v zaključku, kaj bi bilo lepo in kaj ne, okvirno bolj podrobno. In ja, nikjer nisem trdila, da je presojanje na pamet in brez znanja zaželeno. Je pa konstruktivna kritika in razprava, ki niso zgolj poenostavitve v prid branjenja nekoga ali napadanja, vedno dobrodošla in je ne bi smeli zgolj v imenu biti Za ali Proti poskušat zavirat!!! Nikjer tudi nisem govorila o razvrednotenju z zamahom roke endogenih vplivov, ampak predvsem o tem, da je prav tako nekonstruktivno in škodljivo endogene vplive tretirat kot edinstvene in najbolj pomembne kar počez.

Pri akutnih primerih, kar pomeni, da so akutni že postali (vsaka akutnost pa ima svojo zgodovino ravnanja, ko akutno še ni bilo akutno), so brez dvoma psihofarmaki nujno potrebni in dobro, da jih imamo. Ampak za prehodno obdobje. Ni dobro, da se jih zlorablja, ker se ne naredi reda ne samo v farmacevtski industriji (to je konec konec predvsem biznis, ki si kakšnega posebnega reda bolnikom v prid, da se rešijo njihovih produktov, res ne želijo kaj dosti), ampak se ne naredi reda tudi znotraj sistema prihiatrije, red bi bil potreben tudi na področju psihologije že skozi študijski proces, ki študija ne omogoča najbolj primernim osebam za ta vpoklic!!! In ja, ker je vse pomembno, se strinjam, in tako pomembna presoja. Najbolj sposobni za presoje pri tovrstnih vpoklicih pa niso nujno gimnazijske piflarke, ki vstopajo v ta študij s takimi in drugačnimi frustrami, niti na medicini ni najbolj ustvarjalen v smeri prave presoje tisti, ki se predvsem pridno uči, kar je bojda treba znat. Da o nadaljnjih značajskih kolapsih že vpetih v sistem službovanja sploh ne bi diskutirali.

Se strinjam, logično, da inteligentnost ni vedno prednost, ampak lahko celo breme, ker je takšen človek pač težje obvladljiv. Še posebej težavni so primeri, ko presežno ustvarjalna, subtilna in prevodna inteligentna oseba spozna, da sicer duševno trpi zaradi teh lastnosti, vendar pa pod medikamenti njena sposobnost zaznavanja in s tem ustvarjalni potencial zdrkne na minimum. Odločitev je težka v slogu reka, ali živeti celo življenje kot ovca ali trenutke kot lev. Ker gre v bistvu za vprašanje prilagoditve dani situaciji, za “sindrom” spreminjanja sveta, ki je zaželen in mučen, plus nevaren hkrati. Jaz sem govorila o stopnji razvite inteligence, ki omogoča človeku večjo možnost sodelovanja s terapijo, ki vsebuje tudi sprembe v načinu življenja in pogledih na problem. Če bi bil Tine nek polpismen človek, ki mu umevanje svoje situacije seže samo do prve cerkvice na hribu in bi bil prepričan, da ne sme nič spremenit, v kolikor bi bila na primer razveza v difunkcionalnem zakonu prvi pogoj za razreševanje psihične stiske in v kolikor nadaljnje spremembe kljub realnim možnostim sploh ne bi znal izkoristit, pomagat ne moreš drugače, kot da z medikamenti poskrbiš, da bolj varen pred sabo preživotari na svojem kvadratnem metru, ker je za vzgojni manjko precej prepozno na primer. In teh primerov ni malo.

In ja, seveda, blodnje, halucinacije in močan vpliv doživetij, pri kakršnem pacient ni zmožen oblikovat objektivne presoje nad svojo situacijo, je akutna faza, pri kateri so medikamenti nujni za to prehodno obdobje. Tudi sicer v življenju je v drastičnih situacijah bolje vzet tableto, kot pustit, da ti poči film do konca, ker se boš prepozno težje izvlekel. Osebno včasih uporabim Persen Forte … hehe … Zaenkrat pomaga. To pa nikakor ne opravičuje nadaljnjih možnih zlorab farmakološkega pristopa, ki se dogaja zaradi pomanjkljivosti v sistemu, pomanjkanja denarja in s tem časa, ter presežnega pomanjkanja profesionalnosti kadrov pri bolj ali manj pravih presojah.

-
Simona Rebolj pravi:
12. april, 2009 ob 16:08
@Tine:
Tudi moje mnenje je, da se oseba, ki je prestala depresijo (ali kakšno drugo obliko psihične ali duševne stiske, ki je sprožilo bolezensko stanje) ne sme več vračati v enako okolje in življenje furat po prejšnjem kopitu. V tem spoznanju pa tiči najhujši zajec hipokrizije in sprenevedanja v preveč primerih tudi s strani prihiatrije. Punca, katere zgodbo je opisala Katja, se prvenstveno ne bi smela več vrnit na stara pota (predvsem domov ne), pa se ni mogla branit, nič ni mogla spremenit in nihče ji ni pomagal. Včasih je en človek na tvoji strani luksuz, sprejemanje odgovornosti za človeka, ki je že zelo globoko v psihozi, pa zelo nevarno, če ne veš, kaj pravzaprav počneš. Zato tudi Katja kot prijateljica ni zmogla bremena, da bi ji kar ponudila streho nad glavo in se postavila v vlogo odgovorne. Kar je tudi prav, saj bi ga lahko kaj usrala, situacijo pa bi drastično poslabševalo nemarno dejstvo, da ji nihče ne bi bil naklonjen. Starši bi tupili svoje, da bi prikrili svojo gnilobo, psihiatri ji ne bi pomagali, ampak bi ji dali kvečjemu za podpisat kakšen pildek, da sprejema polno odgovornost, ki je, valjda sama ne more itd. Na psihiatriji pa ni sobice zate posebej, ki bi ti omogočila mir in nikakršnih zadovoljivih dodatnih pogovornih terapij in konkretnih nasvetov za življenje, ko boš psihiatrijo zapustil (stanovanje, delo itd.), ampak samo in predvsem litri in tone farmacevtskih izdelkov.
Neja pravi:
12. april, 2009 ob 18:28
@simona, moram ti dati priznanje, /če smem?/, da spretno oblikuješ misli v stavke, da si vztrajna in da ti ni škoda sončnih prazničnih dni za pisanje. Namen tega, kar sem zgoraj karikirano naštela, je bil, da bi samo malo pokazala, kaj vse lahko /v grobem/ vpliva na človekovo duševno funkcioniranje, na nastanek vedenjskih ali duševnih motenj in bolezni. Vsi ti prepleteni faktorji imajo tudi vpliv na potek in zdravljenje. Zato se jaz ne bi upala nikoli ničesar od daleč trditi in pripisovati odgovornosti. Potrebno je podrobno pogledati vsak primer posebej z vsemi potrebnimi podatki in poznavanjem /znanjem/. Premoreš vse to?
Tine pravi:
12. april, 2009 ob 23:52
@simona

Jaz se pridružujem Neji za priznanje Simoni za globoka razmišljanja in se sprašujem odkod Simoni izvira ta poglobljen pogled na svet? Takšno globoko razmišljanje je po mojem lahko le posledica velike življenske izkušnje, ki te pripelje do poglobljenih razmišljanj. Simona popravi me, če se motim.
Tine pravi:
12. april, 2009 ob 23:53
….življenjske preizkušnje…
Bruno pravi:
13. april, 2009 ob 0:58
Zanimalo bi me pričevanje psihiatrinje v tej zadevi !
Neja pravi:
13. april, 2009 ob 7:26
@Bruno, misliš na Katjino zgodbo ali na Tinetovo zgodbo ali na Simonino razmišljanje?
nekdo pravi:
13. april, 2009 ob 13:21
Sam sem to občutil na lastni pesti. Bil hospitaliziran zaradi nekega čudnega izpada in so me prisilno zaprli v zaprt oddelk, kjer sem preživel 1 tedn, nato sem še 3 mesece bil tam… Vzrok “kao” shizofrenija. Filali so me s tabletami… Ampak jaz sem vedel da sm normalen in se sprijaznil s hospitalizacijo kot nekem dopustu od vsega stresa. Od tablet sem bil omamljen, vendar sem kljub temu ohranil trezno glavo in se ne zapiral vase… Počutil sem se kot na dopustu :) ,kjer sem se malo odstranil od vsakodnevnega stresa… Sedaj funkcioneram normalno in nisem več jezen da sem bil nasilno zaprt, prevezan s prisilnim jopičem in inkjecijo v rit, da sem zaradi tega naslednji dan pozabil da se je sploh kaj zgodilo, sem pa od ljudi slišal, da se mi je čisto odtrgalo, kako to da sem zdaj uredu in se smejim in pogovoarjam normalno o vseh stvareh kljub temu, da se mi je odpeljalo. Zaradi tega KER sem bil prisilno zaprt, ker bi mi lahko nekdo normalno povedal, samo malo dalj bi mi moral razlagat, da pa jutri bo vse uredu, vse kar bi jaz takrat rad slišal! Ampak tako je to pač bilo, nisem se uperal in sem bil celo “nekaksen” terapevt med casom hospitalizacije. Pomagal sm sovrstnikom in jih poskušal na nek način odpret, česar sami niso hotli ali pa niso upali priznati. Za hospitalizacijo pa vedo samo najbljižji in noben drug, tega pa tud ne mislm razlagat prijateljem, mogoče nekoč ko bom ustvaril družino in bom imel kaj pokazat, da pride skrivnost na dan :). Takrat sem bil pa star 20 let.
nekdo pravi:
13. april, 2009 ob 13:26
Mogoče še kdaj napišem kaj vse so pacientom delali, enostavno so jih poneumljali! Samo nekateri so se pa zanalaš sprijaznili, in še bolj uničevali sebe, se upirali… Kot da jim je na zaprtem odelku vse kar hočejo od življenja!
mičopičo pravi:
13. april, 2009 ob 23:34
Zajebana zgodba.Verjetno pa ni edina in še je veliko podobnih.Tudi sam sem že večkrat prestapljal prage psihiatrije.Par let tudi že ambulanto obiskujem psihiatra.Star sem 20 let in problemi so se mi začeli pri 16-ih.
Zdi se mi,da se vsako leto stanje v teh ambulantah slabša.Naročen sem nekje enkrat mesečno(čakalnice so vedno bolj natrpane).Ko pridem tja me terapevt malo povpraša kako je kaj in če je prišlo do kakšnih večjih sprememb,če mu imam kaj posebnega za potožti in razložiti si mogoče vzeme nekaj časa več,mi malo prisluhne, pol mi na hitro odgovori kakšen njegov strokovni, pameten pregovor in je pol to-to. Malo še pogleda,če bi se dalo kaj spremenit pri terapiji.
Povprečno sem na mesec pri njem kakšni 15-20 minut.Tako,da razen kakšnega tolažilnega recepta od njega nimam nič.
Zadnje čase opažam, da je zaradi svojega stresnega poklica in prenatrpanosti v čakalnici na najinih srečanjih še bolj nervozen in nesproščen od mene.Hihi..Zmes znama imeti tudi kakšen prepir,kjer neprefesionalno popizdi..Tudi v čakalnico se je že zaslišal njegov nekontrolirani krik.
Vsekakor v Sloveniji primanjkuje dobrih psihiatrov.Pacientov pa je zmeraj več.
Najbolj pa je žalostno to,da večinoma teh “bolnikov” ne zaupa več v sebe in se pusti voditi tem zdravnikom,ki si sploh ne vzamejo časa,da bi človeka dodobra spoznali in ugotovili kakšen pristop zdravljenja bi sploh bil dober za njega osebno.Sam sem veliko časa bil isti.
Zdaj,ko pa imam malo drugačno razmišljanje in se ne strinjam v celoti z njim prihaja do te napetosti in prepira med nama.Vem pa,da se počutim po teh konfliktnih terapijah boljše kot prej, ko sem mu samo v prazno kimal.heh.
Bruno pravi:
13. april, 2009 ob 23:41
Mislim na Katjino zgodbo.
Simona Rebolj pravi:
14. april, 2009 ob 0:19
@Neja:
Hehe … Ne, sončnih prazničnih dni mi niti pomotoma ni škoda za pisanje. Za pisanje še posebej ne. Rada jih preživim doma ali na kofetu v mestu, ko se večina spoka drenjat na razne griče in preklinjat na prenabasane ceste v smer morja, od koder bo večina po par dneh od samega pokanja, troganja in drenjanja prišla nazaj bolj utrujena, kot je odšla. Jaz pa uživam ljubi božji spokojni mir, kjer sem. In tudi poleti se sploh ne grem rada cvret na morje, ker pač sije sonce. Raje prej ali malo kasneje, če mi sploh zapaše. Grem pa včasih z največjim užitkom na sprehod po dežju, še raje po snegu, smučanja pa sploh ne maram. Je zato kaj narobe z mano? Niti slučajno, dokler se tako počutim bolje. Sem pa res porabila tudi jaz kar nekaj let, da sem uspela pogruntat, kaj mi sploh paše, med kopico vsiljevanih trendov, kaj vse je fajn in kako se šika živet.

In seveda je vsak primer po svoje in posebej kompleksen. Kje je pa kdo trdil kaj drugače? Vendar to Spet ni nikakršen izgovor za ignoranco do slabosti vsega že naštetega. Ravno zato, ker je vsak primer tako poseben, je prehitro in površno delovanje v slabih sistemskih in prostorskih pogojih toliko bolj kritike in sprememb na bolje vreden. Občutki ogroženosti in strah pred tem, da bodo vsi, ki znotraj teh sistemov delujejo, označeni, da slabo opravljajo svoje delo, je izredno škodljivo. Rezultira v prikrivanju pomanjkljivosti in pomanjkanju samokritike. Tako delovanje je zgolj sebično. Ohranjanje svojega položaja v status quo poziciji. Takšno delovno okolje pogumnejše, zavzetejše in bolj kritične profesionalce ponavadi šikanira in izključuje iz kroga, da bi le ohranjali molk in blagor povprečnega delovanja. Bolj javno razbobnano se nekaj podobnega dogaja okrog dr. Breclja na onkologiji. Seveda pa on še zdaleč ni nek poseben primer, ker to postaja že mantra na Slovenskem v večini institucij. Pri tem sploh ni pomembno, kaj se gre nek Brecelj in ali so njegovi nameni res povsem pošteni in predvsem objektivni. Neizpodbitno je, da je njegovo delovanje reprezentativno pomembno za naš prostor in pogumno. Da ga podpirajo pacienti, ne pa vrhovni lobistični krožek, kjer si delijo in ohranjajo položaje po raznovrstnih politikantskih načelih, po kakršnih pacienti pač niso v bonusu. Še manj pomembno je vprašanje, ali neka Simona Rebolj ‘premore vse to’, kot si izpostavila, v tem primeru. Ne mislim se na to provokacijo odzvat niti s samohvalnim repenčenjem, niti z izigravanjem skromnosti in posuvanjem pepela po sebi, da bi bolj ugajajoče odzvenela. Who cares?! Pomembno je, ali premorejo vse to psihiatri in tisti, ki bi lahko na izboljšanje situacije na svojih pozicijah bolj udarno vplivali, pa ne naredijo niti približno dovolj, niti si nihče ne upa izpostavit verjetno. Mejdun, saj je lahko še izločen iz zavezniškega klana, pardon, izgubi službo, dobi kakšno slabo “oceno” na svoje delo s strani nadrejenih diletantov. Dejstvo pa ostaja. V tistih sobicah se drenja po več pacientov in vse skupaj spominja na zapor slabe vrste. Le z eno razliko. Da si v zaporu pri nas vsaj s kakšnim hudim incidentom lahko prislužiš za nagrado kakšen dan samice in s tem ljubega miru. Na psihiatriji je pa … hmmm … v vseh ozirih pač Noro! Ko sem kot “zdrav” obiskovalec tja hodila obiskovat prijatelja in nekoč prijateljico, sem vsakič po urici prišla domov milo rečeno živčna. Če bi morala tam prespat, bi mi verjetno počil živec. V bistvu bi moral prejet posebno nagrado nacionalnega pomena vsak, ki se po izkušnji bivanja na psihiatriji še kdaj uspe pobrat. To so posebni dosežki slehernika, ne pa oddaja Svet na Kanalu A… hehe …

@Tine:
Po mojem se ne motiš. Brez bolj zoprnih preizkušenj tudi moja dosedanja zgodovina skozi ni šla. Preizkušnje same po sebi pa na žalost ne rezultirajo avtomatsko v poglobjen pogled na svet. Pri nekaterih ravno obratno. In nekatere preizkušnje zapirajo, postanejo zaljubljeni v svoje izkušnje in merijo svet predvsem po sebi. Nekatere pa ravno preizkušnje odpirajo, postanejo radovedni do sveta. Je zanimivo spremljat prepir dveh s skoraj identično izkušnjo, ki sta jo popolnoma drugače preživljala in vzpostavila popolnoma drugačen odnos do nje. Odkrito povedano je bilo moje prvo večje razočaranje ob spoznanju, da izkušnje same po sebi niso vredne kaj dosti … v smislu garancije, da se boš zgolj iz njih kaj dosti naučil. Ne garantirajo niti, da boš postal močnejši. Lahko te še oslabijo, ranijo in razrahljajo. Če sam ne vzpostaviš distance do sebe in svojega življenja, obstaja največja verjetnost, da se boš vrtel v klobčiču lastnih nesporazumov s seboj in si z ogromno čustvenega balasta zagrenil življenje še precej bolj, kot je “nujno” glede na okoliščine oziroma okvir usode … hehe …
Neja pravi:
14. april, 2009 ob 8:04
@Simona Tukaj je šlo za zgodbo dekleta, ki je zbolelo za duševno boleznijo, na druga področja medicine /onkologija/ se ne bi spuščala. Se strinjam, da je kritika, posebno konstruktivna, dobra in potrebna stvar. Težko pa smo že pri konkretni, Katjini zgodbi, objektivni “kritiki”, ker pač ne poznamo vse dinamike okolja, osebnosti, bolezni, terapije in tudi nimamo potrebnega znanja, da bi si jo razložili. Že Katja sama ne more biti objektivna. /V glavnem razpolaga z znankino platjo dogajanja, zato to razumem kot Katjin subjektiven pogled in tudi prizadetost, ker je šlo za znanko./ Toliko bolj se pa naše “modrovanje” odmika od objektivnosti, če trosimo kar počez razne sodbe o psihiatriji in psihiatrih. Mogoče to pomaga nam, da se zaradi kritičnosti počutimo družbeno koristne ali s tem kanalizirano svoje nezadovoljstvo na zadeve izven sebe ali …..nešteto razlogov pač. Gotovo bi se dalo marsikaj v psihiatriji izboljšati, tudi prostorske razmere, ki jih navajaš, ampak, kdo pa je odgovoren za to, da so trpali duševno bolne na obrobje, v stare gradove,/ da bi lahko pri sebi zanikali nevarnost, da za duševno boleznijo zboli vsak…../? psihiatri gotovo ne. Kar glasno se zavzemajte za boljše bivalne pogoje! Prenatrpane čakalnice, premalo časa….Poznam kar nekaj psihiatrov, ki so zaradi obremenjenosti izgoreli……Zahtevajte drugo zdravstveno politiko. Ob konkretni izkušnji, da konkreten psihiater ne ravna etično, strokovno, pritisnite na vzvode, ki so že zdaj na voljo. Izboljšajte “svet”.
Drugače pa, Simona, tudi jaz mislim, da ni nič narobe s teboj, če živiš, kot ti odgovarja /kar si ugotovila/, če/ker ne posegaš v potrebe in svobodo drugega ob sebi. Provokacija? Ne zato, da bi odgovorila meni/nam, ampak sebi.
Neja pravi:
14. april, 2009 ob 8:09
PS: Tinetu si, po mojem, dobro napisala, kako je “nevarno”, če merimo svet /in tudi dogajanje v psihiatriji/ samo po sebi.
Tine pravi:
14. april, 2009 ob 22:15
@Neja

Jaz pa mislim, da se ne sodi ljudi in ustanov kar vse povprek in čez palec. To je tako, kot če bi tajnica, ki jo nadleguje direktor rekla: ” Kaj čem, saj so vsi direktorji takšni”. Ej, jaz pa mislim, da niso.

Moje izkušnje so bile pa dobre z psihiatri. Pogovarjali so se z mano in vztrajali na tem, da zamenjam okolje in se preselim od staršev - to so povedali tudi moji staršem. Problem je, da se tovrstnih metod ne poslužujejo vsi terapevti - torej odpraviti vzrok bolezni - npr. zlorabe, mamila, posesivni starši, psihično maltretiranje v službi,…itd. Kajti toliko zgodb, kot sem jih slišal - ne moreš verjeti. Skupni imenovalec vseh zgodb je v večini družina (samomori, pijančevanja, pretepanje, zlorabe,…). Ne moreš verjeti, kakšne posledice lahko povzroči vpliv družine na otoka - si moraš misliti, da npr. če mama svoji hčerki pri kosilu ne privošči sladice, ker je že itak malo preveč okrogla - lahko povzdroči pri tej isti hčerki kasneje hudo bulimijo ali anoreksijo???!!!

@Simona

Moje mnenje je, da bi se moral vsakdo v fazi adolescence ali nekaj let kasneje poglobiti vase in prepoznavati svoja čustva. Čusta so navsezadnje tista okoli katerih se vse plete in dogaja. Še več: to bi nas morali učiti na šola - osnovni in srednji - in sicer bi morali imeti razne terapevtske skupine za prepoznaanje čustev: z gibanjem , plesom, glasbo, pogovori. Vsak od nas bi moral prestati takšno življensko šolo. Namesto tega pa se npr. v 3. letniku biologije učimo kako se se razmnožuje neka žival, ki živi 1 m pod globino morja?? Nesmisel. Sicer ti ta podatek malo razširi obzorje ampak who cares?? Ko končaš srednješolsko izobraževanje nosiš v sebi cel kup info, ne veš pa nič o sebi. Zakaj je potrebno, da veš kaj o sebi:
- zaradi nadaljnega šolanja - torej kaj sploh želiš v življenju - in ne kaj npr. prinaša denar ali pa se dobro sliši? To se mizdi še posebej pomembno: moja izkušnja je, da semopravljal high class poklic, z veliko dohodka, ki pa me ni veselil. Opravljal sem ga ker sem mislil, da sem zato pomemben, bla bla bla. In sem se zlomil. Pred tem bi mi moral nekdo povedati: Poglej, opravljaj poklic, ki te veseli. Tako boš rad hodil v službo, in tudi bolj uspešen boš (v prejšnjem primeru pa sem bil itak suženj čez teden in pomembnež čez vikend. Beri: to mi itak ni nič pomagalo, ker sem bil cel vikend čisto crknjen);

- zaradi odnosa v vezi s svojo partnerko;

- zaradi ravnovesja v svoji glavi.

LP
Neja pravi:
15. april, 2009 ob 0:08
@ Tine, tudi mene veseli, da si si uredil življenje, da si zadovoljen in da je tvoja izkušnja “s psihiatrijo” dobra. Vidim, da si marsikaj spoznal o sebi, o svojem doživljanju in ravnanju, kar gotovo deluje zaščitno pred ponavljanjem starih neučinkovitih vedenjskih vzorcev. Zdi se mi, da poznaš “obrambne mehanizme”, ki jih ljudje uporabljamo, ko navajaš primer “posploševanja”/tajnica-direktor/. To pa ne velja za veliko drugih tukaj, ki to počnejo. Vse dobro ti želim še naprej.
Simona Rebolj pravi:
15. april, 2009 ob 0:47
@Neja:
Dovolila si bom popravek. Za zgodbo dekleta, ki se ji je razvila duševna bolezen … hehe … Za to morajo pa obstajat ugodni pogoji! Bolj ugodni od tistih, ki bi vplivali, da se duševna bolezen ne bi razvila oziroma eskalirala.

Kar se osebnega odnosa do zgodbe tiče, sem že v prvem komentarju napisala, da je to edini kleč Katjine kolumne. Ampak kleč ravno zato, ker se lahko ob pisanju s tega zornega kota, vsak spotakne ob ta neizpodbiten fakt in ji to očita, čeprav je svoja spoznanja zapisala argumentirano in še kako nezanemarljivo. A za odnos ljudi do tega teksta bi bilo mnogo bolje, če bi ne bi kotirala z vidika osebne zgodbe, ampak zgolj razmišljanja o tej tematiki pač. Kolumna pač ne dopusti prostora kot roman, da bi lahko vse opisal in pojasnil bolj kompleksno in natančno, kar želiš sporočit. Katjin poudarek je bil namreč na dejstvu, da je prijateljica šimfala očeta, češ, da jo je posiljeval. Popolnoma vseeno je, ali je to res ali ni. V vsakem primeru je dejstvo, da prijateljica ni imela dobrega odnosa do očeta, s tem pa očitno tudi on do nje ne. Dejstvo je, da je ta prijateljica ostala doma!!! Ni ji bilo omogočeno, da se umakne iz družinskega okolja, kjer se ji je duševna bolezen tudi razvila. In dvomim, da je imela dovolj drugih ustreznih pristopov poleg farmakoloških, intenziven farmakološki je bil pa očiten, razen če bi Katji očitali, da laže.

In seveda nikjer nisem pisala o ničemer kar počez. Pisala sem zelo natančno in res upam, da moji komentarji niso prekratki … hehe … Mimogrede … Pisala sem tudi o zadevah, o kakršnih sem se pogovarjala tudi s psihiatri, ki jih osebno poznam. Z enim malo več, dvema malo manj.

Kar si kasneje opisovala, nad čem se je treba pritoževat, se strinjam, saj sem to tudi počela. Vendar pa si lahko prepričana, da nikakršen javni pritisk brez pritiska psihiatrov ne more uspet. Zakaj neki pa bi? Saj gre za denar. Tako v primeru prostorov in kadra, kot za sistemske spremembe. Nisem ti kar tako omenila Breclja. Omenila sem zato, ker dokler psihiatri iz strahu, da ne bi izgubili službe ali bi jih kako drugače jebali v glavo, ne bodo pritisnili, ne bo nič, ker se smatra, da ni neznosno. Se tretira, kot da je relativno vse okej. Tudi dokler pazniki v zaporih niso zajurišali, se ni zgodilo nič kljub leta neznosnim razmeram. Zdaj se komaj obeta nekaj malega več kadrov in novi prostori. Direktor zapora pa je takrat mirno v mikrofon zabevskal, da so razmere obvladljive (zakaj misliš? Zato, da je ščitil sebe, ker ni nič kaj dosti iz svoje udobne pisarne postoril za izboljšanje zapornikom in drugim delavcem v prid)! Menim tudi, da veliko psihiatrov ni za to, da bi se kaj spremenilo, ker se itak ne počutijo nevemkako sposobne. Vsaka sprememba v smer ugodnejših pogojev, namreč potem zahteva vidne rezultate na bolje! Jih bodo večinoma dosegali??? Močno upam.

Kdo je kriv, da so včasih metali ljudi v temne gradove itd.? Se strinjam s tabo, da obstaja krivda tudi na ljudstvu, v strahu pred možnim seboj. Bolniki nasploh so v zgodovini vzbujali strah. Vendar se pa nikakor ne strinjam, da takratni “psihiatri” niso imeli nič s tem. Saj je šlo vendar za njihove takrat tretirane strokovne vzvode, kako se temu streže!!! Tudi pretepali so jih, izganjali hudiča in še marsikaj. To je bila vse zelo strokovna terapija. Marsikdo je svojega bližnjega samo pustil v “varne” roke tistih, ki bojda s tem znajo ravnat. Tako so bili deklarirani.

Sicer pa logično, da posegam v potrebe in svobodo drugih ob sebi. Oni pa tudi posegajo v moje. Drugače se sploh ne da živet, razen če se preseliš na samotni otok. Ampak zaenkrat lahko rečem, da je več prioritet za sodelovanje z bližnjimi kot nezadovoljivih faktorjev. Sicer je pametno razmišljat o umiku, da se osvobodiš. In srečko je tsti, ki se v takih okoliščinah ima kam umaknit.

@Tine:
Zagotovo je res, kar si zapisal Neji, da obstajajo odlični psihiatri. Tudi tukaj igra žal aktor sreče, na kakšnega naletiš. Vendar me pa vseeno firbec matra, kar ne boš nikoli izvedel, kako bi bilo, če ne bi imel možnosti, da se preseliš od staršev. Kam bi te vtaknili in kako bi ravnali s teboj potem.

To, kar si pa meni napisal v zvezi s šolanjem, se pa bolj strinjat sploh ne bi mogla. Obstaja samo problemček, ker s političnega vidika itak ni interesa, da bi kaj preveč razgledane dijake, ki bi tudi spoznali sami sebe in razumeli kaj in zakaj nekaj hočejo, sploh imeli. Že itak so fakultete prenatrpane, služb ni. Prav fajn, če toliko in toliko ljudi čim prej propade, da se naredi selekcija. Žal pa tak način umetnega sprožanja selekcije državi dela povratno škodo, ker imamo toliko in toliko ljudi, ki niso v pravih poklicih in jih zato slabše opravljajo ali pa slej ko prej kolapsirajo in ljudi, ki so močni in uspešni, vendar ne na podlagi družbi dolgoročno produktivnih lastnosti in sposobnosti. Za to plat medalje pa zanekrat tudi nimamo na položajih še nevemkako pametnih in sposobnih politikov. Taki se še ne morejo prebit čez zverinjak, kjer vladajo temu ustrrezna pravila igre za preboj.

In nasmejala sem se, ker si tako fajn opisal začaran krog svojega sicer fancy poklica. Jap. Ta past tudi meni ni neznana.
x pravi:
15. april, 2009 ob 7:35
aljo,
obišči center za zdravljenje odvisnih od prepovedanih drog na zaloški, pa ne boš govoril bedarije. gre za eden izmed najboljših eu programov za zdravljenje odvisnosti v okviru javnega zdravstva.
nisem prebral vseh komentarjev, ampak večina očitno govori na pamet - pač, kul je blatiti socialo.
samo en komentar - če vas slučajno doleti psihoza, boste vsi hvaležni, da je medicina toliko napredovala in da lahko zaužijete tablete, ki pomagajo! seveda nisem za to, da se za vsak drek predpisuje kemija, ampak stvari je potrebno temeljito preučiti preden se lotimo tako resne teme.
btw, če otrok grabi mačka za vrat to absolutno nič ne pomeni! če ga bodo vsi čudno gledali in iskali znake neke nenormalnosti, res ne bo imel veliko možnosti. lahko (tudi) preučujete problem stigmatizacije duševno bolnih in njihovih družin.
Neja pravi:
15. april, 2009 ob 9:20
@Simona, koliko psihiatričnih ustanov si videla v zadnjem času od znotraj? Kako dobro poznaš psihopatologijo, diagnostiko, medikamentozno psihiatrično terapijo in terapevtske metode, indikacije zanje, njihovo pozitivno delovanje, domet in tudi stranske učinke? Lahko dobiš dovolj poznavanja samo s prebiranjem posamezne literature in s pogovorom z nekaterimi psihiatri? Verjameš, da so tvoje trditve objektivne?
Katja je lepo napisala zgodbo, kot sicer to dobro zna, je pa kiks v njenem laičnem razmišljanju v odstavku: Njej bi se življenje obrnilo čisto drugače…….To je domneva, želja, upanje, da imamo lahko večji vpliv na razvoj dušenih bolezni…..kar pa je v danem primeru, tako kot je prikazan, iluzorno in kar je ZZ dobro povedal. Tudi ti namečeš več posplošenih /in neresničnih/ trditev, kot so:
-..psihiatrija zgolj na hitrem predpisovanju pilul s čimer uničijo ogromno ljudi, za katere bi bilo sicer veliko upanja
- če bi človek potreboval stanovanje,…..je najlažje, če se ga nafila s tabletami
-vsak hipotetični pacient hitreje dobi tablete kot dopust….
-…zato se ustvari ogromno število bolnikov, ki sicer to sploh ne bi postali
-Tine je srečen primerek /to pomeni po tvoje, da je izjema in je zato srečen, kaj pomeni bagatelizacijo in minimalizacijo/
-….psihiatrija tudi priznala, da deluje zelo škodljivo in enoznačno tudi v primerih….ljudi pahnejo v bolezensko stanje….

PS: Kar se pa naših potreb tiče, je dobro, da ima vsak prostor, da jih vsaj do določene mere zadovoljuje.
-
Aljo pravi:
15. april, 2009 ob 9:40
@x

Tipo ti pa nimaš prav razširjenih obzorij. Ljubljana, Ljubljana….kaj pa ostala Slovenija? Jebem ti Ljubljano…in ne govorim napamet, poleg tega ni specialistov za ostale vrste odvisnosti-kemija, samo za heroinske..in ni fora v tabletah ampak v rehabilitaciji. Kje so šele specialisti za zdravljenje profesionalnih-delavnih bolezni. Vsaka čast Kastelicu, toda fali več Kastelicov na ostalih področjih…
Neja pravi:
15. april, 2009 ob 9:51
Aljo, tudi v Vojniku, Mariboru, Idriji, v Begunjah, Ormožu imajo oddelke za zdravljenje odvisnosti.
Aljo pravi:
15. april, 2009 ob 14:04
Ja heptanon zombi terapija…
Neja pravi:
15. april, 2009 ob 15:31
Odvisnosti in njihova obravnava so različne.
Tine pravi:
15. april, 2009 ob 22:47
Simona Rebolj,

berem odzive na tale blog in z zanimanjem spremljam vsak tvoj komentar - prav pričakujem ga, bi rekel. Zelo globoko razmišljanje. In danes se o tem pogovarjam s prijatelji: in mi povejo, da imaš ti svoj blog !! (oprosti za mojo nevednost, ampak do sedaj te nisem poznal).

In kliknem tvoj blog in se zgrozim: pa to ne more biti ista Simona Rebolj, ki piše komentarje na temo Kiksi psihiatrije.

Kar malo sem razočaran, ti povem. Pa ne nad tvojim razmišljanjem v drugih blogih ampak nad načinom podajanja tvojih komentarjev (kletvice, vulgarno izražanje itd.). Bi še razumel, da človeka drugi komentatrji spravijo v takšno stanje, ko izgubiš kontrolo nad izražanjem, vendar jaz sem mislil, da si ti “nad tem”.

LP
Simona Rebolj pravi:
16. april, 2009 ob 1:12
@Neja:
Zakaj me sprašuješ, koliko sem jih videla v zadnjem času? Ali trdiš, da so se razmere izboljšale? Mislim, da bi sporočili po televiziji in to z velikimi fanfarami, kot so bile že objavljane fanfare zaradi slabih razmer, sicer imam pa verodostojne podatke, da se izboljšale niso. Sama se pa res ne hodim na obhode vsak mesec, ampak ni potrebe, ker ne gre za tajno organizacijo.

Absolutno lahko dobim dovolj poznavanja za tisto, kar obravnavam v svojih kritikah, preko literature, medijev, pogovorov s psihiatri, pacienti in kakšnimi drugimi lucidnimi personami. Ne boš verjela, ampak še kakšne ekonomske tokove in posledice se da komentirat zelo argumentirano, čeprav nimaš doktorata iz ekonomije. Prav gotovo pa ne vse. V kolikor mi kdo dokaže s protiargumentom, da kakšno moje mnenje ni dovolj objektivno ali drugače kaj ne štima, so me same oči ali ušesa. Z veseljem.

Katja bi bolj dosledno zapisala, če bi vstavila besedico “verjetno” v stavku “… bi se njej življenje obrnilo popolnoma drugače …”. In s tem bi prebrisano preprečila, da bi se kakšna Neja obešala na ta detajl kot na nekaj, kar naj bi dokazovalo absolutno pristranskost kar počez. In od kod, Neja, si pa ti tako prepričana, da je Katjino mnenje iluzorno, tvoje, da je to iluzorno, pa iluzorno naj ne bi bilo?

In zdaj k mojim posplošenim in bojda celo neresničnim trditvam:

- Iztrgano iz konteksta in zato totalno brez vrednosti. V kakšnem kontekstu je to napisano? Jaz se trudila iskat ne bom, vem pa, da je pomembno, ker vem, kaj mislim.

- A ni lažje človeka v kritičnem stanju nafilat s tabletami, kot zagnat kompanijo, da bi našli stanovanje in ga uspeli celo financirat??? In kaj naredit z mladoletno osebo v takem stanju, čigar psihoza je navezana tudi na slabe razmere doma???

- Ja, pacient hitreje dobi tablete kot dopust. Zelo zelo dobro, da bolje ne bi mogla, poznam primerek. Napad panike - potem strah, tesnoba itd. Ambulantni obisk psihiatra, po desetih minutah recept za dve škatlici Xanaxa. Oseba prosi za vsaj teden dopusta (srednješolka) in je zavrnjena, češ, da je tako bolje. Oseba flikne tablete v smeti, gre domov, se uspešno posluži goljufije, s katero lahko ostane z upravičenimi urami doma. Medtem pusti škodljivega tipa, počasi v spremstvu hodi na sprehode, dihalne vaje, kasneje tek, pogovori z zelo zaupno osebo itd. Brez ene tablete že leta ne duha ne sluha o kakšnih psihičnih tegobah. Če bi morala takrat hodit v šolo, bi bilo seveda grozno, s tabletami po žilah pa ne bi uspela dovolj postorit zase. Kasneje se tudi odseli od neprimernega starša. Ena zgodba pač. Vendar ni ena! Ker obstaja politika (ja, seveda, po pogovorih z osebami iz foha), da se dela drugače. Ne da človeku priložnost, ker bi moral sprejet odgovornost in seveda tudi potalat pametne nasvete, kaj počet sam s sabo, da prisež čez krizo. In, ja … tako se ustvari ogromno bolnikov, ki sicer to ne bi postali.

- Ne, da je Tine srečen primerek, pri čemer sem opisala, zakaj je srečen primerek (ni pa tega v tvoji iz konteksta iztrgani provokaciji), pomeni, da je srečen primerek. Srečni primerki so tisti, ki znajo dobro delovat tudi sami in predvsem sami in ki imajo boljše okoliščine za takšno delovanje. S čim, zaboga, se ne strinjaš???

- Pojma nimam, kaj pomenijo te besedne zveze iztrgane iz konteksta. Ne vem, kaj piše tam, kjer so pikice, zato ne morem komentirat.

Zdaj pa tako … Ker se takole lahko prekljamo v nedogled, bi se mi zdelo precej bolj zanimivo izvedet, kaj zaboga te žuli, da se počutiš tako dolžno vse verjetne in nekatere celo zelo znane pomanjkljivosti tako relativizirat ali celo na vse kriplje negirat? Zakaj želiš o tem področju molk?

@Tine:
Jah, tudi jaz sem kar precej razočarana, da si mi tako prijavil, no, ampak v bistvu stvari nisem, ker se ne razočaram tako zlahka, ampak vsebinsko raje še malo preverim, nad čem in kako.

Ne vem, na kaj si kliknil in kaj si bral. Moji prispevki na blogu so namreč različni, odvisno od tematik in ciljev, komentatorji in odnosi s komentatorji pa prav tako in še spreminjajo se. Kot vidiš, tukaj nič ne preklinjam, niti nisem kaj posebej vulgarna, ker očitno ne vidim nobene potrebe po tem. V določenih kontekstih pa jo. Morda bi lahko pred izražanjem občutkov razočaranosti malo pomislil, od kod in zakaj obstoječe razlike. Kontrole nad izražanjem osebno ne izgubljam ponavadi (še posebej pisno ne), ampak napišem, kar napišem zelo načrtno in sprejemam popolno moralno odgovornost. Morda te lahko to razočara še bolj … hehe … Sicer pa takole … V življenju sem prebrala precej takšne in drugačne literature, esejev, prispevkov itd. In daleč od tega, da bi pomenilo vsebinsko in slogovno dobro tisto, kar ni vulgarno zapisano ali preklinjajoče, slabo in nedopustno pa tisto, kar je. Tako preprosto ni. Tako kot lep gvant ne pomeni lepega in vsebinsko polnega, plemenitega človeka. Tako da bi mene pravzaprav lahko presenetilo, da si postavil neko negativno sodbo zaradi gvanta, pa še to samo enega kosa oprave. Kaj pa vsebine, slog … Niti, kaj si sploh bral. Za vse seveda obstajajo razlogi. Če bi me vprašal, zakaj tudi to obstaja v meni in pride iz mene, bi ti odgovorila. Sicer ti pa po blogovju in medijih lahko pokažem čudovite primerke mastnih grdobij. Hinavska podtikanja, laži in manipulacij … Brez ene kletvice! Pa tudi brez trohice iskrenosti. Tako vsebinsko kot čustveno. Ne preklinjajo samo primitivne pijandure za šankom, enako kot ne leporečijo samo pametni, plemeniti in dušni ljudje. Potem so pa še postaje vmes.

Lp
mičopičo pravi:
16. april, 2009 ob 3:23
Tine preberi še kaj od Simone na rtvslo.Tam je znala biti kar prijazna:)
Še en njen blog na to temo-> http://www.rtvslo.si/blog/anomis/nebojse-si/2524
Neja pravi:
16. april, 2009 ob 11:22
Da, trdim, da so v večini psihiatričnih bolnišnic prostorske razmere veliko boljše kot so bile nekaj, recimo 10, let nazaj. Tudi terapija, taka in drugačna, je za paciente ustreznejša, bolj učinkovita, z manj negativnimi stranskimi učinki. In večina psihiatrov se trudi delati strokovno, altruistično po svojih najboljših močeh. Zakaj si upam to trditi? Zato, ker imam zelo dober vpogled v to, ker se s tem osebno srečujem leta, prav tako pa tudi z bolniki z duševnimi boleznimi in motnjami. Praksa /ob teoriji/ pa, verjetno se strinjaš, lahko prispeva k večji objektivnosti in gotovosti.
.
Očitno me ne razumeš prav. Kot sem že rekla, je kritika potrebna, a je dobro, če je čim bolj upravičena. Zato me zmotijo trditve, ki ne odsevajo realnosti in stvari posplošujejo, bagatelizirajo pozitivno in napihujejo negativno, nepreverjeno projecirajo odgovornost za razvoj in potek dogodkov v različne subjekte….Vem, vsak ima svobodo govora, pravico do svojih stališč, vendar, bolj ko lahko kdo kreira, vpliva na mnenje bralcev, bolj mora pisati objektivno, večja je njegova odgovornost. In tudi novinarji, /nobenega nimam ta hip konkretno v mislih/, bi morali odgovarjati za posledice širjenja neobjektivnih ali celo neresničnih senzacionalističnih novic.
V tvoje pisanje sem se spustila, čeprav tudi jaz nič ne “poznam”/ ker blogov ne berem/, ker si se mi zdela razmišljujoča in sposobna stvari videti z različnih strani. Še vedno pa sem istega mnenja glede nekaterih tvojih, zgoraj omenjenih trditev. Če bi vedela, ali prebrala, kaj si napisala, verjamem, da bi me lahko razumela. Najlažje je reči, da je iztrgano iz konteksta. Panični napad pri srednješolki? O tem bi se dalo debatirati drugje, vendar, kako lahko z enega primera preneseš na celoto?
Simona Rebolj pravi:
16. april, 2009 ob 16:22
@Neja:
Ja, in prostorske razmere so veliko boljše kot sto let nazaj in še boljše kot tisoč let nazaj. Jupiiii!Vendar tako ne merimo ugodnosti razvoja. Ampak s primerjavami znotraj razvoja časa v paketu, vključno s splošnim ekonomskim, socialnim, družbenim in mentalitetnim napredkom ter razmerji napredka in vložkov med posameznimi sferami. In seveda je spet terapija, taka in drugačna, za pacienta ustreznejša z manj stranskimi učinki (o čemer bi se dalo pri težjih primerih razpravljat). Vendar spet ne moremo tega merit zgolj zgodovinsko časovno. Morda je bila pa psihiatrija najbolj učinkovita v kameni dobi, ko pacienti sploh obstajali niso kot tako prepoznani. Primerjamo se lahko v bolj ali manj produktivnem izkoriščanju zmožnosti in potem še primerjave med državami. Kar se tiče terapij, je na primer v Sloveniji psihoanaliza v deficitu. Sploh ne obstaja kot pri nas pridobljena stroka in še kaj. Poleg tega je treba globalno pogledat še druge faktorje, če se sklicuješ na čas kot premico. Koliko je bilo v zgodovini prepoznanih primerov duševnih bolezni in drugih oblik psihičnih motenj v primerjavi z danes, ko smo bojda tako napredni v pristopih k motnjam “duše” in psihe. Heh. Kje je bila vsa ta armada naritalinanih hiperaktivnih otrok nekdaj? In ali imamo zaradi napredne psihiatrije kaj več konkretnih rezultatov pri zadovoljnih in uspešnih ljudeh, ko odkrivamo vedno nove in nove motnje, tako prekleto potrebne zdravljenja. Skratka … gre za kompleksen problem, ki kliče po tesnem sodelovanju različnih strok, ki skupaj vplivajo na skupen rezultat družbenega stanja. Fahidiotistično bahanje z rezultati ne obeta uglednega napredka človeku v korist, omogoča pa določene nove verzije biznisa. In dober psihiater na to kritično opozarja, se zaveda in upošteva. Vprašanje je, če si to lahko privošči? Podobno, kot se javno izkazuje, da si kateri koli dr. Brecelj že težko privošči kritiziranje znotraj lastne stroke. Ker je vedno vpleten biznis in toliko in toliko ljudi, ki jim je najpomembnejša trdnost svojega stolčka. In očitno množična podpora določenemu zdravniku s strani pacientov ne šteje največ z vidika nadrejenih. Zanimiva so tudi vprašanja, ali je sploh zaželen upad pacientov in uporabnikov farmacevtskih sredstev. Kakšne količine tablet je preprosto treba porabit, da ne prihaja do hudih finančnih zgub. Imamo psihiatrov dovolj ali pravzaprav preveč. Bi z vidika psihiatrije in farmacevtskega lobija pomenilo katastrofo, v kolikor bi se jutri prepolovilo število pacientov. Seveda ne gre za to, da bi trdili, kako so vsi psihiatri in drugi sodelavci slabi in da ne obstajajo dobri, ki švicajo v imenu kvalitete znotraj neugodnih razmer. Gre za vprašanje, ali se bolj splača glede na okoliščine bit dober ali pravzaprav sploh ni treba. Je to zgolj stvar osebne vrednotne odločitve, v kolikor si sposoben in nadarjen za dobro opravljanje dela. Ali sistem omogoča, da na podlagi kakovosti napreduješ in uživaš ustrezne nagrade, ali si lahko celo preganjan in se ti zlahka kot neki izjemi, ki preveč na glas hrumi po izboljšavah, zgodi urnebesna medijska in sodna vojna vplivnih nadrejenih. Viš, s tega vidika se pa meni osebno javni branilci pozitivnih plati medalje in zaviralci kritičnih opomb v imenu truda nekaterih tam molčečih, trpečih in izčrpanih, ne zdi prav nič pozitivnega, ampak prej pozivi k stanju status quo pozicije. In tako se še posebej pri osebah, ki ste v ta proces osebno vpletene in tako navzven delujete, zdite prej sumljive, kar se tiče vere v neoporečnost svojega dela, da se tako divje ščitite, kot obratno.

In tisto v zvezi z najstnico in paničnim napadom sem jasno zapisala, da pač ni samo en primer. Vsak primer pa je seveda samosvoj, kar se tiče kompleksnosti. Tvoj protiargument bi me prepričal,v kolikor bi bila pripravljena stat za svojimi izjavami, da temu ni tako. Da psihiatri so večinoma prej naklonjeni pri obetavnih primerih, da odredijo dopust in svetujejo, kako bi si človek pomagal najprej brez tablet. Da psihiatri obetavnost primera, še preden napišejo recept, večinoma sploh kaj preverijo. Tako si predstavljam smiselnost vsebinskega dialoga, ki ne temelji samo na boju, kako en nekaj trdi, drugi ga pa hruli, kako nima dovolj dokazov, da kaj takega sploh lahko trdi. Imaš ti obratne dokaze?

In seveda je dobro, da je kritika upravičena. Osebno me neprijetno čudi, da se tebi podane kritike tukaj upravičene ne zdijo. Govoriš o novinarjih, ki širijo neobjektivne in celo neresnične senzacionalistične novice. Mene osebno prav nič ne zanimajo same po sebi. Kar se medijev tiče me najbolj pritegnejo drugovrstno podane informacije. In lansko leto je bilo na primer na sporedu Omizje na temo stanja psihiatrije. Bil je halo okrog sprejemanje novega zakona, ampak nima veze … Oprosti, Neja, ampak tam so sedeli ugledni psihiatri z dr. Švabovo na čelu in toliko perverzni in potuhnjeni pa le niso, da ne bi pač priznali dejstvo, da je stanje na psihiatriji katastrofično. Zaradi prostorske stiske, pomanjkanja kadrov in s tem časa, ki ga lahko posvečajo pacientom. V tem so si bili složni vsi. Niso si bili pa složni v pogledu na uvedbo zunanjega nadzora nad delom psihiatrov. Zanimivo je bilo, da je bila dr. Švabova zelo zaskrbljena nad tem in relativno nenaklonjena, medtem ko je druga ugledna psihiatrinja, ki ima dolgo kilometrino tudi na zaprtem oddelku in sem videla kasneje, da konkretno sedeluje tudi z Ozaro (pozabila ime), izkazovala veliko naklonjenost kakovostni uvedbi zunanjega nadzora, ker je to smatrala kot pomoč pri njenem delu v smislu večje objektivnosti pri presojah. Ja, tak odziv strokovnjaka pozdravljam, tistega, ki pa v prvi vrsti izraža neznosen strah in same dvome, kako bi potem psihiatre lahko po tekočem traku obešali na vislice za vsako morda neutemeljeno prepoznano napako, pa res ne!!! Naj omenim še eno stvar, ki je bila že prej znana in postavljeno tudi vprašanje na Omizju. Da zaradi slabih pogojev dela znotraj javne verzije tega segmenta zdravstva veliko psihiatrov, še posebej bolj sposobnih, beži v privatni sektor. Logično! Kakšni profiji torej ostajajo v večini? Zelo sposobni, ki so še zelo altruistično dobri po duši in vztrajajo? Manj sposobni, ki bi na privat ambulantni klepetkarski verziji pač pogrnili? Verjetno oboje. Pustimo razmerja. Vendar se pa sprašujem, zakaj tisti ta dobri ne zaženejo več haloja v smer dobrega? Mimogrede … pregled pri zasebniku za dober dan in povej mi, kako ti je sploh ime, stane okrog 70 evrov!!!!! Koliko ljudi si sploh lahko privošči tako bolj preventivno obliko sodelovanja s psihiatrom, kar že samo po sebi govori, da obstajajo že znotraj tega dejstva precejšnje razlike v boljših ali slabših pogojih pri nudenju pomoči.

Da se še malo vrnem h grdim senzacijam, podtikanjem in napihovanju orientiranim novinarjem. Obveščam te, da je ena najbolj neprofesionalnih in podtikovalskih oblik ustvarjanja lažnega vtisa in senzacije na jalovih osnovah objavljanje izrezanih citatov iz konteksta, ki so po možnosti opremljene še s spremnim besedičenjem v imenu poskusa šikanacije obravnavane osebe. Ti sicer novinarka nisi, vendar pa, v kolikor sama očitajoče kritiziraš takovrstno delovanje določenih novinarjev (tudi znotraj te stroke niso vsi slabi), se mi zdi hecno, da se sama v dialogu poslužuješ eno najbolj negativne kritike vrednih demagogij. Kaj ti je pa tega nivoja treba? Jaz prekleto dobro vem, kaj vse sem vsebinsko napisala, vendar pa sem napisala veliko stvari in menim, da je čista svinjarija, da me siliš iskat posamezne stavke, da bi se branila pred tvojimi okrnjenimi citati, ki senzacionalistično poudarjajo samo določene besedne zveze, ki izpadejo bojda tvoemu mlinu na ljubo hujskaške, vmes pa polno pikic, kjer nisi skopipejstala, kar piše. Sama si očitno šarila po mojih stvakih in bi zlahka prekopirala celotne trditve, pa si se raje odločila za priredbo s pikicami in prepisovala zadevo po svoji volji. In zdaj praviš, da je najlaže reči, da je iztrgano iz konteksta?!!! Ne, Neja, najlaže je človeku podtikat izjave iztrgane iz konteksta sebi v prid, težje pa se je potrudit vsebinsko argumentirano vodit dialog na vsebinskih temeljih brez nepotrebnih taktik raznih priredb izjav, zapikovanja v drobne spotike tipa Katjinega stavka, ki ni vseboval “verjetno” in trganja stavkov iz konteksta na škodo drugemu! Takemu nivoju ne nameravam streči, zato se tudi ne nameravam branit in izgubljat čas z iskanjem posameznih stavkov v svojih kilometrskih komentarjih. Menim, da sem s tabo komunicirala korektno, enakih mnenj v zvezi z določenimi zadevami pa pač nisva. Kaj ti je treba posegat po demagogijah najslabše novinarske vrste, če vendar stojiš za svojim videnjem stvari, v kolikor ni predvsem osebno motiviran glede na to, da si osebno vpletena na drugo stran. Podobno kot je bila Katja nekoč na svojo.

@mičopičo:
Tako tam kot tukaj in povsod znam bit prijazna, neprijazna pa tudi. Ob tebi sem bila res z lahkoto in veseljem kot cukrček … hehe …
Ifit pravi:
16. april, 2009 ob 23:15
Psihoanaliza sicer, vsaj včasih je bilo tako, zdravi nevrotike in ne psihotikov. Ampak se meni osebno zdi svinjarija, da fakulteta za psihoterapijo ne dobi osnovnih subvencij in priznanj s strani države.
Neja pravi:
17. april, 2009 ob 0:33
@ Za boljše razmere v psihiatriji sem se borila na adekvatnem mestu, tukaj pa se samo skušam proti nerazumevanju, posploševanju. In proti pretiravanju kot ga, na primer, ponazarja tvoj stavek: V bistvu bi moral dobiti nagrado posebnega nacionalnega pomena vsak, ki se po izkušnji bivanja na psihiatriji uspe še kdaj pobrati.
Tvoje trditve bi jih tudi sama raje v celoti prekopirala, a jih, na žalost, ne znam.
Simona Rebolj pravi:
17. april, 2009 ob 23:39
@ifit:
Imaš posamezne strokovnjake (ne v Sloveniji seveda), ki so s psihoanalizo zdravili celo shizofrenijo in to dokazano uspešno. Na žalost se pa zdaj ne morem spomnit avtorja, ki je izdal o tem tudi knjigo, ki sem jo nekoč predlagala nekomu na zdravljenju po naše. Sicer se pa psihoterapija in psihoanaliza razlikujeta v pomenu in ja, se strinjam s svinjarijo, ki si jo omenil. A kaj čmo, če je toliko pametnih pri nas. Marušič, ljubitelj farmakologije, je na primer neznosno rad razglašal, kako je psihoanaliza zanj manj vredna kot astrologija (s čimer se je kot študent ukvarjal). Super bi bilo, če ne bi bil tak užitek pristopat fahidiotistično in bi razumeli, da posamezne specializacije in čim več različnih ponujajo največ uspeha. Pa tudi sodelovanje po potrebi.

@Neja:
Na adekvatnem mestu? Lepo, ampak a si prepričana, da so adekvatna mesta najbolj adekvatna? Morda obstajajo še adekvatnejša, ker ta adekvatna dajejo očitno precej počasne rezultate, čeprav, seveda, bolje kot nič. Morda bi pa vendarle tudi z mediji poskusili. Zapornikom se je vsaj malo obrestovalo. In pretiravanje v smer kritike stanja psihiatrije bi te moralo po mojem mnenju mnogo manj skrbet v primerjavi z minimaliziranjem in relativiziranjem problema. V kolikor je skrb usmerjena seveda predvsem na paciente in ne na koga drugega.

Stavek, ki si ga prepisala je sicer sarkastično s podtonom duhovičenja zapisan, pa vendar zato na žalost ne prav daleč od gole resnice, kar se tiče stopnje herojstva in popolnoma stojim za njim. Pojma nimam, kaj neki se tebi zdi na psihiatriji tako fajn. Drenjanje po sobah z ostalimi “takvimi i onakvimi” pacienti? Porkaduš. To zna bit celo nevarno, če že odštejem, da je mučno, zoprno in naporno, heh, malo lažje je, če doze pred spanjem tako zadenejo, da vsi popadajo napol mrtvi v postelje. Pa še vseeno se zgodi kakšen halo domnevnega posilstva. Eh, tečno, tečno. Samo drenjanje in pomanjkanje kadrov.

Na trditve, ki si jih pridno prepisala tako, da so ohranile svoj polni pomen, sem vse odgovorila. Tiste, ki so se ti zdele s pomenom vred premalo šokantne po tvojem mnenju borbe za stroko in druge udeležene v kolesju, pa pridno prepisala nisi, ampak vmes nadrobila pikice, da bi izmaličila pomen. Tako da dvomim, da so bili to stavki, ki bi jih z veseljem kopirala. Ostržka kopirat ni lepo!

No, da ti bo v bodoče lažje, ti pa z veseljem pomagam, ker kopiranje je pa res ena taka zelo uporabna vsakdanja rač. veščina. Z levo tipko na miški nastaviš kurzorček na začetek dela besedila, ki ga želiš kopirat. Držiš levo tipko in povlečeš čez besedilo, ki pomodri. Puščico nastaviš na pomodren del in klikneš desno tipko na miški. odpre se ti predal in klikneš na copy (ali kopiraj). Kurzorček nastaviš tja, kamor hočeš vstavit besedilo, klikneš spet z desno miško in tokrat s klikom označiš paste (ali ne vem kako je že v slovenščini).
Neja pravi:
18. april, 2009 ob 9:51
Hvala za pomoč.
Drugače pa, vsa čast, da toliko veš in se na toliko stvari spoznaš. Škoda le, da ne delaš v psihiatriji, da bi se malo bolj seznanila z duševnimi boleznimi, z raznimi psihoterapevtskimi tehnikami, tudi s psihoanalizo. Pa psihiatrija ni samo Polje, niso posilstva na tekočem traku, ni zlorabljanje medikamentozne terapije. Piši o posameznih konkretnih primerih, o posameznih napakah in pomanjkljivostih in ne pretiravaj in posplošuj.
Simona Rebolj pravi:
18. april, 2009 ob 17:12
@Neja:
Hehe … Meni se ne zdi škoda, ker ne delam v psihiatriji. Tudi če bi bila del stroke, bi definitivno delala v smer svoje in ne regularne poti. Sicer pa kot oseba izven psihitričnega kolesja po mojem lahko še več narediš za to področje, če želiš. Že Žiga Valetič s svojim projektom o Samomoru je v širšem smislu odpiranja javne komunikacije in razmislekov storil več za hipotetične paciente in preventivno kot garda psihiatrov na visokih položajih.

Ja, vem, da psihiatrija ni samo Polje. Ne delaj iz ljudi Kretenčkovih, ker tako najlažje Kretenčkov izpadeš sam. Vem, da ni posilstev po tekočem traku, tudi nisem tega zapisala. Si pismena? To, da trdiš, da ni zlorab medikamentozne terapije, je pa višek arogance in nesramnosti. Da si sploh upaš kaj takšnega trdit. S to izjavo si pa milo rečeno kot nekdo, ki se predstavlja iz teh vod, vrgla izredno slabo luč na stroko. Take trditve namreč izpadejo samozadostne, hinavske ali pa zaskrbljujoče pri vprašanju, ali zdravnik sploh preverja in dvomi vase, kar je pogoj za upravičenost delovanja v imenu strokovnosti, skrajno ogrožene in s tem nedostojne in zaskrbljujoče v odnosu do pacientov! So pa že po defoltu glede na stanje stvari itak neverjetne. In zakaj zdaj ukazuješ naj nekdo piše o konkretnih primerih??? A zato, da boš pišočega o konkretnih primerih lahko potem zajevabavala v glavo z relativiziranjem smisla pisanja o posameznih primerih, ki naj ne bi imeli kot posamezni primeri sporočilne vrednosti, kot si to izvajala pri Katji? Odnehaj že. Prej si mi bila še delno simpatična, zdaj pa s pozo obrambe in trditvami v smer nedotakljivega ščita okrog psihiatrije že preveč srhljivo spominjaš na navadno za lastno rit zaskrbljeno politikantko, ki melje okrog korita.
Radovednost pravi:
18. april, 2009 ob 20:28
Ga Simona Rebolj, zelo me zanima avtor knjige, katerega omenjas zgoraj - torej tisti, ki piše o zdravljenju shizofrenije s psihoanalizo.
Bi se morda lahko spomnila, za koga gre.
Najlepsa hvala za tvoj odgovor.
Aljo pravi:
18. april, 2009 ob 22:38
Frank Zappa mogoče?
Neja pravi:
18. april, 2009 ob 23:19
Potrebno je podrobno pregledati vsak primer posebej z vsemi potrebnimi podatki, ki jih dobiš s strani pacienta, svojcev…in terapevta; poznati različne duševne bolezni, vzroke in povode zanje, njihov potek in izbor najbolj učinkovite terapije. Šele potem lahko bolj objektivno ocenjuješ in kritiziraš. Sicer je vse skupaj samo tvoja predstava, domneva, subjektivno mnenje, ki ga lahko dodatno oblikujejo prizadetost, žalost, strah, jeza, sovražnost….. /In zame je lepo in pretresljivo napisana Katjina zgodba to zadnje./ In če tudi objektivno ugotoviš pomanjkljivosti ali napake v določenem primeru, ali v nekaj primerih, še vedno ne moreš posplošiti in zaključiti, da je psihiatrija na psu, da psihiatri ne poslušajo in se ne pogovarjajo s pacienti, da raje zlorabljajo medikamentozno terapijo…..Še vedno so to posamezni psihiatri ali toliko in toliko psihiatrov v toliko primerih…..Potrebno je tudi poznati realne, objektivne, možnosti za optimalno delo.
Pa oprosti, nobena korita, me še zdaleč ne zanimajo in tudi to ne, ali sem ti vsaj malo simpatična ali ne.
Simona Rebolj pravi:
19. april, 2009 ob 21:55
@Radovednost:
Ni šlo seveda samo za psihoanalizo v smislu terapije, ampak tudi drugovrstne pristope kot temelječe na psihoanalitski praksi, ker ni šlo seveda samo za ambulantno zdravljenje, ampak tudi za neke vrste zgrajeno “komuno” (zelo udobna psihiatrija), kjer so pacienti delovali in se prehranjevali po določenih načelih. Verjetnost uspehov pri zdravljenju na psihoanalitični bazi niti ni tako fascinantna v smislu možnosti v določenih primerih, pri kakršnih je pacient zmožen dobrega sodelovanja, zato se mi je zdelo zanimivo, da je ta avtor naglaševal, da ima uspeh pri večini pacientov ne glede na zmožnost osebnega vložka in umevanja stvari. Avtor je izviral iz tradicionalne medicine, od koder je nezadovoljen z rezultati v srednjih letih odpeketal na svoje. Nekaj takega verjetno kot Rugelj pri alkoholikih, depresivcih … on pri shizofrenikih, le da ni pristajal niti na selekcijo “primernih” pacientov. Pri nas je bil objavljen intervju v Delu, Dnevniku ali pa v Oni. In njegovi odgovori, kolikor se spomnim, so bili prekleto prepričljivi tudi zame, ki imam sicer alergijo na tisočero vrst raznih čunga lunga abrakadabra alternativcev. Po mojem je, tudi če deluje, težko doseči optimalne rezultate brez konkretne terapije (da bi pacient živel v tisti komuni), je pa tudi literatura lahko v močno inspiracijo in opombe, kako živet v najboljšem smislu, če človek lahko učinkovito in konstruktivno vsebine konzumira. Na žalost je tega že par let, zato se imena in priimka ne bi spomnila, tudi če bi mi ga kdo povedal. Bom pa nekoga, ki bi lahko še vedel, vprašala po mejlu, ker ni iz Slovenije. Če te res zanima, me skontaktiraj na mejl na mojem blogu, da ti pošljem odgovor, ko bo prišel, če se bo še spomnil. To namreč lahko traja nekaj dni.

@Aljo:
Ne, zamešal si. Frank Zappa je eden izmed tistih, ki je pomagal, da je shizofrenija pri kom izbruhnila prej in močneje, kot bi sicer.

@Neja:
Tega o kompleksni obravnavi posameznih primerov nihče ni nikjer tukaj zanikal, zato ne vem, zakaj spet o tem predavaš. Govori o tem na adekvatnih mestih. Na primer po psihiatrijah, kjer za kompleksne obravnave posameznikov zmanjkuje časa, kadra in volje.

Nekateri psihiatri brez dvoma tudi raje zlorabljajo medikamentozno terapijo, še več pa bi jih verjetno raje tudi ali samo (po potrebi) poslušalo in se pogovarjalo (upam, da tudi kaj pametnega svetovalo in povedalo) s pacienti, vendar jim sistem za to ne dopušča niti približno dovolj časa, za nadpovprečno kakovostno delo pa so v časovni stiski tudi preutrujeni. In zakaj zdaj ti pridigaš, kako je potrebno poznat realne, objektivne možnosti za optimalno delo, ko je večina mojih kritik letela ravno na pomanjkljivosti pri ustvarjanju kakovostni realnih in objektivnih možnosti za kakovostno opravljanje dela??? Se poskušaš norčevat iz mene ali se nazavedno norčuješ iz sebe??? Možnosti namreč ne padejo z neba, ampak se jit tudi ustvarja!!! So del kakovosti opravljanja dela! Saj veliko psihiatrov beži iz psihiatričnih ustanov ravno zato, ker v nezadovoljivih pogojih preprosto ne morejo dosegat rezultatov, kakršnih bi si želeli.

Spodaj na primer ti puščam nekaj citatov dr. Švabove, ko se ji je še ljubilo upat na boljše čase in verjet, da bo zmogla izven dela znotraj bolnišnice kakšno goro premaknit. Bi njo tudi tako hrulila, da posplošuje, naklada in sploh in oh seje same nemarne grdobije na račun izjemne stroke in sploh presila naprednih ugodnih pogojev za paciente, kot se ti ljubi to zganjat tukaj nad mano?

“V bolnišnici sem spoznala, da je moje delo zelo omejeno. Bolniki se po odpustu vračajo v enako stresne življenjske okoliščine, ki delujejo kot sprožilci za ponovitev bolezni. Spoznala sem, da ne želim le vedno znova gasiti požara, da je treba drugače ovrednotiti moje delo in delo mojih kolegov ter odgovoriti na dejanske in očitne potrebe naših bolnikov; te pa so potrebe po zaposlitvi, varnosti, družbi in podobno.”

“Epidemija duševnih motenj je problem današnjega sveta. Nekateri pravijo, da zaradi hudih socialnih pritiskov; vse bolj se pehamo, mogoče niti ne toliko za dobrinami kot za močjo, to pa lomi duševno zdravje.”

“Na epidemijo bi morali odgovoriti stroka in politika, in sicer z načrtom razvoja služb za duševno zdravje in ustrezno razdelitvijo sredstev. Trenutno namreč le “krpamo” očitne pomanjkljivosti. Kako zdraviti in rehabilitirati te ljudi, je jasno. Imamo dobra in učinkovita zdravila, poznamo tudi psihoterapevtske ukrepe, socialne posege in načine učenja, da se lahko bolniki vrnejo v vsakdanje življenje in na delo. Razloge za slabo delo lahko iščemo tudi drugje: v inerciji, apatiji osebja in neznanju.”

“Bolniki so premalo samozavestni, zato se zelo redko pritožijo ali zahtevajo vpogled v dokumentacijo. Zato se je tudi razvilo zagovorništvo, ki pa se pri nas omejuje le na sprejem v bolnišnico proti bolnikovi volji. Toda takšne kršitve pristojnosti zdravnikov so redke. Bolj bi opozorila na primer na zlorabe, ko bolniki nimajo možnosti, da se usposabljajo za delo, živijo v revščini, družine so preobremenjene.”
Radovednost pravi:
19. april, 2009 ob 22:20
Hvala Simona za odgovor in izcrpno pojasnilo!!!

Lp, R
Neja pravi:
20. april, 2009 ob 8:39
Da, marsikaj bi bilo potrebno spremeniti, izboljšati, vendar bolj v družbi kot pri psihiatrih, če že hočeš govoriti na splošno. Koliko se kdo bori ali ne bori za to in koliko ima vpliva, je drugo vprašanje. O pomanjkanju ljudi in časa, sem že prej pisala. Vpliv okolja nisem nikoli zanikala, želela sem samo poudariti pomen ostalih dejavnikov. Vzroki, zakaj zdravniki odhajajo iz bolnic, so zelo različni. Še vedno pa si marsikdo, ki tudi deluje odgovorno, tega ne more privoščiti. Nekdo mora tudi zdraviti akutna stanja, kar je velikokrat dolgoročno bolj stresogeno kot rehabilitacija bolnikov. Pa na svidenje kdaj drugič.
Simona Rebolj pravi:
20. april, 2009 ob 19:16
@Radovednost:

Vse dobro …

Lp

@Neja:
Tudi psihiatri so del družbe. Kar se smernic in prioritet razmišljanja tiče, pa še posebej pomemben člen družbe. Zato so izboljšave pri psihiatrih in opominjanje še kako in tudi pomembni. Še posebej pri tistih, ki se medijsko izpostavijo in oznanjajo določeno “politiko”, kot jo je na primer Marušič po svoje, Rugelj po svoje ali Ziherl po svoje itd. Zelo sporna so oznanjanja bolj fahidiotskega pristopa kot v primeru farmakološkega navdušenja pri Marušiču, da ostalih vrednotnih smernic tipa oglaševanja deloholizma in zanikanja pojma izgorelosti sploh ne omenjam! Zelo nevarno za določeno družbo, še posebej zato, ker ima takšna medijska “zvezda” kritje upoštevanja vrednega naziva. Enako velja za Rugljeve idiotizme okrog vloge spolov, spolne usmerjenosti itd., a v bistvu toliko manj nevarno, ker je šlo za odpadlega iz zdravniške zbornice (a ravno v tem primeru pravzaprav na krivičnih temeljih) in pojavo, ki pravzaprav ni vzbujala vtisa brezmejne simpatičnosti, ob kakršni ljudje radi pozabijo bit pozorni na vsebinsko dejanskost in kakšno mentaliteto pravzaprav širi in kaj prinaša. Zato je stopnja škodljivosti relativno težje izmerljiva, po mojem mnenju pa zaradi stopnje možne prepričljivosti in naklonjenosti okoliščin Marušičeva mnogo večja. Vse skupaj pa seveda tudi obelodanja kroge psihiatričnih smernic in ne samo ene persone. Prioritete v pristopih pa se razlikujejo tudi od države do države. Na vseh področji je treba pazit na oblikovanje javnega mnenja, ker to recipročno nudi potuho bolj od manj splošnega delovanja in oblikuje razvoj v bodočnosti. Tudi z nadzorom ni vse v redu. Ne samo z vidika, ki ga je takrat omenila Švabova. Upam, da bodo dr. Mravljetu, ki je podal strokovno mnenje o primernosti matere za materinstvo (ki očitno niti približek primernosti ni bila!), fino pod prste pogledali, saj sicer ne gledajo na sploh med zdravniki nikomur. Dokler se ne zgodi nek skrajni škandal ali močna volja oškodovanih, da popizdijo. Taki primeri bi morali bit povod za sistemske ukrepe. Kje so ta dobri in dosledni psihiatri, ki se res nimajo česa bat, da bi pozitivne spremembe zahtevali?! In seveda psihiatri odhajajo na svoje iz različnih razlogov, verjetno je prvi na lestvici neprimerljivo večji finančni profit, pa še v manj stresnih okoliščinah. In ja, nekateri si tega ne morejo privoščit.

In prerešetat bi bilo treba že sam sistem sprejemanja študentov. Uvedba kvalitetno zastavljenih sprejemnih izpitov takoj! Še toliko bolj na psihologiji. Ko se nekdanji dekan Horvat vsaj ne bi še kazal naokrog s svojimi izbruhi oziroma še dobro, da se je. To ni pa še nič v primerjavi s pridnim bodočim kadrom precej disturbiranih piflark brez osnovne nadarjenosti za ta poklic in veliko prej večje nadarjenosti za pacientke.

Na svidenje še kdaj drugič tudi tebi …
CZPNN pravi:
22. april, 2009 ob 7:13
Ko prebiramo te vrstice iz prispevkov tistih, ki to in ono komentirajo ugotavljamo, da zelo malo prispevkov govori o zlorabi psihiatrije v politične namene.

Smo Civilno združenje za pravičnost, napredek in nadzor, s sedežem v Lescah, ki nudi zaščito številnim državljanom Republike Slovenije. Ena od oblik zaščit, ki jo uživajo naši člani je na primer pravna zaščita v sodnih in upravnih postopkih pred državnimi organi, organi lokalne skupnosti in pred nosilci državnih javnih pooblastil. Kot poebno obliko zaščite državljanov - članov civilnega združenja izvajamo v obliki zastopanja pred okrajnimi sodišči v civilnih potopkih v katerih je praviloma obilo procesnih kršitev in zlorab civilne zakonoaje. Obubožano ljudsvo v Republiki Sloveniji že dlje časa nima več denarja za najemnje odvetnikov in ne more plačevati njihovih vedno dražjih storitev ali bolje rečeno kvazi storitev s pravnega področja.

To je pripeljalo do številnih oblik ogrožanja ljudi. Gre za predvsem premoženjsko ogrožanje v pravdnih in ivršilnihsodnih postopki v katerih zaradi nepoštenih sodnikov, ki delujejo v tesni navezi z odvetnikinavidezno zakonito jemljejo tuje premoženje.

Izkoristili smo določilo I. odstaka 87. člena Zakona o pravdnem postopku, ki določa, da pred okrajnii sodišči lahko nastopa v vlogi pooblaščenca stranke vsakdo, ki je opravilno sposoben, pri čemr posamezniku (pooblaščencu) ni potrebno imeti končane pravne fakultete in pravniškega državnega izpita (po tarem pravosodneg izpita). Torej naši določeni člani na okrajnih sodiščih izvajajo zastopanje ljudi laično. Eden od zelo zagrizenih pooblapčencev ki se ga drži ime “civilni pooblaščenec” je tudi predsednik Civilnega združenja za pravičnost, napredek in nadzor, Rade Stanić. Imenovani ne želi sprejemati vplica sodnikov in odvetnikov, za to je v tej eliti izredno nepriljubljen in celo moteč. No sodniki okrajnih sodišč nebi bili sodniki, če nebi zlorabljali svojega uradnega položaja in svojih uradnih pravic. S takimi zlorabami brez pravne podlage angažirajo svoje prijatelje in znance iz psihiatrične stroke z nalogo, da civilne pooblaščence pregledujejo (tudi pod prisilo) in o njihovem duševnem zdaravju izdelujejo nekakšna izvedeniška menja in nekakšne izvide s tako vsebino kot jim sodniki naročijo. V resnici psihiatri imajo nalogo, da lažno ugotavljajo kako so civilni pooblaščenci bodi si delno ali v celoti opravilno nesposobi. Take ugotovitve psihiatrov so edini način, da se civilnim pooblaščencem onemogoči sodelovanje v sodnih postopkih (pravde in izvršbe) saj na ta način sodniki edino lahko dosežejo diskvalifikacijo civilnega pooblaščenca iz sodnega postopka, ki ga v postopku nadomesti odvetnik ali kakšna druga oseba s državnim pravniškim izpitom, ki je v tesni prijateljski, sorodstveni ali politični povezavi s sodniki. Glede na visoko nepoštenost sodnikov in odvetnikov se stranka v postopku (državljan) ponivno znajde v izredno težkem položaju in v končni fazi v pravdi propade ter v nadaljevanju v izvršilnem postopku izgubi svoje premoženje, ki ga sicer po vsej verjetnosti nebi izgubil.

Zelo vidni so pritakih rabotah določeni sodniki v Okrajnem sodišču v Radovljici (okrajna sodnica Barbara Nastran in Danja Rus) in v Okrajnem sodišču v Škofja Loki (sodnica Levec Uršič), ki ravnokar preko svojega znanca psihiatra Branka Brinška iz Psihiatrilne bolnišnice Begunje na Gorenjskem želijo predsedniku Civilnega združenja za pravičnost, napredek in nadzor Radetu Staniću dokazati opravilno nesposobnost z namenom njegove diskvalifikacije iz sodnih postopkov okrajnih sodišč v Republiki Sloveniji. To imenovani počno na zelo preprost način, samovoljno in brez kakršne koli pravne ali medicinske podlage. Namreč, pri tem zadostuje samo samovolja okrajnega sodnika (v konkretnem primeru okrajna sodnica Okrajnega sodišča v Radovljici Danja Rus in okrajna sodnica Okrajnega sodišča v Škofja Loki) , ki se ne meni ne tebi odloči in napiše svojo sodno odredbo s katero se seveda odplačno angažira “strokovnjaka” psihiatrične stroke (v konkretnem primeru Branka Brinška iz Psihiatične bolnišnice iz Begunj na Gorenjskem), ki naj pregleda osebo (v konkretnem primeru civilnega pooblaščenca Radeta Staniča) in o njemu izda “ustezno” predhodno vsebinsko naročeno izvedeniško menje in izvid iz katerega bi bila jasno razvidna “opravilna nesposobnost civilnega pooblaščenca.” Tako dejanje izvedeno v sodelovanju izvedenca psihiatrične stroke in sodnika naj bi zadostovalo za uvedbo nepravdnega sodnega postopka pred sodiščem. Splošno znano je na primer, da se v takih postopkih lahko (in se) civilnega pooblaščenca pa čeprav zdravega sili na zdravljenje z lažno obtožbo kako je nevaren zase in za okolico podobno (promeru škofa Rožmana) na primer. Takemu načinu “zdravljenja” se civilni pooblaščenci praviloma uprejo kar zadostuje za izdajo sodne odredbe za prisilno privedbo v “specializirano” ustanovo, to je ponavadi ena od psihiatričnih bolnišnic (praviloma je to tista v kateri dela psihiater ki je izdelal “strokvno izvedeniško menje in izvid). Taki prisilni privod je v resnici uvod v prisilno hospitalizacijo, za to osebo (naprimer civilnega pooblaščenca) zaprejo v zaprti oddelek določene psihiatrične bolnišnice kjer ga “zdravijo” tako da mu nasilno vsiljujejo medikamentozno terspijo v smislu dajanja “ustreznih zdravil” pod prislo. Iz nekaterih znanih primerov se ve, da zakim “paijenotom” večkrat na dan (tudi po trikra)laboratorijsko “kontolirajo” vodo (urin). Ko pa “strokovnjaki psihiatri” s to metodo ugotovijo, da pacjent urinira svoja jetra, se takega pacijenta po določnem času “ko se njegovo zdravstveno stanje izboljša” odpusti iz bolnišnice domov, na to v roku 3-6 mesecev taki pacijent “odpotuje bogu po pravično plačilo.” Tako se hkrati konča poslanstvo civilnega pooblaščenca in odvetniki dobijo delo, sodišča in v njih zaposleni nepošteni sodniki pa harajo po tujem premoženju naprej.

Taki prieri v Republiki Sloveniji obstajajo, so podtalni in so “zaviti” v strokovno delo pravnikov in psihiatrov. Rezultati dela takih pravnih in psihiatričnih strokovnjakov pa so doseženi s prisilo kar bi lahko bila druga oblika “zdravljenja” ki smo mu priča v Teharjah ali na primer v Kočevsekem rogi ali kje drugje.

O tem se seveda ne govori.

CZPNN
Simona Rebolj pravi:
22. april, 2009 ob 15:04
@CZPNN:
O tem se ne govori, bi se pa moralo. Včasih eskalira kakšen primer. Kar se tiče zlorabe psihiatrije, se je v zadnjem času pojavil na primer primer na silo odtujene deklice od starša, ki so jo stacionirali na psihiatriji za več kot eno leto, ker jo pač niso imeli kam drugam vtaknit, pa si je tako najlažje izmislit, da je dekle psihično disturbirano (to se da podtaknit vsakemu otroku iz disfunkcionalnih družinskih razmer). Odtujitev je bila obravnavana po členu o odtujitvi Predmeta. Drugi primer, ki smrdi na koruptivnost, je sodelovanje psihiatra Mravljeta s CSD-jem in s tem usmerjanjem mnenja o dodelitvi otrok, pri čemer je oče hčere osumljen podmiznega predpisovanja medikamentov hčeri, ta isti oče pa je tudi hčeri zrihtal psihiatra Mravljeta.

Zagotovo so zlorabe tudi v politične namene možne, in ja, v vsakih režimsko kaotičnih razmerah so še toliko bolj ravno določeni psihiatri odigrali ključne vloge pri šikanaciji na razne načine politiki neljubih protagonistov. Spregovorite o tem na glas. Če primeru, ki ga omenjate, res botrujejo tako nečedne mahinacije, pojdite z njim vsaj v medije. Vsak objavljen primer pridoda k pogumu, da se javi še kakšen molčeč.
CZPNN pravi:
23. april, 2009 ob 0:56
Spoštovana Simoba!

Predvsem hvala za lep odgovor.

Drugi zanimiv in tragičen primer je podtikanje pedofilije nedolžnim posameznikom. Pri takoh svinjarijah imajo ključno vlogo psihiatri. Že od decembra namreč se kot predsednik Civilnega združenja za pravičnost, napredek in nadzor prizadevam priti ZPKR (Zavod za prestajanje kazni zapora) v Dobu pri Mirni na Dolenjskem. Pri mojih prizadevanjih in prizadevanjih našega civilnega združenja so nas najprej permanentno motili a smo bili vstrajni. Preprečevali so nam našo nalogo s tem, češ da civilno združenje ni organ nadzora nad državnimi institucijami in da kot tao Civilno združenje za pravičnost, napredek in nadzor ne more obiskati dveh obsojencev.

V nadalčjevanju besedila bomo pisali dva obsojenca z inicijali, da jim nebi povzročili nepotrebne škode, upoštevajpč. da so oba v njihovih rokah.

Gre za obsojenca TČ in JG, ki oba prestajata zaponi kazni na podlagi krivičnih sodb Okrožnega sodišča v Kranju in Okrožnega sodišča v Ljubljani, za kateri navedena dva sodiša ne slišita ma zahteve za obnopvo kazenskega postopka. V sldne se dva sodišča enostavno ne smeta spustiti ker bi po vsej verjetnosti bila oba obsojenca oproščena krivde kar bi bila velika sramota za sodno kasto. Na ta primitiven in umazan način si sodna kasta želi ohraniti v sistemu ugled in avtoriteto, ki ju že dolgo v resnici nima več.

Zanimivo je, da so prav psijiatri ta dva nedolžna fanta spravili v zapor s krivično pravnomočno sodbo s čemer so oba iztrgali iz domačega okolja in ločili od njihovih otrok. Namreč TČ ima dva JG pa enega otroka,torej skupaj tri otroka, ki živijo brez svoja dva očeta. Upiranje zahtevi za obnovi kazenslega postopka pomeni odpor do resnice in eden od načinov prikrivanje hudih škandalov tudi v psihiatriji Slovenski seveda. Pri tem se sodna kasta želi razumeti, da je obnova kazenskega sodnega postopka ena od oblik za odpravo morebitne krivice storjene v teku takega postopka. To je tudi razumljivo saj vzvodi za odpravo krivic na sploh od druge svetovne vojne dalje nikoli niso v Republiki Sloveniji zaživeli v pravem pomenu besede.

No, danes sem vendarle dobil dovoljnje, da sam na Dobu obiščem gospoda TČ, ne pa tudi še dva člana komisije našega civilnega združenja.

Ne glede na to, bom v dne 24.04.2009 popoldan obiskal gospoda TČ v Zaporu na Dobu, to mi nakga vest in statur ter poslovnik našega civilnega združenja. To je moja dolžnost, za nas, za naše otroke, naše vnuke in naše pravnuke, da se jim nikoli ne bo kaj takega zgodilo kot se je gospodaoma TČ in JG. Gospoda TČ so pred nekaj letih obtožili kaznivega dejanja pedofilije, češ da je izvajal seks nad svojima dvema otrokoma v smislu analnega seksa. Po tem ko je TČ v zaporu izilil ponoivni pregled pri psijiatru je bilo s poskusi ugotovljeno, da TČ ne more utrditi svojega spolovila za to je bilo izdelano izvedeniško menje v katerem piše, da TČ ni sposoben storiti očitanega mu kaznivega dejanja ker je kot moški spono popolnoma neučinkovit.

Civilno združenje razpolaga z omenjenim izvedeniškim menjm.

Po obisku v zaporu na Dobu, ki ga nameravam izvesti v petek dne 25.04.2009 popoldan bom vedel kaj več o tem in bom izčrpno obvestil o tem Slovensko javnost.

Torej bistvo problema TČ je v tem, da sta dva izvedenca psihiatrične stroke izdala dva povsem nasprtujoča si izvedeniškega mnenja prvo je bilo podlaga za krivdo in obsodbo ter za zapor, drugo pa kaže, da je TČ nedolžan in da je sodba krivčna.

Otroci pa trpijo in trpijo.

Vse to pa kaže na to, da v naši državi vlada med uradnimi osebami zelo visoka nemorala kar je seveda potrebno zatreti z vsemi razpoložljivimi sredsvi.

Lepo pozdravljena!

CZPNN

Kiksi psihiatrije

Komentiraj