Manični poet
8. april 2009 ob 9:12 | Jaka Tomc |Ime mi je Jaka in imam manično depresijo. Vem. Čeprav je bila edina uradna diagnoza, ki sem jo dobil iz psihiatričnih krogov - psihoza. Ja. Psihotična epizoda, ki sem jo doživel, preživljal in preživel dobro leto nazaj. Bilo je zajebano. Zelo zajebano. A sem še vedno tukaj. Še močnejši. Še glasnejši. In ni me več strah. Ni me več strah.
Kako vem, da imam manično depresijo? Ker jo doživljam. Ker jo živim. Ker sem v nekem trenutku postal ona. V obeh skrajnih oblikah. Bil sem v najtemnejših globinah. Bil sem v nebeških višavah. Ja. Bile so substance. Alkohol. Droge. Nič preveč prepovedanega. Bolj ali manj travca. Morda samo travca. V več oblikah, a iz iste rastline. Ampak hej. Pomagala mi je premagati depresijo. Ne. Ni me dvignila do manije. Ni me pahnila v kriminal, kot te skušajo prepričati butasti politiki, plačani zdravniki in debilni mediji. Z alkoholom je bila druga zgodba. Alkohol je zafukan. Lahko te pahne v prepad. Piješ, da bi pozabil, a se samo kopiči. Piješ več. A vse, kar si naredil s svojim neodgovornim početjem, je to, da so se ti začeli problemi kopičiti in vse skupaj uide nadzoru. Piješ več. Prijatelji te začnejo zapuščati. Najprej se ti ne oglašajo na telefon. Te kenslajo na gmailu. Te ne jebejo več na facebooku. Ne dobiš več for na mail. Ne dobiš več for. In piješ več. In morda imaš srečo, da prideš do spoznanja in nekega dne priznaš. Sebi in svetu. A predvsem sebi. Ti si bistven. Pogledaš se v ogledalo in rečeš. Ja. Naglas. Rečeš.
Manija. Lepo je. Misliš, da si bog. Si na egotripu. Big time. Si kot hiperaktivnež na spidu. Koka je pusica proti maniji. Kako živim z njo? Preprosto. Opazujem. Pozoren sem. Na svoje občutke. Na svoja dejanja. Na potenje. Na bitje srca. Pazim, da pijem. Da jem. Da diham. Da vem, da diham. Da vem, da hodim po tleh. Da vem, da sem. In da so drugi. Da svet ni ne lep in ne zajeban. In da je oboje. Da začutim … ja … začutim misli, ki mi šopajo v glavo kot topovske granate. Ki me včasih hočejo raztrgati. Si kdaj čutil, kako ti rolajo možgani? Si kdaj fizično občutil misel? Če si jo, pomnoži to z deset. S sto. Pomisli koliko misli pride v tvojo glavo vsak dan. Vsako uro. Vsak jebeni trenutek … Pomisli, česa so sposobni tvoji možgani. Včasih hodim čez tržnico in zamižim. Ja … med hojo. In začutim veter na obrazu. Moram ga. Ne čutim tal pod nogami. Ne vidim ljudi, ki hodijo mimo. Moram čutiti veter … Moram se dotakniti nečesa.
Manija je zajebana sestra. Depresija je v primerjavi z njo pičkin dim. Ja. Folk se ubije zaradi depresije. Samomor. In še vedno se ne pogovarjamo o njem. Odkrito ne. Še po kafičih izgovarjamo besedo s strahospoštovanjem. “Ne govori o tem, ker se ti bo res zgodilo,” so rekli. Ja. A so zgrešili bistvo. Če ne bomo govorili o tem, se ne bo nič spremenilo. Koliko je samomorov na leto? 500? 600? 1000? Po številu samomorov smo v vrhu. Na svetu. Končno. Po starosti prebivalcev tudi. Če gledamo projekcije. Ki so slabe. a hej. Leta 2050 morda sploh ne bomo dočakali. Ne le jaz in ti. Nihče. Globalna depresija. A se da. Počasi. Step by step. Dan za dnem. Rineš. Gaziš. Serješ kri. Žreš drek. Rajši drek kot antidepresive. Rajši drek. Morda je slabšega okusa in ni tako lepe barve. A je neprimerljivo manjše sranje od kurčevih tabletk, ki ti jih predpiše človek, ki si drzne pogledati te v oči, se ti nasmehniti in ti predpisati fucking sunshine pill. Ki je daleč od tega. Daleč. Ni sonca. Ni lune. Ni smeha. Ni solz. Ni erekcije. Ni libida. Ni divjih misli. Včasih sploh ni misli. Spiš. Ješ. A hrana nima istega okusa. Ležiš. Ne da se ti nikamor. Kenslaš prijatelje. Najprej po telefonu. Nato si skenslaš chat na gmailu. Ne greš več na facebook. Ne pošiljaš več for. Ponavadi je zima. Mraz in tema. Takrat najraje pride. Odsotnost sončne svetlobe te zjebe. Razmišljaš. Rad bi se izvlekel iz tega. Rad bi končal zadevo. Hočeš ven. Pomisliš. Ja … pomisliš. Štrik? Ne. Pištola. Nimam. Most? Strah me je višine. Tablete? Zna biti precej boleče. Plin … Zapreš oči. Bojiš se. Bojiš se umreti. A sprva si ne priznaš. Zaželiš si. Ja. Želja je močna zadeva. Zaželiš si, da se ne bi zbudil. Ne moreš se ubiti, a nočeš živeti. In nevede narediš prvi korak. Drobcen, čisto tih glasek ti zašepeta na uho. Majhna, miniaturna misel. Če nisi za eno, si za drugo. Nočeš umreti. Nočeš umreti. Z negacijo samega sebe dokažeš, da si še homo sapiens. Da si sposoben sproducirati eno intelektualno misel. Da si živ. Fukneš tablete v sekret in potegneš vodo. S prsi se ti odvali kamen. Drugi korak. Pogledaš skozi okno in vidiš sonce. Ni ga. A ti ga vidiš. Sveti samo zate. Stopiš ven. Na balkon. Na travo. Bos. Začutiš travo pod nogami. Pika. Vdira se. Zamižiš … Zapiha veter. Zapiha veter.
Jaka Tomc
8. april, 2009 ob 9:42
Na koncu vsakega predora je svetloba. Delaj na sebi….
8. april, 2009 ob 10:15
SVOBODA JE SVOBODA TISTIH, KI ČUTIJO DRUGAČE. Drugačnost te dela ustvarjalnega, živega…
8. april, 2009 ob 11:02
Zanimivo! Ljudje bi se morali več odprto pogovarjati o takšnih zadevah.
8. april, 2009 ob 11:28
Čestitam. Ko mine, je res dober občutek. Kot kača, ki se prelevi. Vidiš več. Baje je to normalen pojavi ko se čistiš vsega sranja, ki se je nabralo, kot nekakšno bruhanje, s katerimi se izloča iz tebe tegoba in strahovi ter postajaš tisto kar v resnici si.
Vendar ko si noter v krču, se ti zdi da si čisto sam, bitka med tabo in hudičem (metafora za vse negativne misli, ki ti jemljejo energijo s tem ko jih misliš), ena na ena, kdo bo komu vzel smisel, ne more te fizično pahnit v brezno, ampak ti poskuša prej preigrat možgane, vdret v misli, da se ti zdi da je to resnično tvoja želja in potem se sam vržeš dol, vendar med tem ko padaš, ti verjetno z nasmeškom razkrije, da te je nategnil. Alkohol in droge ti v tem dvoboju škodijo, ker nimaš čistega stika s sabo, kot da bi imel pokvarjen joystick. Ne pričakuj ljubezni od zunaj, ampak jo začni dajat, kar tako na suho iz sebe brez vzroka, iz trebuha, malo se moraš prisilit in sonce bo posijalo. Ampak med tem bo ta nova koža postala preozka in začel se bo nov lahkotnejši cikel preobrazbe.
8. april, 2009 ob 14:07
…pohvalna objava; kip/on-rolin….
8. april, 2009 ob 14:44
Ma kapo dol, fantastično si zadel bistvo stvari. Zares se psihiatrom ne sanja, kaj se odvija v glavi in telesu “psihotika” kot ga okarakterizirajo in ga nabašejo z vsemi temi tabletami, ki jih premorejo, pozdravijo se pa samo tisti, ki vržejo tabletke v školjko, psihiatrove samogovore pa preslišijo. Italijani so že pred destletji razpustili psihiatrične bolnišnice in glej ga zlomka, mentalno zdravje Italijanov se je povečalo! Zanimivo, ni kaj…
8. april, 2009 ob 15:20
milivoj, pišeš neumnosti, psihiatrom se malo več sanja o tem kot tebi.
Jaka Tomc, hvala za to zelo pogumno izpoved. Če bi bili vsi tako pogumni in bi se zato o tem več govorilo, bi bilo ljudem s psihičnimi boleznimi in motnjami veliko lažje.
Vem, da lahko psihiatrična zdravila v nekaterih primerih bolj škodijo kot koristijo, ne pa vedno. Kot se verjetno zavedaš, so navedene težave zelo subjektivne in odvisne od mnogo dejavnikov. Diagnoza nazadnje ni bistvena, saj so si primeri od pacienta do pacienta različni. V nekaterih primerih so zdravila vseeno najboljša izbira.
8. april, 2009 ob 15:23
Okej, o mentalnem zdravju Italijanov bi se dal razpravljat - z ali brez psihiatričnih ustanov.
Kar se pa tiče zgoraj napisanga - mogoče bi raje napisal kaj je pripeljalo do tega stadija, vzroke simptomov, ki jih imaš, družinske težave ? , pomanjkanje dela ?, pomanjkanje motivacije?, droge ?, in kaj bi spremenil v procesu odraščanja da do tega ne bi prišlo ?, mogoče več odgovornosti, ukvarjanja s športom, kajjaz vem. tole jamranje je zguba časa brat.
8. april, 2009 ob 17:49
Jaka,
vseeno vzemi kakšno pomirjevalo!!!! saj veš, po spidu pride padec v depro…kaj pa potem?
8. april, 2009 ob 17:49
Pomanjkanje vere, bi rekel blaženi Alojz Rebula. Kavboj, a ti je kdo pištolo držal pod nos, da si bil prisiljen brati?
Ampak pohvalno, da o tem pišeš, Jaka. Zahojeno ruralno okolje raje stvari potlači, o njih molči, s problemi mentalnega zdravja se pa sooča z rožnim vencem, šnopsom ter batinami.
8. april, 2009 ob 17:54
Ah, nič takega … meče(š) t(s)e ven iz povprečij, zato te zlata sredina rada grdo pogleda. Če spreminjaš ustaljeni kod in prestopaš pragove iz radovednosti, potem odlično …
Fino je če z mislimi nisi na trivialnih platformah, ampak da si pozoren in zaznavaš fenomene znanstveno in objektivno ter si razlagaš občutja trezno in neprevzetno. Naši možgani so najžešča tvarina, ki je nastala v temu čudu od sveta in je namenjena preživetju v redu sprememb. Go for the win! Pravico imaš da raziskuješ, eksperimentiraš z različnimi frekvencami, rezoniraš z okoljem, res super pa je če še najdeš izviren izraz in originalne rešitve in odgovore.
8. april, 2009 ob 17:55
… kakšna pa je zlata sredina v tem okolju, ah, pustmo stat …
8. april, 2009 ob 19:26
Jaka, respect
8. april, 2009 ob 20:01
n1
http://www.youtube.com/watch?v=RJ28lckuwqM
ps. ka bo kej z ostalim folkom naredl, ko se bodo začel ” za ve dati ”
lp
8. april, 2009 ob 20:04
še en ps.:
ćuvat glavo, ker ko je glava hin, je Vse hin!
(ža pa slućajn zariba, pa hiter kaj’ga fajn mehanika poklicat, da jo mal zbrusi).
lp
8. april, 2009 ob 20:55
Pogum za opisano, samo lahko povem da včasih ni druge kot zdravljenje… Brat je podobno “zabredel”, s tem da je dolgo časa razmišlju podobno kot ti in se izogibal zdravilom, kar pa je stanje samo poslabševalo. Ne da bi si reku, ni vse zame, pač opijat se okol in podobno je to kr še naprej delu. Prijatli so ga zapustil ker je mel “scene”, je kr zajeban vse skupi. Dokler nismo to doživel nismo verjel kaj lahko kaj takega naredi človeku. Vsaka čast če si sam uvidel kako pa kaj in upam da ti rata. Dokler lahko sam razmišljaš o tem in se boriš je vredno tako probat, kot sm pa sam vidu žal ni tolk lahko. Do sedaj sm pri parih osebkih iz našega mesta k sm jih “poznal” in ki so mel podobno težave oz. jim majo, skoraj pri vseh opazil isto zadevo, da največkrat ne nehajo s tem kar zanje ni dobro, to je alkohol, trava, mislijo da če pa vsi to delajo lahko tudi jaz in potem lepo kombinirajo, čez dan se ga duvajo, zvečer pa zdravila. Epizode se pa ponavljajo, žal :(
8. april, 2009 ob 22:02
Takle mamo :)
8. april, 2009 ob 22:12
Je to izpoved Jake Tomca ali je to nek drug, morda celo imaginarni, Jaka?
8. april, 2009 ob 22:20
ah, kaj sprašujem neumnosti, če sestavek ne bi bil kakor osebno obarvan, bi izzvenel še bolj posiljeno in klišejsko…saj razumem, nekako je treba zapolniti manjko poetičnosti…
Da si manični poet? Ma, nični poet.
10. april, 2009 ob 2:38
joj, današnja mladina, samo žurali bi …
12. april, 2009 ob 13:46
Hm, lepo ko si odkrit, ampak ne menim, da gre za tabu temo, saj je v danasnjih casih prakticno skoraj moderno, da si na raznih antidepresivih (in tud, da priznaš da si človek). Poznam ogromno ljudi, ki dobesedno delajo reklamo zanje: “ma pejt si zrihtat tablete, ti povem, da je ful dobr, zato k maš zihr pomanjkanje ‘hormona sreče’” itd.
Po drugi strani poznam spet nebroj ljudi, ki lepo vleče svojo dozo sociale na ta račun, je bodisi depresiven, bodisi ima to ali ono psihozo, fobijo, manijo itd. in potem paradoksalno še dalje ždi v svojih stiskah, namesto da bi delal in se s tem nenazadnje zamotil.
Dokler ne popedenaš PRI BISTVU, to je sebi, ti nihče in nič ne more pomagati, VEDNO ti sam delaš korake - nihče jih ne namest tebe. Se pa različno odzivamo in imamo različne pragove zdržljivosti. Nekdo za vsak glavobolček užije dve tableti, nekdo se jih ne dotakne (sama praviloma sodim med slednje).
Čeprav sem sama in zase absolutno proti kemiji, se zdi, da včasih vendarle ne gre brez nje, vendar bi mi blo ljubše, če bi to bila prej izjema kot pravilo.
Vsakdo je kdaj v lajfu depresiven, vsakdo nosi svoj križ. Vsakdo ma obdobja nespečnosti, stisk in travm in upam si trdit, da je praktično skor vsak bolj čuteč in subtilen človek v življenju kdaj pomislil na samomor.
Verjamem, zelo verjamem v rek: zdrav duh v zdravem telesu, zato je najbolljša *medicina* zdrav dnevni ritem, gibanje in delanje na tem, da si tu in zdaj (pogosto smo preveč v preteklosti ali pa bezljamo v prihodnost, zamujajoči sedanjost).
En sprehod b gozd ali ob reki, dihanje, telovadba, zajtrk in delo na sebi preprosto mora dat rezultate.
S temi “pomagači” (tablete, kemija) je žal namreč prepogosto tako, da samo nadomestijo predmet odvisnosti.