Mantra krize
6. april 2009 ob 8:50 | Elena Pečarič |Da je nastopila huda globalna finančna kriza, ali kakorkoli jo že hočemo poimenovati, poslušamo že nekaj mesecev večkrat na dan. Ni ga govorca, ki se ne bi nanjo skliceval, jo uporabljal kot argument ali alibi v podajanju svojega prav; se skoraj spodobi in je že postal pravi modni trend. Celo moja osemletna nečakinja, ki črko »R« težje izgovarja, ko mi hoče ponagajati, ugasne luč in reče: »Moramo šparrrati, ker je svetovna gospodarrrska krrriza«. Seveda se pri tem hudomušno nasmeje, kot bi vedela, da manipulira z dobrim argumentom, ki mu ni mogoče oporekati, ga je težko dokazovati ali ga spodnesti; že sam po sebi je dovolj trden in nevprašljiv. Zanimivo kako hitro otroci absorbirajo diskurze ideologije in oblasti.
Neprestano že mesece poslušamo o tem kako je do tega prišlo, zakaj in kdo je krivec; ekonomisti, politiki, finančniki, bankirji. Prodajalci mnenj, ki se predstavljajo kot strokovnjaki pri tem že prav tekmujejo; kdo bo podal bolj mistično razlago in po možnosti celo napoved za prihodnost. Sprva se je zdelo, da velja pomiriti ljudi, jih prepričati, da ponovno vzpostavijo verjetje v polomljen finančni sistem, ki se je izkazal za prevaro, jim vliti novo zaupanje v tiste, ki so jih izropali in opeharili. Svetovan in priporočen je bil zmerni optimizem, da bo vsega kmalu konec in da gre le še za eno krizo, v ciklusu kriz, ki po logiki stvari nastopi vsake toliko let. »Iz krize bomo izšli močnejši« ali »kriza je lahko priložnost za nove izzive« so slogani, ki jih politiki s pridom uporabljajo v svoji nemoči in nevednosti kaj naj ukrenejo, kaj naj naredijo.
A sedaj se nihče ne upa več pretvarjati, da bomo odnesli poceni in hitro. Tisto, kar se je zdela zgolj finančna kriza, postaja vse bolj kriza realnega sektorja, ki se kaže v gospodarstvu in v vseh drugih od njega odvisnih področij. Predvsem pa postaja kriza ljudi; kriza na račun in hrbtih delavk in delavcev. Mnogim celo pride prav, da izvajajo pritisk in spremembe nad zaposlenimi delavci, da izvajajo politično manipulacijo, ki je v nekriznih časih ne bi mogli izvajati, ne bi bila dopustna in sprejemljiva. Grožnje postajajo realnost in ljudje množično pristajajo na cesti. Tako pa se prav v imenu krize pričenja napovedovati zgodovinske reforme, ki bodo podaljšale delovno dobo. Namesto, da bi njihova zgodovinskost šla v smeri drugačne politik, ki bi sankcionirala tiste, ki krizo povzročijo, v drastično omejevanje višine ali celo ukinitve nagrad in sejnin nadzornim svetom, vzpostavitvi sistema doslednega nadzora in transparentno izvajanje nadzora nad poslovanjem in bančnimi transakcijami. Guverner Banke Slovenije ocenjuje, da še ni čas za ukrepanje. Kdaj pa bo, ko bodo že vse banke v rdečih številkah in in bo popoln zlom? Seveda pri na si raje zatiskamo oči in se sprenevedamo dokler znese in se da, kot da bi ukrepali ko je že jasno, da tako ne gre naprej ali celo takrat, ko bi se še kaj lahko preprečilo. Tako ali tako odgovorni nikoli ne odgovarjajo, niso sankcionirani, nikoli ne plačajo za svojo krivdo; nasprotno, plača se jim praviloma povečuje sorazmerno z njihovimi propadlimi posli. Da ne govorimo o političnem prestižu in medijski pozornosti, ki jo sočasno uspejo dobiti. Ko bi le bil zgolj g. Bavčar edini primerek te vrste, bi se nam še dobro pisalo, a žal bo takih še veliko. Namesto tega bivši direktor NLB poleg redne visoke plače, ki jo je dobival, za nagrado v žep pobaše še milijon evrov in s tem se njegova odgovornost ustavi in konča. Predsednik Vlade se ob tem malo razburi pred mediji, zmoti ga takšno ravnanje in da nekakšna priporočila za v bodoče. A to je tudi vse kar zmore in zna, svojo trdno voljo, odločnost in brezkompromisnost, da se loti nepopularnih političnih reform pokaže drugje in na račun tistih, ki so najbolj šibki in ranljivi. Pa saj to je tudi napovedoval v svoji kampanji, le treba ga je bilo dobro poslušati in pravilno razumeti.
A še vedno se zdi, da ni tako hudo; nakupovalni centri kljub vsemu niso nič manj prazni. Dobro bi bilo vsake toliko časa omisliti in zavedati se, da je v mnogih delih sveta pojem krize nepredstavljiv, saj je njihovo običajno življenje boj za vsakdanjo hrano in vodo. Njihova normalnost je življenje na robu preživetja. Mi pa, ki imamo vsega dovolj, preveč in hočemo vedno zgolj še več, smo se navadili, da najemamo posojila celo za dopuste. Zakaj pa ne, če si privoščijo sosedi, bomo še mi. Navadili smob se življenja na kredit, kot bibilo samoumevno in gotovo, da bomo vedno imeli iz kje ga kriti. Skromnost in preudarnost je postala zasmehovana in staromodna, a očitno bo treba zopet premisliti in odkriti stare dobre vrednote naših babic in dedkov, ki so na lastni koži iskusili pomanjkanje in revščino. Saj smo jih poslušali, a hkrati malo s posmehom, verjeli, da se kaj takega ne more več ponoviti.
Prišel je čas za nove čase, za drugačno politiko, za novo ekonomijo, ki ji ne bo prvi in zadnji cilj zgolj maksimiziranje gospodarske rasti in neizmerno bogatenje peščice posameznikov in njihovih korporacij. Politko in ekonomijo, ki bo pred seboj kot glavno skrb imela blaginjo ljudi. A na to ne smemo čakati, saj nič ne pride samo po sebi, ampak moramo to zahtevati, ustvariti in sooblikovati.
Elena Pečarič
6. april, 2009 ob 10:08
Gre predvsem za krizo vrednot turbo kapitalizma zadnjega obdobja. Vrednot, ki so jih za svete še nedavno tega razglašali naši “liberalni” ekonomisti. Ekonomska in finančna kriza sta samo logični posledici.
Šele ko bomo to razumeli, bomo vedeli kako iz krize. Z gasilskimi ukrepi in nepremišljenimi reformami zanesljivo ne. Potrebno bo mnogo več.
Dokler bo kriza izgovor za napake in nesposobnost odgovornih ali celo alibi za njihova nerazumna dejanja, toliko časa nam ni pomoči. Samo še slabše bo.
6. april, 2009 ob 10:16
če gre le za začasno krizo — zakaj za boga mileha pa več kot 2/3 človeštva strada že od pamti veka???
Bodimo realni: hudo nam je, ker naše riti ne bodo več tako polne, ker se bojimo za izgubo tistega malo premoženja, ki ga imamo in ustvarja se panika, ker je pač potrebno na novo premešati karte in jih na novo razdeliti.
Gre za nekaj najbolj normalnega: spremembe so edina stalnica človeštva.
6. april, 2009 ob 10:45
ad2…Gre za nekaj najbolj normalnega: spremembe so edina stalnica človeštva…Bodimo realni: hudo nam je, ker naše riti ne bodo več tako polne, ….
natanko tako,…in sedaj spremembo zahtevamo mi, ki nam je morda prišlo vrh glave…torej gre za nekaj najbolj normalnega…ali pa bolje,.. nekatere riti postajajo prazne..in v tem je problem…in statistično je teh riti vedno več,….
Zakaj naše riti ne bi smele biti vsaj delno polne, medtem, ko druge od polnosti pokajo po šivih?…hmmm, tako bo bolje in bolj zdravo za vse.
sila preprosto, mar ne?
6. april, 2009 ob 10:54
V Sloveniji ne bomo občutili krize tako dolgo, dokler bodo državni paraziti prejemali enake dohodke, kot so jih do sedaj. Vlada se v ta namen sprotno in na tiho zadolžuje. Tako ti prodajalci megle do neke mere rešujejo trgovino in dajejo vtis, da je vse v redu. Ko novega denarja ne bo več, bo treba zategniti pas tudi tam. Posledično lahko takoj pričakujemo več stavk in takojšen odraz krize na zunaj. Realen padec BDP bo po mesecih naraščal nekje do 30%, skupni pa najbrž do 20% ali še več. Medtem se bodo na vrhu še stopnjevale kraje, razni aneksi, “provizije”, pogodbena dela in podobno. Po sistemu Dajmo čim več, dokler še je. Prepričan sem, da trenutna politika reševanja krize ne vodi drugam, kot v državljanske oz. celo svetovno vojno. Svet je dobil zadnjo priložnost, da spremeni svojo vrednote, žal pa ga vodijo zaslepljeni norci, ki ne morejo uvideti, da so štartali na kratko progo, v kateri ne bo zmagovalca.
6. april, 2009 ob 11:03
@ Mirjana & Luka:
končni izzid / rezultat in število žrtev sta običajno znana šele po končani operaciji.
Pa zmagovalci tudi.
Vse ostalo pa je verovanje in prepričevanje sebe, da vendar ne moremo zgubiti.
6. april, 2009 ob 11:26
Sicer pa je kriza postregla kapitalistom še z eno poslastico. Zreducirala je pravice ljudi na nivo strojev. Tako, kot imaš v proizvodnji recimo 500 strojev, ki jih lahko kadarkoli ugasneš in mirujejo, imaš tudi 500 ljudi. Te lahko danes, v času krize, kadarkoli, v primeru izgube, daš na skladišče na zavod (seveda na stroške davkoplačevalcev) in tam čakajo, dokler tebi paše. Ko oz. če se bo pokazala potreba po delovni sili, samo zaprosiš zavod za novo (isto) delovno silo in ta ti bo dodelil potrebno število ljudi, ki bodo pod grožnjo izgube vseh pravic, seveda prišli nazaj na delo. Najbrž pod bolj neugodnimi delovnimi pogoji, medtem, ko bo novi-stari delodajalec za zaposlovanje deležen še kakih subvencij. Ja, takle mamo, naš kapitalizem po meri človeka.
6. april, 2009 ob 11:33
Dober zapis (razen da me (z)motijo pravopisne napake), točno tako, pa tud kar z vsemi komenta(to)rji se strinjam.. Itak. :o)
Takle mamo, ja. :|
6. april, 2009 ob 12:55
no tukaj pa na roke kopljejo zlato rudo in jo na glaci nosijo na prosto
http://ezinearticles.com/?Which-Mining-Company-is-the-Worlds-Biggest-Gold-Producer?&id=2075905
6. april, 2009 ob 16:27
…in na oblasti v naši deželi je kao leva oblast?!!!!
6. april, 2009 ob 16:55
Moramo ZAHTEVATI nov pristop/nove politike, sprejem zakona o zaplembi premoženja tajkunom; se strinjam Elena, zahtevati je treba….
6. april, 2009 ob 17:27
@q …in na oblasti v naši deželi je kao leva oblast?!!!!
Nehajte že enkrat z barvo in smerjo oblasti. Na oblasti so stari ali novi lopovi!!! Pika in konec. Tu ni nobenih barv, ničesar. Gre samo za to, kdo se raji bolje prezentira in ta se potem naseli pri koritu, s svojimi priskledniki in menjuje tiste zakone, ki tej kliki koristijo. Zgolj zaradi populizma si natikajo visoko leteča imena in z njimi mamijo ljudi.
6. april, 2009 ob 18:01
@ 10, 11 - se strinjam!
7. april, 2009 ob 7:32
In se pridružujem 10, 11…o kakšnih pobožnih prošnjah govorimo?…pričakujemo in zahtevamo…to nam pripada…le ozavestiti je potrebno.
No mercy…priznavanje ustaljenih vzorcev in navad, kakor tudi potekov dogodkov je čredna miselnost…in prav nič več kot to .)
7. april, 2009 ob 10:24
Dekleta in fantje zavihajmo si rokave in napnimo male sive celice, čas je za akcijo.
8. april, 2009 ob 9:56
Res bo treba zavihat rokave. To ne smemo več dopuščat. Politiki se igrajo z nami in nam pišejo grozne scenarije, mi pa igramo tako kot se od nas pričakuje. Navadne ovce smo.
8. april, 2009 ob 9:59
Kot vedno bodo eni pri krizi zelo obogateli in si že manejo roke.
19. april, 2009 ob 2:21
Zagovorniki status quo-ja so še vedno premočni v tem kontroliranem spustu v kaos, saj se premalo vidi patološkost ‘free market’ ideologije za pravne osebe, korporacije in hkratno tlačenje realnih, fizičnih oseb z terorističnimi zakoni. Da ne govorim o sužnjelastništvu na borzah, ki se zdaj talijo.