V hudi časih recesije in vidnih temnih oblakov, ki se počasi, a z vso svojo gmoto zbirajo nad socialnim statusom številnih družin in posameznikov, se mnogi radi spomnijo na revolucionarne dneve druge polovice 20. stoletja. Leto 1968 je nedvomno eno izmed tistih, ki bo vedno zaznamovalo pomen spremembe politike in politične kulture. Čeprav so se spremembe in dogodki odvijali v vsaki državi drugače, je omenjeno leto dobilo posebno simbolno težko, ki je enaka za večino ljudi.

Vendar pa se tistega leta ni vse izteklo lepo. Ponekod je do uslišanja glasov ljudstva prišlo dokaj hitro, kot se je to zgodilo v Nemčiji in Franciji, medtem, ko so bili ljudje ponekod utišani z represivnim aparatom – s tem lahko pokažemo na Mehiko in predvsem na scenarij, ki se je odvil v Mexico Cityu približno teden dni pred začetkom olimpijade. Oblast je uporabila vsa sredstva, da je zaščitila vedno sveti status quo in za seboj pustila okoli 350 trupel. In pa ne pozabimo na praško pomlad – Dubčekov poskus, da bi komunizem reformiral v socializem s človeškim obrazom, z vsemi svoboščinami vred, se je končalo z invazijo tankovskih sil Varšavskega pakta.

Seveda … leta 1968 je bilo analizirano, popisano, opisano in raziskano že neštetokrat. Zakaj bi se ponovno spuščali v to? Zato, ker prepogosto pozabljamo na manjše, a še kako pomembne elemente. V spomin so se mi, verjetno za vedno, vtisnile besede Jeffreya C. Goldfarba, sicer avtorja številnih študij in raziskav na temo kulturnih in političnih svoboščin. Če ga citiram: politične spremembe se vedno ne začnejo z velikim pokom – po večini se začno le s tihim žvižgom. Torej, ko smo že ravno omenili invazijo oziroma intervencijo, če vam je ljubše, tankovskih sil na Češkoslovaško v času praške pomadi, ali ste morda vedeli, da se je v naslednjih dneh osem pogumnih ruskih državljanov odpravilo na miren protest na moskovski Rdeči trg? Osem ljudi. Posledice številka ena? Njihovo takojšnje pridržanje in hitro sojenje. Posledica številka dve? Sosledje nadaljnjih protestov. Posledica številka tri? Intenzivnejše delovanje borcev za človekove pravice, za sprostitev nekaterih svoboščin, predvsem pa za ohlapnejšo cenzuro, ki se je okrepila v mesecih po tem, ko je Hruščov dovolil objavo Solženicinove novele o življenju v Gulagih.

Prisluhnimo še žvižgu na Poljskem. Na mrzel večer 30. januarja leta 1968, se je v Narodnem gledališču v Varšavi odvijala zadnja predstava Adama Mickiewicza z naslovom Dziady. Prostor je zaradi prenapolnjenosti pokal po šivih. Dan poprej je namreč Ministrstvo za kulturo, pod strogo direktivo komunistične partije kakopak, izdalo odlok, da naj se predstava oziroma igra v prihodnje ne izvaja več. Razlog? Za partije povsem preprost. Izvedba igre je namreč, če mi dovolite uporabiti citat prost po Prešernu, vsebovala naslednje besede: Poljaki smo svoje duše prodali za par srebrnih Rubljev…in vse, kar nam Moskva pošlje v zameno so osli, idioti in vohuni. Kje je ležal problem v teh besedah? Seveda, logično je sklepati, da je bila večina Poljakov podobnega, če ne že istega mnenja. Težava je bila v tem, da so besede iz občinstva izzvale težke emotivne reakcije. Partija je s prekinitvijo predstav želela zadušiti iskre, vendar je dosegla kontra efekt – zanetila je ogenj. Direktno po koncu zadnje predstave je približno dvesto študentov odkorakalo na bližnji trg in zahtevalo preklic odloka. Posledica številka ena? Soočenje s policijo in priprtje večine. Posledica številka dve? Devetega marca istega leta, nekaj več kot štiri tisoč študentov zasede območje Univerze v Varšavi. Zahtevajo svobodo govora in izrazijo podporo igri.

Številne priprejo, a protesti se prično širiti. Posledica številka tri? Leto 1968 se na Poljskem konča v vrtincu protestov z antisemitskim pridihom in političnim bojem med vrhom partije in vojske. In današnje stanje takratnega duha? Na zgoraj omenjeni Univerzi se tistih dvesto študentov kuje med zvezde uporniškega neba in prerašča v neko pop alternativno gibanje za spremembe današnjega stanja.

Marko Orel