Monday 23. December 2024 - Zadnja sprememba ob 21:38:32
 

M.I.P.

1. april 2009 ob 9:55 | Rok Kralj |

Če je bilo podjetje MIP nekoč res Mesna Industrija Primorske, je danes sinonim za Megalomansko Izčrpavanje Podjetij. Ne gre samo za MIP, temveč za mnogo širši pojav, ki bi ga lahko poimenovali kar plenilska ekonomija.

Približno leta 360 pred Kr. je grški filozof Ksenofon v svojem delu Oikonomos (Ekonomist; to je nasploh eno prvih ekonomskih del) zapisal, da je »delo dobrega ekonomista v vsakem primeru skrbno upravljanje s svojim domovanjem in posestvom.«

In ta definicija je še vedno veljavna, samo njen pomen se je razširil; na lokalno, državno in nenazadnje na globalno okolje. Naloga ekonomista je še vedno, pravzaprav naj bi bila, ista: skrbno upravljati oziroma gospodariti s premoženjem (kamor lahko štejemo tako naravne kot družbene vire) v dobro celote – vseh prebivalcev in samega okolja.

A vrnimo se v današnje čase. Ekonomisti se danes ukvarjajo predvsem z izčrpavanjem ali bolje ropanjem družbenega in naravnega bogastva izključno v svoje dobro. Za to imajo na voljo poseben mehanizem, ki se imenuje – finančni sistem.

Finančni sistem

Finančni sistem je preprosto celota institucij in posameznikov, ki izkoriščajo finančne mehanizme za pretakanje (beri: plenjenje) bogastva. Vendar tisti, dovolj brutalni in nemoralni, da so si vzeli absolutno pravico do »upravljanja« podjetij (ki so glavni nosilci ekonomskega življenja družbe) v svoje roke, ne odpirajo blagajn podjetij in iz njih v žepe tlačijo denar. Ne, za to so jim na voljo bolj legalni mehanizmi – finančni.

Prva in najpomembnejša faza v tem plenilskem procesu je privatizacija podjetij, ki je lahko neposredna ali pa se za nakup podjetja zastavi njegovo premoženje, torej tisto premoženje, ki takrat sploh še ni v lastnikovi lasti. S privatizacijo si novi lastnik pridobi absolutno, de facto in de iure, pravico do upravljanja s finančnimi viri podjetja. Naprej ni težko, obstaja več načinov prelivanja sredstev v lastne žepe, ki jih je mogoče poljubno kombinirati. Poglejmo nekatere:

Borzni trgi. Z vlaganjem finančnih sredstev (strokovno se temu reče investicije) podjetja v deleže drugih podjetij (delnice) in v druge finančne instrumente, se v poljubno dolgi verigi preprodajanja sredstev nazadnje za njimi povsem izgubi sled, končni cilj pa so ponavadi tako imenovane davčne oaze, kjer ni prav nobenega nadzora nad izvorom sredstev. Po zadnjih ocenah OECD naj bi bilo v davčnih oazah »parkiranih« med 5.000 in 7.000 milijard $. Seveda se za ta sredstva davkoplačevalci lahko obrišemo pod nosom, a to je že druga zgodba.

Banke. Novopečeni lastniki podjetij pri bankah najamejo visoke kredite na račun podjetja, ki jih zavarujejo z delnicami in drugimi finančnimi instrumenti ali vzamejo hipoteko na nepremičninsko premoženje podjetja (v vsakem primeru ne zastavijo niti evra osebnega premoženja – le-to je strogo ločeno od »njihovega« podjetja). Realna sredstva iz kreditov in prihodkov odtečejo iz podjetja – preko prej opisanih borznih postopkov in se v dolgi finančni verigi »preobrazijo« v lastnikovo osebno premoženje. Podjetje nima nič oziroma visoke dolgove, lastniki pa zajetna finančna sredstva in drugo osebno premoženje (nepremičnine, jahte itd.). Volk poje vse meso.

Stečajni in likvidacijski postopki. Omogočajo zadnjo fazo izčrpavanja podjetja. Lastniki lahko z nakupom še uporabnih delov podjetja (sredstva imajo v davčnih oazah ponavadi v imenu eksotičnih finančnih skladov ali v kaki drugi finančni obliki) še do konca potegnejo koristi zase, medtem ko delavci pristanejo na cesti – skrajno ponižani in razžaljeni. Volk do konca ogloda kosti.

Ekonomija kot upravljanje

Seveda so zgornji postopki prikazani skrajno poenostavljeno, a zato niso nič manj resnični. Današnji finančni sistem omogoča hitro legalno krajo premoženja, ki so ga dolga leta ustvarjale številne generacije z obilno pomočjo javne infrastrukture (šolstvo, zdravstvo, transportna in energetska infrastruktura itd.). Premoženje podjetja se s pomočjo finančnega sistema preobrazi v osebno premoženje lastnika.

Brez temeljite in globoke reforme finančnega sistema zato izhod iz današnje krize ni mogoč, a tudi vodenje podjetij ne sme biti več povsem absolutistično, temveč mora upoštevati interese zaposlenih ter lokalnega in širšega okolja (mogoče z njihovimi trajnimi, neprenosljivimi deleži). Biti zasebni lastnik še ne pomeni, da lahko z premoženjem in ljudmi delaš kakor koli se ti zdi.

Ekonomija je in mora biti skrbno upravljanje s premoženjem, v dobro vseh – in okolja. Ne pa nekakšna plenilska požrtija.

Rok Kralj

Objavi na Facebook-u, pošlji po e-pošti in več...
Zapri
  • Skupnosti
  • E-pošta
   Natisni Natisni    Pošlji prijatelju Pošlji prijatelju     RSS objav Vest RSS 
 
Komentarji - 19 x komentirano
  1. NoMercy pravi:

    Začetek je bil povsem pravilen le, da si tole / skrbno upravljanje s svojim domovanjem in posestvom / (t.j. za SEBE) popolnoma napačno preiterpetiral v /v dobro celote – vseh prebivalcev in samega okolja /!!
    Podporni ekonomski mehanizmi s katerimi nadaljuješ so pravilno opisani.
    Zaključek pa je popoln mimosunek - napača / Ekonomija je in mora biti skrbno upravljanje s premoženjem, v dobro vseh – in okolja /.
    To bi pomenilo, da bi še vedno ljudje živeli od naravnih proizvodnih viškov in v sozvočju z naravo (stanovali bi v jamah in pod previsi, nosili figov list in se hranili z mrčesom, odpadlim sadjem …).
    Opisan primer je pač ekonomska vojna. Za razliko od dejansko mrtvih vojakov imamo ekonomske posledice in namesto kraljev - generalov pač lastnike.

  2. nostradamus pravi:

    No Mercy….ekonomska vojna je v bistvu zabavna dokler dobivaš….ampak vedno dobivaš na račun nekoga ali nečesa…in ko pride ali bo prišlo do tega, da vsak hoče svoj delež in to čisto upravičeno imamo pa kakšno vojno?

  3. podplat pravi:

    Oba Volka zapret v hladilnico in ju hladit dokler ne prepišeta vsega premoženja nazaj na firme od koder sta ga ukradla. Carterpiller press.

  4. NoMercy pravi:

    @nostrdamus:
    ko npr. levinja uplene antilopo in jo del odnese svojemu zarodu je to njen plen za njen zarod.
    Potem pridejo hijene, ptice roparice, žuželke .. in na koncu ostanejo kosti, dokler ne srhnijo.
    Ali so kosti upravičene do mesa, kože, … ki so ga podpirale?
    Ali so hijene upravičene do “lepših in boljših” kosov?
    In, če levinja ta dan ničesar ne uplene — ali je kriva, da drugi stradajo?

  5. podplat pravi:

    Pa tudi volk ni medved, medvedu se pomaga, volka pa se unići.

  6. NoMercy pravi:

    @ podplat: a ti si pa Rdeča Kapica ???

  7. podplat pravi:

    Nisem, medved (Bavčarju pravijo medo) je zaščiten, MIP z obema Volkoma pa ne. In pri MIP je šlo za 100 mio dolgov ne za milijardo.

  8. medek pravi:

    Prašič, kakšen medo.

  9. medek pravi:

    In ni orač, ampak pitani prikoritnik.

  10. zajc pravi:

    Je pa volk lepo skrit za ogrado dobro varovane miljone vredne vile…in vsem državljanom republike Slovenija sporoča: Jebite se !

  11. peter klepec pravi:

    fotra vojteha in familijo za zapahe. pa še koga ane?

  12. necnec pravi:

    Eden večjih uspehov vladavine proletariata, ki ga bomo lahko še dolgo uživali, je odprava “odgovornosti” in občutka odgovornosti za soljudi. Odsotnost občutka za odgovornost, solidarnost ter neobstoj moralnih zavor je tudi odločilna značilnost nove (stare) tranzicijske družbene elite, in v mislih nimam samo tranzicijskih zaslužkarjev (tajkunov). Ironično je prav v postkomunističnih družbah, ki so petdeset let manifestirale socializem, stopnja solidarnosti najnižja. Od zahodih ustavnih demokracij smo tako prevzeli le negativne stvari, kapitalizem in potrošništvo, medtem ko se svetlih točk, kot so liberalne vrednote človečnosti, svobode in odgovornosti, krčevito branimo. Imamo to, kar smo izbrali. Na simbolni ravni je izbor bil opravljen na prvih (formalno) demokratičnih volitvah predsednika. Izbirali smo med političnim disidentom (odpadnikom) in borcem za človekove pravice, Jožetom Pučnikom in zadnjim vodjo totalitarne, revolucionarne oblasti. Izbrali smo zadnjega. Sedaj smo podobni Ljudski republiki Kitajski, imamo usodno kombinacijo (poveličevanja) totalitarizma in kolektivističnih vrednot (Tito bo v Lj zgleda spet dobil svojo ulico) in kapitalizma. Res nas čaka čudovita bodočnost!

  13. obama pravi:

    očka in sin sta v času najboljše opcije (Drnovškove) imela v Italiji firmo, kjer sta veselo tržila Mipove proizvode,in se po “uspešnem delu” vrnila s slovenijo s polno torbo dnarja,da bi prevzela MIP..

    Safti press

  14. neemocije pravi:

    Skrajni levičarji bodo sodili levičarjem, glavno je, da je vse še naprej popolnoma rdeče.

    Obama , tako je.

  15. Luka pravi:

    @No mercy
    Lahko pa si na Discovery-ju ogledaš posnetek, kjer dve levinji uplenijo gazelo, to opazi krdelo hijen in epilog je, da so morale levinje zbežati in pustiti plen. Po mojem mnenju smo čedalje bližje temu scenariju.

  16. NoMercy pravi:

    @Luka: jep .. to je pa socialna revolucija … po kateri zavladajo novi levi iz drugega legla :D
    Krog življenja — se mi zdi, da je risanka :D

  17. neemocije pravi:

    # necnec pravi:
    1. april, 2009 ob 15:48

    Eden večjih uspehov vladavine proletariata, ki ga bomo lahko še dolgo uživali, je odprava “odgovornosti” in občutka odgovornosti za soljudi. Odsotnost občutka za odgovornost, solidarnost ter neobstoj moralnih zavor je tudi odločilna značilnost nove (stare) tranzicijske družbene elite, in v mislih nimam samo tranzicijskih zaslužkarjev (tajkunov). Ironično je prav v postkomunističnih družbah, ki so petdeset let manifestirale socializem, stopnja solidarnosti najnižja. Od zahodih ustavnih demokracij smo tako prevzeli le negativne stvari, kapitalizem in potrošništvo, medtem ko se svetlih točk, kot so liberalne vrednote človečnosti, svobode in odgovornosti, krčevito branimo. Imamo to, kar smo izbrali. Na simbolni ravni je izbor bil opravljen na prvih (formalno) demokratičnih volitvah predsednika. Izbirali smo med političnim disidentom (odpadnikom) in borcem za človekove pravice, Jožetom Pučnikom in zadnjim vodjo totalitarne, revolucionarne oblasti. Izbrali smo zadnjega. Sedaj smo podobni Ljudski republiki Kitajski, imamo usodno kombinacijo (poveličevanja) totalitarizma in kolektivističnih vrednot (Tito bo v Lj zgleda spet dobil svojo ulico) in kapitalizma. Res nas čaka čudovita bodočnost!

    Odličen komentar!!

  18. neemocije pravi:

    Veš kateri del posta je najbolj žalosten a resničen(vsaj po mojem mnenju)?:
    “Izbirali smo med političnim disidentom (odpadnikom) in borcem za človekove pravice, Jožetom Pučnikom in zadnjim vodjo totalitarne, revolucionarne oblasti. Izbrali smo zadnjega.”

    Lepo napisano, zadel si bistvo.

  19. neemocije pravi:

    Ali lahko uporabim tvoj krasen komentar?

Komentiraj