Diplomatska impotenca
30. marec 2009 ob 11:28 | Igor Koršič |Doslej še nisem slišal niti bral prepričljivih razlogov za zadržanost Slovenije do hrvaškega vztrajanja, da je haško sodišče edina sprejemljivi rešitev mejnega spora. Zadeva je alarmantna, saj je Slovenija več kot očitno izgubila diplomatsko in medijsko vojno.
Katastrofalen rezultat glasovanja o Swobodinem poročilu v evropskem parlamentu ne more biti bolj zgovoren. Naša stran si mora ta poraz najprej priznati in najti razloge za tako eklatantni neuspeh. In razloge odpraviti. Za zdaj Slovenija uporablja za zaščito svojih interesov zgolj članstvo v EU in ne prepričljivosti na mednarodnem diplomatskem parketu. Kar upravičeno daje slab vtis.
Interese Slovenije veliko bolj učinkovito kot Slovenija sama, zagovarja komisar Rehn, ko vztraja, da je seveda res, da je mejni konflikt treba reševati v skladu z mednarodnim pravom, vendar je ta spor treba reševati tudi v skladu z vrsto drugih načel EU in ZN. Pravo pride, kot nekaj samoumevnega, šele na koncu.
Vztrajanje Hrvaške na Haaškem sodišču, ali kot radi poudarjajo, vztrajanje, da se spor reši v skladu z mednarodnim pravom, je učinkovita demagoška poteza. Hrvaška že s tem prejudicira mejo. Prikriva dejstvo, da ta meja ni bila nikoli mednarodno določena. Saj je pravna rešitev možna samo za že obstoječe meje, ki so različno interpretirane. Obstaja samo stanje 25. Junija 1991 in zgodovina, česar Hrvaška, kot kaže, ne želi upoštevati in zadeve spreminja in prireja sebi v prid. Postavila je mejni prehod, izmislila si je novo ime za zaliv, na spornem območju izvaja ukrepe, kot da to ne bi bilo sporno itd. Vendar sosedna država s vztrajanjem na zgolj pravni rešitvi pove tudi, da Hrvaška spoštuje pravo in pravno reševanje sporov, medtem ko odnos Slovenije do prava ni jasen. S svojim vztrajanjem na Haagu, Hrvaška namiguje, da Slovenija priznava pravo zgolj takrat, ko je njej v prid. Slovenija zato, ker zavrača pravno rešitev, želi od Hrvaške dobiti nekaj več, nekaj kar ji po pravu ne pripada, nekaj kar ni njeno. S tem Hrvaška izraža dvom o civilizacijsko raven Slovenije. Tako lahko utemeljuje svojo razburjenost nad dejstvom, da je v EU to mogoče, kako je mogoče da EU tolerira tako barbarsko obnašanje Slovenije. Tako lahko Sanader postane zaščitnik sodišča v Haagu, in se postavi v bran te častitljive mednarodne pravne ustanove, ki jo Slovenija, s tem ko zavrača hrvaški predlog, nedopustno žali.
Sanader namiguje, da bi sodišče proti razžalitvi Slovenije lahko ukrepalo in Slovence s tem še zbode, saj se ve, kako nekateri hudo užaljeni Slovenci radi vlagajo razžalitvene tožbe. Slovenija na vse to menca, da želi, da se spor reši ob upoštevanju »načela pravičnosti«. Kdo izven pravne stroke pa ve, kaj ta termin pomeni?! »Načelo pravičnosti« ponavljajo brez domišljije, brez poskusa, da bi ga kdo skušal pojasniti. Naš problem je, da se nam zdi pravo bolj imenitno od banalnega življenja in njegovih konfliktov, čeprav nam v praksi ne deluje in v svojo pravno državo praviloma ne verjamemo.
Kljub temu pravo radi uporabljamo za razlago zapletenih problemov. Namesto, da bi zadevo razložili v vsej svoji kompleksnosti, jo zreduciramo zgolj na njen pravni vidik. Pravno je bilo denimo z zadevo Plut vse v redu. S problemom, dejstvom, da je kljub pravu moril, ne vemo kaj bi. Prav to naše nagnjenje Hrvaška s vztrajanjem na pravni rešitvi izkorišča.
K neprepričljivosti Slovenije prispeva še nova šola zgodovinarjev, ki se najraje ukvarja z zbiranjem argumentov zgodovinskem neobstoju Slovencev. Tako komaj lahko verjamemo, da smo karkoli drugega, kot predvčerajšnja nacionalistična fantazija posameznikov. Zgodovinarji, te sramežljive lilije, v imenu sicer hvalevrednega, vendar ideološkega in pretiranega antinacionalizma, odrekajo svojo pomoč politikom.
Kot da je obstoj naše etnične skupine odvisen od tega, če smo nekje pravno registrirani. Kot da bi bila vsa imena narodov, Italijanov, Francozov, Baskov, Grkov, Judov izmišljena šele včeraj. Popolnoma druga stvar je, da se nacionalno, denimo v obliki šovinizma, pogosto zlorablja. In da se je želja pa lastnih državah rodila z Napoleonom. Kot kaže »Savudrijska vala« je precej odvisno tudi od volje. Sicer je zadeva s »Savudrijsko valo« sila preprosta. Da bi sodišče lahko razsojalo, mora imeti nekaj, o čemer lahko razsoja, V primeru Piranskega zaliva in dostopa na odprto morje tega ni. Te meje v mednarodnem smislu očitno nikoli ni bilo. Mednarodno obravnavanje razpadanja Jugoslavije je bilo eno samo pacanje. Zato ni nobene mirovne pogodbe, ki bi veljala za vse področje. Je zgolj gasilski Daytonski sporazum. Zato imamo le stanje pred 26. junijem 1991, to je nadzor na zalivom in stik z mednarodnimi vodami. In celo vrsto etničnih, lingvističnih, administrativnih in drugih relevantnih dejstev. Tako stanje seveda zahteva politični dogovor. Mediacija lahko pripelje do tega, česar ni bilo, nekega mednarodno pravno zavezujočega dokumenta o meji. Če bodo s to pogodbo problemi, se gre v Den Haag. Ali ni zanimivo, kako odločilno vlogo nenadoma igra za nas peščica Fincev! Če smo natančni gre za dva komisarja in enega novinarja.
Finci nas ščitijo pred našo lastno korupcijo in nas učijo pomena svobode medijev ter pravne države. In prav Finec je tisti, ki najbolj prepričljivo brani naš izhod v mednarodne vode. Pripravite državna odlikovanja!
Igor Koršič
30. marec, 2009 ob 12:04
Finci vilinci pomagajo šajercem :)
30. marec, 2009 ob 12:24
Beda…..
30. marec, 2009 ob 12:26
Hm, današnji komentarji (hrvaški) govorijo precej drugače, torej daje predlog naklonjen Sloveniji in Hrvaški izrazito nenaklonjen. Verjetno je resnica nekje vmes.
30. marec, 2009 ob 13:47
Tudi če bo Slovenija “izgubila”, bodo politiki zmagali.
…Pahor deluje kot verski blazneš, ko verjame, da se bodo stvari uredile pravično..
Pozablja pa, da je resnica vedno v očeh opazovalca ter da se pravica kroji na strani močnejših. In bojim se, da imajo Hrvatje bolj samozavestne in močne politike kot Slovenceljni.
30. marec, 2009 ob 13:59
@ Tomm
Ne vem zakaj je treba z izrazom Slovenceljni žaliti vse Slovence. Aktualna vlada in njeno ravnanje zagotovo nima podpore vseh. Sicer pa, zakaj pa nisi ti v vladi, ko si tako karizmatičen, samozavesten in močan …
30. marec, 2009 ob 14:00
Zadnji čas je, da začnejo naši diplomati jesti viagro.
30. marec, 2009 ob 14:07
V vsej veličini se kaže Ruplovo /in njegovih podpornikov/ delovanje. Le kdo si še želi njegovih izkušenj!? Le zakaj nekaterim ni jasno, da se ne zna /ni znal/ na pravi način lotiti problemov. Namesto tega se je gibal med “umikanjem in napadanjem”.
30. marec, 2009 ob 14:08
No ja, Hrvati so bolj “sivni”, moj oče je pravil boj se H(o)rvata. Ali je s tem enačil Hrvate z Romi pa ne vem.
30. marec, 2009 ob 14:14
Zadnji čas je, da začnejo naši diplomati jesti viagro –he he he–zakaj?, da bodo imeli trdo nogo…
30. marec, 2009 ob 14:19
Zaradi naslova…
30. marec, 2009 ob 14:24
Morda pa Slovence skrbijo izkušnje s sodišči, da so vsa taka kot naša.
30. marec, 2009 ob 16:30
ke so klasiki?
komunajzerji .. fak
jansovci .. fak
avtor je kmet ker .. fak
ps.
jebemti se cikla, use je pomesan..
@levo usmerjen volilec
ali je jansa res zlobni moz, ki prezi na nas, zakaj?
@desno usmerjeni volilec
je jansa res odgovor, zakaj?
30. marec, 2009 ob 19:57
Zanimivo, sveže razmišljanje.
Predvsem del o neuporabnosti mednarodnega prava za nekaj, kar ni bilo nikoli mednarodno pravno veljavno in potrjeno z ustreznim sporazumom.
Koristno za slovensko diplomacijo bi bilo, če bi pripravila ustrezen odgovor na hrvaško tezo, da zavračamo pravno rešitev.
30. marec, 2009 ob 21:28
*dejstvo je da meje nimamo, imamo samo neko stanje t.i. 25.6.1991
* dejstvo je da je trenutno stanje obe strani vidita kot krivično
* dejstvo je da do SHS nobena stran, ne hrvaška ne slovenska si ni lastila ozemlja drugega, npr. Hrvaška Istre, Slovenija kajkavsko Hrvaško, tj. ozemlje med reko Kolpo in Dravo(kjer je govorica povsem enaka slovenščini)
* da je treba upotevati kaj je slovenska stran prinesla v SHS (npr. Medmurje, prav tako je imela stik z morejem - vzhodno Reke)
* HRVAŠKO SLICEVANJE NA MEDNARODNO PRAVO NAM GRE NA ROKE, ker tenutno stanje, ki ni meja in hrvati trdijo da je. Tudi če je ni bila določena v skladu z mednarodnim pravom. Kako je bila določena?? Določena je bila v diktaturi, kjer se ni upoštevalo dejstev (kam ljudje gravitirajo, npr. iz Reke še vedno v Ljubljano in ne v Zagreb), prav tako ni jasna etična sestava, saj so se popisi vedno delali po jeziku, ki ga je dol. oseba uporabljala, ne pa po narodnosti. Pa tudi če bi npr. Istra bila 1000 % hrvaška imamo na drugi strani kot sem že rekel kajkavsko hrvaško kjer govorijo slovenščino
*GLEDE NA NAVEDENO MENIM, DA BI PRED NMEDNARODNIM SODIŠČEM V OZEMELJSKIM SPORU S HRVAŠKO Z NAVEDENIMI DEJSTVI KOT SEM JIH NA GROBO OPISAL USPELI PREPRIČATI, DA NI BILO RAZLOGOV, DA SE BI MEJA MED SLOVENIJO IN HRVAŠKO SPREMENILA IN BI OSTALA NA MEJAH IN SHS, ISTRO PA JE DOBILA JUGOSLAVIJA NA RAČUN SLOVENIJE kot vojno reparacijo(6 miljard dolarjev škode, 300000 slovenskih internirancev, fašistićno naslilje in OŽIČENA LJUBLJANA)
* HDH, ki je z Rajhom podpisala sporazum o sprejetju 170.000 Slovencev iz Štajerske
ZAKAJ SI SLOVENIJA NE ŽELI NA MEDNAROSNO SODIŠČE??
30. marec, 2009 ob 21:34
Najprej Hrvate, ki so nam najbližji: V 16. stoletju so bili Hrvati poraženi v vojni s Turki. Hrvaške takrat več ni bilo! Njihovo plemstvo in številni begunci, so pobegnili v Slovenijeh (Sclavoniae), kjer so jih sprejeli panonski Slovenci, ki so živeli v tej deželi. V tem obdobju so se begunci s Hrvaške naselili tudi v južnem delu Istre med tamkajšnjimi Slovenci. Hrvati so pod pretvezo skupne obrambe pred Turki, najprej ustvarili skupni hrvaško-slovenski zbor (sabor), nato pa v naslednjem stoletju, tamkajšnjim Slovencem razložili, da je tako vseeno kaj so, ker so oboji bratje in oboji Slovani. Nato so jim razložili še to, da je potrebno poenotiti slovenski in hrvaški jezik. Za to so iznašli »ilirski jezik in ilirsko gibanje«. Nazadnje je skupen »ilirski jezik« postal ponovno hrvaški jezik, slovenskega pa več ni bilo. V njegov spomin je ostalo samo »kajkavsko narečje«, hrvaškega jezika. Literaturo Panonskih Slovencev so nam preprosto ukradli in si jo prilastili (Vramec, Habdelič, Ratkaj, Pergošič, Petretič), priimke pa spremenili v ć, namesto originalnih Habdelich, Petretich, itd.)
Opogumljeni z izkušnjami in uspehom med Panonskimi Slovenci, so v začetku 19. stoletja Hrvati poskusili z ilirizmom še med Karantanskimi Slovenci. Toda tokrat so bili Slovenci vendarle že nekoliko bolj ozaveščeni, kljub temu pa je bilo kar precej privržencev enotnega »ilirskega naroda«. V 19. stoletju je tako nastala tudi teza o Slovencih, kot »Alpskih Hrvatih«. V poduk, o iskrenem sodelovanju Hrvatov in njihovi dobronamernosti do nas »slovanskih bratov« Slovencev, bi nam morali biti vsaj trije hrvaški politiki (Trumbić, Milić in Tresić-Pavičić), ki so bili v letih med 1903 in 1907, na ljubo kompromisa z Italijo, pripravljeni žrtvovati slovenski Trst in dele Slovenskega primorja ter Istre (ironija tega je, da se je to 40 let pozneje res zgodilo). Svojega niso bili pripravljeni dati Italijanom, bili pa so pripravljeni dati jim slovensko ozemlje! Zanimiv je npr. zapis ljubljanskega škofa Jegliča, ki je v svoj dnevnik leta 1903 zapisal: »Bal sem se, da se zaradi Hrvatov ne bo preveč poudarjala vzajemnost naša in hrvaška. No, še dosti zmerno se je govorilo. Jaz za to »zajednico« nič kaj dosti ne maram, ker Hrvatje jo tako razumejo, da se moramo mi pohrvatiti.« Točno tako so Hrvati videli tako Ilirizem, kot tudi novoilirizem.
V letih 1918-1929, so nam »slovanski brati Hrvati« ukradli Medmurje na vzhodu Slovenije, zatem pa še Čabar, Gerovo in Prezid ter Žumberak. Ko so se Maistrovi prostovoljci leta 1919 borili proti avstronemcem pri Radgoni, jim hrvaški Karlovški pešpolk ni hotel na pomoč in se je temu uprl! Nekaj mesecev kasneje, 23.7.1919, je Karlovški pešpolk odločilno zatrl slovenski vojaški upor v Mariboru, ko so slovenski vojaki hoteli odkorakati v Ljubljano in tam razglasiti Republiko Slovenijo!
Leta 1941, so »slovanski brati Hrvati« najprej izdali slovensko prostovoljsko Soško legijo Nemcem, nato pa so kot četrti okupator zasedli slovensko ozemlje južno od Brežic ter ga priključili svoji NDH!
Leta 1945 in 1946, so nam »slovanski, jugoslovanski in še komunistični bratje Hrvati«, ukradli preostali še slovenski del Medmurja (v okolici Štrigove), kjer so nad Slovenci izvedli genocid! Še huje je bilo v Istri, kjer so premaknili mejo od reke Mirne do potoka Dragonja!
Leta 1991 je bil med »slovanskimi brati Hrvati« in Slovenci podpisan sporazum o skupni vzajemni pomoči v primeru, da bo napadena katerakoli izmed novih držav – Slovenija ali Hrvaška. Ob napadu na Slovenijo, se Hrvaška sporazuma ni hotela držati!
Leta 1993, po tem, ko smo jim Slovenci pomagali z orožjem in opremo v njihovi vojni, so Hrvati istočasno zasedli ozemlje na levem bregu Mure, pri Hotizi in si ga prisvojili, obenem pa še ozemlje na levem bregu Dragonje v Istri. Na obeh zasedenih ozemljih je imela do takrat jurisdikcijo slovenska policija, ki se je umaknila, Hrvati pa so nato popisali in narisali nov kataster. Za tem so na slovenskem ozemlju postavili mejna prehoda, ki stojita še danes!
In še Srbe: Enako kot Hrvati, so tudi številni Srbi v 16. stoletju pobegnili pred Turki iz Srbije, Kosova in iz Bosne ter se naselili v Slovenijeh. Po tem so si začeli lastiti vzhodno Slovenijeh in pa seveda Krajino. Tudi oni so skupaj s Hrvati asimilirali panonske Slovence.
V 20. stoletju so najprej s prevaro in lažnimi obljubami priključili Kraljevini Srbiji Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov. Nato so pustili svoje »slovanske brate Slovence«, same v boju za severno mejo, proti Avstronemcem. In ne le to. Oddelek, sestavljen iz Srbov, ki bi naj le pomagal slovenskim »jugoslovanskim bratom«, se je brez izstreljenega naboja v Grabštajnu na Koroškem predal Avstronemcem, ki so nato sprožili ofenzivo proti Slovencem!
Namesto vojaške pomoči, je po prevzemu oblasti, srbski regent Aleksander Karađorđević, slovensko narodno vojsko 22. Grudna (decembra) 1918 ukinil, ne da bi bila slovenska javnost o tem obveščena. Seveda pa ta ukinitev ni bila takojšnja, temveč postopna in v skladu s srbskimi interesi. Pred tem je povsem nepotrebno moralo pasti še ogromno zavednih slovenskih borcev, prostovoljcev, da je nazadnje, ko je bila celotna Koroška v slovenskih rokah, prišel ukaz za nesmiseln umik.
Dunaj se je z Beogradom celo tajno dogovoril za načrtovano vojaško akcijo, v kateri bi se znebili še preostalih slovenskih polkov na Koroškem. Na ta dogodek se je avstrijska vojska dodobra pripravila in na Koroško poslala vojaške okrepitve s Tirolske in celo z Dunaja. Ko je bilo vse pripravljeno, je srbsko poveljstvo 29. Malega travna (Aprila) 1919 »v nepojasnjenih okoliščinah« izdalo nepripravljenim in demoraliziranim slovenskim vojakom na Koroškem ukaz za napad na avstrijske položaje in jih brez ustreznih rezerv poslalo v sovražnikov obroč, v smrt. Prišlo je do hudih bojev in velike morije. Legendarni nadporočnik Franjo Malgaj iz Celja se je kljub možnosti za beg odločil za hrabro slovensko smrt. Ko je avstrijska vojska v številčni premoči že močno razbila slovensko, se je večina preostalih slovenskih oficirjev, podoficirjev in vojakov odločila za umik. Kljub številnim prošnjam, pa niti v najhujših trenutkih bojev ni bilo srbskih čet, ki bi Slovencem priskočile na pomoč. V dogodke je samoiniciativno posegel general Rudolf Maister, kateremu so pred tem odvzeli vse vojaške pristojnosti na Koroškem in pri Slovenj Gradcu ter južno od Dravograda s svojimi prostovoljci zaustavil avstrijsko ofenzivo.
V naslednji slovenski ofenzivi konec Velikega Travna 1919 so sicer skoraj povsem slovenske enote osvobodile celotno Celovško kotlino ter Gosposvetsko polje, a so se morale po srbsko-avstrijskem sporazumu z osvobojenega ozemlja kasneje umakniti. Tja so Srbi poslali svoje vojake, ki so začeli izvajati represalije nad zavednim koroškim slovenskim prebivalstvom. Z uboji, šarlatanskim obnašanjem in krajami so se Srbi potrudili, da se je zahrbtno izpeljani koroški plebiscit obrnil Avstrijcem in Srbom v korist. Slovenci smo s tem izgubili narodno zibelko Koroško.
Nikola Pašić, predsednik srbske vlade, je že leta 1914 zapisal, da je treba pohiteti z ustanovitvijo Jugoslovanskega odbora v Londonu. Njegov poglavitni namen je bil preprečitev programa Zedinjene Slovenije in slovenskega osamosvajanja izpod Habsburške monarhije, ter priključitev zmanjšanega dela slovenskega ozemlja k srbohrvaškemu ozemlju v skladu z velesrbskimi interesi.
Srbi so svojo zunanjo politiko zasnovali dokaj spretno in velepotezno. Tako Angleže, kot tudi Francoze so namenoma zavedli glede »nacionalne homogenosti« na ozemlju kasnejše Jugoslavije. Na ta način so jim dokazovali, da Srbija ne osvaja, temveč osvobaja in da je prav zato potrebna združitev »troimenega naroda« pod vodstvom srbskega kralja in srbske kraljevine
Dejansko pa Nikola Pašić niti vedeti ni hotel za tretjega člana t.i. troedinega naroda. Ko se je Velikega Travna 1916 v Petrogradu v Rusiji sestal s tamkajšnjimi časnikarji, jim je pojasnil srbsko stališče glede londonskega sporazuma sledeče: » Ni mogoče, da mi Srbi, Italiji ne priznamo nesporne pravice do hegemonije na jadranskih obalah. Tudi mi težimo k morju, toda na noben način ne zahtevamo vojaških pristanišč in pravice da imamo v njih zasidrano vojno mornarico. Hočemo le izhod na morje. Italija nima proti temu čisto nič; torej če lahko sploh govorimo o sporih ali o različnih pogledih, so lahko ti le glede števila morskih oporišč, ki so Italiji nujna za obrambo svoje vojaške moči na Jadranu. (Navedba je iz knjige Jugoslavija u Americi, Zagreb, 1922, ki jo je napisal prostozidar in član Jugoslovanskega odbora, dr. Hinko Hinković.)
Dejstvo je, da je tudi med Srbi in Italijani bil sklenjen pakt o delitvi ozemlja v skladu z obojestranskim interesom. Na račun nas Slovencev seveda! Ne eni ne drugi seveda niso imeli nikakršnih težav, saj so se oboji strinjali z medsebojno razdelitvijo tujega ozemlja, Istre, Goriško- Gradiščanske in dela Notranjske. Oboji so računali, da bodo z vojno pridobili nova ozemlja. Srbom, ki so javno in na glas razglašali, kako smo Slovenci, Hrvati in Srbi en, »troedini narod«, je bilo kaj malo mar za interese Slovencev. Program Zedinjene Slovenije jim ni prav nič ustrezal. Nasprotno! Ustrezala jim je razdelitev Slovenije na štiri dežele, v katerih bi Slovenci kot narod bili ogroženi. Tako bi lažje »posrbili« tisti del Slovencev, ki bi ostal v Veliki Srbiji. Vedno bi lahko Slovencem »prodali« to, kar so nam dejansko, vsa leta takšne in drugačne Kraljevine SHS in pozneje Jugoslavije, servirali na majhnih in velikih krožnikih. Da so oni (Srbi) in nihče drug, naši osvoboditelji in odrešitelji ter da se lahko samo njim zahvalimo, da nas niso germanizirali Nemci, romanizirali Italijani in madžarizirali Ogri! Zato tudi nikdar niso imenovali slovenskih mest na drugi strani meje s slovenskimi imeni. Zanje so vedno bili Klagenfurt (Celovec), Graz (Gradec), Villach (Beljak) in podobno. To, da so vsa ta leta tudi oni nas srbizirali ali jugoslovanizirali, pa tako ni pomembno, saj smo vendarle »troedini narod, Jugoslovani ali Slovani«!
V obdobju med obema svetovnima vojnama, je srbski kralj uvedel diktaturo in prepovedal ime Slovenija ter celo slovensko zastavo. V imenu velesrbskih interesov so hoteli iz nas Slovencev narediti Jugoslovane kar bi pozneje pomenilo ponovno Srbi.
Ob napadu Nemčije na Jugoslavijo, 6. Malega travna 1941, so »bratje Srbi« pokazali, kako bodo pomagali nam Slovencem. Obrambe v Sloveniji sploh niso organizirali, nasprotno, še Slovence so mobilizirali v Bosno, našo deželo pa pustili na milost in nemilost nemškemu okupatorju!
Med drugo svetovno vojno, so »jugoslovanski bratje Srbi«, že v začetku prevzeli najpomembnejše poveljniške položaje v slovenski partizanski vojski, obenem pa poskrbeli za likvidacijo velikega števila slovenskih domoljubnih poveljnikov in tudi borcev med partizani. Leta 1945 so dokončno ukinili slovensko partizansko vojsko, kljub obljubi, da tega ne bodo nikdar storili (Tito v Jajcu leta 1943). Slovenske vojaške enote so ohranili samo dokler se je bilo potrebno še boriti, in osvoboditi naše ozemlje. Nato so jih razpustili in preoblikovali ter izdali ukaz o umiku iz Trsta, Gorice, Celovca in Koroške! Tudi tokrat nas »jugoslovanski bratje« niso prav nič zaščitili pred Germani in Romani!
Med leti 1945 in 1991 so izvajali »bratski jugoslovanski komunistični« teror nad slovenskim narodom, ki so ga vsa ta leta gospodarsko ropali, pri nas naselili okrog 200.000 srbsko govorečih ljudi, ki bi naj predstavljali bazo posrbljenja (jugoslovaniziranja) Slovenije, nazadnje pa so nam hoteli vsiliti še skupna jedra, ki so pomenila postopno srbizacijo slovenskih šol.
Nenazadnje so nas leta 1991 še vojaško napadli, a so bili v nekaj dneh popolnoma poraženi, zato so ubrali drugo taktiko. Zaradi lastnih interesov na Hrvaškem, v Bosni in na Kosovu, so se začasno umaknili iz Slovenije, ki pa je še vedno v njihovi interesni sferi. V letih po vojni in do danes so pri nas organizirali močno t.i. »udbomafijsko« organizacijo, s pomočjo katere se financirajo in zagotavljajo še naprej svoje gospodarske in politične interese.
To je kratek oris pomoči naših »velikih bratov Slovanov in Jugoslovanov« nam Slovencem in resnično nerazumljivo je, da je pri nas še zmeraj prisotna ideja o slovanskem ali jugoslovanskem bratstvu. Ob tem je potrebno poudariti, da je bilo med Slovani, ki so dejansko le jezikovni pojem, ogromno vojn in med številnimi slovanskimi narodi je zgodovinsko prisotno sovraštvo npr. Rusi in Ukrajinci, Poljaki in Rusi, Ukrajinci in Poljaki, Srbi in Hrvati, Bolgari in Srbi. Ob poznavanju teh dejstev je ideja nekakšne velike in združene »Slovanije«, ki bo zaščitila tudi interese Slovencev ne samo utopija, temveč popoln nesmisel
30. marec, 2009 ob 21:57
V kronološkem zaporedju:
Leto 1918 jeseni – razpade Avstro-ogrska
29.10.1918 nastane Država Slovencev, Hrvatov in Srbov.
1. Grudna/Decembra 1918 nastane z združitvijo Države SHS ter Kraljevine Srbije in Črne gore nova država Kraljevina SHS.
12. septembra/Kimavca 1919 so italijanski prostovoljci pod vodstvom Gabriela d’Anunzia okupirali mesto Reko.
10.10.1919 je Kraljevina SHS kot nova država priznana na mirovni konferenci v St. Germainu. (mednarodno pravno veljavno dejstvo)
12.11.1920 je bila med Kraljevino SHS in Italijo podpisana Rapalska pogodba, s katero je Italiji pripadlo ozemlje na katerem je živelo več kot pol milijona Slovencev. Slovenci smo to ozemlje krivično izgubili zaradi podle mednarodne trgovine in nam izredno škodljivega tajnega Londonskega sporazuma 1915, med Italijo in silami Antante. Meja med Italijo in Slovenijo (Kraljevino SHS) je potekala od severa proti jugu po črti Peč, Jalovec, Triglav, Blegoš, Planina, Javornik, Snežnik, Kvarnerski zaliv. Mesto Reka je postalo »svobodno mesto«. (Rapalska pogodba je mednarodno pravno priznana pogodba in dejstvo)
V Kraljevini SHS je dne 26.4. 1922, stopil v veljavo Zakon o obči upravi. Slovenija je razdeljena na »Mariborsko oblast« in »Ljubljansko oblast«. K »Mariborski oblasti sodi celotno Medmurje s središčem Čakovcem. K »Ljubljanski oblasti« sodi povsem na jugu tik nad »svobodnim mestom Reko« (od Kantride), nekaj kilometerski pas (»Slovenski pas«) v katerem so tudi Kastav, Čabar in Prezid, ki vsi pripadajo Sloveniji. Gre za zgodovinsko ozemlje Dežele in pred tem Vojvodine Kranjske, h kateri je stoletja sodila tudi Reka, stoletno kranjsko pristanišče. (Zakon o obči upravi je pravno dejstvo v Kraljevini SHS, v zadnji demokratični državi pred nastankom obeh jugoslovanskih diktatur in vmesno okupacijo v 2. svetovi vojni)
Leta 1924 so Reko z Rimskim sporazumom priključili k Italiji. (mednarodno pravno veljavno dejstvo)
6. Prosinca/januarja 1929 je v Kraljevini SHS odpravljena Vidovdanska ustava ter uvedena diktatura kralja Aleksandra in njegovih srbskih generalov. (nedemokratično pravno dejstvo jugoslovanske vojaške diktature s hegemonijo srbskega naroda oziroma kralja, s katerim je slovenskemu narodu proti njegovi volji s silo odvzeta pravica do samoodločbe)
Vinotoka/oktobra 1929 kralj razglasi novo državo diktaturo Kraljevino Jugoslavijo. Prepovedano je ime Slovenija in ukinjena slovenska zastava. Nastanejo banovine in nekdanja Slovenija se po novem na silo imenuje Dravska banovina. Meje prejšnje Slovenije in nove z diktaturo nastale Dravske banovine, niso enake. Celotno pred tem slovensko Medmurje je odtrgano Dravski banovini - Sloveniji ter priključeno k Savski banovini - Hrvaški. Slovensko ozemlje od Reke oz. Kantride in Kastava do Čabra in Prezida (»Slovenski pas«) je bilo prav tako odtrgano Dravski banovini (Sloveniji) ter priključeno k Savski banovini (Hrvaški). (nedemokratično pravno dejstvo kraljeve jugoslovanske vojaške diktature s katero so bili slovenskemu narodu in Sloveniji s silo odtrgani pomembni deli ozemlja ter priključeni Hrvaški)
Leta 1931 prebivalstvo Medmurja protestira in želi vrnitev k Sloveniji (Dravski banovini), do česar nazadnje pride v občini Štrigova, medtem ko ostali del Medmurja ostane v Hrvaški (Savski banovini).
6. Malega travna/aprila 1941 Nemci z zavezniki napadejo Kraljevino Jugoslavijo in v njej Dravsko banovino – Slovenijo. Nemci okupirajo Koroško, Štajersko in manjši del Kranjske.
11.4.1941 Italijani okupirajo Ljubljano in t.i. Ljubljansko pokrajino oz. preostali del Kranjske.
16. Malega travna/aprila 1941 Madžari okupirajo Prekmurje in Medmurje ter kasneje oboje priključijo Madžarski.
Jeseni 1941 Hrvati in njihova NDH kot četrti okupator, okupirajo del Slovenije. Pod hrvaško oblastjo se je znašlo pet slovenskih naselij: Bregansko selo (danes se imenuje Slovenska vas), Nova vas pri Bregani (danes Nova vas pri Mokricah), Jesenice na Dolenjskem, Obrežje in Čedem.
8. 09. 1943 fašistična Italija kapitulira in »Ljubljansko pokrajino«, Trst , Istro, Goriško ter Reko zasedejo Nemci.
Med leti 1941 in 1945 se prebivalstvo Medmurja upira okupatorju z vključitvijo v slovensko OF. Prebivalstvo v Istri se vključuje v slovenske in hrvaške partizanske enote, v največjem številu pa se vključi v pretežno slovenske Prekomorske brigade, ustanovljene po kapitulaciji Italije 1943. leta.
Leta 1945 osvobodijo Reko enote JA s precejšnjim številom slovenskih borcev (v Prekomorskih brigadah), ki pa odhitijo naprej proti slovenski Istri in Trstu ter ju osvobodijo. V Medmurju, v Štrigovi in okolici prebivalstvo po vojni izobesi slovenske zastave in javne napise.
Leta 1945, nekaj mesecev po koncu vojne, Hrvati izrazijo zahtevo, da celotno Medmurje pripade LR Hrvaški, češ da bilo Medmurje v celoti skozi zgodovino Hrvaško. (izmišljotina)
Vinotoka/oktobra 1945 je ustanovljena posebna Komisija iz predstavnikov občinskih narodnih odborov Slovenije in Hrvaške, katere naloga je bila razmejitev med Ljudskima republikama. Čeprav je na tem območju živela večina avtohtonega slovenskega prebivalstva, je komisija sporočila, da bodo kraji v prihodnje pripadali Hrvaški. Vse to je bilo sklenjeno kljub temu, da sta bili tako občina Razkrižje, kot tudi občina Štrigova, administrativno, politično, finančno, sodno in po zemljiški knjigi v pristojnosti okraja Ljutomer!
v letih 1945 in 1946 je prebivalstvo obeh občin protestiralo proti odločitvi mešane komisije in zahtevalo vrnitev k Sloveniji. Občino Razkrižje (manjši del slovenskega ozemlja) komisija po demonstracijah dodeli Sloveniji, občino Štrigova pa Hrvaški. Prebivalstvo je še naprej demonstriralo.
Malega travna/aprila 1946 je hrvaška oblast, s pomočjo hrvaške UDBE, KNOJA in policije prevzela fizično kontrolo nad vsem območjem. Slovensko policijo je zamenjala hrvaška, pregnali so slovenske učitelje in odstranili slovenske napise ter jih nadomestili s hrvaškimi.
V letih 1946 in 1947 se nadaljuje upor slovenskih prebivalcev, ki ga hrvaška Udba v letu 1947 grobo zatre in konča s pokolom pri Jalševcu v občini Štrigova ter številnimi pregnanimi in zaprtimi Slovenci v hrvaških zaporih.
od maja/Velikega travna 1945, do jeseni 1947, je bila med Italijo in Slovenijo (FLRJ) ustanovljena t.i. Julijska krajina s conama A in B. Cona A je bila pod upravo anglo-američanov, cona B pa jugoslovanske vojske. Cona B je obsegala celotno Istro in tudi mesto Reko.
Med leti 1945 in 1947 na Reki ostanejo v glavnem srbo-hrvaške enote JA. Hrvati takoj pohitijo z zasedanjem čim večjega dela Istre in naseljevanjem v vojni pregnanega hrvaškega in bosanskega prebivalstva, ki ga na novo naselijo na tem ozemlju. Na Reki in v Istri v fojbah izgine več tisoč Slovencev, številni pa so pregnani s strani Jugoslovanske (Revolucionarne) Armade in enot KNOJ.
1947 - S Pariško mirovno pogodbo je cona A prejšnje Julijske krajine (zahodni del Goriško-gradiščanske vključno z mestom Gorica) na zahodu slovenske narodnostne meje je pripadla Italiji, mesto Reka in večji del Istre na jugu pa FLRJ. (mednarodno pravno veljavno dejstvo) Namesto da bi vsaj to ozemlje na jugu pripadlo Sloveniji, so si oboje takoj zatem prisvojili Hrvati, čeprav nikdar ni bilo njihovo. Pri tem so se sklicevali na ponarejen dokument ZAVNOH iz leta 1943. (izmišljotina)
15.09. 1947 - S Pariško mirovno pogodbo je bilo ustanovljeno Svobodno tržaško ozemlje (STO) in Slovenci smo dobili dostop na odprto morje, od reke Timave do reke Mirne. Svobodno tržaško ozemlje je bilo razdeljeno na dve coni – cono A in cono B. Uradna jezika v obeh conah sta bila slovenski in italijanski. V Coni B Svobodnega tržaškega ozemlja je bilo ustanovljeno lstrsko okrožje s sodiščem v Kopru, ki je segalo na jugu do reke Mirne. Sestavljala sta ga okraja Koper in Buje, Občina Piran je obsegala tudi Kaštel in Savudrijo, skupaj 7.973 hektarjev slovenskega ozemlja. (mednarodno pravno veljavno dejstvo)
5. Oktora/Vinotoka 1954 je bil Podpisan Londonski memorandum, katerega sestavni del je tudi specialni statut, ki prepoveduje spremembe meje osnovnih administrativnih enot z namenom, da bi ogrožali etnično sestavo ustreznih enot. Londonski memorandum nam je Slovencem ponovno odvzel pomemben del ozemlja od Nabrežine do Debelega rtiča, vključno z mestom Trst (Cona A), ki je bilo priključeno Italiji. Cona B od Debelega rtiča do reke Mirne na jugu (pri Novem gradu), je pripadla FLRJ oziroma Sloveniji. (mednarodno pravno veljavno dejstvo) No, moralo bi biti tako, pa ni bilo, saj si je večji del cone B dejansko prilastila Hrvaška. Na tem prisvojenem ozemlju so Hrvati, v nasprotju z Londonskim memorandumom in Specialnim statutom, ogrozili ter popolnoma spremenili etnično sestavo administrativnih enot. (hrvaška kršitev mednarodnega prava) Hrvaški komunisti so od občine Piran odtrgali k.o. Kaštel in k.o. Savudrija ter oboje priključili novi občini Buje. Lastnino občine Piran – ozemlje pri svetilniku na rtu Savudrija, so dobesedno ukradli!
Leta 1968 vladi SFRJ in Republike Italije podpišeta sporazum o razmejitvi epikontinentalnega pasu med državama. (mednarodno pravno veljavno dejstvo)
Leta 1975 je bil podpisan Osimski sporazum med SFRJ in Republiko Italijo, ki je določil našo zahodno mejo. Republika Slovenija je po osamosvojitvi leta 1991, z notifikacijo tega sporazuma z Republiko Italijo, postala edini naslednik Osimskih sporazumov in v tem oziru tudi zadnje mednarodnopravne razmejitve v Jadranskem morju. (mednarodno pravno veljavno dejstvo)
Na podlagi Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije je 25.06.1991 ustanovljena Republika Slovenija. S tem dnem je nastala nova pravna situacija, pri čemer je za Slovenijo pomembno, da je imela na ta dan s svojimi državnimi organi – milico in TO, pod dejanskim nadzorom vso ozemlje, katero bi Hrvati radi danes razglasili za sporno in se o njem pogajali z nami, čeprav oni tega ozemlja nikdar niso imeli pod svojo jurisdikcijo.
26.06.1991 J(L)A posreduje v Sloveniji in začne se »desetdnevna« vojna za Slovenijo. Kljub Sporazumu med Slovenijo in Hrvaško o medsebojni pomoči v primeru napada na eno izmed njiju, se Hrvaška tega ne drži. Običajno takšno ravnanje imenujemo izdaja.
7. Malega travna/julija 1991 je sprejeta Brionska deklaracija, s katero so bile ustavljene sovražnosti na ozemlju Slovenije, ta pa je za dobo treh mesecev zamrznila svoje osamosvojitvene aktivnosti.
V letih 1991 in 1992 Slovenija kljub temu, da ni bila deležna hrvaške pomoči v skladu s Sporazumom o medsebojni pomoči, Hrvaški najprej brezplačno pomaga z orožjem, nato pa ji ga prodaja.
Leta 1993 Hrvati okupirajo dele slovenskega ozemlja v Murski šumi, pri Hotizi, pod Snežnikom (Tomšičeva parcela) in v Istri ter morje do polovice Piranskega zaliva, čeprav to nikdar ni bilo njihovo.
Za Republiko Slovenijo so zraven zgoraj naštetih mednarodno pravnih in zgodovinskih dejstev, v zvezi z pogajanjem o določitvi meje z Republiko Hrvaško pomembni še:
- Mnenje Badinterjeve arbitražne komisije iz leta 1992 – Badinterjeva komisija je v strokovnem mnenju pod številko 2 v osmi vrstici (podobno tudi v mnenju št. 3, točka 4) zgolj zapisala, da »the right to self-determination must not involve changes to existing frontiers at the time of independence (uti possidetis juris) except where the states concerned agree otherwise«, kar pomeni, da pravica do samoodločbe ne sme posegati v spremembe obstoječe meje v času osamosvajanja (uti possidetis juris), razen če se državi soglasno dogovorita drugače.
- Memorandum o Piranskem zalivu, 1993,
- Stališča in sklepi DZ RS o meji med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško iz leta 1993,
- Sklepi Vlade Republike Slovenije št. 003-01/98-19 z dne 29.11.2000,
- Sporazum o vprašanjih nasledstva SFRJ iz leta 2001,
- Brionska izjava Vlade Republike Slovenije in Vlade Republike Hrvaške o izogibanju incidentov iz leta 2005,
- Zakon o razglasitvi zaščitne ekološke cone in epikontinentalnega pasu Republike Slovenije, 2005,
- Uredba o določitvi ribolovnega morja Republike Slovenije iz leta 2005.
- Bela knjiga MZZ o meji med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško.
30. marec, 2009 ob 22:13
Morda se bo komu zdel naslov pompozen in poln pretiravanja vendar kdor spremlja dogajanja v zvezi z urejanjem mejnega vprašanja med Slovenijo in Hrvaško, ne more dobiti drugačnega vtisa.
Pa pojdimo lepo po vrsti in počasi. Kaj naj bi bilo osnovno bistvo mednarodnega prava? Preprečevanje potez države na račun druge države, potez s katerimi bi bile okrnjene osnovne pravice ljudi, ki živijo v prizadeti državi. Pravičnost pri tem pomeni potrditi interes prizadetih ljudi. Podeliti pravičnost prebivalstvu, ki živi v priobalnih pasovih, pomeni utrditi njihovo najpomembnejšo pravico, t.j. dostop do celotnega svetovnega priobalnega pasu. Seveda se pri tem upoštevajo pogoji in omejitve, ki jih narekuje priobalna država vsaka zase. Osnovno bistvo mednarodnega prava je torej zagovarjati pravico, oziroma slediti pravičnosti do ljudi, da sami suvereno odločajo kam bodo preko morja potovali. Posamezna država je pri tem samo garant, da bo tovrstna pravica tudi spoštovana.
Hrvaška se pri določevanju meje z Republiko Slovenijo sklicuje na mednarodno pravo in pri tem zagovarja zgolj in edino pravilo delitve skupnega zaliva na enaki polovici. Pri tem pa popolnoma zanemarja - še več - ignorira tudi druga dejstva, ki so pri reševanju mejnih vprašanj, prav tako merodajna. V določenih primerih se prav na podlagi drugačnih dejstev uredi sporno vprašanje. Veljavnost pravil mednarodnega prava s tem ni v ničemer zmanjšana, zato ker se daje v največji možni meri veljavnost pravičnosti do ljudi, ki živijo na spornem območju.
Zastavlja se zanimivo vprašanje, kako se pravičnost dejansko v praksi udejanja? Ali se podeljuje pravičnost ali pa mednarodno pravo in posledično njegove ustanove ‘kuhajo’ iz obstoječih problemov nove probleme. Mednarodno pravo na tem mestu pooseblja vse, kar ga določa, z vsemi ustanovami, konkretnimi ljudmi, postopki, lobiranji, pravili, razsodbami ipd.
Da ob razpadu nekdanje Jugoslavije ni samo Slovenija izmed nastalih novih držav naletela na mejni problem, ni potrebno posebej poudarjati oziroma pojasnjevati. Nakazano pa bo samo neizpodbitno dejstvo, da so zaradi mejnih problemov, ki so v določenih primerih prerasli tudi v odkrite ozemeljske težnje, njihovo reševanje mnogokrat izvajali na način odkritih vojaških spopadov z vso svojo nečloveško krutostjo. Ko so sprte strani prišle do spoznanja, da težav ni mogoče rešiti brez tretjega, so se začela pogajanja in razsojanja, ki so bila na koncu zabeležena v sporazumih. Toda takšnih sporazumih, ki niso mogla zaobiti pravičnosti do ljudi tistih območij.
Ker Slovenija pri urejanju mejnega vprašanja s Hrvaško v piranskem zalivu ne ve kako podkrepiti svoja hotenja, se je primerno ozreti drugam. Vzor, ki je časovno in prostorsko blizu naši stvarnosti, je mogoče najti v naši bližini. Pri obojem pa nam je v prid tudi ‘naš’ skupni imenovalec.
Uvodoma smo nakazali, da se pravičnosti v mednarodnem pravu podeljuje na podlagi različnih dejstev oziroma kriterijev. Pri urejanju spornega vprašanja med Slovenijo in Hrvaško glede piranskega zaliva, se slednja sklicuje edino na pravičnost, ki se podeljuje na način, delitve nekoč celovitega slovenskega piranskega zaliva. Za našo stran je takšno podeljevanje pravičnosti popolnoma absurdno.
Nakazali pa smo, da so pri urejanju problemov mogoči tudi drugačni kriteriji zato je primerno, da pogledamo kako je bilo mejno vprašanje urejeno v primeru spornega mejnega vprašanja med Hrvaško in nekdanjo Jugoslavijo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Ko si pobližje ogledamo, kako sta uredili spor navedeni vpleteni državi, vidimo čudno delitev zaliva Boka Kotorska. Da bo bralcu delitev zaliva in njegove pristojnosti bolj razumljiva, je prikazana spodnja slika. Slika prikazuje delitev pristojnosti luških kapitanij med Hrvaško in današnjo Črno goro.
Čeprav je zemljevid datiran leta 2005, ni izgubil na pomenu. Črta delitve zaliva Boka Kotorska nikakor ne poteka na način, ki bi naj - po logiki slovensko-hrvaškega spora - zadovoljila hrvaško stran. Na pritisk mednarodne skupnosti so morala biti pri urejanju spora zagotovo v ospredje porinjena drugačna dejstva. Če ne, bi po hrvaški logiki, ki bi naj veljala v piranskem zalivu, prebivalci zaliva Boka Kotorska v današnji Črni gori ne imeli dostopa do mednarodnih voda. Na neživljenjskost tovrstnih zahtev je mednarodna skupnost reagirala in zagotovo morala vplivati na Hrvaško pri posredovanju v času pogajanj med nekdanjo Jugoslavijo in Hrvaško. Drugače si ne moremo razlagati dejstva, da poteka meja med Črno goro in Hrvaško na območju Prevlake na način, da omogoča tudi prebivalcem Boke Kotorske prost izhod v mednarodne vode.
Za primerjavo pa poglejmo še kako si Hrvaška predstavlja delitev piranskega zaliva zato je podana še spodnja slika vzeta iz istega zemljevida, ki prikazuje delitev pristojnosti po mnenju hrvaške strani med luškima kapitanijama Slovenije in Hrvaške.
Ko se mi zavzemamo za pravičnost pri delitve meje, se morda sploh ne zavedamo, da na Savudrijskem rtu raste megaturistični center. Za laika morda nepomembno dejstvo, ki nikakor ne more škodovati interesom Slovenije, vendar je takšno prepričanje popolnoma zmotno. Z rastjo poseljenosti savudrijskega polotoka pridobiva na pomenu dejstvo, da pravičnost dostopa do mednarodnih voda prihaja v ospredje zaradi povečanega vpliva prebivalstva, ki živi v tem priobalnem pasu. Čas v tem primeru ni naš zaveznik, kajti, če se bodo ’stvari’ nadaljevale v smeri povečevanja prebivalstva na tem območju in njegovih interesov, pomeni, da bo čez dvajset let pravičnost do delitve piranskega zaliva pri obeh vpletenih straneh enako utežena. Slednje pa pomeni, da bo Slovenija izgubila na ‘teži’ dejstev, medtem ko bo Hrvaška prav nasprotno pridobila na ‘teži’ dejstev. Od tod dalje se bomo lahko sklicevali samo še na druga dejstva, ki pa ne bodo imela tolikšnega vpliva na odločitve. Izmed pomembnejših pravno relevantnih dejstev bo ostalo tako samo zgodovinsko dejstvo. Če smo v naslovu povezali skupaj ozemeljske težnje in mednarodno pravo, potem bo Hrvaška stran zagotovo dosegla svoj namen. Pod plaščem mednarodnega prava si bo prisvojila območje, ki ji ne pripada.
Na koncu se postavlja vprašanje kako iz začaranega kroga? Izhod iz labirinta je zagotovo mogoč, v kolikor se zagovarja tezo, da v splošnem s prihodom novinca v skupnost ne smejo prihajati v skupnost tudi njegovi nerešeni problemi do članov skupnosti. Reševanje mora biti opravljeno pred vstopom in rešitve morajo biti udejanjene pred njegovim prihodom. Zagotovo pa mora biti pri tem solidarnost ostalih članov skupnosti do člana, ki ima z novincem težave, večja kot je interes celotne skupnosti do novinca. Če temu ni tako, potem se ponavadi nesoglasja in nesporazumi s prihodom novinca prenašajo tudi na ostale člane skupnosti, ustvarjajo se notranja zavezništva, lobiranja in delitve tudi iz razloga, ker so prišli v ospredje osebni interesi članov skupnosti in potisnili v ozadje medsebojno solidarnost. Skupnost zato začne izgubljati na svojem pomenu. Od tod dalje pa se poraja samo še vprašanje kdaj bo ‘zgodbe’ o uspešni skupnosti konec.
V primeru reševanja spora glede mejnega vprašanja bi tako morali ravnati na način, da Slovenija pogojuje vstop Hrvaške v Evropsko skupnost v kolikor reši v obojestransko zadovoljstvo vsa odprta vprašanja in med njimi je zagotovo mejno vprašanje.
31. marec, 2009 ob 9:51
http://pretenzije.blogspot.com/